Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES[1]) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu ter prispeva k informiranim političnim in akademskim razpravam. V članku »Od Helsinkov do Dunaja: Razmišljanja o kooperativni varnosti in razvijajočem se evropskem redu« Silvie Drahošová, sodelavka programa »Kultura, politika in družba«f na Srednjeevropski univerzi (CEU), preučuje erozijo načel kooperativne varnosti v Evropi. Članek, ki se opira na 32. ministrski svet OVSE na Dunaju, raziskuje evropsko ambivalentnost, nezahodni oportunizem in nastajajoče ranljivosti, ki oblikujejo razvijajoči se evropski varnostni red.
Vrnitev oboroženih spopadov v Evropo sproža vprašanja o trajnosti temeljev evropske varnostne arhitekture po hladni vojni. Evropska varnost se je desetletja zanašala na predpostavko, da lahko dialog, zadržanost in skupne norme ublažijo rivalstvo in preprečijo eskalacijo. Ta predpostavka je bila zakoreninjena v tem, kar se pogosto opisuje kot helsinški duh, ki uteleša zavezanost sodelovalni, celoviti in nedeljivi varnosti (Oxford Public International Law 2011).
32. ministrski svet Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ki je potekal 4. in 5. decembra 2025 na Dunaju pod finskim predsedovanjem („Ministrski svet OVSE ponovno potrjuje nadaljnjo relevantnost helsinških načel in določa pot reform za krepitev organizacije | Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi“ 2025), je potekal sredi nenehnih geopolitičnih napetosti in nenehnih konfliktov na območju OVSE. Čeprav so sodelujoče države ponovno potrdile temeljna načela OVSE („Ministrski svet OVSE ponovno potrjuje nadaljnjo relevantnost Helsinških načel in določa pot za reforme za krepitev organizacije | Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi“ 2025), je bila vrzel med deklariranimi zavezami in prevladujočo realnostjo očitna. Ta članek preučuje odnos med postopnim slabšanjem praks sodelovanja na področju varnosti in trenutno krizo v Evropi, pri čemer Ministrski svet uporablja kot ključno analitično referenčno točko.
Helsinški duh izvira iz Helsinške sklepne listine iz leta 1975 (Oxford Public International Law 2011), ki je vzpostavila večstranski okvir za obvladovanje političnega in vojaškega rivalstva med Vzhodom in Zahodom z dialogom in ne s konfrontacijo. Helsinška sklepna listina je bila plod popuščanja napetosti, ki je bilo uporabljeno kot orodje za celovito sprostitev geopolitičnih in ideoloških napetosti med takratnima velesilama, Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike (Oxford Public International Law 2011). Njena osrednja ideja je bila, da varnost ne more biti trajna brez vzajemnega omejevanja, spoštovanja suverenosti in ozemeljske celovitosti ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Helsinška načela so bila namerno oblikovana na splošno, da bi državam z različnimi političnimi sistemi, zgodovinskimi izkušnjami in varnostnimi dojemanji omogočila sobivanje v skupnem geografskem prostoru. Po koncu hladne vojne je Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE) ubrala novo pot pri obvladovanju zgodovinskih sprememb, ki so se dogajale v Evropi, in odzivanju na nove izzive obdobja po hladni vojni. KVSE ni bila ustanovljena kot mehanizem izvrševanja (čeprav bi se nekateri elementi lahko izvrševali), temveč kot proces zaupanja in gradnje dialoga (»Oživitev Helsinškega duha«, 2024). Helsinški duh je bil torej v svojih elementih entiteta, ki postavlja norme, z mehanizmom za spremljanje skladnosti. Helsinški duh je torej sledil geopolitični in ideološki dinamiki prekomernega raztezanja velesil, zato se je iz politične volje/soglasja preselil v pravni in normativni red. Decembra 1994 se je KVSE institucionalizirala kot OVSE z odločitvijo vrha voditeljev držav ali vlad v Budimpešti, kar ji je dalo sedanjo institucionalno obliko, ki jo poznamo danes (»Zgodovina | Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi«).
Razprave o trenutni krizi se osredotočajo na njene najbolj vidne manifestacije, zlasti na vojno v Ukrajini v polnem obsegu. Vendar pa se s strukturnega vidika razpravlja o tem, da se je erozija kooperativne varnosti začela že pred letom 2022. Nasprotujoče si interpretacije opredeljujejo kritične prelomnice v letu 2014 (priključitev Krima) ali celo v obdobju neposredno po hladni vojni (v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja).
Vendar pa je mogoče razpoke zaslediti že prej in sicer ob nespoštovanju sklepov Potsdamske konference iz leta 1945 (Oxford Public International Law 2009). Zavezniške sile so se na konferenci dogovorile o demilitarizaciji in nevtralizaciji Nemčije. Namesto tega so se tri zahodne okupacijske sile (Združeno kraljestvo, ZDA, Francija) odločile, da bodo ustanovile Zahodno Nemčijo in jo ponovno militarizirale z oblikovanjem vojaškega zavezništva v Evropi, Nata (Zgodovina Nata | NATO), kar je bilo v neposrednem nasprotju z mirovno pogodbo Potsdamske konference.
V obdobju ponovne združitve Nemčije (90. leta prejšnjega stoletja) so med zahodnimi voditelji in sovjetskim vodstvom potekale razprave o prihodnosti evropske varnostne arhitekture. Ti pogovori, čeprav niso bili v obliki mednarodnih pogodb, so vključevali ponavljajoča se zagotovila, da se NATO ne bo širil proti vzhodu preko ozemlja nekdanje Nemške demokratične republike (»Širitev Nata: Kaj je slišal Jelcin | Arhiv nacionalne varnosti«). To sta takrat potrdila tudi zvezni kancler Zahodne Nemčije Helmut Kohl in zvezni minister za zunanje zadeve Zahodne Nemčije Hans-Dietrich Genscher. Vendar so te izjave od takrat postale del spornega zgodovinskega zapisa glede na poznejši razvoj dogodkov (Němcová et al. 2013).
Z diplomatskega in pravnega vidika odsotnost formalnih pogodbenih obveznosti otežuje retrospektivno oceno. Kljub temu je razhajanje med političnimi zagotovili in poznejšim institucionalnim razvojem prispevalo k vse večjemu dojemanju, zlasti v Moskvi, da se načelo nedeljive varnosti uporablja neenakomerno.
Vprašanje vključujoče evropske varnosti sega pred konec hladne vojne. Na Potsdamski konferenci leta 1945 so se zavezniške sile dogovorile o demilitarizaciji in nevtralizaciji Nemčije kot ključu do povojne stabilnosti (Oxford Public International Law 2009). Vendar so se v poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja zahodna okupacijska območja razvila v Zvezno republiko Nemčijo, ki je bila ponovno oborožena in nato vključena v NATO.
Nasprotno pa je Avstrija (ki je bila pod okupacijo štirih sil: ZDA, Združeno kraljestvo, Francija in Sovjetska zveza) leta 1955 postala enotna, demilitarizirana in trajno nevtralna država (Oxford Public International Law 2024). Ta ureditev, ki so jo sprejele vse štiri okupacijske sile, tri zahodne in Sovjetska zveza, je prispevala k dolgoročni stabilnosti in regionalni predvidljivosti Avstrije. Ti različni rezultati ponazarjajo zgodnje razhajanje med kolektivnimi in selektivnimi pristopi k evropski varnosti.
Ti zgodovinski precedensi osvetljujejo ponavljajočo se napetost med varnostnimi ureditvami, ki so zasnovane tako, da enakovredno vključujejo vse akterje, in tistimi, ki se uporabljajo za utrjevanje varnosti nekaterih, hkrati pa ustvarjajo negotovost za druge. Ta postopen premik od vključujočih k selektivnim varnostnim praksam je bil in ostaja strukturni izziv za helsinški varnostni okvir.
OVSE še naprej deluje kot glavni večstranski okvir, v katerem evropske države skupaj s partnerji iz Severne Amerike in Srednje Azije sodelujejo na enakopravni in vključujoči osnovi. Letni ministrski svet OVSE je namenjen določanju politične usmeritve, ponovni potrditvi zavez in zagotavljanju strateških smernic (»Poročilo generalnega sekretarja Feriduna H. Sinirlioğluja 32. ministrskemu svetu OVSE | Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi« 2025). Zato tako Mednarodni inštitut IFIMES kot GAFG (Globalna akademija za prihodnje upravljanje) pozorno spremljata in podpirata delo OVSE; redno organizirata lastne stranske dogodke na večjih letnih forumih in vrhih OVSE.
Hkrati je 32. ministrski svet pokazal vse večje omejitve modela odločanja OVSE, ki temelji na soglasju. Čeprav soglasje ohranja vključenost in proceduralno enakost organizacije, hkrati omejuje kolektivno delovanje v obdobjih globokih političnih nesoglasij. Izidi sveta so potrdili institucionalno kontinuiteto, vendar so vsebinski izidi ostali omejeni, kar odraža širši vzorec dialoga brez konvergence.
Vojna v Ukrajini že več let prevladuje na dnevnem redu OVSE, ponovno potrjena podpora Ukrajini pa je bila vidno predstavljena v ministrskih izjavah leta 2025 („31. ministrski svet OVSE | Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi“; „Poročilo generalnega sekretarja Feriduna H. Sinirlioğluja 32. ministrskemu svetu OVSE | Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi“ 2025). Čeprav se je konflikt leta 2022 dramatično stopnjeval, so njegove korenine vpete v prejšnje politične, varnostne in institucionalne dogodke. Razprave ministrskega sveta so odražale tako skupno humanitarno zaskrbljenost kot tudi globoko nesoglasje glede odgovornosti, vzročnosti in poti reševanja.
Vztrajanje vojne v regiji, ki jo urejajo norme sodelovalne varnosti, poudarja osrednji paradoks, in sicer, da se načela, namenjena preprečevanju konfliktov, še naprej potrjujejo, čeprav je njihova praktična uporaba vse bolj sporna in omejena.
Kljub večkratnim potrditvam helsinških načel se njihova razlaga med sodelujočimi državami zdaj precej razlikuje. Države imajo različna dojemanja groženj, zgodovinske narative in varnostne prioritete, kar je razdrobilo skupno razumevanje suverenosti, ozemeljske celovitosti in neuporabe sile.
Ta razdrobljenost predstavlja enega najresnejših izzivov za kooperativno varnost. Kot je trdilo več znanstvenikov, vključno s prof. Anisom H. Bajrektarevićem, norme izgubijo svojo stabilizacijsko funkcijo, ko njihov pomen začne izginjati, tudi če njihov jezik formalno ostane nedotaknjen (Bajrektarević 2014).
Vendar pa je 32. ministrski svet pokazal, da sodelovanje na specifičnih področjih, kot so humanitarna zaščita, svoboda medijev, boj proti trgovini z ljudmi, sodelovanje mladih v mediaciji in nadzor nad orožjem, še vedno obstaja (»Ministrski svet OVSE ponovno potrjuje nadaljnjo relevantnost helsinških načel in določa pot za reforme za krepitev organizacije | Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi« 2025). Te pobude odražajo nenehno relevantnost človeške dimenzije OVSE in ohranjajo bistvene elemente helsinškega duha.
Kljub temu se takšno sodelovanje vse pogosteje odvija v razdrobljenem okolju, večinoma ločeno od osrednjih vprašanj vojaške varnosti in strateške stabilnosti. Čeprav so ta prizadevanja dragocena, sama po sebi ne morejo nadomestiti skupne vizije kolektivne varnosti.
Dunajsko srečanje je simboliziralo institucionalno kontinuiteto sredi strateških razlik. Postopkovna odpornost in prehod vodstva sta ohranjena. Kljub temu skupna strateška usmeritev ostaja odsotna. Vztrajnost dialoga ob šibkejšem kolektivnem dogovoru znotraj OVSE lahko opišemo kot kontinuiteto brez konvergence. Ostaja vprašanje, kako je mogoče kontinuiteto ohraniti skozi čas, zlasti ob poglabljanju razlik.
32. ministrski svet OVSE nakazuje, da evropska varnostna kriza ni posledica enkratnega preloma, temveč kumulativnega oslabitve praks sodelovanja pri varnosti. Helsinški duh ni izginil ali bil opuščen. Helsinški duh je bil namesto tega potisnjen na stranski tir, saj je varnost postala vse bolj selektivna kot kolektivna.
OVSE ostaja nujna platforma za dialog in normativno referenco. Vendar pa vrnitev vojne v Evropo poudarja omejitve institucionalnih okvirov, ko vključenost, zaupanje in nedeljiva varnost niso več interpretirani na enak način. Helsinška načela ostajajo možna podlaga za obnovljeno sodelovanje. Ali lahko ta načela ponovno delujejo kot organizacijsko načelo evropske varnostne ureditve, je odvisno od politične volje in ponovne zavezanosti resnično kolektivni varnosti vseh držav.
O avtorju:
Silvie Drahošová je štipendistka Srednjeevropske univerze s sedežem na Dunaju (CEU Kultura, politika in družba) z izkušnjami na področju raziskav, strategije, komunikacij in koordinacije projektov v mednarodnih organizacijah. Nedavno se je pridružila GAFG kot projektna referentka, kjer podpira raziskovalne dejavnosti, razvoj konferenc in sodelovanje deležnikov.
Članek predstavlja mnenje avtorja in ne odraža nujno stališče inštituta IFIMES.
Ljubljana/ Dunaj, 17. februar 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«.
