Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno spremlja ključne globalne in regionalne procese, s poudarkom na preobrazbah mednarodnega reda in vlogi, ki jo različni akterji igrajo pri njegovem oblikovanju. V okviru svojih raziskovalnih dejavnosti je inštitut pripravil podrobno analizo sodobnega koncepta »G2« in načina, kako majhne in srednje velike države, kot sta Belorusija in Srbija, prispevajo k ustvarjanju nove arhitekture večpolarnega sveta. Analiza z naslovom »Trumpova vizija večpolarnega sveta: G2 in strateška vloga Srbije in Belorusije« preučuje, kako na novo opredeljeni odnosi med ZDA in Kitajsko – ki temeljijo na kombinaciji sodelovanja, rivalstva in pragmatizma – vplivajo na mednarodno stabilnost in dinamiko svetovne politike. Študija na primerih Belorusije, Srbije, Črne gore in Omana kaže, da lahko tudi srednje velike države postanejo ključni dejavniki v regionalnih in globalnih procesih, zlasti ko jim uspe uravnotežiti interese velikih sil in razviti lastne strateške vizije. V času, ko si Združene države Amerike pod predsednikom Donaldom Trumpom prizadevajo za redefinicijo svetovnega vodstva prek modela G2, Kitajska pa gradi dolgoročno strategijo, ki temelji na večpolarnosti in stabilni rasti, postaja vloga manjših držav izjemno pomembna. Ta analiza ponuja vpogled v to, kako se oblikuje novo globalno ravnovesje, kakšna so tveganja in priložnosti novega reda ter zakaj države, kot sta Srbija in Belorusija, postajajo stebri regionalne stabilnosti in pomembni akterji v večpolarnem mednarodnem sistemu.
Ko sta se ameriški predsednik Donald Trump in kitajski predsednik Xi Jinping 30. oktobra 2025 ob robu vrha APEC srečala v Busanu v Južni Koreji, so mnogi srečanje videli le kot še eno rutinsko diplomatsko epizodo. Šlo pa je za nadaljevanje njunega osebnega in političnega dialoga, ki se je začel med Trumpovim prvim mandatom, vključno z njunim zadnjim srečanjem iz oči v oči v Osaki junija 2019. Pogovori v Busanu so se osredotočili na deeskalacijo trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko: sporazume o redkih zemeljskih mineralih, tarifne režime, nakupe ameriških kmetijskih proizvodov in širša vprašanja dvostranske trgovine, naložb, tehnološkega sodelovanja in regionalne politične stabilnosti.
Takoj po srečanju je Trump ob vrnitvi v ZDA na letalu Air Force One nagovoril novinarje, srečanje pa je opisal kot »neverjetno srečanje« in ga ocenil z »12 od 10« ter napovedal nove obiske in nadaljevanje neposrednega dialoga. Srečanje v Busanu je tako pomenilo logično nadaljevanje diplomatske dinamike, ki se je začela med njegovim prejšnjim mandatom.
Trumpov koncept »G2« ni vrnitev k logiki hladne vojne niti ne pomeni ustvarjanja novega globalnega duopola. Predstavlja poskus ZDA, da zaščitijo lastne interese, hkrati pa vzpostavijo funkcionalen kanal sodelovanja s Kitajsko, ne da bi prevzele celotno breme globalnega vodstva. Kitajska ta okvir simbolično sprejema, vendar ostaja zavezana ideji večpolarnega sveta in razvoju lastne strateške poti.
Trump obuja koncept, ki je v ameriški politiki že dolgo veljal za zastarelega, in širi model G2, da vključuje manjše, a strateško izjemno pomembne države v Aziji, Afriki in Evropi. Ta analiza se osredotoča na dve takšni stabilni in geopolitično ključni evropski državi – Belorusijo in Srbijo – medtem ko širši okvir vključuje tudi države, kot so Vietnam, Azerbajdžan, Armenija, Kazahstan, ZAE, Maroko in druge države, ki že igrajo ali bi lahko prevzele pomembno vlogo v novi ameriški strategiji.
»On Time« prikazuje prav ta novi globalni strateški pristop Washingtona in način, kako ZDA načrtujejo obvladovanje prihajajočega rivalstva s Kitajsko.
Koncept »G2« se je v ameriški politiki pojavil v veliko skromnejši obliki, kot jo vidimo danes. Predlagal ga je leta 2005 vplivni ekonomist Fred Bergsten[2] kot praktičen odgovor na izzive, ki jih je predstavljal hiter gospodarski vzpon Kitajske med administracijo predsednika Georgea W. Busha. Ideja je bila, da Združene države in Kitajska razvijeta mehanizem za strateško sodelovanje in skupno ukrepanje pri vprašanjih globalnega pomena, tako da bi Peking postal »odgovorna zainteresirana stran« v mednarodnem redu.
Koncept je dosegel vrhunec med svetovno finančno krizo leta 2008 (GFC 2008), ko je Kitajska igrala ključno vlogo v mednarodnih prizadevanjih za preprečitev popolnega propada svetovnega gospodarstva. Prav to obdobje je pokazalo, da lahko usklajevanje med velikimi silami odločilno vpliva na stabilnost svetovnega gospodarskega sistema.
Danes pa ima Kitajska veliko močnejše gospodarstvo in tehnološko naprednejše zmogljivosti kot takrat, ko je bil »G2« prvič predlagan. Poleg tega je njen hiter vojaški razvoj znatno zmanjšal strateško vrzel z Združenimi državami, zaradi česar je globalno ravnovesje moči bolj kompleksno in dinamično kot kdaj koli prej.[3]
ZDA in Kitajska sodelujeta, vendar previdno, saj sta globoko prepleteni v gospodarskih, trgovinskih in investicijskih vezi. Trump je spoznal, da tradicionalni pritiski in zavezništva niso več dovolj za zaustavitev Kitajske. Namesto odprtega soočenja je strateško pravilneje uravnotežiti interese, sodelovati, kjer je to mogoče, a hkrati biti pripravljen na rivalstvo.
Trumpova vizija kitajsko-ameriških odnosov se očitno razlikuje od pristopa njegovih predhodnikov, kot je bil Barack Obama. Medtem ko si je Obama prizadeval za integracijo Kitajske prek globalnih institucij in večstranskih mehanizmov, s poudarkom na partnerstvu, Trump poudarja pragmatizem, ravnovesje moči in takojšnjo zaščito ameriških interesov. Njegov pristop vključuje selektivno sodelovanje, vendar brez iluzij o dolgoročni zanesljivosti Kitajske.
Takšna strategija zahteva izjemno premišljenost, natančnost in sposobnost dolgoročnega načrtovanja, saj ima lahko vsaka napaka resne posledice. Poudarek ni na odprtem soočenju, temveč na strateškem uravnoteženju interesov in obvladovanju rivalstva. Le premišljene in natančne odločitve omogočajo ohranjanje stabilnosti in zagotavljanje dolgoročnih interesov ZDA v kompleksnih odnosih s Kitajsko.
Kitajska formalno ne zavrača koncepta G2, vendar ga uporablja pragmatično: ne kot sredstvo za podreditev ZDA, temveč kot okvir za usklajevanje glede vprašanj skupnega interesa in za dostop do ameriškega gospodarskega prostora, s čimer krepi svoj vpliv in dostop do ključnih trgov. Prek G2 Kitajska uravnoteži sodelovanje in konkurenco, hkrati pa spodbuja večpolarnost in ohranja svojo neodvisnost pri odločanju.
Njena dolgoročna strategija je večplastna in pragmatična: maksimalno uporablja diplomatske in gospodarske instrumente, širi globalni vpliv brez neposrednega konflikta z ZDA, razvija mednarodne institucije, ki podpirajo večpolarnost, in postavlja temelje za ambicijo, da postane vodilna svetovna gospodarska sila, medtem ko ZDA ohranjajo sekundarni položaj.
Kitajski strategi se zavedajo, da Kitajska trenutno ne more biti niti teoretično niti praktično prva sila, in pričakujejo, da bodo za dosego tega cilja potrebna desetletja. Zato svoje politike načrtujejo dolgoročno, s poudarkom na stabilni in trajnostni gospodarski rasti ter ohranjanju trajne globalne pomembnosti.[4]
Koncept G2 nosi določena tveganja, saj predpostavlja, da lahko Združene države in Kitajska sami oblikujejo svetovni red. Druge države, kot so Združeni arabski emirati (ZAE), Maroko, Srbija, Belorusija, Vietnam, Indija, pa tudi nekatere države v Evropi in Afriki, ne morejo prezreti vpliva velikih gospodarskih in vojaških sil ter so prisiljene slediti njihovim strategijam in prilagajati lastne politike.
Znotraj neformalne skupine G2 je težko ugoditi eni strani, ne da bi pri tem škodovale odnosom z drugo. Zato države poskušajo skrbno uravnotežiti odnose med velikimi silami, tudi v kontekstu rivalstva z Združenimi državami. Hkrati je ohranjanje dobrih gospodarskih in investicijskih odnosov s Kitajsko izziv, saj je to treba storiti, ne da bi pri tem škodovali vezi z Združenimi državami.
Kitajska se trenutno osredotoča na gospodarsko rast in širitev globalnega vpliva, ne pa na vojaško širitev. Vsaka država razvija strategije, ki omogočajo varnost, gospodarski napredek in krepitev regionalnega vpliva, hkrati pa ohranjajo neodvisnost v večpolarnem redu. V tem kontekstu se velja spomniti besed Henryja Kissingerja: »Biti sovražnik Amerike je lahko nevarno, biti prijatelj pa usodno.«[5]
Srbija ima ključni geopolitični in gospodarski položaj na Balkanu, v Evropi in Evraziji, zaradi česar je še posebej pomemben partner za velike sile, vključno z ZDA in Kitajsko, v okviru neformalnega G2. Obe državi Srbijo spremljata z veliko pozornostjo in prepoznavata njen potencial kot ravnotežne točke v regiji, vrata na Balkan in most do evropskega trga.
Za ZDA je Srbija ključnega pomena za ohranjanje regionalne stabilnosti in varnosti transatlantskega zavezništva. Njena nevtralna in neuvrščena politika zmanjšuje napetosti in zagotavlja prostor za strateške pobude brez neposrednega spopada z Rusijo ali drugimi regionalnimi akterji.
Za Kitajsko Srbija predstavlja pomembno investicijsko središče in portal za širitev gospodarskega vpliva v Evropski uniji. Kitajska podjetja s pomočjo infrastrukturnih projektov, energetskih in tehnoloških naložb uporabljajo Srbijo kot most za vstop na širši evropski trg. Obe sili pozorno poslušata in sledita političnim in gospodarskim odločitvam Beograda, saj se zavedata, da stabilnost in predvidljivost države omogočata dolgoročne naložbe in strateško sodelovanje, ki koristi vsem stranem.
Srbija je pod vodstvom predsednika Aleksandra Vučića ustvarila stabilno in predvidljivo okolje za gospodarsko rast, mednarodno sodelovanje ter regionalno varnost in stabilnost. Država balansira med velikimi silami, razvija lastno strateško vizijo in gradi ugodno okolje za tuje naložbe, pri čemer se pozicionira kot ključni most med Vzhodom in Zahodom ter kot osrednja točka v večpolarnem svetu, s posebnim mestom v načrtih in interesih velikih sil znotraj skupine G2.[6]
Belorusija danes izstopa kot redek primer kontinuitete in stabilnosti v vzhodni Evropi in Evraziji. Medtem ko so številne nekdanje sovjetske republike po razpadu ZSSR doživele nemire, notranje konflikte ali regionalne vojne – kot so Armenija, Azerbajdžan, Ukrajina in Gruzija – je Belorusija pod prepoznavnim in pragmatičnim vodstvom predsednika Aleksandra Lukašenka tri desetletja ohranjala stabilnost, suverenost in notranjo varnost. Ta impresivna kontinuiteta državnega vodenja simbolizira Lukašenkovo sposobnost pragmatičnosti, uravnoteženosti in daljnovidnosti, zaradi česar je država postala zanesljiv partner in steber regionalnega ravnovesja.
Obe veliki sili znotraj G2 – ZDA in Kitajska – Belorusiji posvečata posebno pozornost, saj priznavata njen strateški položaj in sposobnost uravnoteženja interesov Vzhoda in Zahoda. Za ZDA je Belorusija ključnega pomena za ohranjanje regionalne stabilnosti, nacionalne varnosti in transatlantskega zavezništva. Trump k temu vprašanju pristopa brez stereotipov, zadržkov in kompleksov, za razliko od svojih predhodnikov in mnogih voditeljev Evropske unije, ki priznavajo strateško vrednost in pomen Minska. To potrjuje Trumpov telefonski pogovor s predsednikom Lukašenkom 15. avgusta 2025, pa tudi vrsta obiskov Belorusije iz ožjega kroga ameriškega predsednika, ki dodatno potrjujejo resnost ameriškega interesa za sodelovanje in regionalno stabilnost.
Za Kitajsko Belorusija predstavlja strateško točko znotraj polarne svilne ceste, s potencialom za prihodnje naložbe in gospodarske projekte, ki povezujejo kitajski kapital s širšimi evropskimi trgi. Lukašenko je na več srečanjih s kitajskim predsednikom še okrepil dvostransko sodelovanje z infrastrukturnimi, energetskimi in tehnološkimi pobudami, zaradi česar je Minsk ključni strateški partner v globalni viziji Kitajske. Belorusija predstavlja tudi zadnjo točko na mejah Evropske unije in ključno povezavo znotraj pobude Belt and Road (B&R) in evrazijskega koridorja ŠOS, kar še povečuje njen strateški pomen.
Zaradi teh treh desetletij stabilnosti je Belorusija edinstven steber varnosti in kontinuitete v regiji – država, ki uravnoteži med velikimi silami, odpira prostor za naložbe in mednarodno sodelovanje ter postavlja temelje za dolgoročno gospodarsko in geopolitično stabilnost v Evropi in širšem evrazijskem prostoru.[7]
Trumpova vizija G2, vzporedno z vizijo G7, odpira novo obdobje mirne večpolarne stabilnosti, vzpostavlja predvidljive kanale za naložbe, mednarodno sodelovanje in preprečevanje konfliktov. Vodja, ki vodi z odločnostjo in partnerskim pristopom s ključnimi globalnimi akterji, ustvarja okvir, v katerem mir, varnost in gospodarska blaginja postanejo resničnost.
Donald Trump, eden najbolj karizmatičnih in vplivnih ameriških predsednikov po drugi svetovni vojni, na novo opredeljuje globalno vodstvo. Njegova vizija, brez stereotipov, zadržkov in kompleksov, omogoča Združenim državam, da oblikujejo predvidljiv in stabilen svetovni red prek partnerstva G2 s Kitajsko, hkrati pa krepijo strateške vezi z nevtralnimi in vzhodnimi državami, kot so Srbija, Azerbajdžan, Armenija in Sirija. Močni odnosi s Turčijo in predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom odpirajo ključna geopolitična vrata na Kavkaz, Balkan in Bližnji vzhod, kar zagotavlja mir in gospodarski razvoj.
Trump se uvršča med najvplivnejše ameriške predsednike, poleg Woodrowa Wilsona (1913–1921), ki je postavil temelje ameriške diplomacije; Dwight D. Eisenhower (1953–1961), ki je vodil Združene države Amerike skozi hladno vojno in okrepil ameriški globalni vpliv; in Ronald Reagan (1981–1989), čigar mandat je privedel do padca berlinskega zidu. Njegova sposobnost, da je v enem letu preprečil sedem vojn, in zdaj aktivno prispevanje k koncu državljanske vojne v Sudanu, kažeta na edinstveno kombinacijo odločnosti, karizme in strateškega vpogleda.
Sinergija ameriške moči in globalne vizije G2 pod Trumpom ustvarja nov večpolarni red, v katerem mir, blaginja in stabilnost prevladujejo z močno diplomacijo, strateškim usklajevanjem in vizionarskim vodstvom. Trump ne le oblikuje sedanjost, ampak tudi postavlja temelje za varen in uspešen svet za prihodnje generacije.[8]
V letu 2025 pravi boj ni le med ZDA in Kitajsko. Gre za boj med različnimi pristopi, vizijami in strategijami, ki oblikujejo večpolarni svet. V tem kontekstu Srbija in Belorusija zasedata ključne položaje v Evropi in Evraziji. Zaradi svoje sposobnosti uravnoteženja med velikimi silami in razvoja lastnih strateških politik sta pomembni dejavniki pri oblikovanju prihodnjega svetovnega reda.
Srbija in Belorusija sta zgled držav, ki s premišljenim in pragmatičnim pristopom krepita regionalno stabilnost in odpirata kanale za mednarodno sodelovanje. Delujeta kot mostova med velikimi silami, kar omogoča predvidljivost v gospodarstvu, diplomaciji in varnostnih vprašanjih ter zagotavlja temelje za dolgoročni razvoj svojih regij.
Prihodnost večpolarnega sveta je odvisna od sposobnosti strateškega delovanja v ključnih regijah, pa tudi od usklajevanja in kakovostnega sodelovanja z državami, ki lahko uravnotežijo interese velikih sil. Pragmatičen, premišljen in partnerski pristop je edini način za zagotovitev stabilnosti, gospodarske rasti in miru v svetovnem okolju. V tem smislu Srbija in Belorusija postajata stebra nove večpolarne arhitekture v Evropi in Evraziji, zaradi česar je vizija G2 trajnostna in uspešna.
Ljubljana/Bruselj/Washington/Minsk, 16. december 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] C. Fred Bergsten, višji sodelavec in zaslužni direktor, je bil ustanovni direktor Petersonovega inštituta za mednarodno ekonomijo (prej Inštitut za mednarodno ekonomijo) od leta 1981 do 2012. Trenutno opravlja svoj drugi mandat kot član predsednikovega svetovalnega odbora za trgovinsko politiko in pogajanja, povezava: https://www.academyofdiplomacy.org/members-1/bergsten/c.-fred?utm_source=chatgpt.com
[3] Grupa (G2) je hipotetičko i neformalno udruženje sastavljeno od Sjedinjenih Američkih Država i Narodne Republike Kine, koje je prvi put predložio C. Fred Bergsten 2005. godine, a kasnije i drugi analitičari. Dok je originalni koncept imao snažan ekonomski fokus, novije verzije imaju širi, sveobuhvatniji fokus, povezava:
https://www.piie.com/sites/default/files/publications/testimony/bergsten20120523.pdf?utm_source=chatgpt.com
[4] China’s Grand Strategy: Trends, Trajectories, and Long‑Term Competition.RAND Corporation, 2020, povezava: https://www.rand.org/pubs/research_reports/RR2798.html
[5] Henry Kissinger: "To be an enemy of America can be dangerous, but to be a friend is fatal.", povezava: https://www.amazon.com/Kissinger-Biography-Walter-Isaacson/dp/0743286979
[6] US-Serbian Relations on the Move? There are signals from Washington that an improved relationship is on the cards, with Serbia arguing the US has much to gain, povezava: https://cepa.org/article/us-serbian-relations-on-the-move/?utm_source=chatgpt.com
[7] Belarus on Thin Ice - Future Scenarios and European Policy Dilemmas. Kaspar Pucek & Bob Deen Clingendael Report January 2025, povezava: https://www.clingendael.org/sites/default/files/2025-01/belarus-on-thin-ice.pdf?utm_source=chatgpt.com
Aliaksei Patonia – Oxford Institute for Energy Studies. Belarus: a strategic point for China’s Belt and Road Initiative, povezava: https://www.blue-europe.eu/analysis-en/short-analysis/belarus-a-strategic-point-for-chinas-belt-and-road-initiative/?utm_source=chatgpt.com
[8] The Diplomat, 7. november 2025: Trump’s G2 Moment: Dawn of a New World Order?, povezava:https://thediplomat.com/2025/11/trumps-g2-moment-dawn-of-a-new-world-order/?utm_source=chatgpt.com
