Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES[1]) iz Ljubljane, Slovenija, redno spremlja in analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES je pripravil celovito analizo kršitev človekovih pravic in evropskih standardov v Republiki Albaniji, s posebnim poudarkom na primeru „Ilir Meta“. Iz obsežne študije z naslovom “Albanija 2026: Univerzalnost človekovih pravic in meje državne oblasti: Instrumentalizacija pravičnosti v primeru Ilir Meta v kontekstu evropskih standardov” izpostavljamo najpomembnejše in najzanimivejše dele.
Sklicevanje na določbe nacionalnega ustavnega prava, Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) predstavlja temelj sodobnega evropskega pravnega reda. Te norme ne služijo izključno varstvu individualnih pravic in svoboščin, temveč določajo jasne in zavezujoče omejitve delovanja državnih organov, zlasti v kontekstu kazenskega pregona, odvzema prostosti in omejevanja temeljnih pravic.
V sodobnih političnih okoliščinah, ki jih zaznamujejo krepitev varnostnih narativov, kriznega upravljanja in težnje po selektivni uporabi prava, ta vprašanja pridobivajo dodatno politično in institucionalno težo. Primer aretacije[2] nekdanjega predsednika Republike Albanije, nekdanjega premierja in predsednika parlamenta ter enega od voditeljev opozicije, Ilirja Mete, analiziran skozi ugotovitve varuha človekovih pravic Republike Albanije, ponuja ilustrativen primer izzivov, s katerimi se sooča pravna država v tranzicijskih demokracijah.
Prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, zapisana v nacionalnih ustavnih določbah in v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, je absolutna pravica. Njena uporaba ne more biti predmet izjem, odstopanj ali relativizacije, niti v okoliščinah boja proti organiziranemu kriminalu, korupciji[3] ali izrednih razmerah. Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice jasno potrjuje, da imajo države pozitivno obveznost ne le, da se vzdržijo takšnih dejanj, temveč tudi, da preprečijo, učinkovito preiščejo in sankcionirajo vsako dejanje, ki bi lahko pomenilo nečloveško ali ponižujoče ravnanje, ne glede na status ali politični pomen prizadete osebe.
Človekovo dostojanstvo in pravice oseb, ki jim je odvzeta prostost, so eden ključnih preizkusov učinkovite pravne države. Odvzem prostosti začasno ne ukinja temeljnih človekovih pravic, temveč državi nalaga dodatno odgovornost, saj je oseba popolnoma odvisna od državnih oblasti. V primeru Ilirja Mete dokument varuha človekovih pravic opozarja na resne postopkovne pomanjkljivosti med aretacijo in pridržanjem, vključno s pomanjkanjem dokazov, da je bila oseba takoj obveščena o razlogih za aretacijo, omejitvijo pravice do neposrednega stika z odvetnikom, neizdajo kartice o pravicah in neustreznim vodenjem uradne dokumentacije. Te pomanjkljivosti neposredno posegajo v bistvo pravice do svobode in varnosti iz 5. člena EKČP, kot jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice, ki poudarja absolutno varstvo človekovega dostojanstva in obveznost države, da zagotavlja pravice vsakega posameznika brez izjeme.
Domneva nedolžnosti, ki jo zagotavljata domača zakonodaja in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, je temelj demokratičnega in pravnega reda. To načelo zavezuje ne le sodišča, temveč tudi izvršilno vejo oblasti, tožilstvo, policijo, pa tudi medije in druge javne akterje. Vsako javno označevanje, prejudiciranje krivde ali politična instrumentalizacija kazenskega postopka pred pravnomočno sodno odločbo resno krši domnevo nedolžnosti in spodkopava zaupanje državljanov v sodstvo. V politično polariziranih družbah takšne prakse še dodatno poglabljajo institucionalne delitve in slabijo legitimnost države.
Sorazmernost pri uporabi sile in preglednost v policijskih postopkih sta ključna elementa spoštovanja pravice do poštenega sojenja. Ugotovitve varuha človekovih pravic kažejo na neustrezno opredelitev aretacij kot »operacij z visokim tveganjem« brez dokazov o resnični družbeni nevarnosti. Uporaba lisic, njihovo pridržanje v policijskih prostorih in ravnanje z osebami brez jasne pravne podlage se upravičeno štejejo za nezakonite in ponižujoče. Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da so bili policisti maskirani, so uporabljali neoznačena vozila in niso imeli vidnih identifikacijskih oznak ali telesnih kamer. Takšne prakse spodkopavajo pravno varnost, povečujejo tveganje zlorabe in ustvarjajo vtis samovoljne uporabe sile, medtem ko sta v demokratičnih družbah vidnost in prepoznavnost policije ključni element pravne države.
Posebej pomemben vidik tega primera se nanaša na 18. člen EKČP, ki prepoveduje uporabo dovoljenih omejitev pravic za namene, ki niso tisti, za katere so namenjene. Tudi ko država formalno deluje v okviru zakona, njenih dejanj ne smejo motivirati politično maščevanje, selektivna pravičnost ali povračilni ukrepi proti političnim nasprotnikom. Sodna praksa Evropskega sodišča jasno kaže, da se 18. člen vse pogosteje uporablja v kontekstu demokratičnega nazadovanja in erozije pravne države, zlasti v primerih, ki vključujejo opozicijske voditelje in visoke politične uradnike, kar poudarja nujnost strogega varstva pravice do poštenega sojenja in domneve nedolžnosti.
Primer Ilirja Mete[4], enega od voditeljev albanske opozicije, presega individualno raven in ima širši politični[5] in institucionalni[6] pomen. Nepravilnosti v ravnanju policije in tožilcev lahko ogrozijo kazenske postopke, oslabijo legitimnost sodnih institucij in odprejo vrata obtožbam o selektivni pravičnosti in politični instrumentalizaciji boja proti korupciji. Boj proti korupciji[7] in kriminalu[8] se mora izvajati v okviru zakona, saj vsako odstopanje spodkopava sam namen pravne države in spodkopava zaupanje državljanov v institucije.
Mednarodni inštitut IFIMES ocenjuje, da dokument varuhinje človekovih pravic Republike Albanije Erinde Ballanca predstavlja resno, uravnoteženo in pravno utemeljeno analizo, ki jasno opredeljuje sistemske slabosti v ravnanju državne policije med aretacijo[9] nekdanjega predsednika Ilirja Mete[10]. Ključno vprašanje v tem primeru ni obstoj sodne odločbe, temveč način njene izvedbe. Pravna država se ne meri z močjo represije, temveč z doslednostjo upoštevanja postopkov, spoštovanjem človekovega dostojanstva in spoštovanjem načel domneve nedolžnosti in transparentnosti. Dosledno izvajanje priporočil varuha človekovih pravic predstavlja nujen korak h krepitvi institucionalne odgovornosti, profesionalizaciji policije in spoštovanju evropskih[11] standardov človekovih pravic v Albaniji.
Glede na politični pomen tega primera in tveganje nadaljnje erozije demokratičnih norm IFIMES poziva k uvedbi mednarodnega spremljanja primera Ilir Meta, da se zagotovi polno spoštovanje standardov človekovih pravic, preglednost in varstvo temeljnih svoboščin.
Ljubljana/Bruselj/Washington/Tirana, 3.februar 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«. povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Nekdanjega predsednika republike, Ilirja Meto, so na silo odpeljali iz vozila, s katerim je potoval, ga na silo ugrabili, v javnosti so ga vlekli ljudje z maskami, pri čemer so ga kriminalno poniževali, ne da bi mu bili prebrani njegovi zakoni in ustava.
Glej: https://www.youtube.com/watch?v=GyRp1yR5LFs
[3] Prav tako je Meta 27. maja 2024 javno obsodil odobritev tako imenovane "protikorupcijske resolucije" s strani parlamentarne večine kot "ponižanje" pravosodne reforme in obtožil predsednika vlade Ramo, da je vzpostavil popoln nadzor nad pravosodnimi organi.
Glej: https://www.facebook.com/photo?fbid=1000483798113522&set=a.402543174574257
[4] 5. aprila 2024 je Meta nasprotoval in obsodil izjavo glavnega tožilca SPAK Altina Dumanija, da sodišča odločajo o vsem, kar jih zahteva tožilstvo.
Glej: https://www.facebook.com/share/p/1DsYobJx9P/
[5] Do konca svojega mandata predsednika republike je Meta v javnosti pogosto napadal premier Edi Rama. 7. maja 2022 je z govorniškega odra Socialistične stranke javno izjavil, da "vsi v Albaniji komaj čakajo, da se bo Meta soočil s SPAK-om - (posebnim tožilstvom za boj proti korupciji)."
Glej: https://www.youtube.com/watch?v=q-xv6sZS4s4
[6] 16. septembra 2024, en mesec pred aretacijo, je Meta kritiziral odločitev socialistične večine v parlamentu, da ne upošteva odločitve ustavnega sodišča glede mandata socialističnega poslanca Olte Xhacke, in jo označil za »očitno kršitev ustave in obravnavanje kot ničvreden kos papirja«.
Glej: https://www.youtube.com/watch?v=slu7tLqwT0M
[7] Prav tako je Meta 7. marca 2024 obtožil predsednika vlade, da z zakonom "o strateških naložbah" želi ukrasti javno in zakonito zasebno lastnino.
Glej: https://www.youtube.com/watch?v=jlR7FM1R9Fg
[8] 7. maja 2022 je premier Edi Rama z govorniškega odra skupščine Socialistične stranke javno izjavil, da »celotna Albanija komaj čaka, da se Ilir Meta pojavi pred SPAK-om«, s čimer je podal neposredno in zelo javno politično izjavo glede tekoče sodne zadeve.
Glej: https://www.youtube.com/watch?v=q-xv6sZS4s4
[9] Videoposnetki in posnetki aretacije Ilirja Mete jasno kažejo na pomanjkanje spoštovanja in človeškega dostojanstva pri njegovi aretaciji. Niti Navalni v Rusiji ni bil aretiran na tak način.
Glej: https://www.youtube.com/watch?v=rrdWW-M5za8
[10] Prav tako je 16. julija 2024 kritiziral SPAK, ker ni preiskal "očitnih dokazov" o korupciji predsednika vlade in visokih državnih uradnikov.
Glej: https://www.facebook.com/reel/1131979374577211
[11] 17. novembra 2022 je Halit Valteri, nekdanji poslanec, dvakratni kandidat Socialistične stranke za poslanca in član občinskega sveta za Socialistično stranko, javno izjavil, da je »prvi, ki bi ga bilo treba aretirati, Ilir Meta«. 24. aprila 2024 je izjavil, da »bo Ilir Meta aretiran pred volitvami leta 2025«.
