Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] s sedežem v Ljubljani v Sloveniji redno analizira politični, gospodarski in varnostni razvoj na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Dr Hakima El Haïté, nekdanja predsednica organizacije Liberal International in nekdanja maroška ministrica za okolje, je pripravila analizo z naslovom »Od kriznega upravljanja do strateškega partnerstva: ponovna vzpostavitev sodelovanja med Marokom in EU na področju migracij«. V njej zagovarja prehod odnosov med Marokom in EU na področju migracij, ki trenutno temeljijo predvsem na varnostnih vidikih in kriznem upravljanju – v trajnostno strateško partnerstvo. To bi slonelo na naložbah diaspore, ciljnem regionalnem razvoju, zakoniti mobilnosti in skupni geopolitični odgovornosti.
Neregularne migracije med Marokom in Evropsko unijo niso težava, ki bi jo bilo mogoče rešiti z odvračanjem ali zgolj z enim samim finančnim instrumentom. Predlagamo ustanovitev sklada za maroško diasporo (MDM – *Diaspora Fund for Moroccans Abroad*), prilagojenega maroškemu kontekstu. Zamisel temelji na pionirskem delu dr. Anisa H. Bajrektarevića o konceptu »sklada za diasporo« (*Diaspora Hedge Fund*), ki izvira iz njegovega dela na Mednarodnem centru za razvoj migracijskih politik (ICMPD) na Dunaju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Predlog izhaja iz skupnega spoznanja: migracije je treba razumeti ne le kot gibanje ljudi, temveč tudi kot pretok kapitala, znanja in priložnosti. Vendar pa lahko takšna pobuda obrodi sadove le, če naslovi globlje neskladje med tremi področji, ki se danes med seboj večinoma ne usklajujejo: prihodnostjo maroške mladine, strateškimi interesi Kraljevine Maroko ter gospodarskimi in varnostnimi potrebami Evrope. Dokler se ta tri področja ne bodo združila v skupnem okviru, bo vsak migracijski sporazum – vključno s skladom za diasporo – ostal krhek, negotov in odvisen od morebitnih prihodnjih diplomatskih sporov.
Evropsko-maroška migracijska politika že dolgo daje prednost pristopu, ki v ospredje postavlja varnost. Med letoma 2001 in 2019 je EU Maroku namenila vsaj 215 milijonov evrov za projekte varovanja meja. Od takrat se je obseg teh sredstev še povečal: samo v letu 2018 je bilo dodeljenih dodatnih 140 milijonov evrov, od tega 55 milijonov za Program upravljanja meja v regiji Magreb. Od tega zneska je 30 milijonov evrov prejelo Maroko, pri čemer je bilo glavno upravičeno telo ministrstvo za notranje zadeve. Temu je sledilo 222 milijonov evrov, dodeljenih v obdobju 2021–2024, ter nadaljnjih 190 milijonov evrov, načrtovanih do konca leta 2027. Pričakuje se, da bo Maroko do leta 2027 v okviru evropskih in španskih sredstev za nadzor meja prejel skupno več kot milijardo evrov. Takšen pristop naslavlja simptom namesto vzroka in krepi napetosti, o katerih je Rabat že javno spregovoril: zunanji minister Nasser Bourita je že leta 2018 zavrnil zamisel, da bi Maroko deloval kot zunanji izvajalec evropskega varovanja meja – stališče, ki ga je ponovno potrdil med krizo v Ceuti leta 2021.
Po drugi strani so konvencionalni razvojni programi prepogosto zanemarjali geografsko usmerjenost in lokalno upravljanje. Najbolj očiten znak tega pomanjkanja naložb je ugotovitev samega kralja Mohameda VI., da naložbe izseljencev predstavljajo le 10 % vseh nacionalnih zasebnih naložb – delež, ki ga je označil za nesprejemljivega. To velja kljub dejstvu, da so nakazila izseljencev leta 2024 presegla 11,7 milijarde dolarjev, kar znaša več kot 8 % maroškega BDP. Domneva, da ta sredstva pritečejo predvsem v urbana omrežja, ki so že tesno povezana s centralno vlado, je verjetna in dobro dokumentirana v širši razvojni literaturi, vendar v primeru Maroka zaenkrat ostaja zgolj kvalitativna hipoteza in ne empirično dokazano dejstvo. Preden bi jo lahko predstavili kot uveljavljeno spoznanje, jo je treba preveriti za vsako regijo posebej.
Oba pristopa imata isto pomanjkljivost: zanemarjata geopolitično razsežnost vprašanja. V Ceuti smo bili v zadnjih letih priča dvema večjima krizama. Maja 2021 je v 48 urah mejo prečkalo približno 10.000 ljudi, kar se je zgodilo sredi diplomatskih napetosti zaradi odločitve Španije, da na zdravljenje sprejme voditelja fronte Polisario, Brahima Ghalija. Nedavno, 30. in 31. julija 2026 – na dan praznovanja obletnice kronanja – je prišlo do še precej večjega vala: po navedbah različnih virov je mejo prečkalo med 60.000 in 80.000 ljudi, pri čemer so bile človeške žrtve številne, njihovo število pa je naraščalo. Prve ocene agencij Reuters in Associated Press so navajale od 34 do 41 smrtnih žrtev, kasnejše ocene pa govorijo o več kot 111 smrtnih žrtvah. Ta druga kriza kaže, zakaj bi bilo napačno iskati enega samega krivca: dogajanje je bilo posledica deljene odgovornosti ter prepleta institucionalnih, diplomatskih in družbeno-ekonomskih dejavnikov na obeh straneh meje, kar je podrobneje obravnavano v razdelku I.1. To ne spreminja temeljne ugotovitve: migracijski sporazum, ki ne upošteva geopolitične in strukturne razsežnosti tovrstnih dogodkov, ostaja zgolj grad iz kart, ki se bo ob naslednji krizi sesul.
Pregled vladnih izjav in poročanja mednarodnega tiska o krizi julija 2026 razkriva sliko, ki jo je oblikovalo več dejavnikov, in zavajajoče bi bilo pripisati jo enemu samemu akterju. Na španski strani je k ranljivosti razmer prispevalo več institucionalnih elementov: sodba vrhovnega sodišča z dne 8. julija 2026, katere razlaga je bila izkrivljena in se je širila prek dezinformacijskih mrež in mrež trgovine z ljudmi; izjemna akcija regularizacije, v kateri je bilo do konca junija 2026 vloženih več kot milijon vlog, kar je povečalo zaznano privlačnost Španije; in po preiskavi Euronewsa obveščevalna opozorila, prejeta pred krizo, katerih ravnanje s strani španske vlade ostaja sporno. Premier Pedro Sánchez se je sam odločil izključiti kakršno koli namerno vpletenost Maroka, saj je izjavil, da je to krizo mogoče rešiti le s sodelovanjem, ne pa z nezaupanjem do Maroka, in pripisal dogodek dezinformacijam in kriminalnim mrežam, ne pa odločitvi maroških oblasti. Nekateri mediji in analitiki so opazili, da je dogodka sledila deset dni po uradnem obisku Pedra Sáncheza v Alžiru v okviru normalizacije špansko-alžirskih odnosov, kar je časovno sovpadanje, ki ga je več komentatorjev ocenilo kot pomembno glede na precedens iz leta 2021, čeprav noben dokaz formalno ni potrdil vzročne povezave. Na maroški strani so uradniki in opazovalci namesto tega opisali oblasti kot preobremenjene zaradi dogodkov, porast števila vojakov pa so spodbudile viralne govorice na družbenih omrežjih, ki so lažno trdile, da Španija ne bo sistematično vračala ljudi, ki so prispeli po morju. Kasnejše poročilo španske policijske enote CENIF je sicer pokazalo, da je bila napotitev maroških vojakov opazno manjša kot običajno, kar je po njenih lastnih besedah preseglo tisto, kar bi pojasnila varnostna mobilizacija za dan prestola. Vendar pa špansko notranje ministrstvo ni želelo podati dokončnega sklepa in javno izjavilo, da je glavni organizator porasta v tej fazi ostal neznan.
Ti elementi skupaj kažejo na krizo, ki izhaja iz prekrivajočih se odgovornosti, in ne na en sam vzrok: sodbo španskega sodišča, katere posledice so bile slabo predvidene; privlačni dejavnik za migracije, ki ga je okrepila španska migracijska politika; kriminalne mreže, ki so izkoristile nastalo zmedo; morebitno in sporno pomanjkljivost pri varovanju maroških meja, katere obseg in namen ostajata nejasna; ter – v ozadju vsega tega – strukturne socialno-ekonomske vzroke, podrobneje opisane v drugem razdelku. Nobena od vpletenih strani – španska, maroška ali evropska – ne more sama prevzeti odgovornosti za obseg tega dogodka; prav to je argument v prid arhitekturi skupnega upravljanja, predlagani v tem članku, namesto pripisovanja krivde zgolj eni strani.
Na maroški strani je bila prva uradna izjava, podana v začetku avgusta 2026, v samem maroškem tisku opisana kot skrbno odmerjen komunikacijski manever, namenjen zaščiti ugleda države. Izjava je izpostavila dezinformacije na družbenih omrežjih in vlogo tihotapskih mrež ter ponovno potrdila Maroko kot zanesljivega in predanega partnerja v boju proti nezakonitim migracijam, pri čemer ni niti z besedo omenila brezposelnosti, socialnih stisk ali gospodarskih razmer v državi. Ta molk ni naključen; odraža »slepo pego«, skupno uradnim sporočilom obeh strani – maroške in španske –, ki so dajale prednost institucionalnim in varnostnim razlagam pred globljimi socialno-ekonomskimi vzroki, ki jih ta članek postavlja v središče analize.
Na evropski strani je predsednica Komisije Ursula von der Leyen prizore označila za nesprejemljive, izrazila polno podporo Španiji in predlagala okrepitev finančne ter tehnične pomoči Maroku pri upravljanju meja, s čimer je potrdila smer financiranja, opisano že zgoraj. Vendar je kriza razkrila tudi razkol med državami članicami: 22 držav, ki so jim na čelu stale Italija in Danska, je zahtevalo nujno zasedanje notranjih ministrov, medtem ko je Sánchez nekatere partnerice obtožil asimetričnega odziva glede na solidarnost, ki jo je Španija pričakovala. Ceuta je tako postala prvi pravi preizkus novega pakta EU o migracijah in azilu – preizkus, ki je razkril tako omejitve evropskega usklajevanja kot tudi omejitve dvostranskega upravljanja meja.
Treba je povedati jasno: Maroko ni država v vojni, ni v stanju notranje politične nestabilnosti in ga ni prizadela večja gospodarska ali humanitarna katastrofa. To razlikovanje velja tudi po tragediji v Ceuti julija 2026: visoko število žrtev – vsaj nekaj deset mrtvih, po zadnjih ocenah morda celo več kot sto – kaže na enkraten in dramatičen migracijski dogodek, za katerega so soodgovorni različni akterji (glej razdelek I.1), ne pa na propad države ali oborožen spopad na maroškem ozemlju. Za razliko od razmer v Siriji, Libiji ali Sahelu, kjer ljudje bežijo zaradi nasilja ali propada države, maroške migracije strukturno ne predstavljajo bega pred nasiljem ali državnim zlomom. Gre za migracije, ki izvirajo iz želja in pričakovanj; vodijo jih stabilni, izobraženi in globalno povezani mladi, ki se soočajo s trgom dela, ta pa jih ne more absorbirati na ravni, ki jo pričakujejo. Ta razlika je ključna: pomeni, da osrednji izziv ni stabilizacija krhke države, temveč boljši izkoristek potencialov stabilne države. Vendar pa nas posamezni dogodki, kakršen je bil tisti iz julija 2026, opominjajo, da lahko pomanjkanje perspektive – v določenih okoliščinah in v kombinaciji z institucionalnimi dejavniki na obeh straneh meje – privede do množičnih premikov prebivalstva s tako hudimi posledicami, kot jih sicer videvamo v bolj klasičnih kriznih razmerah. Podatki maroškega Visokega komisariata za načrtovanje (HCP) to jasno potrjujejo: medtem ko je bila nacionalna stopnja brezposelnosti leta 2025 13-odstotna, je med mladimi, starimi od 15 do 24 let, znašala 38,4 %, med univerzitetno izobraženimi pa 25,7 %⁸. Gre torej za strukturno neskladje med izobrazbo in priložnostmi v sicer stabilnem okolju – ne pa za vprašanje preživetja ali varnosti. Verodostojna politika zadrževanja prebivalstva mora zato delovati na štirih področjih hkrati:
Le z demonstracijo resničnih lokalnih sprememb, odprtjem tovarne, ustvarjenim delovnim mestom za kvalificirano osebo, mladim inženirjem, ki se odloči ostati, bo jezik kapitalizacije migracij prenehal biti diplomatska formula in postal del življenja.
Noben sporazum o migracijah ne bo preživel naslednje krize, če ne bo izrecno priznal, da ima maroško sodelovanje pri upravljanju meja geopolitično, ne le operativno vrednost. To priznanje bi morala biti zasnovano na treh načelih:
Prav ta nepovezanost, ki obravnava migracije kot popolno geopolitično vprašanje in ne zgolj tehnično vprašanje upravljanja tokov, je doslej najbolj primanjkovala in pojasnjuje ponavljajočo se krhkost preteklih sporazumov.
Evropski prispevek ne more biti več omejen na enkratna sredstva izven proračuna. Potrebne so tri strukturne zaveze:
Korist za Evropo je jasna: trajno zmanjšanje pritiska nezakonitih migracij, stabilen partner na južni meji ter dostop do usposobljene delovne sile in rastočega trga v predvidljivem okviru in ne v ciklu taktik pritiska, ki temeljijo na migracijah.
Štirje prejšnji razdelki se zbližajo z enim samim zaključkom: preprečevanje zahteva regionalno usmerjene produktivne naložbe (II. del), ki so lahko trajnostne le, če so strateški interesi Maroka priznani v okviru partnerstva (III. del), Evropa pa ne more več zgolj financirati nadzora meja, temveč mora neposredno vlagati v območja izseljevanja (IV. del). Odprto ostaja eno vprašanje: prek katerega konkretnega instrumenta naj se te naložbe usmerijo, ne da bi se ponovil vzorec enkratnega, nenamenskega financiranja, ki je doslej zaznamovalo konvencionalno razvojno pomoč? Na to vprašanje odgovarja naslednji predlog.
Predlagamo ustanovitev Sklada za diasporo Maročanov v tujini (MDM), finančnega in institucionalnega okvira, namenjenega pretvorbi dela maroškega kapitala diaspore v produktivne naložbe, ki služijo regijam izvora, opredeljenim v II. delu. Ta predlog spada v širšo intelektualno tradicijo, tradicijo obveznic diaspore, ki so jih že preizkusili Izrael, Etiopija in Nigerija, in bolj neposredno v koncept »Sklada za varovanje pred diasporo«, ki ga je razvil dr. Anis H. Bajrektarević, na podlagi svojega dela na ICMPD na Dunaju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Naš prispevek je, da to prevedemo v operativno različico, posebej prilagojeno maroškemu kontekstu, pri čemer se opiramo na izkušnje iz slabosti konvencionalnih razvojnih instrumentov, o katerih smo že razpravljali v prvem delu.
Izbira za mobilizacijo tega posebnega vzvoda ni arbitrarna: neposredno se odziva na finančno diagnozo, predstavljeno v prvem delu. Razpravo o evro-sredozemskih migracijah je v veliki meri oblikovala ekonomija omejevanja, mejnih kontrol, prisilnih ukrepov in naraščajočih stroškov upravljanja nezakonitih migracij, ki naj bi do leta 2027 že presegli milijardo evrov. Izkušnje Ceute so močan opomin, da ta logika lažje obravnava simptome kot vzroke. Bolj strateški pristop se mora začeti z ekonomijo preprečevanja: če se že mobilizirajo znatni viri za obvladovanje migracijskih pritiskov, je bolj smiselno del teh sredstev vložiti v lokalnem razvoju, socialno-ekonomskem vključevanju, podjetništvu in priložnostih v regijah, iz katerih prihajajo migracije.
To kaže na večinoma neizkoriščen vir, ki je bil že opredeljen v prvem delu: kapital diaspore, katerega nakazila so leta 2024 presegla 11,7 milijarde dolarjev, vendar ostajajo večinoma usmerjena v porabo gospodinjstev, pri čemer le 10 % gre v domače zasebne naložbe. Izziv ni preusmeriti nakazil z njihovega socialnega namena, temveč ustvariti dodatne kanale, prek katerih lahko del te nadnacionalne finančne zmogljivosti postane produktivna, dobičkonosna in trajna naložba. Sklad MDM, ki ga predlagamo, temelji na treh institucionalnih stebrih: državnih jamstvih maroške države, sodelovanju multilateralnih razvojnih bank in namenskih finančnih instrumentih.
Ta predlog umeščamo v širši cilj, ki je bil že opredeljen v tretjem in četrtem delu: prenovljen evro-sredozemski dogovor v duhu Marakeškega globalnega dogovora, ki preusmeri konvencionalne subvencije za varnost meja k partnerstvom za razvoj z velikim učinkom, proces kapitalizacije migracij, ki povezuje diasporo, razvoj in priložnosti po vsem Sredozemlju.
Da bi ta okvir deloval brez ponavljanja slabosti konvencionalnih razvojnih instrumentov, predlagamo, da se že od samega začetka gradi na štirih operativnih načelih:
Sklad MDM, zasnovan na ta način, preneha biti preprosta presaditev teoretičnega modela in postane verodostojen vzvod, prilagojen maroškemu kontekstu. Brez teh štirih pogojev bi ostala elegantno finančno orodje, ločeno od resničnih vzrokov za odhod in resničnega geopolitičnega ravnovesja moči.
Merilo uspešnosti tega pristopa ni višina mobiliziranega kapitala, temveč število mladih Maročanov, katerih obeti so se v lokalnem okolju spremenili – in to brez potrebe po kakršnih koli diplomatskih koncesijah, ki bi jih od Rabata izsilili pod pritiskom mejne krize. Trajnost se meri s strukturno usklajenostjo interesov, ne pa z nenehnim reševanjem kriz.
Maroko in Evropa imata glede tega vprašanja več skupnih interesov, kot to priznavata njuni uradni diplomatski stališči. Bistvo ni v tem, kdo koga bolj potrebuje, temveč v tem, kako vzpostaviti okvir, v katerem se o stabilnosti, regionalnem razvoju in strateškem priznanju ne bi več pogajali ločeno, temveč bi ti postali trije stebri enotne strukture.
1. Statewatch, "Aid, border security and EU-Morocco cooperation on migration control," 2019, €215 million between 2001 and 2019 for border security in Morocco.
2. Statewatch, ibid., €140 million committed in 2018, including €55 million for the Border Management Programme for the Maghreb (BMP-Maghreb), €30 million of which went to Morocco.
3. Euronews / European Commission, August 2026, €222 million committed between 2021 and 2024, with a further €190 million planned by the end of 2027.
4. Statewatch, October 2022, more than €1 billion in combined EU and Spanish funding for migration control in Morocco, projected through 2027.
5. Morocco World News, August 2026, statements by Nasser Bourita in 2018 and May 2021 rejecting the role of Europe's "gendarme."
6. Morocco World News, December 2024, statement by King Mohammed VI on the share of diaspora investment, 10% of national private investment.
7. Africanews / Morocco's Foreign Exchange Office, 2026, Moroccan diaspora remittances of $11.7 billion in 2024, more than 8% of GDP.
8. Haut-Commissariat au Plan (HCP), "Activité, emploi et chômage," 2024 to 2025 results, national unemployment 13%, unemployment among people aged 15 to 24 at 38.4%, unemployment among university graduates at 25.7%.
9. Bajrektarevic, Anis H., "Capitalising Migration: The Diaspora Hedge Fund as a New Governance Architecture for Cross-border Development and Migration Governance," foundational work on the Diaspora Hedge Fund concept and the inspiration behind the MDM Fund proposal developed in this article.
10. Wikipedia (EN/FR), "2026 Ceuta migrant crisis"; Reuters, AP, El País, Euronews, France Info, The Conversation, July and August 2026, the Ceuta crisis of 30 and 31 July 2026: 60,000 to 80,000 entries, with a death toll of 34 to more than 111 depending on the source and the date of the count.
11. France 24, Le Temps, CNews, La Libre, 2 September 2026, report by Spain's CENIF police unit describing a reduced Moroccan deployment and "permissiveness" during the crisis, and the public pushback against this reading from Spain's Interior Ministry.
12. Maghreb Online / Maroc Mail, 3 and 4 August 2026, analysis of Morocco's first official statement on the Ceuta crisis, noting the absence of any reference to unemployment or domestic socio-economic hardship.
13. CNBC Africa / Reuters, 3 August 2026, Ursula von der Leyen's proposal to strengthen EU support for Morocco; Euronews, 1 August 2026, letter from 22 member states requesting an emergency meeting of EU interior ministers.
14. Le Devoir, Wikipedia (FR), Histoires Crépues, Zoom Algérie, Le JDD, July to September 2026, Pedro Sánchez's visit to Algiers on 20 July 2026, his statements ruling out deliberate Moroccan involvement, Spain's mass regularisation drive of more than 1 million applications, and intelligence warnings prior to the crisis according to Euronews.
O avtorici:
Dr Hakima El Haïté je maroška podnebna znanstvenica, podjetnica in političarka. Je nekdanja predsednica organizacije Liberal International in nekdanja maroška ministrica za okolje.
Stališča, izražena v tem članku, so stališča avtorice in ne odražajo nujno uradnega stališča inštituta IFIMES.
Ljubljana/Rabat/Dunaj, 30. oktober 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«. povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
