Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] s sedežem v Ljubljani v Sloveniji redno analizira politični, gospodarski in varnostni razvoj na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Prof. dr. Evi Fitriani, dekanja Fakultete za družbene in politične vede (FISIP) na Univerzi v Indoneziji, in prof. dr. Anis H. Bajrektarević, profesor mednarodnega prava in globalnih političnih študij na Dunaju, sta skupaj pripravila analizo z naslovom »Multilateralna dilema ASEAN: Kontinuiteta in sprememba od Neuvrščenih do BRICS«. Članek preučuje trajno moč ASEAN pri upravljanju raznolikosti z zadržanostjo, dialogom in soglasjem ter opozarja, da bi lahko naraščajoči pritiski za uskladitev z nastajajočimi bloki, kot je BRICS, spodkopali njegovo strateško avtonomijo. Trdi, da oživljena, sodobna oblika neuvrščenosti ostaja najbolj pragmatična pot za ohranitev osrednje vloge ASEAN sredi vse večjega rivalstva med velikimi silami.
(Brez pravega multilateralizma ni azijskega stoletja)
Trajna moč ASEAN ni bila nikoli njegova sposobnost projiciranja moči, temveč njegova sposobnost upravljanja raznolikosti z omejevanjem, procesi in dialogom. V vse bolj polariziranem strateškem okolju pritiski za bolj eksplicitno povezovanje z nastajajočimi bloki, kot je BRICS, tvegajo, da bodo oslabili dolgoletni poudarek ASEAN na avtonomiji in soglasju. Za jugovzhodno Azijo varnost manj pomeni pridružitev alternativnim središčem moči kot ohranjanje prostora za odločanje sredi vse močnejšega rivalstva med velikimi silami. Oživljen pristop neuvrščenih – prilagojen sodobnim izzivom, kot so gospodarska razdrobljenost, digitalno upravljanje in pomorska varnost – ponuja ASEAN večjo prožnost pri sodelovanju z vsemi glavnimi akterji, ne da bi postal odvisen od kogar koli. V tem smislu neuvrščenost ni zavračanje sodelovanja, temveč pragmatična strategija za ohranitev osrednje vloge ASEAN v večpolarnem, a globoko spornem regionalnem redu.
Nadaljujmo s precej preprostim vprašanjem: Zakaj je varnost ASEAN-a v neuvrščenosti in ne v članstvu v bloku?
Že več kot dve desetletji se »azijsko stoletje« obravnava kot neizogibnost in ne kot hipoteza. Vendar neizogibnost ni strategija in gospodarski vzpon Azije ni prinesel sorazmerne strateške avtonomije. Kot je ta avtor opozoril v knjigi No Asian Century (Brez azijskega stoletja), »rast brez delovanja ni moč«. Je izpostavljenost.«
Nikjer to ni bolj jasno kot v strateški zagati ASEAN.
Regija je bogatejša, bolj povezana in bolj osrednjega pomena za globalne dobavne verige kot kdaj koli prej. Je tudi bolj militarizirana, bolj sporna in bolj instrumentalizirana s strani zunanjih sil. To ni vzpon; gre za prenatrpano relevantnost.
Posledično se ASEAN vse bolj poziva, naj se trdneje zasidra v BRICS – ali pa naj oživi logiko Gibanja neuvrščenih (NAM). Izbira je pogosto opredeljena kot zastareli idealizem proti sodobnemu večpolarnemu pragmatizmu. Ta uokvirjanje je napačno.
BRICS se trži kot korektiv zahodne prevlade. V resnici eno obliko centralnosti nadomešča z drugo. Blok je po sestavi večpolaren, a po učinku hierarhičen, oblikovan z ostrimi asimetrijami moči, demografije in strateških ambicij.
Za ASEAN (in RI, če smo že pri tem, globlja institucionalna navezanost na BRICS ne bi pomenila izolacije od rivalstva med velikimi silami. Pomenila bi njegovo internalizacijo. Kitajsko-indijsko tekmovanje, soočenje Rusije z atlantskim svetom in geopolitične agende novo sprejetih članic niso eksternalije. So operativno okolje bloka.
Kot je opazil (eden od soavtorjev), »večpolarnost brez pravil množi trenje«. Za manjše in srednje velike države trenje ni vzvod; je ranljivost.
BRICS ponuja finančne instrumente in politično prepoznavnost, ne pa zaščite v smislu, ki ga zahteva ASEAN. Zaščita pomeni predvidljivost, avtonomijo in manevrski prostor. Blok, v katerem prevladujejo celinske sile z nerešenimi rivalstvi, ne ponuja ničesar od tega.
Neuvrščenost se pogosto karikira kot nevtralnost. Zgodovinsko gledano je bila ravno nasprotna: strategija avtonomije (aktivno mirno sobivanje – strateško enakomerno razdaljo med državami, ne pasivna nevtralnost) v sistemu, ki je bil zasnovan tako, da bi jo zanikal. Pobuda neuvrščenosti ni propadla, ker bi bila njena predpostavka napačna, temveč ker ji je manjkalo gospodarske integracije, tehnološke globine in institucionalne discipline. Te pomanjkljivosti danes niso argumenti proti neuvrščenosti. So argumenti za njeno nadgradnjo.
Sodobni mednarodni sistem je vse bolj podoben tistemu, ki je povzročil nastanek Pobude neuvrščenosti: orožje v financah, sankcije kot diplomacija, razdrobljeni trgovinski režimi in informacijsko vojskovanje. V takem sistemu usklajenost zmanjšuje možnosti; avtonomija jih ohranja.
ASEAN se že obnaša kot dejanski neuvrščeni akter – varuje pred tveganji, gradi soglasje, se upira izključnim varnostnim zavezam. Problem ni doktrina; gre za institucionalno zaupanje.
Ranljivost ASEAN-a ni vojaška manjvrednost. Gre za strukturno odvisnost. Varnost leta 2026 ne bo toliko odvisna od števila vojakov kot od: (i) nadzora nad dobavnimi verigami in standardi; (ii) digitalne in podatkovne suverenosti; (iii) prehranske in energetske odpornosti; in (iv) narativnega in diplomatskega pasu – če naštejemo le nekaj najbolj perečih.
Niti BRICS niti POJD tega ne moreta doseči samodejno. Vendar BRICS omejuje prostor ASEAN-a za samostojno gradnjo, medtem ko neuvrščenost ohranja ta prostor. Kot nas spominja knjiga No Asian Century (skoraj dve desetletji staro, a še vedno zelo relevantno delo), »azijski problem ni pomanjkanje moči, temveč pomanjkanje kohezije«. Kohezijo ASEAN-a blokovna disciplina slabi, ne pa krepi.
(Od Kantove obljube kooperativnega reda se premikamo v Hobbesovo realnost prisilne izbire. Pravila vse bolj nadomeščajo moč, norme narative, multilateralizem pa upravljano zvestobo. V takšnem sistemu, kot je opozoril prof. Anis H. Bajrektarević, je sporočilo manjšim državam nedvoumno: ubogaj ali umri. Za akterje, kot je ASEAN, izziv ni moralizirati tega premika, temveč ga preživeti – z ohranjanjem strateške avtonomije v svetu, kjer usklajenost ne zagotavlja več zaščite, temveč le poslušnost.)
Strateška vrednost ASEAN-a je v tem, da je nepogrešljiv, ne pa povezan. V trenutku, ko postane mlajši partner v katerem koli taboru, njegova opevana »centralnost« postane retorična.
Selektivno sodelovanje z BRICS je smiselno. Konceptualna obnova neuvrščenosti je nujna. Izključna zavezanost enemu ali drugemu je nepotrebna – in tvegana.
Morda ne bo azijskega stoletja, kot je Bajrektarević (že zdavnaj) slavno trdil, ker se mora Azija še odločiti, ali želi biti subjekt ali prizorišče svetovne politike. Odgovor ASEAN-a na to vprašanje bo bolj kot katera koli kratica, ki se ji bo pridružil, določil njegovo varnost.
Zgodovina redko nagradi tiste, ki se zgodaj odločijo za stran. Spominja se tistih, ki so se naredili neizogibni.
O avtorjih:
Prof. dr. Evi Fitriani, je profesorica mednarodnih odnosov in dekanja Fakultete za družbene in politične vede (FISIP) na Univerzi v Indoneziji v Džakarti. Njeno akademsko strokovno znanje zajema analizo zunanje politike, regionalizem, študije ASEAN ter odnose med Azijo in EU. Njeni raziskovalni interesi so osredotočeni na indonezijsko zunanjo politiko, odnose med Indonezijo in Kitajsko ter strategije Evropske unije do ASEAN in azijsko-pacifiške regije.
Prof. dr. Anis H. Bajrektarević je predsednik in profesor mednarodnega prava in globalnih političnih študij na Dunaju v Avstriji. Je avtor osmih knjig (za ameriške in evropske založnike) in številnih člankov, predvsem o geopolitiki, energetiki in tehnologiji. Profesor je urednik revije GHIR (Geopolitics, History and Intl. Relations) s sedežem v New Yorku in član uredniškega odbora več podobnih specializiranih revij na treh celinah. V začetku letošnjega leta je v New Yorku izšla njegova deveta knjiga.
Mnenja, izražena v tem članku, so stališča avtorjev in ne odražajo nujno uradnega stališča IFIMES.
Ljubljana/ Ženeva/Džakarta, 27.januar 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«. povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
