Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno spremlja in analizira politične, varnostne, gospodarske in družbene procese na Bližnjem vzhodu, Balkanu in drugih delih sveta. IFIMES objavlja besedilo Bogoljuba J. Karića, vidnega podjetnika, vizionarja in filantropa, ki predstavlja njegovo vizijo razvoja Srbije ter poziv k politični in družbeni spravi. Članek se osredotoča na dialog med različnimi družbenimi akterji, na institucionalno odgovornost in na gospodarski razvoj kot temelje dolgoročne stabilnosti in napredka države. Besedilo »Srbija danes ne potrebuje novega zidu, ampak most« je poziv k dolgoročni razvojni strategiji, katere cilj je družba, ki premaga delitve, spodbuja sodelovanje in Srbijo preoblikuje iz države, ki čaka, v državo, ki sama ustvarja in oblikuje svojo prihodnost.
Srbija se danes sooča z izbiro, ki je pomembnejša od katerega koli političnega slogana ali volilnega izida: kakšno državo želimo zapustiti prihodnjim generacijam?
Ali si želimo Srbijo, v kateri bomo drug drugega imenovali sovražniki? Srbijo, v kateri bodo študenti in oblast stali na nasprotnih straneh barikad? Srbijo, v kateri se bo vsak politični pogovor začel z vprašanjem, kdo je kriv, in končal z novo delitvijo?
Verjamem v drugačno Srbijo. Verjamem v Srbijo, ki se pogovarja, ki ne ruši mostov, ampak jih gradi, in v kateri se različna mnenja ne sprevržejo v sovraštvo. Lahko smo različni in živimo skupaj.
V več kot petih desetletjih svojega poslovnega življenja sem se naučil ene preproste lekcije: nič velikega se ne da zgraditi, če ljudje ne znajo govoriti. Delal sem z ljudmi različnih narodov, ver, narodnosti, kultur in političnih stališč. Posloval sem na različnih celinah in se naučil poslušati osebo nasproti sebe, tudi ko se z njo ne strinjam. Ker govorjenje ni šibkost. Govorjenje je moč. Kompromis ni poraz. Kompromis je način, kako dve stranki najdeta tisto, kar ju povezuje.
Zato danes ponavljam, kar sem že javno povedal: želim se pogovarjati tako s študenti kot s Srbsko napredno stranko (SNS). Nočem ljudi pobotati tako, da bi nekomu rekel, naj se odpove svojim stališčem in idealom. Želim jih zbližati tako, da najdemo nekaj, o čemer se lahko strinjamo. To je veliko težje delo. Tega se popolnoma zavedam, a prav to delo Srbija danes potrebuje.
Rad bi govoril predvsem o študentih. Ne morem sprejeti, da naše otroke imenujejo sovražniki Srbije. Mladih, ki protestirajo, ne smemo vnaprej razglasiti za nasilneže, izdajalce ali sovražnike samo zato, ker izražajo svoje nezadovoljstvo. Lahko se pogovarjamo o tem, kdo jih zastopa, o njihovih zahtevah in načinih, kako jih predstavljajo. Morda se ne strinjamo z njihovimi metodami. Vendar nikoli ne smemo izgubiti človečnosti in občutka odgovornosti do generacije, ki bo jutri nosila to državo. To so naši otroci.
Če smo mi, starejši, ustvarili družbo, v kateri mladi čutijo, da nimajo dovolj prostora, zaupanja ali perspektive, potem je naša dolžnost, da jih poslušamo. Ne da jih žalimo. Ne da se jih bojimo. Ne da jih odrivamo. Ampak da se z njimi usedemo za mizo in se pogovorimo.
Imel sem priložnost dvakrat govoriti z ljudmi, ki so sodelovali pri organizaciji študentskih protestov. Ti pogovori niso bili namenjeni javnosti in prav zato so bili dragoceni. Ko ni kamer, sloganov in političnega pritiska, lahko ljudje govorijo bolj odprto, poslušajo drug drugega in poskušajo razumeti, kaj jih ločuje. Verjamem v takšne pogovore. Verjamem, da zaupanja ni mogoče vsiliti, ampak ga je mogoče le zgraditi. In prvi korak k temu je, da nehamo drug drugega videti kot sovražnike.
Podobno moramo razumeti, da Srbija ni razdeljena na dobre in slabe državljane, niti da se politična pripadnost ne sme spreminjati v merilo domoljubja. V naši državi obstajajo različne izkušnje, prepričanja in pogledi na njeno prihodnost. To je narava vsake demokratične družbe.
Nekateri podpirajo oblast, ker verjamejo v to, kar je bilo storjeno. Nekateri si prizadevajo za spremembe, ker verjamejo, da bi lahko in moralo biti drugače. Nekateri so zadovoljni, nekateri so zaskrbljeni, nekateri pa pričakujejo drugačno smer razvoja. Vsi ti ljudje imajo svoje mesto v Srbiji in so vsi del njene družbene strukture.
Zato danes ne potrebujemo dodatne vrzeli, temveč odgovoren politični dialog. Oblast ima odgovornost do državljanov, ki jo podpirajo, pa tudi do tistih, ki ji ne zaupajo. Prav tako imajo tisti, ki si prizadevajo za spremembe, odgovornost spoštovati institucije, zakone in dejstvo, da države ni mogoče zgraditi z izključevanjem katerega koli dela družbe. Država mora biti nad političnimi delitvami.
Če želimo stabilno, urejeno in evropsko Srbijo, moramo pokazati, da lahko politične razlike obstajajo brez trajnih konfliktov. Demokratična družba ne pomeni, da se vsi strinjamo. Pomeni, da se lahko, tudi ko se ne strinjamo, pogovarjamo in sprejemamo odločitve z mislijo na širši interes države.
Zato menim, da volitve ne bi smele biti začetek novega obračuna. Biti bi morale trenutek, ko se politična konkurenca konča in se odpre prostor za odgovornost, dialog in delo. Ker Srbija po volitvah ostaja ista država, njeni državljani pa ostajajo drug drugemu sosedje, kolegi, prijatelji in družine. Zato je naša dolžnost, ne glede na politične razlike, najti način za sodelovanje za Srbijo.
Pogosto pravim, da poslovneži gradijo mostove, politiki pa zidove. Tega ne pravim zato, ker mislim, da so poslovneži boljši od politikov, ampak zato, ker sem se v več kot petih desetletjih poslovanja naučil, kako pomembno je povezovati ljudi, interese in različne poglede za kakršen koli resen rezultat.
Ko poslujete v različnih državah in sodelujete z ljudmi različnih narodov, kultur, ver in političnih prepričanj, si ne morete privoščiti, da bi vnaprej zaprli vrata. Morate se pogovarjati. Morate poslušati. Morate razumeti drugo stran in iskati skupno.
Enako pravilo velja za državo. Ko obstaja zaupanje, so ljudje pripravljeni sodelovati. Ko obstaja sodelovanje, se ustvarijo pogoji za razvoj. In ko obstaja razvoj, družba pridobi večjo varnost in stabilnost. Zato verjamem v politiko mostov – politiko, ki povezuje namesto ločuje, ki išče skupne interese namesto novih delitev in ki razlik ne vidi kot oviro, temveč kot dejstvo, s katerim mora biti odgovorna politika sposobna živeti.
Iz pogovora izvira zaupanje. Iz zaupanja izvira sodelovanje. Iz sodelovanja izvira razvoj. In iz razvoja izvira varnost. Ne gre le za poslovno načelo. To je načelo, na katerem se lahko zgradi resna, stabilna in odgovorna država. In točno takšen pristop si želim za Srbijo.
Sprava ne pomeni pozabe. Ne pomeni odpovedi resnici niti odveze odgovornosti. Nasprotno, resnična sprava je mogoča le, če obstaja pripravljenost za ugotavljanje dejstev in spoštovanje pravne države.
Če je prišlo do opustitev, morajo pristojne institucije ugotoviti, kaj se je zgodilo. Če obstaja odgovornost, jo je treba ugotoviti v skladu z zakonom, brez političnega pritiska in brez selektivne uporabe pravice. Toda kot družba moramo jasno ločiti odgovornost od maščevanja. Odgovornost krepi institucije. Maščevanje jih slabi. Odgovornost vrača zaupanje v državo. Maščevanje poglablja delitve.
Srbija ne sme biti država, v kateri vsaka menjava oblasti pomeni nov obračun s prejšnjo, niti država, v kateri se politične razlike spremenijo v trajne konflikte med državljani. Potrebujemo kontinuiteto tam, kjer je to v interesu države, spremembe tam, kjer so spremembe potrebne, in odgovornost tam, kjer je bil kršen zakon.
Država mora imeti dovolj moči, da vzpostavi odgovornost, a tudi dovolj modrosti, da odgovornosti ne spremeni v maščevanje.Le tako lahko zapremo krog delitev in odpremo prostor za Srbijo, v kateri bo pravo nad političnimi interesi, državni interes pa nad strankarskimi konflikti.
Ko govorim o spravi, ne mislim le na politični dialog. Resnična sprava mora imeti tudi svojo ekonomsko dimenzijo. Človek, ki nima službe, varnosti in perspektiv, težko verjame v prihodnost. Mlad človek, ki razmišlja o odhodu iz Srbije, se ne sprašuje le, kdo je na oblasti. Sprašuje se: Kje bom delal? Koliko lahko zaslužim? Ali lahko ustanovim svoje podjetje? Ali lahko tukaj ustvarim družino in svojim otrokom zagotovim boljšo prihodnost?
Zato Srbija ne potrebuje ekonomije čakanja, temveč ekonomijo ustvarjanja – ekonomije, v kateri se ustvarjajo proizvodnja, naložbe, inovacije in nova delovna mesta. Želim si Srbijo, ki svoje znanje preoblikuje v izdelke, tehnologijo in novo vrednost; Srbijo, ki več izvaža, razvija domačo proizvodnjo, vlaga v mlade in ustvarja pogoje, da ljudje v njej gradijo svojo prihodnost.
V več kot petih desetletjih poslovanja sem se prepričal, da ima Srbija tisto, kar je najpomembnejše: ljudi, znanje, energijo in podjetniški duh. Naša naloga je, da te potenciale povežemo in jih spremenimo v močan razvojni sistem.
Zato že leta govorim o povezovanju znanosti in gospodarstva, razvoju novih tehnologij in umetne inteligence, krepitvi domače proizvodnje in projektih, kot je »Tesla City«. Bistvo je vedno enako: da znanje naših ljudi ne zapusti države, ampak da dobi priložnost, da se tukaj pretvori v delovna mesta, naložbe in novo vrednost.
Srbija ne sme biti država, ki izvaža le surovine in delovno silo. Mora biti država, ki ustvarja, proizvaja, inovira in ohranja svoje ljudi. Kajti najboljši odgovor mlademu človeku, ki se sprašuje, ali ima Srbija prihodnost, ni politični slogan. Najboljši odgovor je – omogočiti mu, da to prihodnost gradi.
Nočem Srbije, kjer bodo politiki mladim govorili, naj bodo tiho. Nočem Srbije, kjer bodo mladi govorili, da jih nihče iz starejše generacije nima pravice poslušati. Nočem Srbije, kjer bomo drug drugega čakali, da naredi napako. Želim Srbijo, kjer bomo drug drugemu dali priložnost, da naredimo nekaj dobrega.
Ne potrebujemo več zidov. Potrebujemo več mostov. Ne potrebujemo več sovraštva. Potrebujemo več pogovorov. Ne potrebujemo več delitve na »nas« in »njih«. Potrebujemo Srbijo. Ali lahko to storimo? Verjamem, da lahko. Ampak le, če nehamo misliti, da je mogoče Srbijo zgraditi tako, da se premagamo drug drugega.
Nihče ne more zgraditi Srbije sam. Nobena stranka. Nobena institucija. Nobena generacija. Noben človek. Srbijo je mogoče zgraditi le, če povežemo najboljše, kar imamo: mlade, znanje, gospodarstvo, znanost, domači kapital in izkušnje ljudi, ki so uspeli v svetu.
To je moj pogled na politiko. Ne politika delitve. Ne politika maščevanja. Ne politika čakanja. Ampak politika ustvarjanja.
Kdor koli bo na volitvah dobil podporo državljanov, se bo moral pogovoriti s tistimi, ki te podpore niso prejeli. To je demokracija. Študenti bodo ostali del Srbije. SNS bo ostala del Srbije. Opozicija bo ostala del Srbije. Poslovneži bodo ostali del Srbije. Mladi bodo ostali del Srbije. In vsi morajo najti način, kako se pogovoriti. Zato želim biti del tega procesa. Ne kot človek, ki misli, da ima vse odgovore. Ampak kot človek, ki ve, koliko pomeni, ko se različni ljudje znajdejo za isto mizo. Vse življenje sem gradil podjetja. Gradil sem tovarne. Gradil sem poslovne povezave. Gradil sem mostove med ljudmi in državami. Danes želim svoje izkušnje dati v službo veliko večje ideje: obnoviti mostove med ljudmi v Srbiji.
Ker gospodarstvo brez miru nima prihodnosti. Politika brez dialoga nima stabilnosti. In družba brez medsebojnega spoštovanja nima skupne prihodnosti. Zato je moje sporočilo preprosto: ne vračajmo Srbije v preteklost; ne pustimo Srbije ujete v konfliktih; zgradimo Srbijo prihodnosti. Srbijo, v kateri bodo študenti lahko kritizirali oblast. Srbijo, v kateri bodo ljudje lahko podpirali oblast. Srbijo, v kateri bodo poslovneži lahko delali. Srbijo, v kateri bodo mladi lahko ostali. Srbijo, v kateri bo raznolikost moč, ne pa razlog za konflikt. In Srbijo, v kateri bomo, ko se ne strinjamo, sedli za mizo, namesto da bi drug pred drugim zapirali vrata.
Mostovi se ne gradijo zato, ker se ljudje o vsem strinjajo. Mostovi se gradijo zato, ker si ljudje želijo ostati povezani. Verjamem, da ima Srbija kljub vsem svojim razlikam veliko več tega, kar jo povezuje, kot pa deli.
Mnenja, izražena v tem članku, predstavljajo osebna stališča avtorja in ne odražajo nujno uradnih stališč IFIMES-a.
Ljubljana/Beograd, 7.oktober 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018.Inštitut je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
