Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V svoji analizi z naslovom »NATO 3.0 ali prisilno zorenje transatlantskih odnosov« upokojeni general Corneliu Pivariu predstavlja NATO 3.0 ne kot radikalen odmik, temveč kot zgodovinsko korekcijo – prisilno zorenje transatlantskih odnosov kot odgovor na večpolarne pritiske in sodobne varnostne izzive.
“Zavezništva, ki preživijo, niso tista najbolj udobna, ampak tista, ki se prilagodijo.”
Med svojim polnim poklicnim delovanjem sem osebno doživel obdobje po hladni vojni, v katerem se je NATO prilagajal novim razmeram in v katerem so krožile številne teorije, ki so trdile, da je Severnoatlantsko zavezništvo postalo zastarelo in je na poti do izginotja. Takrat sem, tako kot zdaj – čeprav so današnje geopolitične razmere veliko bolj zapletene – izrazil mnenje, da ima organizacija zmogljivosti in vire za prilagajanje konkretnim realnostim in ohranjanje svoje relevantnosti.
Predhodni signali Münchenske varnostne konference (MSC) so poslali jasno strateško sporočilo iz Washingtona: Natov operativni model zadnjih treh desetletij velja za izčrpanega. Priča nismo ameriškemu umiku iz Evrope, temveč redefiniciji vlog znotraj zavezništva v večpolarnem kontekstu, ki ga zaznamujejo sočasne strateške omejitve.
Sporočilo je izrecno posredoval Elbridge Colby[2], eden glavnih arhitektov sodobnega strateškega mišljenja v Washingtonu, ki je zastopal Združene države na srečanju obrambnih ministrov Nata 12. februarja 2026 pred MSC. Njegovo posredovanje je mogoče razumeti kot doktrinarno razglasitev in ne kot situacijsko ali konjunkturno izjavo.
Colby predlaga, tako implicitno kot eksplicitno, trifazno periodizacijo Severnoatlantskega zavezništva:
NATO 1.0 – obdobje hladne vojne
Zanj so značilni trdi strateški realizem, verodostojno odvračanje, jasna delitev odgovornosti in eksplicitno pričakovanje, da evropski zavezniki bistveno prispevajo k lastni obrambi. To je bil Nato Eisenhowerja, Nixona in Reagana.
NATO 2.0 – unipolarni ameriški trenutek in obdobje po hladni vojni
Faza, ki jo zaznamujejo širitev, operacije »zunaj območja delovanja«, relativna evropska razorožitev in vse večja strukturna odvisnost od ameriških vojaških zmogljivosti. Evropska teritorialna obramba je bila v veliki meri eksternalizirana.
NATO 3.0 – vrnitev k realizmu v večpolarnem kontekstu
Predlagana nova arhitektura predvideva Evropo, ki postane glavni konvencionalni branilec celine, podprt s strateškimi, jedrskimi in globalnimi zmogljivostmi Združenih držav za projiciranje moči. Konceptualno je NATO 3.0 bližje Natu 1.0 kot modelu zadnjih treh desetletij.
Ta razlika je bistvena: ne gre za revolucijo, temveč za zgodovinsko korekcijo.
»Partnerstva, ne odvisnosti« – ključni stavek nove doktrine
Ena od osrednjih idej Colbyjevega diskurza je formulacija: »Želimo si partnerstev, ne odvisnosti.«
To pomeni prelomnico v transatlantskih odnosih:
Sporočilo ni protievropsko. Nasprotno, gre za poziv k zorenju zavezništva in k preseganju logike udobne odvisnosti.
Colbyjev govor je treba brati tudi kot posreden odziv na poročilo Münchenske varnostne konference, ki Združene države prikazuje kot »slona v sobi« mednarodnega reda, obtoženega destabilizacije obstoječih pravil.
Washington pa sporoča drugačno sporočilo: red po hladni vojni ni več vzdržen in njegovo umetno ohranjanje bi ustvarilo še večja strateška tveganja. Ponovna kalibracija Nata je predstavljena kot dejanje realizma, ne kot opustitev.
Evropski odmevi na MSC: von der Leyen, Macron in Merz med avtonomijo in odgovornostjo
Sporočilo, ki ga je Washington posredoval na münchenski varnostni konferenci, v evropskih prestolnicah ni ostalo brez odgovora. Intervencije francoskih in nemških voditeljev so potrdile, da Evropa začenja ponotranjiti – čeprav z različnimi odtenki – logiko Nata 3.0.
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v Münchnu izrazila močan poziv Evropi, naj svoje obrambne mehanizme spremeni v operativno realnost. Izrecno je pozvala k »uresničitvi« klavzule[3] EU o vzajemni obrambi in poudarila, da obveznost vzajemne pomoči ne more več ostati zgolj teoretično načelo Lizbonske pogodbe, temveč mora postati funkcionalen instrument kolektivne varnosti. V istem duhu je von der Leyen podprla evropsko strateško neodvisnost in izjavila, da Evropa »nima druge možnosti«, kot da prevzame odgovornost za lastno varnost kot verodostojen steber znotraj evroatlantskega zavezništva.
Emmanuel Macron: Strateška avtonomija kot odgovornost, ne alternativa Natu
V svojem nagovoru na MSC je francoski predsednik ponovil temo evropske strateške avtonomije, vendar v bolj pragmatični formulaciji kot v prejšnjih letih. Emmanuel Macron je poudaril, da avtonomije ne smemo razumeti kot ločitev od Združenih držav, temveč kot prevzem resnične evropske zmogljivosti za ukrepanje – vključno z vojaškim delovanjem – ko so varnostni interesi celine neposredno ogroženi.
V okviru Nata 3.0 to stališče postane dopolnilo ameriški viziji: vojaško bolj sposobna Evropa ne slabi zavezništva, temveč krepi njegovo verodostojnost. Macron je poudaril potrebo po robustnih evropskih konvencionalnih zmogljivostih, delujoči obrambni industriji in premagovanju strateške razdrobljenosti med državami članicami.
Friedrich Merz: Nemški realizem in konec strateške dvoumnosti
Posredovanje Friedricha Merza je pomenilo pomembno pojasnitev nemškega stališča. Merz je izrecno priznal, da evropski varnostni model, ki temelji na premajhnih vojaških naložbah in prenosu obrambe na Združene države, ni več vzdržen. Nemčija, je trdil, mora sprejeti, da gospodarsko vodstvo neizogibno vključuje varnostno vodstvo.
Njegovo sporočilo je bilo sporočilo realizma: povečanje vojaških izdatkov, obnova konvencionalnih zmogljivosti in prevzem aktivnejše vloge na vzhodnem krilu niso več politične možnosti, temveč pogoji za evropsko verodostojnost znotraj Nata. V tej luči Nemčija ne zavrača Nata 3.0, temveč se začenja pozicionirati kot eden od njegovih celinskih stebrov.
Evropa med izgubljenim udobjem in strateškim zorenjem
Skupaj stališča Macrona in Merza kažejo na počasno, a pomembno konvergenco: Evropa razume, da se je obdobje brezpogojne strateške zaščite končalo. Razlike v diskurzu ostajajo, vendar je smer skupna – krepitev notranjih zmogljivosti kot predpogoj za relevantnost znotraj Zavezništva.
V tem smislu NATO 3.0 ni zgolj ameriški konstrukt, temveč okvir, znotraj katerega je Evropa prisiljena rešiti lastne strateške dvoumnosti. MSC 2026 tako ne pomeni le doktrinarnega premika, temveč začetek ponovnega prevzema celinske varnosti s strani Evrope. Lahko le upamo, da razdalja od izjav do konkretnih dejanj evropskih voditeljev ne bo tako dolga, kot je bila prepogosto v zadnjih letih.
Posledice za Evropo in vzhodni bok
Za evropske države je sporočilo neposredno in merljivo:
Za vzhodni bok – vključno z Romunijo – prehod na NATO 3.0 pomeni:
V arhitekturi Nata 3.0 pomena Romunije ne določajo politične deklaracije, temveč merljiva sposobnost prispevanja k obrambi vzhodnega boka.
V Natu 3.0 je Romunija pomembna v tolikšni meri, v kolikšni se lahko upre, odvrne in vzdržuje zavezniška prizadevanja kratkoročno in srednjeročno. Razlika ni v odstotku BDP, temveč v dejanski bojni zmogljivosti, mobilizaciji in kontinuiteti.
NATO 3.0 ne kaznuje majhnih držav, temveč – brez prizanesljivosti – preizkuša njihovo dejansko sposobnost prispevanja k lastni obrambi.
Diskusija Elbridgea Colbyja in evropski odmevi na münchenski varnostni konferenci označujejo zaključek zgodovinske faze v delovanju Nata. Model po hladni vojni, ki temelji na asimetrični odgovornosti in evropskem strateškem udobju, v večpolarnem okolju, za katerega so značilni strateška konkurenca in sočasni pritiski na več prizoriščih, ni več vzdržen.
NATO 3.0 ne napoveduje ameriškega umika, temveč realistično redefinicijo transatlantskih odnosov. Washington ohranja svojo vlogo strateškega stebra zavezništva, vendar to stališče pogojuje s prevzemom primarne odgovornosti Evrope za konvencionalno obrambo celine. Poudarek se tako preusmeri s statusa na zmogljivosti in z izjav na delovanje.
Stališča, ki so jih evropski voditelji izrazili v Münchnu, kažejo na postopno sprejemanje izgube strateškega udobja. Razlike v diskurzu ostajajo, vendar je smer jasna: brez resničnih vojaških zmogljivosti, delujoče obrambne industrije in politične volje bo evropski vpliv znotraj zavezništva neizogibno omejen.
Za Romunijo in vzhodni bok ima ta preobrazba takojšen pomen. NATO 3.0 ne kaznuje majhnih držav, ampak – brez popustljivosti – razkriva njihove resnične meje. Strateški pomen ne izhaja več izključno iz pozicioniranja ali zvestobe, temveč iz sposobnosti upora, odvračanja in vzdrževanja zavezniških prizadevanj v začetnih fazah krize.
V tem smislu je NATO 3.0 manj obljuba in bolj preizkus. Za tiste, ki se prilagodijo, lahko postane priložnost za konsolidacijo. Za druge tveganje ni izstop iz zavezništva, temveč marginalizacija znotraj njega.
O avtorju:
Corneliu Pivariu je visoko odlikovan upokojeni general romunske vojske. Ustanovil je in dve desetletji tudi vodil eno izmed najbolj vplivnih revij o geopolitiki in mednarodnih odnosih v Vzhodni Evropi, dvojezično revijo Geostrategic Pulse. General Pivariu je tudi član Svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno mnenja inštituta IFIMES.
Ljubljana/Brașov, 26.februar 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Elbridge Colby (roj. 1979) je diplomiral na Harvard Collegeu, kjer je študiral zgodovino, nato pa je obiskoval Pravno fakulteto Yale in pridobil naziv doktor prava. Njegovo akademsko ozadje združuje klasično humanistično izobrazbo iz strateške zgodovine z elitno pravno izobrazbo, značilno za ameriški strateški establišment. Je eden vodilnih sodobnih teoretikov ameriškega strateškega realizma. Colby je bil namestnik pomočnika obrambnega ministra za strategijo in razvoj sil na ameriškem obrambnem ministrstvu (2017–2018), kjer je bil med glavnimi arhitekti nacionalne obrambne strategije, ki je vzpostavila vrnitev tekmovanja med velikimi silami kot osrednjo os ameriške varnostne politike. Je avtor knjige Strategija zanikanja: Ameriška obramba v dobi konflikta velikih sil (Yale University Press, 2021), temeljnega dela za doktrino odvračanja z zanikanjem in za ponovno uravnoteženje varnostnih odgovornosti med Združenimi državami in njenimi zavezniki. Colby je povezan z realistično šolo ameriške zunanje politike in izrecno zagovarja bolj uravnoteženo porazdelitev varnostnih bremen znotraj zavezništev, pri čemer poudarja prevzem primarne odgovornosti Evrope za konvencionalno obrambo lastne celine v večpolarnem geopolitičnem kontekstu.
[3] Ursula von der Leyen je izjavila, da je treba člen 42.7 Pogodbe o Evropski uniji, ki določa obveznost medsebojne obrambe v primeru agresije, izvajati v praksi, ne pa ostati zgolj pravna formula. Poudarila je, da ta klavzula ni neobvezna, temveč predstavlja dejansko obveznost držav članic, in da si mora Evropa pridobiti zmogljivosti in verodostojnost, ki ju bo lahko učinkovito uporabila v praksi.
