Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in drugod po svetu. V raziskavi z naslovom: „Bližnji vzhod in Severna Afrika: strateška konkurenca, energija in varnost. Preoblikovanje globalnega ravnovesja“ general (upokojeni) Corneliu Pivariu, član Svetovalnega odbora IFIMES ter ustanovitelj in nekdanji izvršni direktor podjetja Ingepo Consulting, analizira regijo MENA ne le kot objekt tekmovanja velikih sil, temveč kot avtonomnega akterja, ki lahko vpliva na svetovne trende in jih oblikuje.
„ Prava moč v 21. stoletju ni več zgolj v moči orožja, temveč v sposobnosti povezovanja virov, poti in ljudi.“
„ Na Bližnjem vzhodu se realnost spreminja hitreje kot zaznave, in zaznave pogosto oblikujejo realnost.“
Bližnji vzhod in Severna Afrika, znana pod kratico MENA, danes predstavljata križišče zgodovine, religije, energije in geopolitike bolj kot kdajkoli prej. Tu se tisočletne civilizacije, sodobne ideologije in globalni gospodarski interesi srečujejo in nenehno preoblikujejo v dinamičnem procesu.
Živimo v času preobrazb, ki potekajo s tempom zgodovinske revolucije, pri čemer razvoj dogodkov v tej regiji odmeva po vsem svetu. Po več kot sedmih desetletjih skoraj neprekinjenih konfliktov je MENA zdaj v središču novega strateškega tekmovanja, kjer se energija, tehnologija in politični vpliv prepletajo v spreminjajoči se arhitekturi moči.
Regija je postala simbol nastajajočega večpolarnega sveta – sveta brez enega samega hegemona, a z zapleteno mrežo regionalnih in globalnih sil, ki sodelujejo, tekmujejo in se medsebojno pogojujejo.
Ta večpolarnost ne pomeni razdrobljenosti, temveč prerazporeditev središč odločanja in njihovo prilagoditev logiki strateške soodvisnosti.
Energija ostaja ključni steber moči na Bližnjem vzhodu. Zalivske države – Savdova Arabija, Katar in Združeni arabski emirati – še vedno razpolagajo z večino svetovnih rezerv nafte in plina.
Vendar pa te države ne igrajo več zgolj pasivne vloge dobaviteljev virov. V zadnjih dveh desetletjih so se razvile v strateška središča odločanja, diverzificirale svoja gospodarstva ter usmerile naložbe v tehnologijo, infrastrukturo, obrambo in zeleno energijo. Tako se oblikuje nova oblika moči: ne tista, ki zgolj črpa vire, temveč tista, ki jih preoblikuje, usmerja in povezuje.
Zeleni vodik, sončna energija iz Magreba, transsaharske povezave, pomorski koridorji in pristaniška infrastruktura danes tvorijo krvni obtok svetovnega gospodarstva. Energija ni več le vir, temveč tudi jezik sodobne geopolitike.
Kot razkrivajo analize o BRICS in konceptu »Globalizacije 2.0«, prerazporeditev energetskih in tehnoloških tokov premika globalno težišče z Atlantika proti Indo-Pacifiku, pri čemer MENA služi kot ključen vmesnik med globalnim jugom in industrializiranim severom.
Energetski koridorji – od Hormuza in Bab el Mandeba do Sueza in vzhodnega Sredozemlja – so arterije, po katerih ne teče le energija, temveč tudi sama globalna stabilnost.
Evropa, ki se od leta 2022 sooča z lastno energetsko ranljivostjo, znova odkriva strateško vlogo regije MENA – ne le kot alternativnega vira, temveč kot nepogrešljivega partnerja pri energetski tranziciji in globalni varnosti.
Nikjer ni nova globalna tekma za vpliv bolj očitna kot v regiji Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Združene države Amerike, Kitajska, Rusija, Evropska unija ter regionalni akterji – Indija, Iran, Turčija, Savdova Arabija, Izrael, Egipt in drugi – hkrati tekmujejo za prostor, vire in narativni nadzor.
Združene države Amerike si prizadevajo za ravnovesje med delnim umikom in trajnim vplivom, zanašajoč se na selektivna partnerstva in utrjevanje Abrahamovih sporazumov. Kitajska s pobudo »En pas, ena pot« ter posredniško vlogo – na primer med Iranom in Savdovo Arabijo – nastopa kot pomemben gospodarski in diplomatski akter, pri čemer se izogiba neposredni vojaški prisotnosti.
Rusija, čeprav oslabljena zaradi vojne v Ukrajini, ohranja strateška sidra v Siriji, Iranu in Alžiriji ter vzdržuje asimetrične mreže vpliva. Evropska unija ostaja glavni trgovinski partner, vendar še vedno nima koherentne varnostne strategije za regijo.
Indija diskretno širi svoj gospodarski in tehnološki odtis v Zalivu in vzhodni Afriki, medtem ko BRICS+ vse bolj služi kot privlačna platforma za arabske države, ki želijo diverzificirati svoje finančne in energetske partnerje.
Regionalni akterji prav tako krepijo svojo avtonomijo:
V okviru sodobne real politike konkurenca ni več zgolj vojaška, temveč tudi narativna: vsak akter si prizadeva opredeliti pomen svetovnega reda, vsiliti svoj okvir legitimnosti in uveljaviti svojo različico mednarodne normalnosti.
Kriza v Gazi ostaja epicenter napetosti. Po več kot letu odprtega konflikta so človeške in politične žrtve tragične: več deset tisoč mrtvih, množično uničenje infrastrukture, ohromljen mirovni proces in ozračje sovraštva, ki spodbuja nove generacije radikalizma. Odstranitev voditeljev Hamasa in Hezbolaha ni prinesla stabilnosti, temveč le premor med dvema fazama istega spopada.
Vojna v Gazi je postala simbol sveta, ki je vse bolj nezmožen pogajati se o trajnem miru – zadnji sporazum, sklenjen v Egiptu, je zgovoren primer.
Za vojaškimi spopadi se skriva boj za narativni nadzor: kdo je agresor, kdo je žrtev in kdo opredeljuje legitimnost dejanj. To je najčistejši izraz strateške naracije – koncepta, ki v 21. stoletju na novo opredeljuje odnos med močjo in dojemanjem.
Širitev konflikta z napadi iz Jemna ter pritisk na pomorske poti v Rdečem morju kaže, da je regionalizirano vojskovanje že postalo realnost. V tem kontekstu Egipt, Katar in Savdova Arabija poskušajo previdno posredovati, a pomanjkanje soglasja med velikimi silami ohranja mir bolj kot deklarativni kot vsebinski cilj.
Varnost v Bližnjem vzhodu in Severni Afriki je danes krhek mozaik: lokalna stabilnost je odvisna od globalnega ravnovesja, vsak konflikt pa predstavlja člen v širši geopolitični verigi. V zgodovinskem kontekstu smo priča ponovni aktivaciji post-otomanskih razdrobljenosti, kjer simbolične meje pogosto prevladajo nad geografskimi.
Romunija se lahko pohvali s trdno in dolgoletno tradicijo dialoga ter ravnovesja na Bližnjem vzhodu, ki sega v obdobje hladne vojne. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila romunska diplomacija spoštovana v Kairu, Damasku, Teheranu in Tel Avivu – pa tudi v Washingtonu, Pekingu in drugih prestolnicah – zaradi sposobnosti ohranjanja odprtih kanalov med antagonističnimi tabori. Po letu 1990 je to postopoma zbledelo. Zunanja politika se je skoraj izključno osredotočala na evroatlantski vektor, medtem ko se je regionalno strokovno znanje znatno zmanjšalo.
Kljub temu trenutni geopolitični kontekst ponuja resnično priložnost za ponovno strateško angažiranje, četudi se zdi, da sedanje diplomatsko vodstvo to premalo ali sploh ne izkorišča.
Romunija bi lahko delovala v treh ključnih smereh:
Velika prednost Romunije je, da je evropska država brez kolonialne preteklosti v regiji, kar ji omogoča verodostojno partnerstvo z državami globalnega juga.
Kot poudarja publikacija Globalne geopolitične evolucije do leta 2050, ima Romunija poslanstvo mostu med severom in jugom, med Evropo in Orientom – vendar le, če prevzame pragmatično, ne zgolj deklarativno, vlogo znotraj sodobne globalne arhitekture.
Bližnji vzhod in Severna Afrika sta postala poligon za večpolarni red. Tu se križajo nove oblike moči: gospodarska, energetska, tehnološka in informacijska. Tudi tukaj se posredno oblikujejo parametri evropske varnosti. Regija ni več zgolj predmet tekmovanja velikih sil, temveč avtonomen akter, ki je sposoben vplivati na svetovne trende.
Za Romunijo je izziv jasen: teh preobrazb ne opazovati od strani, temveč v njih sodelovati – z dialogom, strokovnim znanjem in vizijo.
V svetu, kjer »moč orožja« vse bolj nadomešča moč povezav, se bo pravi vpliv meril s sposobnostjo razumevanja, predvidevanja in povezovanja. Prihodnost ne bo pripadala le največjim silam, temveč tudi tistim, ki znajo graditi mostove med njimi – in Romunija ima možnost biti med njimi, če ne bo več delovala zgolj kot poslušna izvršiteljica direktiv iz Bruslja ali od drugod, temveč bo delovala profesionalno in s strateško vizijo.
Predstavitev na 11. forumu MEPEI »Bližnji vzhod od kaosa do novega (ne)reda«, Bukarešta, 30. oktober 2025.
O avtorju:
Corneliu Pivariu je visoko odlikovan upokojeni general romunske vojske. Ustanovil je in dve desetletji vodil eno izmed najbolj vplivnih revij o geopolitiki in mednarodnih odnosih v Vzhodni Evropi, dvojezično revijo Geostrategic Pulse. General Pivariu je tudi član Svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno mnenja inštituta IFIMES.
Ljubljana/Brașov, 5. december 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] General (Rtd) Corneliu Pivariu: Izrael – super Šparta na sodobnem Bližnjem vzhodu?, povezava: https://www.ifimes.org/sl/raziskave/izrael-super-sparta-na-sodobnem-bliznjem-vzhodu/5661?
