Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V raziskavi z naslovom »Izrael – super Šparta na sodobnem Bližnjem vzhodu?«[2], upokojeni general Corneliu Pivariu, član Svetovalnega odbora IFIMES ter ustanovitelj in nekdanji izvršni direktor Ingepo Consulting, analizira kako Izrael krepi svojo varnost s popolno militarizacijo, kar bi lahko vodilo v izolacijo, sovražnost, diplomatske pritiske, mednarodne spore in neskončne konflikte.
“Bližnji vzhod je regija, kjer preteklost ni nikoli minila, kjer zgodovina bolj kot kjerkoli drugje vpliva na sedanjost."
Bernard Lewis (britanski zgodovinar, specializiran za Bližnji vzhod)
V tem natrpanem zgodovinskem ozadju izjava premierja Benjamina Netanjahuja, da mora Izrael postati »super Šparta«, dobi poseben pomen. Ne gre zgolj za retorično formulo, temveč za strategijo, s katero Izrael ponovno potrjuje svojo namero, da se utrdi kot vojaška sila prvega ranga v regiji, ki jo zaznamujejo kronična rivalstva, identitetni konflikti in globalna geopolitična tekmovanja.
Samoopredelitev kot »super Šparta« odraža tako zaznavanje nenehne grožnje varnosti judovske države kot tudi željo po projiciranju moči in odvračanja. Hkrati ima ta koncept več učinkov: mobilizira izraelsko družbo, podžiga palestinsko tesnobo, izzove nasprotujoče si reakcije v arabskem svetu in pritegne pozornost velikih sil, ki jih zanima bodisi stabilnost bodisi nestabilnost Bližnjega vzhoda.
Razumevanje sodobnega Bližnjega vzhoda zahteva prepoznavanje dveh strateških konstant: stalne podpore Združenih držav Izraelu[3] in nezmožnosti arabskih držav[4], da bi oblikovale enotno stališče glede palestinskega vprašanja. Prva konstanta je zagotovila preživetje in vzpon Izraela; druga je olajšala njegovo konsolidacijo. Skupaj pojasnjujeta odpornost in trajnost konflikta v regiji.
Glede na dve konstanti – ameriško podporo in razkol arabskega sveta – si je Izrael zgradil lastno strategijo preživetja in regionalne uveljavitve. Izjava premierja Benjamina Netanjahuja, da mora judovska država postati »super Šparta«, ni le retorična formula, temveč izraz varnostne filozofije, ki je globoko zakoreninjena v geopolitični realnosti države[5].
1. Vojaška konsolidacija. Izrael je dosledno vzdrževal visoko raven obrambnih izdatkov (več kot 4,5 % BDP), kar ga uvršča med vodilne države na svetu v relativnem smislu. Izraelske obrambne sile (IDF) so zasnovane kot vsestranska sila, sposobna izvajati hitre kopenske operacije, prevladovati v regionalnem zračnem prostoru in nevtralizirati pomorske grožnje. Poleg tega je razvoj kibernetskih in informacijskih zmogljivosti bistvenega pomena za ohranjanje strateške prednosti.
2. Tehnološka prevlada. Opredeljujoči element vizije »super Šparte« so inovacije. Izrael ogromno vlaga v vojaške raziskave in je pionir na področjih, kot so:
• protiraketna obramba (Železna kupola, Davidova frača, Puščica),
• brezpilotni letalniki in avtonomni sistemi,
• umetna inteligenca, uporabljena v obveščevalnih in bojnih operacijah.
Ta tehnološki napredek Izraelu omogoča, da kompenzira svojo številčno slabost v primerjavi z arabskimi državami in svojim nasprotnikom sporoča, da kakovostna superiornost prevlada nad golim številom.
3. Družbena mobilizacija in kultura varnosti. Obvezna vojaška služba in mreža rezervistov zasidrata vojsko v samo strukturo družbe. Izraelske obrambne sile niso le vojaško orodje, temveč tudi dejavnik nacionalne kohezije, kraj, kjer se oblikujejo politični, gospodarski in kulturni voditelji. Diskurz o »super Šparti« krepi to kulturo in varnost ne predstavlja zgolj kot nalogo samo vlade, temveč kot kolektivno odgovornost celotnega naroda.
4. Zunanja projekcija. Na diplomatski ravni samoopredelitev kot »super Šparte« služi tako odvračanju nasprotnikov kot tudi pridobivanju spoštovanja strateških partnerjev. Izrael si prizadeva, da bi ga dojemali ne le kot izolirano regionalno demokracijo, temveč kot neosvojljivo trdnjavo, ki se lahko sama sooči z vsakim izzivom in je zanesljiv zaveznik velikih sil.
Izraelsko stališče lahko torej povzamemo kot kombinacijo eksistencialne potrebe po varnosti in ambicije po projiciranju moči v sovražnem okolju, kjer je diplomacija pogosto drugotnega pomena v primerjavi z vojaško močjo.
Če za Izrael koncept »super Šparte« predstavlja strategijo preživetja in projekcije moči, za Palestince potrjuje ravno nasprotno: namen judovske države, da ohrani vojaško prevlado in izključi vsako resnično politično rešitev.
1. Palestinska oblast (PA). Vodstvo v Ramali interpretira Netanjahujev diskurz kot jasen dokaz zavrnitve dialoga in opustitve perspektive rešitve dveh držav. Z vidika PA, poudarek na militarizaciji in krepitvi izraelske obrambne identitete pomeni poskus preoblikovanja okupacijskega statusa quo v trajno resničnost. Tako »super Šparte« ne dojemajo kot obrambnega koncepta, temveč kot izraz hegemonije.
2. Hamas in Islamski džihad. Za radikalna palestinska gibanja izraelska retorika potrjuje izbiro oboroženega boja. Če se Izrael opredeljuje kot trdnjava, je edini način, da se ji upre, asimetrično vojskovanje: raketni napadi, urbane gverilske operacije in uporaba predorskih omrežij. Po njihovi logiki »super Šparta« še bolj upravičuje odpor, tudi za ceno stopnjevanja nasilja in trpljenja civilistov.
Razmere v Gazi. Gaza je postala epicenter palestinske tragedije in najmočnejša podoba nesorazmerja med izraelsko vojaško močjo in krhkostjo palestinskega prebivalstva. Zaporedne izraelske vojaške kampanje so povzročile množično uničenje civilne infrastrukture, število smrtnih žrtev pa presega 70.000[6], večina je civilistov. Obsežno bombardiranje, pomanjkanje dostopa do pitne vode, elektrike in zdravstvenih storitev, so Gazo spremenili v opustošeno ozemlje.
Poleg vojaške razsežnosti vse več glasov trdi, da je pravi cilj Izraela preselitev celotnega palestinskega prebivalstva iz Gaze v Egipt ali druga območja, kar bi pomenilo radikalno demografsko spremembo, kakršne v novejši zgodovini regije še ni bilo. To dojemanje ne temelji le na analizi dejanskih posledic, temveč tudi na uradnih izraelskih dokumentih in izjavah, ki kažejo, da bi evakuacija prebivalstva veljala za »končno rešitev« za varnost Izraela[7].
Za Palestince »super Šparta« ni več le metafora vojaške trdnjave, temveč sinonim za projekt sistematičnega izničevanja s smrtjo, izgnanstvom ali marginalizacijo. Gaza tako postane ne le bojišče, temveč tudi laboratorij politike, katere cilj je nepovratno spremeniti demografsko realnost konflikta.
3. Javno mnenje med Palestinci. Na družbeni ravni Palestinci to retoriko doživljajo kot obsodbo na nenehno konfrontacijo. Ker ni verodostojnega političnega obzorja, prebivalstvo čuti frustracijo in obup, kar spodbuja ekstremizem in zmanjšuje možnosti za rešitev s pogajanji. Za mnoge »super Šparta« pomeni, da Izrael ne bo ničemur popustil in da mir postane iluzija.
4. Politične posledice. Izraelski diskurz prispeva k izolaciji zmernega palestinskega tabora in krepi radikalne frakcije. Hkrati pa zagotavlja dodaten argument državam in organizacijam, ki izpodbijajo legitimnost Izraela na mednarodnem prizorišču. S tega vidika »super Šparta« tvega, da bo postala samouresničujoča se prerokba: bolj ko se Izrael opredeljuje kot trdnjava, manj alternativ vidijo Palestinci zunaj konfrontacije.
Izraelska izjava o preobrazbi v »super Šparto« je sprožila raznolike in včasih nasprotujoče si odzive v arabskem in muslimanskem svetu. Ti ne odražajo le odnosa do Izraela, temveč tudi notranja rivalstva v regiji.
1. Iran. Teheran je takoj uporabil retoriko »super Šparte«, da bi upravičil svojo politiko popolne podpore Hamasu, Islamskemu džihadu in Hezbolahu. V uradnem iranskem diskurzu je Izrael predstavljen kot agresivna entiteta z ekspanzionističnimi ambicijami, »super Šparta« pa je zgolj potrditev, da je edini možen odgovor oborožen odpor in stopnjevanje spopada.
2. Turčija. Ankara je odkrito obsodila izraelske izjave in Netanjahuja obtožila destabilizacije regije in ohranjanja konflikta. Vendar pa gospodarski odnosi in občasno sodelovanje obveščevalnih služb ostajajo aktivni, kar razkriva ambivalentnost turške strategije: odločno javno nasprotovanje, a pragmatizem v zakulisju.
3. Savdska Arabija in zalivske države[8]. Rivalstvo z Iranom sili Združene arabske emirate in Bahrajn k diskretnemu sodelovanju z Izraelom na občutljivih področjih, kot sta protiraketna obramba in varnostna tehnologija. Vendar te države ne morejo javno podpreti retorike »super Šparte«, ki bi jo arabsko javno mnenje dojemalo kot kapitulacijo pred izraelsko hegemonijo. Za Savdsko Arabijo je »super Šparta« bolj stvar političnega uravnoteženja: medtem ko rivalstvo z Iranom Riad potiska k pragmatičnemu zbliževanju z Izraelom, mu domači pritisk in status varuha islama preprečujeta, da bi odkrito odobril pretirano militarizacijo Izraela. Posledično Savdska Arabija niha med diskretnim sodelovanjem in propalestinsko retoriko, ne da bi kdaj sprejela sam koncept.
4. Egipt in Jordanija. Obe državi imata mirovne pogodbe z Izraelom in vzdržujeta dobro varnostno sodelovanje. Njuni odzivi na retoriko »super Šparte« so bili zmerni, s formalnimi diplomatskimi kritikami, vendar brez konkretnih dejanj. Za Kairo ostaja prednostna naloga stabilnost na meji z Gazo, medtem ko je za Aman to notranje ravnovesje med večinskim palestinskim prebivalstvom in strateški odnos z Zahodom.
5. Sirija. Damask ima še naprej Izrael za nezakonitega okupatorja Golanske planote, ki jo je Izrael priključil leta 1967 in so jo Združene države priznale leta 2019. V sirski retoriki »super Šparta« potrjuje ekspanzionistični in agresivni značaj Izraela. Kljub temu se je Assadov režim ob mednarodni izolaciji in potrebi po obnovi po državljanski vojni, vključil v diskretne stike, ki jih posreduje Rusija in včasih Združeni arabski emirati, ter preučil možnost omejenih dogovorov z Izraelom (zlasti glede varnosti meja in izmenjave zapornikov). Zaenkrat ti poskusi niso prinesli konkretnih rezultatov, vendar že sam njihov obstoj kaže, da Sirija, oslabljena in odvisna od Moskve in Teherana, ohranja odprto možnost pragmatičnih pogajanj.
6. Širši arabski svet. V Magrebu in v državah, kot sta Irak ali Jemen, se izraelski diskurz propagandno uporablja za obsodbo Zahoda in njegovega zavezništva z ZDA. Vendar pa pomanjkanje dejanske zmogljivosti za ukrepanje pomeni, da te reakcije ostajajo simbolične.
7. Katar in reakcija arabskega sveta. Izraelski napad na Doho je v regiji povzročil šokanten val, glede na to, da je Katar bogata in vplivna država, ter ima pomembne ameriške vojaške baze. Običajno bi takšno dejanje moralo sprožiti odločen in enoten arabski odziv. V resnici pa so bili odzivi šibki in razdrobljeni: močne obsodbe Katarja in nekaj tesnih zaveznikov v izjavah, vendar nobenih konkretnih povračilnih ukrepov ali kolektivne arabske mobilizacije.
To pomanjkanje enotnosti, ki se kaže celo ob napadu na suvereno zalivsko državo, poudarja drugo konstanto Bližnjega vzhoda: nezmožnost arabskih držav, da bi se združile v skupno strategijo. Za Izrael to potrjuje, da lahko nadaljuje enostranske ukrepe brez tveganja usklajenega regionalnega odziva.
Delni zaključek. Odzivi na Bližnjem vzhodu potrjujejo drugo konstanto regije: nezmožnost arabskih in muslimanskih držav, da bi oblikovale enotno stališče. Medtem ko nekateri vidijo »super Šparto« kot eksistencialno grožnjo, jo drugi dojemajo kot strateškega zaveznika proti Iranu. To razhajanje je pravzaprav eno bistvenih.
Izraelskega položaja kot »super Šparte« ni mogoče razumeti ločeno od njegovega odnosa z velikimi svetovnimi silami, od katerih ima vsaka svoje interese v regiji.
1. Združene države. Washington ostaja temeljni garant varnosti Izraela. Vojaška, finančna in diplomatska podpora je stalna, ne glede na vlado na oblasti. Netanjahujeve izjave o »super Šparti« ZDA niso kritizirale, temveč so jo razlagale kot potrditev vloge Izraela kot regionalnega bastiona ameriških interesov.
Najnovejši govor predsednika Donalda Trumpa v OZN (september 2025) je utrdil to stališče z izrecno zavrnitvijo priznanja palestinske države. Trump je izjavil, da bi takšno priznanje pomenilo »nagrado za Hamas« in bi spodkopalo varnost Izraela. To stališče potrjuje ne le brezpogojno podporo Izraelu, temveč tudi nasprotovanje rešitvi dveh držav v obliki, ki jo zagovarjajo OZN in večina držav članic.
2. Rusija. Moskva igra ambivalentno vlogo. Po eni strani podpira protihegemonistični diskurz proti ZDA in Izraelu ter kritizira pretirano militarizacijo in enostranske intervencije, ki destabilizirajo regijo. Po drugi strani pa jo njen strateški položaj v Siriji in bližina Irana zavezujeta k ohranjanju pragmatičnega ravnovesja z Izraelom – vključno s taktičnim usklajevanjem, da bi se izognili zračnim trkom. Rusija koncept »super Šparte« vidi kot utrjevanje regionalne vloge ZDA in implicitno kot omejitev lastnih ambicij na Bližnjem vzhodu.
3. Kitajska. Peking se izogiba neposrednemu kritiziranju Izraela, vendar izkorišča regionalne napetosti, da se predstavi kot posrednik in nepogrešljiv gospodarski akter. Nedavne kitajske izjave poudarjajo potrebo po zaščiti palestinskega civilnega prebivalstva in nadaljevanju pogajanj. Hkrati Kitajska širi svoj gospodarski vpliv v arabskih državah (energija, infrastruktura, tehnologija) in goji podobo alternative ameriški in izraelski hegemoniji. Za Peking je »super Šparta« koristen simptom: potrjuje zaznavanje napete regije, kjer lahko Kitajska igra vlogo »racionalnega uravnotežja«.
4. Evropska unija. EU je med najglasnejšimi kritiki izraelske politike in nenehno opozarja, da pretirana militarizacija in politični zastoj spodkopavata rešitev dveh držav. Vendar pa njen praktični vpliv ostaja omejen: pomanjkanje enotne zunanje politike in gospodarske odvisnosti omejujejo njeno sposobnost delovanja.
Nov element je naraščajoče število zahodnih držav, ki so priznale Palestino kot državo. Septembra 2025 so se temu valu priznanj pridružile Združeno kraljestvo, Avstralija, Kanada, Francija[9] in Portugalska, s čimer se je skupno število držav članic OZN povečalo na 158 (približno 82 % vseh). Ta trend povečuje diplomatsko izolacijo Izraela glede palestinskega vprašanja in vpliva na položaj ZDA pri blokiranju globalnega soglasja.
Delni zaključek. Velike sile se do Izraela obnašajo različno: za ZDA je to vrhunski strateški zaveznik; za Rusijo neprijeten tekmec, ki pa ga je treba obvladovati; za Kitajsko priložnost za diplomatsko potrditev; za EU pa bolj politično in humanitarno kot strateško vprašanje. Ta asimetrija stališč pojasnjuje, zakaj si Izrael lahko privošči sprejetje diskurza o »super Šparti«, ne da bi tvegal večje sankcije, čeprav se priznanje Palestine na mednarodni ravni vse bolj širi.
Opredelitev Izraela kot »super Šparte« sintetizira realnost družbe in države, zgrajene na ideji popolne varnosti – nenehno ogrožene, a tudi trajno oborožene. Koncept ima močno simbolno vrednost: prikliče oblegano citadelo, a tudi silo, ki prevzema prevlado z vojaško in tehnološko superiornostjo.
Kratkoročno ta strategija služi Izraelu z:
Dolgoročno pa so tveganja očitna:
1. Diplomatska izolacija – medtem ko se Izrael opredeljuje kot trdnjava, več kot 158 držav OZN zdaj uradno priznava Palestino. Ta vrzel med notranjim dojemanjem in mednarodno realnostjo ustvarja razkorak, ki ga je vse težje obvladovati.
2. Radikalizacija Palestincev – odsotnost kakršnega koli političnega obzorja spodbuja obup in krepi radikalne skupine, zaradi česar konflikt postaja medgeneracijski. Gaza je že najbolj tragičen primer tega procesa.
3. Razdrobljenost Bližnjega vzhoda – nezmožnost arabskih držav, da bi se odzvale enotno, kar ponazarja celo šibek odziv na napad na Katar, daje Izraelu svobodo delovanja, hkrati pa ohranja ozračje kronične nestabilnosti.
4. Globalna konkurenca – medtem ko ZDA brez zadržkov podpirajo Izrael, si Rusija, Kitajska in EU prizadevajo utrditi svojo vlogo v regiji in Bližnji vzhod spreminjajo v prizorišče nastajajoče multipolarnosti.
Drug element, ki je pogosto spregledan, a bistven za razumevanje odpornosti Izraela, je mednarodna finančna podpora. Velika zahodna finančna središča – tradicionalno povezana z omrežji, kot je skupina Rockefeller – so desetletja prispevala k vključevanju Izraela v svetovni finančni red. Ta podpora se ni kazala le z naložbami in tehnološkimi partnerstvi, temveč tudi z vplivom na ameriške in evropske politične odločitve. Izrael ima v bistvu dvojni ščit: strateško jamstvo ZDA in zasidranje v večjih mednarodnih finančnih tokovih. Ta kombinacija mu zagotavlja precejšen manevrski prostor in sposobnost uresničevanja svojih načrtov tudi ob vse širšem diplomatskem nasprotovanju. Vendar pa bi lahko nastanek večpolarnega sistema in vzpon novih središč svetovnih financ (Kitajska, zalivske države, BRICS) dolgoročno omejil absolutno naravo te podpore.
V bistvu je »super Šparta« koncept, ki odraža moč Izraela, da preživi in prevlada kratkoročno, hkrati pa tudi tveganje, da bo ta strategija postala dolgoročna past. Vojaška trdnjava je lahko mogočna, če pa ostane izolirana in obdana s sovražnostjo, postane ranljiva za diplomatske pritiske, mednarodne spore in neskončne konflikte.
Sodobni Bližnji vzhod se tako znajde v paradoksu: Izrael krepi svojo varnost s popolno militarizacijo, vendar se zdi, da vsak korak v to smer še bolj oddaljuje možnost trajnega miru.
Referenčna dela in akademske analize
• Bernard Lewis. The Middle East: A Brief History of the Last 2,000 Years. New York: Scribner, 1995.
• Tom Segev. One Palestine, Complete: Jews and Arabs under the British Mandate. New York: Henry Holt, 2000.
• Avi Shlaim. The Iron Wall: Israel and the Arab World. London: Penguin, 2014 (revised edition).
• Ilan Pappé. The Ethnic Cleansing of Palestine. Oxford: Oneworld, 2006.
• Rashid Khalidi. The Hundred Years’ War on Palestine. New York: Metropolitan Books, 2020.
• Corneliu Pivariu. Contemporary Geopolitics Uncovered in 200 Episodes. Pastel Publishing House, 2011.
• Corneliu Pivariu. Geopolitics Before and After COVID-19, 2017–2020. Marist Publishing House, 2020.
Mednarodne študije in poročila
• Stockholm International Peace Research Institute (SIPRI). Military Expenditure Database, 2024.
• UN Human Rights Council – Independent International Commission of Inquiry on the Occupied Palestinian Territory. Report on Gaza. Geneva, 16 September 2025.
• United Nations General Assembly. Debates and Resolutions on the Question of Palestine, September 2025.
• Amnesty International. Israel/OPT: Evidence of War Crimes in Gaza, reports 2023–2025.
• Human Rights Watch. Israel’s Apartheid against Palestinians. New York, 2021.
Trenutni viri in mednarodni tisk
• Reuters. Trump at UN: No Recognition of Palestinian State, 23 September 2025.
• Al Jazeera. Which Countries Have Recognised Palestine? 23 September 2025.
• AP News. France Recognises State of Palestine at UN General Assembly, 22 September 2025.
• The Guardian. UN Commission Finds Israel Committed Genocide in Gaza, 16 September 2025.
• Haaretz. Israel Reactivates E1 Settlement Plan, 20 August 2025.
• Mondoweiss. Israel Revives Settlement Project to Split the West Bank in Two, 20 August 2025.
Geopolitične študije in mislišča
• Carnegie Middle East Center. Russia’s Strategy in Syria and Relations with Israel, 2024.
• Brookings Institution. China’s Belt and Road in the Middle East: Strategic Dimensions. Washington, D.C., 2023.
• European Council on Foreign Relations (ECFR). EU Policy on Israel/Palestine: The Franco-Saudi Initiative, Policy Brief, September 2025.
O avtorju:
Corneliu Pivariu je visoko odlikovan upokojeni general romunske vojske. Ustanovil je, in dve desetletji tudi vodil, eno izmed najbolj vplivnih revij o geopolitiki in mednarodnih odnosih v Vzhodni Evropi, dvojezično revijo »Geostrategic Pulse«. General Pivariu je član svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja mnenje avtorja in ne odraža nujno stališče inštituta IFIMES.
Ljubljana/Brașov, 1. november 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] The term was used by Israeli Prime Minister Benjamin Netanyahu in a statement made during his visit to the Israeli Ministry of Finance on 15 September 2025. The concept of a “super Sparta” evokes a highly militarized state, capable of ensuring its survival through force, but facing the risk of strategic isolation and the contestation of its international legitimacy. In Israel’s case, this paradigm raises the question of whether a model of absolute security is sustainable in the Middle East of the 21st century.
[3] The permanent support of the United States for Israel — an anchor of security and international legitimacy, which has allowed Israel to develop militarily and economically beyond its natural proportions. Even in moments of tension between American administrations and Israeli governments (for instance, Reagan–Begin, Obama–Netanyahu, Biden–Netanyahu), the underlying line has never changed: Israel remains the central pillar of U.S. strategy in the Middle East.
[4] The inability of Arab states to build a united position and to maintain long-term solidarity with the Palestinian cause. From the Arab League in 1948, to rivalries such as Egypt–Saudi Arabia, Syria–Iraq, monarchies–republics, and today’s divide between the pro-Western and pro-Iranian camps, the Arab world has oscillated between periods of declarative cohesion and practical fragmentation. This lack of unity has given Israel the strategic space to consolidate its position and pursue its own objectives.
[5] On the other hand, this philosophy best serves Prime Minister Netanyahu’s political purpose of maintaining his power, at a time when his policies face strong internal opposition.
[6] The United Nations Independent International Commission of Inquiry on the Occupied Palestinian Territory (established by the UN Human Rights Council) stated on 16 September 2025 that Israel is committing genocide against Palestinians in Gaza. Its report concludes that there are reasonable grounds to believe that Israeli authorities and security forces have committed and continue to commit in Gaza four of the five genocidal acts listed in the 1948 Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide: killing members of the group; causing serious bodily or mental harm; deliberately inflicting conditions of life calculated to bring about physical destruction; adopting measures intended to prevent births within the group. It is important to note that this Commission does not represent the entire UN and has no judicial authority (it is not a court), but functions as a mechanism for investigation and documentation.
[7] In this regard, mention must be made of the E1 Plan (the area between East Jerusalem and the Ma’ale Adumim settlement), which is one of the most controversial Israeli settlement projects. Revived in 2025 after a period of suspension, the plan provides for the construction of approximately 3,500 housing units and has the effect of dividing the West Bank in two, isolating East Jerusalem from the rest of the Palestinian territory, and rendering impossible the creation of a viable and contiguous Palestinian state. The international community — including the European Union and the United Nations — has repeatedly warned that implementing this project would represent a decisive step against the two-state solution.
[8] See also the Franco–Saudi Plan (28–29 July 2025, resumed on 22 September 2025 in New York), which aimed to launch an international framework for the two-state solution. The initiative envisaged the recognition of Palestine, security guarantees for Israel, and a joint financial mechanism for the reconstruction of Gaza and the West Bank. Although supported by several European and Arab states, the plan encountered immediate opposition from Israel and the United States (which rejected the recognition of the Palestinian state), turning it more into a symbolic diplomatic gesture than an endeavor with real chances of implementation.
[9] On 22 September, at the UN General Assembly, President Macron mentioned that the opening of a French embassy in Palestine depends on conditions such as the release of hostages and the establishment of a ceasefire. Moreover, the French recognition was accompanied by calls for responsibility and international cooperation, not merely a symbolic declaration.
