Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Dejan Azeski, makedonski zgodovinar, novinar in publicist ter član IFIMES-a, v svojem članku z naslovom »2026 v fokusu: Pet nevralgičnih točk globalne negotovosti« obravnava največje globalne izzive letošnjega leta.
Če je kdo mislil, da leto 2020 ali 2022 predstavlja vrhunec globalnega kaosa, leto 2026 kaže, da te predpostavke morda niso bile dovolj. Ne le z bombastičnimi izjavami svetovnih voditeljev, temveč tudi s konkretnostjo njihovih pote, se to leto obeta kot obdobje izjemnih turbulenc. Pet ključnih »nevralgičnih točk« globalne negotovosti – status Grenlandije, notranja in zunanja dinamika Irana, parlamentarne volitve na Madžarskem, širjenje krize iz Venezuele na Kubo in oblikovanje potencialnega »islamskega Nata« – napoveduje morda najbolj zapleteno in nepredvidljivo obdobje sodobnega sveta.
Ugrabitev venezuelskega predsednika Nicolása Madura, krvavi protesti v Iranu, vse resnejši načrti za priključitev Grenlandije, grožnje Kubi – to je le nekaj eksplozivnih dogodkov, ki so zaznamovali sam začetek leta 2026. Če sodimo po prvih tednih, je to leto res obetavno, vendar v izjemno negativnem smislu.
Po vsem, kar smo videli v zadnjih petih letih, smo upali, da bo prihajajoče obdobje prineslo vsaj kanček razuma. Vendar se zdi bolj verjetno ravno nasprotno: soočamo se z letom največjih preobrazb in političnega gledališča, kar jih je bila naša generacija kdaj koli priča.
Po nedavnih informacijah iz Združenih držav Amerike naj bi Donald Trump poveljnikom specialnih enot naročil, naj razvijejo načrt za invazijo na Grenlandijo. Vendar pa visoki vojaški uradniki trenutno odločno nasprotujejo tej ideji.
Viri trdijo, da so »jastrebi« znotraj varnostnega kroga okoli ameriškega predsednika, ki ga vodi politični svetovalec Stephen Miller, spodbujeni z domnevnim uspehom operacije aretacije venezuelskega voditelja Nicolása Madura. Njihov cilj je, da Združene države Amerike čim prej prevzamejo nadzor nad Grenlandijo, preden Rusija ali Kitajska naredita svojo strateško potezo v Arktiki.
Britanski diplomati menijo, da Trumpa motivirajo tudi notranjepolitični razlogi, in sicer želja po preusmeritvi pozornosti ameriške javnosti od gospodarskih težav pred kongresnimi volitvami konec leta, po katerih bi republikanci lahko izgubili nadzor nad kongresom.
Po istih virih je Trump od Združenega poveljstva za specialne operacije (JSOC) zahteval, naj pripravi načrt za invazijo, vendar so ga načelniki generalštabov zavrnili, saj so takšno operacijo ocenili kot nezakonito in politično nevzdržno brez podpore kongresa. Namesto tega so bile predlagane manj kontroverzne možnosti, kot je prestrezanje ruskih »ladij duhov« – tajne flote, ki jo Moskva domnevno uporablja za izogibanje sankcijam – ali celo omejene vojaške operacije proti Iranu.
Diplomatski viri omenjajo tudi obstoj tako imenovanega »scenarija eskalacije«, po katerem bi Trump lahko uporabil vojaško silo ali politično prisilo, da bi prekinil institucionalne vezi Grenlandije z Dansko. Ena diplomatska depeša opisuje tak scenarij kot »najhujšega možnega«, saj bi lahko privedel do »razpada Nata od znotraj«.
Nekateri evropski uradniki gredo še dlje in trdijo, da je destabilizacija Nata eden od ciljev trde frakcije MAGA okoli Trumpa. Ker kongres verjetno ne bi odobril formalnega izstopa ZDA iz Nata, bi okupacija Grenlandije lahko prisilila evropske članice, da same zapustijo Nato, s čimer bi dejansko prenehal obstajati.
Vzporedno so evropske države že poslale vojake na Grenlandijo kot del misije Nata, s ciljem okrepitve varnosti na Arktiki, a tudi potencialnega odvračanja od kakršne koli enostranske ameriške poteze.
Združene države so prvič po več kot dveh stoletjih v odkritem strateškem nesoglasju z Veliko Britanijo in Francijo – kar je resen precedens v sodobni transatlantski zgodovini.
Val protestov, ki je zajel Iran konec lanskega leta in se nadaljeval v leto 2026, predstavlja najresnejši preizkus stabilnosti Islamske republike v zadnjih desetletjih. Čeprav demonstracije niso povzročile političnega pretresa, so razkrile globoke strukturne slabosti iranskega sistema – ekonomske, socialne in legitimne.
Ekonomski dejavnik ostaja ključni dejavnik nezadovoljstva. Dolgoročne mednarodne sankcije, padec vrednosti iranskega riala, visoka inflacija in kronična brezposelnost mladih, so ustvarili eksplozivno družbeno kombinacijo. Vendar so protesti hitro pridobili politično razsežnost, kar dokazujejo slogani, usmerjeni proti vrhovnemu voditelju Aliju Hameneju, pa tudi simbolična rehabilitacija monarhične naracije (»Naj živi šah!«). Takšna retorika nakazuje, da del iranske družbe ne išče več delnih reform znotraj obstoječega sistema, temveč njegovo temeljno preobrazbo.
Ostro retoriko ameriškega predsednika Donalda Trumpa o »pripravljenosti pomagati« protestnikom je treba gledati v širšem kontekstu ameriške strategije do Irana. Washington združuje normativni diskurz o človekovih pravicah s klasično politiko odvračanja in pritiska. Grožnje z vojaškim posredovanjem imajo predvsem signalno funkcijo – do Teherana, pa tudi do regionalnih zaveznikov ZDA (Izrael, Saudova Arabija, ZAE), kot potrditev, da ameriška varnostna arhitektura ostaja aktivna.
Vendar bi neposredno vojaško posredovanje prineslo ogromna tveganja: destabilizacijo Hormuške ožine, eskalacijo prek Hezbolaha in šiitskih milic v Iraku in Siriji ter potencialno širši konflikt z Rusijo in Kitajsko, ki ju Iran vidi kot ključna elementa nastajajočega večpolarnega reda.
Iranske oblasti proteste razlagajo kot del dolgoročne strategije »mehke subverzije« Zahoda – narativa, ki je osrednji element legitimizacije režima od leta 1979. Uvedba komunikacijskih blokad in brutalno zatiranje demonstracij kažeta, da Teheran protestov ne vidi kot družbenega pojava, temveč kot eksistencialno grožnjo režimu.
Vzporedno si Iran prizadeva utrditi odnose z Moskvo in Pekingom ter se predstavlja kot ključni steber protizahodne osi, zlasti v kontekstu vojne v Ukrajini, krize na Bližnjem vzhodu in zaostrovanja globalne konkurence med velikimi silami.
Evropska unija je obsodila represijo in ustno podprla protestnike, vendar ostaja omejena v smislu strateške projekcije moči. Politika EU do Irana uravnotežuje normativni diskurz (človekove pravice, demokracija) in pragmatične interese (jedrski sporazum, energija, migracije), kar zmanjšuje njen dejanski vpliv na terenu.
Iran je trenutno na strateškem razpotju: notranje nezadovoljstvo narašča, vendar ima režim še vedno močne represivne in ideološke nadzorne mehanizme. Hkrati pa stopnjevanje retorike ZDA povečuje tveganje nenamerne konfrontacije v že tako razdrobljenem varnostnem okolju Bližnjega vzhoda.
Protesti v Iranu torej niso izključno notranje vprašanje – so del širšega globalnega tekmovanja med velikimi silami, v katerem Iran predstavlja ključno geopolitično vozlišče med Zahodom, Rusijo in Kitajsko.
Eno ključnih političnih vprašanj te pomladi v Evropi je, ali bo na Madžarskem prišlo do menjave vlade. Prihajajoče parlamentarne volitve niso pomembne le za Budimpešto, temveč imajo širši geopolitični pomen za srednjo in vzhodno Evropo, zlasti glede na strateški položaj Madžarske kot zahodne sosede Ukrajine in hkrati notranjega »upornika« znotraj Evropske unije.
Glede na zadnje ankete je opozicija trenutno v vodstvu, vendar ima dolgoletni premier Viktor Orbán še vedno pomembne politične, institucionalne in medijske adute. Po skoraj petnajstih letih neprekinjene vladavine Fidesza se pričakuje upad gledanosti, vendar ključno vprašanje ostaja: ali obstaja opozicija, ki je sposobna izkoristiti nezadovoljstvo volivcev in ponuditi verodostojno alternativo sedanjemu neliberalnemu modelu vladanja?
Vodja opozicije Péter Magyar je nekdanjega evropskega komisarja Oliverja Várhelyija obtožil, da ni »razkril celotne resnice« glede domnevnega madžarskega vohunskega škandala, ki že mesece spodkopava Orbánovo politično legitimnost. Po njegovih trditvah so madžarski obveščevalci, ki so se pretvarjali, da so diplomati, poskušali rekrutirati zaposlene v institucijah EU, medtem ko naj bi Várhelyi prikrival ključne informacije iz časa, ko je bil madžarski veleposlanik pri EU.
Magyar je ministra Jánosa Lázárja obtožil tudi nadzora nad napotitvijo obveščevalnega osebja v Bruselj med njegovim mandatom, kar opozicija uporablja kot dokaz sistemske politizacije in instrumentalizacije državnih institucij v interesu vladajoče elite.
Orbán pa ni pasiven politični akter. Zgodovinarka Anne Applebaum ga povezuje z ideološkimi krogi, ki so blizu ameriškemu gibanju MAGA, in trdi, da je Orbán razvil neliberalni model vladanja, ki formalno uporablja demokratične institucije, a temeljito spreminja njihovo normativno in funkcionalno vsebino. V tem kontekstu je Orbán strateško preoblikoval volitve v referendum o podpori Ukrajini in njenemu potencialnemu članstvu v EU, mobiliziral nacionalistično volilno bazo in preusmeril pozornost z domačih škandalov na vprašanja suverenosti, identitete in vojne.
Izid volitev ostaja negotov. Orbán ima še vedno možnost prilagajanja volilne zakonodaje in institucionalnih postopkov, medtem ko se opozicijski akterji lahko soočijo z administrativno marginalizacijo ali diskvalifikacijo. Zaradi tega se volilni proces na Madžarskem vse bolj dojema kot preizkus odpornosti demokratičnih institucij znotraj EU.
Dodaten paradoks je dejstvo, da je Péter Magyar nekdanji Orbánov tesen sodelavec, njegova bivša žena Judit Varga pa je bila ena ključnih osebnosti v stranki Fidesz in ministrica za pravosodje. Magyar trdi, da je Fidesz zapustil zaradi odmika stranke od proevropske usmeritve, kritiki pa njegov politični obrat razlagajo kot posledico osebnih ambicij in oportunističnega prepozicioniranja.
Volilno kampanjo so dodatno obremenile resne osebne obtožbe. Judit Varga je Magyarja javno obtožila nasilja v družini in izsiljevanja ter ga označila za izdajalca. Njene izjave, podane po sodni obravnavi v Budimpešti, so povzročile močno javno polarizacijo in intenzivno mobilizacijo provladnih medijev proti opozicijski voditeljici. Madžar je obtožbe zanikal in trdil, da gre za politično motivirano kampanjo blatenja, ter objavil zvočne posnetke, ki naj bi kazali na politični pritisk na sodstvo, kar še dodatno krepi zaznavo institucionalne korupcije in spodkopavanja pravne države. Madžarske volitve so zato več kot le nacionalno politično tekmovanje: so pokazatelj prihodnje geopolitične smeri Srednje Evrope, njenih odnosov z Ukrajino in Rusijo ter notranje kohezije Evropske unije v luči naraščajočih trendov neliberalne demokracije.
Ločitev Judit Varga in Péterja Magyarja leta 2023 ter poznejši škandal, povezan z amnestijo v primeru pedofilije, sta resno škodovala verodostojnosti Orbánove vlade in pospešila proces razdrobljenosti znotraj vladajoče elite. Ti dogodki so odprli pot novi politični dinamiki, v kateri je Magyar izkoristil institucionalni in družbeni vakuum za ustanovitev opozicijske stranke Tisza, ki po trenutnih anketah vodi pred usodnimi parlamentarnimi volitvami, predvidenimi za april.
Morebitna sprememba vlade na Madžarskem bi imela širše geopolitične posledice, ki bi daleč presegale nacionalne meje. Orbánov padec bi lahko oslabil neliberalni blok znotraj Evropske unije in na novo opredelil odnose Budimpešte z Ukrajino, Rusijo in njenimi transatlantskimi partnerji. Nasprotno pa bi njegov politični obstanek še bolj utrdil populistično os znotraj Evrope, kar bi poglobilo ideološke in politične razpoke znotraj EU in Nata.
Ameriški predsednik Donald Trump je kubanskim oblastem poslal odločno sporočilo in jih pozval, naj dosežejo dogovor z Washingtonom. »Za Kubo ne bo več nafte ali denarja – nič. Toplo jim svetujem, naj dosežejo dogovor, preden bo prepozno,« je Trump zapisal na omrežju Truth Social.
Trump je spomnil, da Kuba že desetletja živi po zaslugi velikih količin nafte in finančne pomoči Venezuele, ki venezuelskemu režimu zagotavlja »varnostne storitve«. »Večina teh Kubancev je umrla v ameriškem napadu pred nekaj tedni in Venezuela ne potrebuje več zaščite nasilnežev in izsiljevalcev, ki so njeno ljudstvo držali za talce,« je dodal ameriški predsednik.
Poudaril je tudi, da se Venezuela zdaj lahko zanese na podporo Združenih držav – »najmočnejše vojske na svetu« – in da bo Washington zaščitil stabilnost regije. Ponovil je, da bosta nafta in denar iz Venezuele prenehala pritekati na Kubo, in kubanske oblasti pozval, naj hitro najdejo rešitev.
Venezuela, ki je desetletja glavna dobaviteljica nafte za Kubo, je pod dodatnim pritiskom, potem ko so ameriške sile aretirale venezuelskega predsednika Nicolása Madura. Trump naj bi začasno predsednico Delcy Rodríguez prosil, naj venezuelsko nafto preusmeri v ZDA, kar bi Kubo prikrajšalo za ključni energetski in finančni vir.
Svetovni mediji poročajo, da ameriške obveščevalne agencije opozarjajo na resne težave v kubanskem gospodarstvu. Po informacijah iz več virov ključne sektorje, kot sta kmetijstvo in turizem, obremenjujejo pogosti izpadi električne energije, trgovinske sankcije in druge gospodarske težave. Morebitna izguba nafte in finančne podpore iz Venezuele bi lahko še bolj destabilizirala kubansko administracijo, ki vlada otoku od revolucije Fidela Castra leta 1959.
Ta situacija kaže, kako regionalni politični pretresi v Venezueli neposredno vplivajo na strateški in gospodarski položaj Kube, zaradi česar je otok ranljiv za geopolitične pritiske in premike moči v Latinski Ameriki.
Turčija se pripravlja na pridružitev savdsko-pakistanskemu obrambnemu zavezništvu, katerega načelo kolektivne obrambe narekuje, da se vsako dejanje agresije proti eni članici obravnava kot napad na vse. Po navedbah virov, seznanjenih s pogajanji, je ustanovitev tega tako imenovanega »islamskega Nata« v napredni fazi in kmalu se pričakuje dogovor.
Pričakovana širitev obrambnega zavezništva bi lahko povzročila pomemben premik v ravnovesju moči v regiji. Spomnimo se, da pakt med Savdsko Arabijo in Pakistanom, podpisan septembra lani, vključuje določbo o kolektivni obrambi, ki spominja na 5. člen Nata - zavezništva, katerega članica je Turčija in ki ima eno največjih vojaških sil na svetu.
Viri pravijo, da se interesi Turčije, Savdske Arabije in Pakistana na Bližnjem vzhodu, v Južni Aziji in Afriki vse bolj prekrivajo. Ankara zavezništvo vidi kot instrument za krepitev lastne varnosti in odvračanja, zlasti v času, ko obstajajo dvomi o zavezanosti Združenih držav in Nata pod administracijo Donalda Trumpa.
Analitiki ocenjujejo, da Savdska Arabija v zavezništvo prinaša finančno moč, jedrske zmogljivosti, balistične rakete in osebje, Turčija pa vojaške izkušnje, razvito specializirano industrijo in geopolitični vpliv v regiji. Pakistan pa zagotavlja strateško povezavo v Južni Aziji in dolgo tradicijo vojaškega sodelovanja z obema državama.
Vstop Turčije v zavezništvo bi po letih napetosti pomenil novo fazo v odnosih med Ankaro in Riadom. Državi sta v zadnjih letih okrepili gospodarsko in vojaško sodelovanje, vključno z nedavnim skupnim srečanjem mornarice v Ankari.
Turčija in Pakistan imata desetletja dolgo vojaško sodelovanje, ki vključuje modernizacijo letal F-16, izmenjavo tehnologije brezpilotnih letal in skupne vojaške vaje. Vstop Turčije v zavezništvo bi lahko še bolj utrdil ta tristranski blok, ustvaril regionalno protiutež tradicionalnemu zahodnemu vplivu in potencialno na novo opredelil geopolitično dinamiko Bližnjega vzhoda, Južne Azije in Severne Afrike.
Ljubljana/Washington/Skopje, 27.februar 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
