Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno spremlja in analizira ključna dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in v širšem mednarodnem kontekstu. V najnovejši raziskavi z naslovom: „Zahodni Balkan in Evropska unija: Skupinska širitev kot strateški odgovor na krizo verodostojnosti in geopolitično negotovost“ je posebna pozornost namenjena pobudi predsednika Republike Srbije Aleksandra Vučića, da se države Zahodnega Balkana pridružijo Evropski uniji kot skupina. Ta pobuda, predstavljena na nedavnem srečanju s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednikom Evropskega sveta Antoniom Costo, je ponovno odprla ključno vprašanje prihodnosti evropskega projekta v jugovzhodni Evropi. Iz podrobne raziskave izpostavljamo najpomembnejše in najzanimivejše dele, ki ponujajo vpogled v geopolitične, strateške in družbene posledice tega predloga.
Pobuda predsednika Republike Srbije Aleksandra Vučića, da se države Zahodnega Balkana množično pridružijo Evropski uniji, predstavljena na nedavnem srečanju s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednikom Evropskega sveta Antoniom Costo, je ponovno odprla ključno vprašanje evropske politike: ali ima EU jasno in dosledno strategijo do Zahodnega Balkana?
Ta pobuda ni politični eksperiment ali poskus zaobitja evropskih meril. Gre za prizadevanje za vrnitev k strateški logiki širitve, ki je v ključnih trenutkih zgodovine Unije prinesla stabilne in dolgoročne rezultate. Bistvo predloga ni v »olajšanju« članstva, temveč v priznanju, da razdrobljen, dvostranski in neskončno dolgotrajen proces izgublja verodostojnost – tako v očeh državljanov Zahodnega Balkana kot v širšem geopolitičnem kontekstu.
Skupinska širitev ni anomalija v evropski zgodovini, temveč preizkušena praksa, ki se uporablja v ključnih strateških trenutkih. Najbolj znan primer je val širitve leta 2004, ko je EU naenkrat sprejela deset držav, večinoma iz srednje in vzhodne Evrope. Pravzaprav je šlo za »9,5 držav«, saj severni, turški del Cipra ni bil zajet v pravni red EU. Takrat se je članstvu pridružilo približno 70 milijonov ljudi, danes pa jih ima Zahodni Balkan približno 16 milijonov – kar jasno kaže, da velikost regije ni ovira za integracijo.
Migracije z Balkana so leta 2025 znašale približno 500.000 mladih na leto, kar je posledica ekonomskih in varnostnih razlogov. Skupinska širitev ponuja potencialno rešitev z ekonomskim povezovanjem in odprtjem trga dela EU.
V scenariju dogovorjene skupinske širitve (2028–2030) se vse države kandidatke pridružijo EU v istem valu. To bi povečalo verodostojnost Unije v regiji, povečalo podporo članstvu za 20–25 %, stabiliziralo gospodarstvo z ocenjeno rastjo BDP za 2–3% na leto in izboljšalo učinkovitost regionalnega sodelovanja za 30–50% s skupnimi infrastrukturnimi in trgovinskimi projekti.
Odločitev za širitev leta 2004 je bila posledica strateške ocene in ne popolnosti institucionalnih rešitev. Gledano nazaj velja ta poteza za eno najuspešnejših v zgodovini EU: stabilizirala je postsocialistični prostor, pospešila gospodarski razvoj novih članic, zmanjšala varnostna tveganja in jih trajno vključila v zahodni politični, pravni in vrednostni okvir. V kontekstu današnje geopolitične nestabilnosti, vključno z rusko invazijo na Ukrajino, je težko preceniti, kako ranljiva bi bila EU brez te velike širitve.
Glede na to pobuda za skupinski sprejem držav Zahodnega Balkana ni eksperiment, temveč naravno nadaljevanje preizkušene evropske prakse, prilagojene izzivom sodobnega geopolitičnega in strateškega okolja.
Za razliko od držav srednje in vzhodne Evrope iz zgodnjih 2000-ih je Zahodni Balkan danes ujet v dolgotrajno kandidaturo brez jasno opredeljenega izida. Proces širitve se zdi vse bolj sam sebi namen, realistično možnost članstva pa so nadomestile zapletene tehnične faze, vmesni mehanizmi in politična pogojenost.
Takšen pristop regijo iz aktivnega udeleženca spremeni v pasivnega prejemnika politike, kar slabi politično motivacijo in družbeno podporo reformam. Skupinski pristop EU bi lahko imel močan psihološki, politični in institucionalni učinek, saj bi ponovno vzpostavil neposredno povezavo med izvajanjem reform in konkretno nagrado – osnovno načelo vsake uspešne politike širitve.
Izkušnje prejšnjih valov širitve ponujajo pomembne lekcije:
Lekcije za Zahodni Balkan: Trenutno regija trpi zaradi dolgotrajne negotovosti, razdrobljenih meril in omejenega regionalnega konsenza. Medtem ko so imeli prejšnji vali jasno in verodostojno perspektivo članstva, Zahodni Balkan ostaja »ujet« v tem procesu.
Skupinski pristop k EU bi lahko obnovil verodostojnost širitve, zagotovil jasnejše časovne okvire in ponovno vzpostavil logiko nagrajevanja izvedenih reform. Takšen model bi regijo iz pasivnega prejemnika politik spremenil v aktivnega akterja evropske integracije.
Trenutna politika širitve Evropske unije se sooča z resnim problemom dvojnih standardov. Številne obstoječe članice ne izpolnjujejo meril, ki se zahtevajo od držav Zahodnega Balkana, zlasti na področju pravne države, svobode medijev, boja proti korupciji in neodvisnosti sodstva. Takšna asimetrija ustvarja občutek politične krivice in zaznavo selektivnega političnega pritiska. Poleg tega praksa ad hoc sprememb zahtev in odsotnost jasnih časovnih okvirov spodkopava zaupanje državljanov in institucij v evropske mehanizme odločanja, zaradi česar se proces širitve zdi politično instrumentalen in ne meritokratski, kar resno ogroža verodostojnost EU v očeh Zahodnega Balkana.
V tem kontekstu regionalno sodelovanje postaja ključni dejavnik pri krepitvi evropske perspektive. Skupni BDP Zahodnega Balkana v letu 2025 znaša približno 130 milijard EUR, trgovina z EU pa predstavlja 65–70% celotne zunanje trgovine regije, kar jasno kaže na gospodarsko povezanost in potrebo po usklajenem pristopu k integraciji.
Izkušnje Višegrajske skupine potrjujejo, da lahko skupni politični pristop, izmenjava izkušenj in medsebojna podpora bistveno pospešijo pot do članstva. Danes ima Zahodni Balkan številne regionalne pobude, ki krepijo njihovo medsebojno povezanost in zavedanje o skupni usodi (CEFTA, Berlinski proces, Odprti Balkan, Jadransko-jonska pobuda itd.). Kolektivni pristop EU bi lahko te procese še dodatno okrepil, s čimer bi regijo iz pasivnega prejemnika evropskih politik preoblikoval v aktivnega akterja v procesu integracije, okrepil njen pogajalski položaj in strateški pomen znotraj evropskega okvira.
V preteklosti je bila vsaka širitev Evropske unije odgovor na notranje krize znotraj Unije. Današnji izzivi so še posebej resni: vojna v Ukrajini, spremenjena varnostna arhitektura Evrope, energetska negotovost, migracijski pritiski, vzpon populizma in zmanjšana globalna konkurenčnost. Integracija Zahodnega Balkana ni zgolj dejanje solidarnosti, temveč strateška naložba v varnost, stabilnost in geopolitično kohezijo celine. Odsotnost regije iz Unije ustvarja stalen vir nestabilnosti na mejah EU in dodatno ogroža notranjo stabilnost Unije.
Dolgotrajna zamuda v procesu širitve že ima resne družbene in politične posledice. Zaupanje državljanov v EU nenehno upada: v Srbiji s 70% (2010) na približno 40% (2025), v Črni gori s 65% na 45%, medtem ko Severna Makedonija in Albanija beležita upad s 60% na 35–40%. Državljani teh držav EU vse bolj dojemajo kot nedosledno in nepredvidljivo partnerico, kar odpira prostor za alternativne geopolitične narative in krepitev vpliva drugih globalnih akterjev. Dolgotrajna negotovost slabi evropsko idejo in spodbuja iskanje alternativnih političnih, gospodarskih in varnostnih opor. Brez jasnega časovnega okvira za članstvo postane geopolitična preusmeritev regije resnična možnost, s tveganjem razdrobljenosti, zmanjšanega evropskega vpliva in povečanih varnostnih groženj v jugovzhodni Evropi.
Podpora pobudi predsednika Vučića za članstvo v skupini ne pomeni odpovedi reformam, temveč priznanje, da je obstoječi model izčrpan in da je potrebna nova dinamika. Skupinski pristop lahko povrne verodostojnost politike širitve, stabilizira Zahodni Balkan, zmanjša geopolitični vakuum in okrepi notranjo kohezijo EU. Da bi imele države regije resničen učinek, morajo nadaljevati s temeljitimi reformami na področju pravne države, okrepiti regionalno sodelovanje, rešiti dvostranske spore in usklajeno delovati proti Bruslju.
Po drugi strani pa mora EU jasno opredeliti verodostojen datum oziroma časovni okvir za pristop, ustaviti ad hoc spremembe meril in vrniti proces v sfero strateške politike, namesto v tehnično-birokratski postopek.
Le takšen pristop naredi skupinski model učinkovit instrument za stabilizacijo regije, krepitev evropske perspektive Zahodnega Balkana ter zagotavljanje varnosti, zaupanja državljanov in geopolitične odpornosti celine.
Zahodni Balkan se danes nahaja na razpotju evropske integracije in globalne geopolitične konkurence. Dolgotrajna negotovost glede evropske perspektive odpira prostor za krepitev vpliva Združenih držav Amerike, Rusije in Kitajske.
Združene države Amerike ostajajo ključni varnostni akter, osredotočen na stabilnost prek Nata, dvostranskih dogovorov in diplomatske prisotnosti, vendar brez dajanja prednosti institucionalni integraciji regije v EU. Dolgotrajno odlašanje članstva povečuje odvisnost Zahodnega Balkana od ameriškega angažiranja in zmanjšuje avtonomijo Unije.
Rusija regijo uporablja kot prostor za geopolitično konkurenco in instrument destabilizacije. Njena strategija vključuje energetske vezi, politično podporo izbranim političnim akterjem, kulturno-zgodovinske narative in informacijske operacije. Nejasna evropska perspektiva še dodatno krepi ruski položaj in narative o »zaprtih vratih EU«.
Kitajski pristop je predvsem ekonomski in infrastrukturni, s projekti, kot je pobuda En pas, ena pot, brez političnega pogojevanja. Takšen model privablja del političnih elit, vendar ne ponuja dolgoročne institucionalne integracije ali vrednostnega okvira. Kitajski gospodarski vpliv postaja alternativa, ne pa nadomestilo za evropsko perspektivo.
Vpliv zunanjih akterjev se meri tudi s finančnimi kazalniki: Rusija letno investira približno 10 milijard EUR, Kitajska pa 8–10 milijard EUR v svoje infrastrukturne projekte. Analize kažejo, da lahko jasna evropska perspektiva zmanjša njihov politični in varnostni vpliv za 20–30%.
V tem kontekstu se politike širitve EU ne sme obravnavati ločeno; vključiti jo je treba v širšo transatlantsko in globalno strategijo. Jasna in verodostojna perspektiva članstva je ključnega pomena za ohranitev verodostojnosti Unije, zmanjšanje vpliva tretjih sil in krepitev dolgoročne stabilnosti regije. Dolgotrajna negotovost ne le povečuje prostor za delovanje zunanjih akterjev, temveč tudi slabi strateški položaj same EU.
Širitve na Zahodni Balkan ne smemo obravnavati kot rivalstvo z ZDA, Rusijo ali Kitajsko, temveč kot dejanje strateške samoobrambe Unije. Integracija regije v evropske institucionalne, politične in varnostne strukture zmanjšuje prostor za destabilizirajoče vplive in krepi dolgoročno geopolitično kredibilnost in stabilnost jugovzhodne Evrope.
Zahodni Balkan se danes nahaja na ključnem razpotju med evropsko integracijo in geopolitično fragmentacijo. Dolgotrajna negotovost v procesu širitve povečuje vpliv zunanjih akterjev, ki ne delijo evropskih vrednot ali ne zagotavljajo dolgoročne stabilnosti, kar še dodatno poglablja strateško ranljivost regije.
V tem kontekstu pobuda EU za skupinsko širitev pridobiva posebno geopolitično težo. Predstavlja strateško potezo, ki bi trajno povezala Zahodni Balkan z evropskimi političnimi, varnostnimi in vrednostnimi okviri. Individualni pristop k članstvu nosi tveganja favoriziranja posameznih držav, poglabljanja regionalnih napetosti in omejevanja učinkovitosti evropske politike. Nasprotno pa skupinski model povečuje kredibilnost EU, stabilizira regijo in zmanjšuje geopolitični vakuum.
Dolgotrajno individualno članstvo pa vodi v upad javne podpore, krepitev vpliva Rusije in Kitajske ter fragmentacijo reform. Če EU ne bo izpolnila svoje zgodovinske odgovornosti, bodo prevzeli oblast drugi akterji, vendar po neevropskih pravilih. Dolgotrajna negotovost resno ogroža evropsko perspektivo Zahodnega Balkana, slabi strateški položaj Unije in povečuje tveganje geopolitične preusmeritve posameznih držav v regiji.
Pobuda za članstvo v skupini predstavlja realističen, politično racionalen in zgodovinsko utemeljen izhod iz trenutnega zastoja. Če želi EU ohraniti relevantno geopolitično vlogo na celini, mora Zahodni Balkan prenehati biti »večni kandidat« in postati sestavni del evropskega projekta.
Ljubljana/Washington/Bruselj/Beograd, 29.decembar 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
