Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES[1]) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, na Balkanu in po svetu. Nedavno objavljeni Epsteinovi dosjeji ne razkrivajo osamljenih zločinov, temveč operativno logiko sodobne moči: na najvišjih ravneh je morala neobvezna, zakon je selektiven, pregreha pa institucionalizirana. Ti dokumenti razkrivajo red, v katerem je odgovornost suspendirana, privilegiji pa postanejo strukturna funkcija. Veleposlanik in izredni profesor dr. Arben Cici v svoji analizi z naslovom »Epstein. Zlo v imperiju moči: Ne kaos, ampak red« kritično obravnava primer Epstein in njegove širše posledice za razumevanje sodobne oblasti.
Nedavna objava dosjejev, povezanih z Jeffreyjem Epsteinom, ni pretresla sveta, ker bi razkrila nekaj povsem neznanega. Pretresla ga je, ker je z dokumentarno hladnostjo potrdila resnico, ki jo običajno govorimo le šepetaje: da absolutna oblast ne živi znotraj običajne morale, temveč ustvarja svojo vzporedno moralo.
Njihova objava ni trenutek škandala. Je trenutek moralnega razkritja. Ne zato, ker predstavlja nove obraze, ampak zato, ker na kratko olupi najbolj vztrajen mit sodobnega reda: prepričanje, da velika moč sobiva z odgovornostjo. V resnici velja, da višja kot je moč, tanjša postaja morala, dokler na vrhu ne izgine, ampak preprosto postane nepotrebna.
V tem smislu dosjeji Epstein niso škandal. Škandal je v tem, da jih še vedno imenujemo škandali. So zgolj začasne razpoke v debeli zavesi reda, ki je že zdavnaj opustil pojem krivde. Na dan pride ne zločin, temveč njegova normalnost na vrhu sveta. Ti dosjeji odražajo nevidni red, v katerem pregrehe niso odstopanja, temveč funkcionalni elementi arhitekture oblasti.
V sodobnem imperiju moči je morala retorična relikvija, ohranjena za volilne govore in poročila o »korporativni odgovornosti«. Na vrhu globalnih hierarhij, kjer se križajo politične, finančne, diplomatske, kulturne in akademske elite, se zakon ne pojavlja več kot univerzalna norma, temveč kot selektiven mehanizem. Uporablja se strogo za mnoge in fleksibilno za tiste znotraj notranjega kroga.
Te elite so zgradile ekosistem, v katerem zakon ne služi omejevanju njihove moči, temveč njenemu upravljanju. Pravičnost je bila zreducirana na tehnični postopek, ki ga izvajajo odvetniki, odbori in roki, medtem ko je bila etika stisnjena v ceremonialni besednjak za javno porabo. Znotraj tega reda se tisti na oblasti ne obnašajo kot skriti kriminalci, temveč kot upravljavci lastnih privilegijev.
Politični voditelji, globalni finančniki in vplivni tehnokrati se ne vidijo kot kršitelji norm, temveč kot upravičene izjeme od njih. Zakon ni meja; je zaščitna arhitektura. Etika ni obveznost; je okras. Zagovorniki tega sistema ga bodo imenovali institucionalna stabilnost, politični realizem, celo strateška modrost. Toda stabilnost, ki preživi le z odpravo moralne odgovornosti, ni red. Je amortizacija krivde.
Ne vladajo z odprtim nasiljem, ker jim to ni treba. Vladajo z nevidnostjo: zaupne pogodbe, razdrobljene pristojnosti, preiskovalne komisije, ki ne vodijo nikamor. To je zmagoslavje sodobne moči, ne da bi zatrla množice, ampak da bi jih izčrpala.
V tem svetu pregrehe niso naključne kršitve norme; so dokaz članstva v klubu. Zasebni otoki, varovane in izolirane vile, dogodki za zaprtimi vrati, letala brez javnih načrtov, to niso zgolj simboli razkošja, temveč ozemlja resnične suverenosti. Kjer kamere ne vstopajo in se zakon ustavi pred vrati, se oblast prepušča brez potrebe po utemeljitvi. To so sodobne oaze pregreh, kjer se nemoralnost ne kaznuje, ampak regulira.
Najbolj moteča ni skrajnost zlorabe, temveč normalnost, s katero jo sistem absorbira. Politični voditelji se odzivajo z institucionalno eleganco, finančniki se umikajo za dogovore in tajnost, medtem ko intelektualci blizu oblasti zrelativizirajo vse v imenu »kompleksnosti«. Molčanje ni strah; je prefinjena sokrivda.
V tem vrstnem redu se nihče ne počuti krivega, ker je krivda razpršena v kolektivno odgovornost brez avtorja. Vsak člen ščiti naslednjega, ne iz moralne solidarnosti, temveč iz skupnega interesa za ohranitev sistema. Zlo se tako ne kaže kot brutalno dejanje, temveč kot nadzorovan proces. Ne kriči ali se ne razkriva; je podpisano.
Nedotakljivost teh osebnosti ni pomanjkljivost sistema, temveč njegov najvišji dosežek. Ne izhaja iz odsotnosti zakonov, temveč iz njihovega presežka; ne iz pomanjkanja dokazov, temveč iz razdrobljenosti resnice. Javnost prejme dovolj informacij, da je šokirana, a nikoli dovolj, da bi zahtevala resnično odgovornost. Škandal se spremeni v spektakel, spektakel pa v utrujenost.
V tem smislu Jeffrey Epstein ni bil izjema, temveč funkcija. Vmesna figura, ki je povezovala politično moč z denarjem, kulturni vpliv s skrivnostnostjo, željo z imuniteto. Njegov padec ni uničil sistema, ker sistem ni bil zgrajen na njem; bil je zgrajen na potrebi po osebnostih, kot je on.
Jeffrey Epstein ni bil pošast. Pošast je ideja, da je bil sam. Bil je zgolj temni funkcionar sistema, ki je potreboval nekoga, ki bi hranil skrivnosti, ki bi povezoval željo z vplivom, perverznost z močjo in denar s tišino. Ko je funkcija postala nevarna, ga je sistem žrtvoval, ne pa tudi sebe.
Kar nas ti dosjeji silijo sprejeti, je, da sodobni imperij moči ne vlada z vidnim nasiljem, temveč z organizirano amoralnostjo. Demokracija ostaja fasada, transparentnost slogan, pravičnost pa selektivna. Za množice je zakon obveznost, za elito pa možnost.
Imperij moči se ne boji resnice. Boji se spomina. Zato škandali prihajajo v ciklih, razkritja se objavljajo v fragmentih, odgovornost pa se razprši, dokler ne izgine. Resnici je dovoljeno, da na površje pride na kratko, ravno toliko, da ustvari iluzijo transparentnosti, nikoli pa toliko, da spremeni red.
Hinavščina moči ni le v dejanjih, ki jih prikriva, temveč v maskah, ki jih skrbno predstavlja javnosti. Tisti, ki z govorniških odrov pridigajo moralo, ki govorijo o vrednotah, družini, redu in odgovornosti, so pogosto isti tisti, ki etiko obravnavajo kot slovesno obleko: nosijo jo pred kamerami in jo snamejo, ko ugasnejo luči. Propaganda moči ne želi prepričati z resnico, temveč omrtvičiti moralno občutljivost. Proizvaja čiste javne osebnosti, zgledne pripovedi in abstraktne sovražnike, medtem ko je resničnost potisnjena v zakulisje. Ko padejo maske, kot v primeru Epsteinovih dosjejev, se ne razkrije zgolj individualna hinavščina, temveč mehanizem celotnega reda, ki preživi s pridiganjem vrlin, medtem ko izvaja pregrehe.
Resnična tragedija in naš kolektivni neuspeh nista le v skritih zločinih, temveč v tem, da družba ta red sprejema kot »normalnega« in neizogibnega. Naučili smo se temu reči politični realizem, institucionalna stabilnost, celo strateška zrelost. Zahtevamo pravičnost le za šibke in občudujemo cinizem močnih kot znak inteligence. V svojem bistvu smo sprejeli red, v katerem oblast ne čuti več potrebe, da bi se moralno upravičevala. Ker kjer oblast ne pozna etičnih meja, zlo ni treba maskirati. Preprosto se upravlja, dokumentira in varuje, dokler se ne odpre nov dosje in se nad njim ne sklene nov molk.
Toda oblast, ki ne pozna sramu, ni močna; je gnila. Red, ki preživi le z odpravo morale, ni racionalen; boji se vsake pristne oblike odgovornosti. In družba, ki to sprejme, ni naivna; je predana.
Epsteinovi dosjeji nam ne pokažejo, kako temna je elita. Kažejo nam, koliko teme smo se naučili prenašati. Kajti kjer moč živi brez sramu, se zlo ne rabi več skrivati. Vlada; in mi temu pravimo red.
O avtorju:
Veleposlanik izr. prof. dr. Arben Cici, trenutno predavatelj mednarodnih odnosov na Mediteranski univerzi v Albaniji, nekdanji veleposlanik Albanije na Danskem, Hrvaškem in v Rusiji, dvakrat svetovalec predsednika republike za zunanjo politiko, dvakrat direktor državnega protokola na Ministrstvu za zunanje zadeve, avtor uradnega protokola Republike Albanije, analitik in odličen strokovnjak za zunanjo politiko.
Stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo nujno uradnega stališča IFIMES.
Ljubljana/Tirana, 22.februar 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«.
