Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno ponuja poglobljene analize političnega in varnostnega dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in širšem svetovnem prizorišču. V svojem članku z naslovom »Za koga vladate? Manifest navadnega človeka v svetu, kjer se države branijo, ljudje pa ostajajo izgubljeni« dr. Cătălin Balog, analitik in predavatelj z obsežnim strokovnim znanjem na področjih obveščevalne dejavnosti, informacijske varnosti in strateškega komuniciranja – predstavlja »test navadnega človeka«. Ta služi kot okvir za presojo politične legitimnosti ter za ocenjevanje, ali države in njihovi voditelji varujejo človekovo varnost, svobodo, dostojanstvo in pravičnost. Članek zagovarja stališče, da bi bilo treba vladanje v končni fazi presojati glede na to, kako politične odločitve, gospodarske politike, vojaške strategije in mednarodna zavezništva vplivajo na blaginjo, pravice in prihodnje možnosti navadnih ljudi.
Članek izhaja iz namerno preprostega vprašanja, postavljenega v kontekst vse bolj zapletenega sveta: za koga vladajo države in njihovi voditelji? Analiza, ki zajema območja od Romunije do Republike Moldavije, Ukrajine, Rusije, Izraela, Gaze, Irana, Združenih držav Amerike, Kitajske, Venezuele, Grenlandije in celo Sudana, premika težišče z deklariranih uspehov države na posledice, ki jih občuti navaden človek. Na podlagi koncepta človekove varnosti, krize zaupanja v institucije, ranljivosti, ki izhajajo iz medsebojne odvisnosti, ter teorij o propadu kompleksnih političnih ureditev članek predlaga »test navadnega človeka« kot orodje za vrednotenje upravljanja. Ta test zajema štiri ključne razsežnosti: zaščito, dejansko zmožnost posameznika, da oblikuje lastno življenje, pravičnost pri porazdelitvi stroškov in koristi ter sposobnost sistema, da popravi lastne napake. V besedilu je izpostavljeno, da država, oblast, gospodarstvo, vojska in zavezništva niso cilji sami po sebi, temveč zgolj sredstva; njihov obstoj je upravičen le, če varujejo življenja, svobodo, dostojanstvo in prihodnost ljudi. Končno vprašanje tako postane temeljni preizkus legitimnosti: ali so ljudje, zaradi katerih naj bi država sploh obstajala – po vseh strategijah, reformah, žrtvovanjih, vojnah in razglašenih zmagah – dejansko na boljšem ali na slabšem?
KLJUČNE BESEDE: človekova varnost; upravljanje; država; oblast; državljan; legitimnost; strateška avtonomija; medsebojna odvisnost; sposobnost popravljanja napak; test navadnega človeka.
Moto: »Človekov razvoj je cilj; gospodarska rast je sredstvo.«
UNDP, 1996
Vlade si pred napovedjo nove reforme, novega davka, novega programa oboroževanja, novih sankcij, nove vojaške operacije ali še ene v nizu »zgodovinskih zmag« v javnosti le redko zastavijo vprašanje: ali bo po vsem tem navadnemu človeku bolje ali slabše? Pri tem vprašanju ne gre prvenstveno za državo, stranko, predsednika, bonitetno oceno, BDP, borzo, obrambno industrijo ali zavezništvo, temveč za posameznika, v čigar imenu naj bi vse to sploh obstajalo. Prav zato je to za naš čas, v katerem je vsaka pomembna javna odločitev zavita v strategije, kratice, kazalnike in utemeljitve, skoraj nespodobno preprosto vprašanje. Vendar pa je prav zaradi te preprostosti tudi nevarno: težišče premakne z namenov vladarja na posledice, ki jih občutijo tisti, nad katerimi se vlada, ter od oblasti zahteva, da svoj uspeh meri ne po tem, kar razglaša, temveč po tem, kar dejansko ustvari.
Leta 1994 je Razvojni program Združenih narodov (UNDP) predlagal premik težišča koncepta varnosti z ozemlja na ljudi in z oboroževanja na razvoj; leta 2012 je Generalna skupščina Združenih narodov opredelila »človekovo varnost« kot pristop, osredotočen na človeka, katerega namen je nasloviti grožnje preživetju, preživljanju in dostojanstvu. Tri desetletja pozneje je stanje paradoksalno: Poročilo o človekovem razvoju za leto 2025 opozarja, da je bil – če izvzamemo izjemna krizna leta 2020–2021 – predvideni napredek človekovega razvoja na svetovni ravni v letu 2024 najpočasnejši po letu 1990. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) pa je leta 2026 ugotovila, da je le 40 % vprašanih v zajetih državah izrazilo visoko ali zmerno visoko zaupanje v svojo nacionalno vlado, le 31 % pa jih je menilo, da politični sistem ljudem, kakršni so sami, omogoča dejanski vpliv na odločitve vlade (UNDP 1994, 2025; Generalna skupščina ZN 2012; OECD 2026). Ta kriza zaupanja obstaja sočasno z izjemno zmožnostjo držav za mobilizacijo virov. Konec leta 2025 je Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) ocenil, da je bilo po svetu prisilno razseljenih 117,8 milijona ljudi – približno eden od sedemdesetih –, medtem ko je Stockholmski mednarodni inštitut za mirovne raziskave (SIPRI) ocenil svetovne vojaške izdatke na 2,887 bilijona ameriških dolarjev; to je najvišja zabeležena raven doslej in že enajsto leto rasti zapored. To nasprotje sicer ne dokazuje preproste vzročne povezave med oboroževanjem, konflikti in zastojem v razvoju – vojaška varnost je včasih celo pogoj, brez katerega druge oblike varnosti sploh ne morejo obstajati –, vendar jasno kaže, kako tvegano je enačiti večjo zmogljivost države s samodejnim izboljšanjem življenja ljudi. Človeštvo lahko postane hkrati močnejše v svojih orodjih, a hkrati šibkejše v prepričanju, da ta orodja delujejo v njegovo korist (UNHCR 2026; SIPRI 2026a).
Ne gre torej zgolj za krizo demokracije, niti le za niz vojn, recesij ali nesposobnih voditeljev. Gre za globljo krizo v odnosu med ČLOVEKOM, MOČJO in DRŽAVO: med posameznikom, ki nosi posledice, tistim, ki sprejema odločitve, in institucijo, v imenu katere so te odločitve utemeljene. Če je ta razkol prisoten v režimih in družbah, ki so si med seboj tako zelo različni, potem težava ni več zgolj romunska, ameriška, kitajska, ruska ali značilna za vzhodni svet; postane eno osrednjih političnih vprašanj našega časa.
Začnimo na ravni vsakdanjega življenja, kjer je visoka politika najjasneje vidna – začnimo v Bukarešti. Ne zato, ker bi bila Romunija središče te krize, temveč zato, ker je najbližje »okno«, skozi katerega jo lahko opazujemo. V stanovanjskem bloku posameznik proračunskega primanjkljaja ne občuti kot odstotek BDP-ja; občuti ga v cenah hrane, zneskih na računih za energijo, obrokih za stanovanjsko posojilo, stroških zdravil, ki jih mora kriti iz lastnega žepa, ter pri javnih storitvah, ki jih plača dvakrat – enkrat prek davkov in drugič v zasebnem sektorju, saj prvi prispevek ni zagotovil obljubljene storitve.
Romunija je skoraj učbeniški primer razkoraka med napredkom družbe in zmogljivostmi države. V zadnjih dveh desetletjih je Romunija doživela resnično gospodarsko zbliževanje, obsežne naložbe in znaten dvig materialnega življenjskega standarda, vendar je julija 2026 beležila najvišjo harmonizirano stopnjo inflacije v Evropski uniji (EU) – 8,2-odstotno, medtem ko je povprečje v EU znašalo 3 %. Proračunski primanjkljaj je leta 2024 dosegel 9,3 % BDP-ja; čeprav se je leta 2025 znižal na 7,9 %, je ta popravek v precejšnji meri temeljil na dveh paketih fiskalne konsolidacije ter splošnem zamrznjenju plač v javnem sektorju in pokojnin. Hkrati podatki Evropske komisije kažejo, da ima Romunija največji razkorak pri izpolnjevanju davčnih obveznosti glede DDV-ja in davka od dohodkov pravnih oseb v celotni EU – ta znaša približno 30 % oziroma 44 %. Tveganje revščine ali socialne izključenosti ostaja pri približno 28 %, pri otrocih pa presega 32 %. To pomeni, da težava ni le v tem, koliko gospodarstvo proizvede, temveč v tem, kako učinkovito država vire, ki jih ustvari družba, pretvarja v ekonomsko varnost in storitve za ljudi (Evropska komisija 2026a; Eurostat 2026). Prevesti te številke v jezik navadnega človeka je kruto, a to je treba storiti natančno: po letih, ko je država slabo pobirala davke, trošila prek svojih zmožnosti, odlagala reforme ter dopuščala izgube in neučinkovitost, breme fiskalne konsolidacije pogosto hitreje pade na vidne in davčno lahko obvladljive osnove kot na področja, kjer je spoštovanje predpisov kronično šibko. Zaposleni, upokojenci, potrošniki, samostojni podjetniki, družbe z omejeno odgovornostjo ter mala in srednje velika podjetja, ki ravnajo v skladu s pravili, tako postanejo – če že ne edine – pogosto prve tarče prilagoditvenih ukrepov. Težava ni v tem, da primanjkljaja ne bi bilo treba odpraviti; težava je v tem, da ukrep, ki je dojet kot nepravičen, gospodarsko nujnost spremeni v novo izgubo legitimnosti.
OECD je ugotovil, da je v Romuniji le 30 % vprašanih izrazilo visoko ali zmerno visoko zaupanje v vlado, 25 % v parlament in 18 % v politične stranke. Korupcija je bila ena glavnih skrbi. Morda prav tu tiči bistvo romunskega primera: romunska družba je napredovala hitreje kot romunska država. Državljani so se prilagodili, odšli v tujino, se vrnili, se učili, gradili podjetja, delali za globalne korporacije, uporabljali tehnologijo in v praksi postali Evropejci veliko hitreje kot uprava, ki jim vlada – ne glede na to, katere politične stranke so bile na oblasti.
Tu najdemo tudi nekakšno romunsko ironijo, ki jo prepogosto potisnemo v zgolj ceremonialni okvir. Ustava določa, da so človekovo dostojanstvo ter pravice in svoboščine državljanov najvišje vrednote, da nacionalna suverenost pripada romunskemu ljudstvu, nekaj členov pozneje pa navaja, da je državna himna »Deșteaptă-te, române!« (»Zbudi se, Romun!«). Zakon, ki uvaja dan državne himne, jo opredeljuje kot simbol enotnosti romunske revolucije iz leta 1848. Ni nam treba v verze himne vnašati pomena, ki ga nimajo, da bi opazili vznemirljivo sodobno naključje: ustava pravi, da suverenost pripada ljudstvu, himna pa to isto ljudstvo opominja, naj se zbudi. K tej dolžnosti se bomo še vrnili, saj ima v Romuniji vprašanje »za koga vladate?« tudi svojo neprijetno zrcalno podobo: kako dopuščamo, da nam vladajo? (Ustava Romunije, členi 1, 2 in 12; Zakon št. 99/1998).
Prečkamo reko Prut. V Republiki Moldaviji povprečen človek živi v razmerah, ki so hkrati razpete med reformami, izseljevanjem, energetsko ranljivostjo in geopolitičnim pritiskom. Svetovna banka še vedno poroča o razširjeni revščini – zlasti na podeželju –, upadanju števila prebivalstva, pomanjkanju delovne sile in strukturni odvisnosti; leta 2025 se je število prebivalcev zmanjšalo za približno 1,8 %, medtem ko so nakazila izseljencev še naprej predstavljala približno desetino BDP. Pristop k EU ponuja oporo za reforme in razvoj, vendar evropska obljuba za moldavskega državljana ostane verodostojna le, če se dejansko prevesi v dohodke, storitve, delujoče institucije in – predvsem – v možnost, da mu ni treba graditi življenja v tuji državi (Svetovna banka 2026).
V Ukrajini – v Kijevu, Harkovu ali Odesi – postane to vprašanje skoraj nespodobno, saj ljudje ne primerjajo več odstotkov, temveč življenja. Julija 2026 so Združeni narodi potrdili 437 ubitih in 2610 ranjenih civilistov; to je bilo najvišje mesečno število smrtnih žrtev med civilisti po maju 2022 in najvišje skupno število civilnih žrtev po marcu 2022. Napadi z droni in raketami vse pogosteje dosegajo urbana središča daleč od frontne črte. Za ukrajinskega državljana suverenost ni prazen pojem: okupacija lahko pomeni represijo, deportacijo ter izgubo svobode, premoženja in identitete. Vendar pa tudi žrtvovanja ni mogoče obravnavati kot neomejen vir. Vprašanje, s katerim se mora soočiti vsako odgovorno vodstvo, se glasi: kaj točno ljudem zagotavljamo s tem, da od njih zahtevamo žrtvovanje? (OHCHR 2026).
V Rusiji, v Moskvi, je slika drugačna, a človek ostaja človek. Rusija ni Ukrajina in odgovornost za začetek vojne ni simetrična. Uporaba istega človeškega merila ne pomeni enačenja politične in pravne odgovornosti; pomeni zavračanje predstave, da ruski državljan postane zgolj abstrakcija samo zato, ker je njegova država agresor. Poleti 2026 je center Levada ugotovil, da 57 % Rusov politično stanje opisuje kot napeto, 13 % pa kot kritično, medtem ko jih 62 % podpira prehod k mirovnim pogajanjem – čeprav večina še vedno podpira delovanje oboroženih sil. Tudi materialni stroški so strukturne narave: analiza ruskega proračuna za peto leto vojne, ki jo je opravil inštitut SIPRI, ocenjuje načrtovane vojaške izdatke za leto 2026 na približno 14,9 bilijona rubljev, kar ustreza 6,3 % BDP (leta 2025 je ta delež znašal 7,5 % BDP). Vse to se dogaja v gospodarstvu, v katerem postajajo fiskalni in monetarni pritiski vse bolj očitni. Posameznik lahko hkrati podpira državo, se ji prilagaja in se hkrati utrudi zaradi stroškov, ki jih ta prinaša; to ni protislovje, temveč družbeno življenje, kakršno dejansko obstaja (Center Levada 2026; Cooper 2026).
V Gazi postane vprašanje »za koga je zagotovljena varnost?« uničujoče. Avgusta 2026 je Urad Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih zadev (OCHA) poročal, da večina prebivalstva ostaja razseljena in da se 90 % ljudi sooča z zmerno ali visoko stopnjo negotovosti pri oskrbi z vodo, pri čemer prihaja do pogostih in nepredvidljivih motenj pri dostopu do varne in zanesljive oskrbe. Dejstvo, da je Hamas 7. oktobra 2023 izvedel pokol in zajel talce, ter pravica Izraela, da zaščiti svoje prebivalstvo, ne moreta samodejno spremeniti vsake nadaljnje človeške žrtve v sprejemljiv strošek; izraelska in palestinska varnost se izključujeta le v okviru politike, ki si ne zna zamisliti ničesar drugega kot zmago z nadvlado (OCHA 2026).
V Izraelu navaden človek doživlja drugo plat iste tragedije: napade, talce, mobilizacijo, leta vojne in globoko polarizirano družbo. V začetku julija 2026 je le 38 % Izraelcev menilo, da je varnostni položaj boljši, kot je bil pred vojno z Iranom, medtem ko so raziskave kazale na zelo nizko zaupanje v vlado, čeprav je zaupanje v vojsko ostalo precej višje. Država lahko zmaga v bitkah, a izgubi zaupanje. Lahko udari po nasprotniku, državljanu pa pusti občutek, da se vojna nikoli ne bo končala (Israel Democracy Institute 2026; INSS 2026).
V Iranu navaden človek hkrati plačuje davek za avtoritarnost lastnega vodstva, zunanje sankcije in vojno. Julija 2026 je agencija Reuters poročala o 66-odstotni inflaciji in 128-odstotnem povišanju cen hrane, ob hkratnem propadanju infrastrukture, blokadi in ameriškem gospodarskem pritisku. Režim morda govori o strateški odpornosti, Washington o »maksimalnem pritisku«, Izrael pa o varnosti, toda družina, ki se odpove mesu, ker si ga ne more več privoščiti, ne občuti nobenega od teh konceptov, temveč le njihove neposredne posledice (Reuters, 17. avgust 2026).
V Združenih državah, središču zahodnega reda, je preizkušnja skorajda eksperimentalne narave. Donald Trump se je vrnil v Belo hišo z obljubami o miru, nižjih stroških in načelu »Amerika na prvem mestu«, vendar je agencija Reuters/Ipsos avgusta 2026 izmerila, da njegovo delo podpira le 33 % ljudi – kar je najnižja raven v času njegovega predsednikovanja –, medtem ko je podpora vojaškemu posredovanju proti Iranu padla na 31 %. Letna stopnja inflacije je znašala 3,4 %, energenti so bili za 14,7 % dražji kot leto prej, povprečni realni urni zaslužki pa so bili nekoliko nižji kot julija 2025. Le 34 % Američanov je še vedno menilo, da »ameriške sanje« – razumljene kot prepričanje, da trdo delo omogoča družbeni vzpon – še vedno delujejo, medtem ko jih je 51 % menilo, da je ta obljuba nekoč sicer držala, danes pa ne več (Reuters/Ipsos, 24. avgust 2026; BLS 2026; AP-NORC 2026).
To je pravi preizkus za vsakega »velikega voditelja«: ne gre za to, kako zelo je po lastnih besedah izboljšal državo, temveč za to, koliko ljudi v tej državi meni, da je njihovo življenje postalo boljše. Če to vprašanje postavimo v kontekst Kitajske, s tem ne izničimo njenih tehnoloških, industrijskih ali infrastrukturnih dosežkov; zahteva le, da preučimo njihove družbene stroške in koristi.
Na Kitajskem lahko partijska država opozori na tehnološke dosežke, infrastrukturo, industrijo in globalno moč, ki je nedvomno večja, kot je bila pred generacijo. Vendar pa navadni ljudje živijo tudi na manj bleščeči, hrbtni strani tega čudeža: soočajo se z dolgotrajno nepremičninsko krizo, družinskim premoženjem, vezanim na nepremičnine, ki so izgubile vrednost, milijoni nedokončanih stanovanj in zahtevnim trgom dela za mlade. Julija 2026 je stopnja brezposelnosti med mladimi v mestih dosegla 17,9 %, kar je bila najvišja raven v zadnjih enajstih mesecih. Velika sila se lahko vzpenja na lestvicah mednarodnega sistema, medtem ko del njene mlajše generacije znižuje svoja pričakovanja (Reuters, 19. avgust 2026).
V Venezueli so Združene države januarja 2026 v spektakularni vojaški operaciji zajele Nicolása Madura. Odstranitev avtoritarnega voditelja morda pozdravljajo tisti, ki oporekajo njegovi legitimnosti in režimu, vendar človeški preizkus ostaja enak: ali je operacija, ki je zamenjala voditelja, spremenila tudi institucije, varnost, dohodke, pravosodje ali možnosti za vrnitev milijonov izseljencev? Nekaj tednov po operaciji je agencija Reuters izpostavila prav to dvoumnost – mešanico upanja in skepticizma, ki izhaja iz spoznanja, da odstranitev ene osebe sama po sebi ne spremeni mehanizmov vsakdanjega življenja (Reuters, 2026).
Na Grenlandiji – otoku z nekaj več kot 50.000 prebivalci – so prebivalci leta 2026 lahko opazovali, kako najmočnejša država na svetu javno razpravlja o pridobitvi njihovega ozemlja, pri čemer je ameriški predsednik to ambicijo povezal s pritiskom v obliki carin na evropske zaveznice.
V Kanadi – zaveznici v zvezi NATO, partnerici v obveščevalnem zavezništvu Five Eyes in enem od gospodarstev, ki je najtesneje povezano z Združenimi državami – so 50-odstotne carine na določeno blago sprožile povračilne ukrepe v enaki vrednosti. Za tamkajšnje prebivalce lekcija ne zadeva več zgolj trgovine, temveč naravo zavezništev v trenutku, ko asimetrija moči postane pogajalsko sredstvo (Reuters, 18. januar in 25. avgust 2026).
Če pa pogledamo onkraj nam znanega prostora, je težavo še težje omejiti zgolj na rivalstvo med velikimi silami. Konec leta 2025 je bilo v Sudanu približno 9,1 milijona notranje razseljenih oseb, kar je največje tovrstno število na svetu. Za posameznika v Kartumu ali Darfurju se neuspeh ne da stlačiti v priročno formulo »kdo je geopolitično zmagal?«, saj zlom varnosti pomeni predvsem izgubo doma, skupnosti in možnosti odločanja o tem, kje bodo odraščali njegovi otroci. Manifest, ki trdi, da govori o ljudeh, si ne more privoščiti, da bi upošteval le tiste vojne, ki prevladujejo na zahodnih zaslonih (UNHCR 2026).
Povsod po teh krajih v bistvu srečujemo isto človeško bitje – z drugačno narodnostjo in, če oseba pripada državi, ki je sposobna zagotoviti zaščito, z potnim listom, ki v mednarodnem okolju prinaša določeno stopnjo pravne, konzularne in politične zaščite; včasih pa še tega ne. Potni list človeka ne dela bolj ali manj človeškega, lahko pa korenito spremeni njegove možnosti pri prečkanju meje, iskanju zaščite, pridržanju, evakuaciji ali obtičanju v vojni. Naj gre za državljana, begunca, notranje razseljeno osebo, osebo brez državljanstva, pripadnika manjšine, vojaka, davkoplačevalca, starša ali otroka – človek ostaja ujet v najrazličnejše politične sisteme, vojne in gospodarstva, hkrati pa je prisiljen plačevati – z denarjem, časom, svobodo, strahom ali življenjem – za odločitve, na katere ima pogosto le malo vpliva. Zato vprašanje ostaja enako, ne glede na to, kam na zemljevidu usmerimo pogled: ZA KOGA VLADATE?
To potovanje ni poskus razvrščanja trpljenja po pomembnosti, niti poskus enačenja režimov, vojn ali odgovornosti, ki so med seboj globoko različni. Agresor in žrtev ne postaneta moralno ali pravno enaka zgolj zato, ker imata obe strani državljane, ki trpijo; prav tako pomanjkljiva demokracija ni enakovredna diktaturi zgolj zato, ker lahko obe slabo upravljata državo. Primerjava ima le en namen: prevesti veliko strategijo v posledice za ljudi in preveriti, ali je mogoče vsem postaviti isto vprašanje, ne da bi se merila spreminjala glede na to, katera zastava visi nad nami.
Države niso dobrodelne organizacije, vlade pa ne delujejo v moralnem ali gospodarskem vakuumu: Rusija, Kitajska, Združene države, evropske države in institucije Evropske unije si prizadevajo za kombinacijo varnosti, vpliva, blaginje, ugleda, dostopa in avtonomije, čeprav njihovi notranji interesi nikoli niso povsem usklajeni. Včasih se ti interesi ujemajo z interesi njihovih partnerjev, včasih pa ne – tako kot je lahko zavezništvo pristno in koristno, ne da bi to izključevalo možnost, da bi odvisnosti, ki so v njem nastale, po potrebi postale vzvodi vpliva ali prisile.
Vendar pa ta problem vsebuje še eno, resnejšo razsežnost, ki presega zgolj usklajevanje interesov: kaj se zgodi, ko oblast začne izvajati pritisk na institucije, katerih naloga je prav omejevanje oblasti? Mednarodno kazensko sodišče (MKS) in Meddržavno sodišče (MS) nista posredniška ali arbitražna organa, temveč sodišči z jasno določenimi mandati: prvo odloča o individualni kazenski odgovornosti za najhujša mednarodna kazniva dejanja, drugo pa rešuje pravne spore med državami in podaja svetovalna mnenja. Njuno delovanje je navsezadnje odvisno od sodelovanja držav. Avgusta 2026 je Trumpova administracija razširila sankcije proti vodstvu in osebju MKS ter s tem nadaljevala politiko, uvedeno s predsedniškim odlokom iz februarja 2025; Washington namreč oporeka pristojnosti sodišča v primerih, ki vključujejo državljane držav, ki niso pogodbenice Rimskega statuta – zlasti Združenih držav in Izraela. Pravni spor je resničen, vendar uvedba sankcij proti sodnikom in tožilcem premika soočenje na drugo raven: na raven politične in finančne prisile. Ko velesila se sklicuje na ureditev, ki temelji na pravilih, hkrati pa poskuša kaznovati institucijo, ki ta pravila – ki jim velesila nasprotuje – izvaja, ne gre več zgolj za vprašanje pristojnosti, temveč za verodostojnost same te ureditve (MKS 1998; MS 2026; Bela hiša 2025; Reuters, 18. in 26. avgust 2026).
Romuni imajo pregovor, ki ga lahko razumemo kot ljudsko teorijo mednarodnih odnosov: »Bog me obvaruj pred prijatelji; pred sovražniki se lahko obvarujem sam.« Ne zato, ker prijatelj samodejno postane sovražnik, ampak zato, ker deklarirani nasprotnik aktivira vašo obrambo, medtem ko zaveznik, na katerega ste prenesli vitalne funkcije, lahko pridobi vpliv nad vami prav z zaupanjem.
Drugi romunski rek odlično dopolnjuje prvega: »Brat je brat, sir pa še vedno stane.« Nobena molekula plina ne postane altruistična, ker prihaja od zaveznika. Noben mikročip ne prejme moralnega potrdila v skladu z zastavo nad tovarno. Noben orožni sistem ne preneha ustvarjati odvisnosti zgolj zato, ker je dobavitelj strateški partner.
V strokovni literaturi sta Henry Farrell in Abraham Newman ta mehanizem poimenovala »orožena soodvisnost«: globalna omrežja, zgrajena za ekonomsko učinkovitost, se lahko preoblikujejo v instrumente nadzora, izključevanja in prisile s strani držav, ki nadzorujejo osrednja vozlišča. Koncept je bil prikazan za finančne in digitalne sisteme, vendar je njegova logika širša. Energija, tehnologija, logistika, vojaško vzdrževanje, sateliti, plačila, oblak, standardi in trgi postanejo vzvodi, ko je odvisnost asimetrična (Farrell & Newman 2019).
Evropska unija se je te lekcije naučila na krut način v svojem odnosu z Rusijo. Po invaziji na Ukrajino energetske odvisnosti od Moskve ni bilo več mogoče obravnavati zgolj kot preprostega poslovnega odnosa, saj je Rusija pokazala, da lahko energijo spremeni v sredstvo pritiska. EU je delež ruskega plina v svojem uvozu zmanjšala s 45 % leta 2021 na 12 % leta 2025, kar pomeni dejansko zmanjšanje strateške ranljivosti. Vendar pa je diverzifikacija ustvarila tudi novo strukturo odvisnosti: leta 2025 so Združene države zagotavljale 26,4 % celotnega uvoza plina v EU in skoraj 58 % evropskega uvoza utekočinjenega zemeljskega plina (UZP), medtem ko so ameriški dobavitelji v obdobju 2021–2025 predstavljali 58 % uvoza glavnih vrst orožja v evropske države članice zveze NATO. Evropska komisija je junija 2026 predstavila paket za tehnološko suverenost prav zato, ker je EU na področju ključnih digitalnih tehnologij – od polprevodnikov do oblaka in umetne inteligence – še vedno močno odvisna od zunanjih dobaviteljev (Evropska komisija 2026b, 2026c; Svet EU 2026; SIPRI 2026b). Včasih je nova odvisnost varnejša od stare in lahko celo strateško upravičena, vendar se varnost ne meri le po tem, kdo je dobavitelj, temveč po zmožnosti reči »ne«, ne da bi pri tem prišlo do popolnega zastoja lastnega sistema. Strateška avtonomija torej ne pomeni avtarkije, temveč razpoložljivost izbire: zmožnost zamenjave dobavitelja, blaženja šokov, ohranjanja rezerv, zmogljivosti in presežnih virov ter pridobivanja časa za odziv.
Zaradi Donalda Trumpa tega dejstva ni bilo več mogoče prikriti – ne zato, ker bi si on izmislil gospodarsko prisilo ali ker bi bile Združene države edini akter, ki jo izvaja, temveč zato, ker je v skoraj vsakdanjo pogajalsko metodo (tudi v odnosih z zavezniki) spremenil orodja, ki jih je Washington uporabljal že dolgo pred njim – od sankcij in finančnega nadzora do dostopa do tehnologije. Prejšnje administracije so ta orodja pogosteje poskušale prikazati kot izjeme, ki jih upravičuje red, ki so ga Združene države branile.
Primer Grenlandije je bil trenutek spoznanja. Ko ameriški predsednik poveže grožnjo s tarifami proti zaveznikom s sprejetjem zahtevka po ozemlju drugega zaveznika, postane razlika med »gospodarskim državništvom« in prisilo pomenljiva. Evropska unija je celo razpravljala o aktiviranju instrumenta proti prisili, ki je zasnovan prav za situacije, v katerih sila poskuša z ekonomskim vzvodom vsiliti politično odločitev. Ta dogodek je države, kot je Islandija, spodbudil k ponovnemu premisleku o odnosu med suverenostjo, varnostjo in predvidljivostjo Združenih držav (Reuters, 18. januar 2026).
Kanada ponuja isto lekcijo v še težje prezrti obliki. Ne govorimo o evropski zaveznici, ki »ni dovolj plačala v NATO«, temveč o celinski sosedi Združenih držav, globoko integrirani gospodarski partnerici in članici Petih oči. Ko se lahko odnos med takimi državami zniža na 50-odstotne tarife in enakovredne povračilne ukrepe, postane ideja, da zavezništvo odpravlja interese, naivna.
Vendar pa bi bila enako zgrešena – zrcalna – napaka sklepati, da so Rusija in Kitajska zaradi tega, ker Združene države instrumentalizirajo svojo moč, v nasprotju z njimi nedolžne. Moskva je za povečanje svojega vpliva izkoriščala energijo, dezinformacije, vojaško silo in ranljivosti svojih sosed, Peking pa uporablja trge, dobavne verige, surovine, standarde in gospodarski dostop. Bistveno vprašanje ni iskanje moralno neoporečnega akterja – kategorija, ki je pri analizi odnosov moči skoraj povsem neuporabna –, temveč to, kolikšno stopnjo odvisnosti si lahko družba privošči, ne da bi pri tem izgubila svobodo odločanja.
S tega vidika najdragocenejša »dobrina« Evropske unije ni zgolj njen denar, temveč njena strateška usmeritev. Združene države si želijo Unijo, ki je dovolj močna, da nosi večji del obrambnih stroškov, a hkrati dovolj tesno povezana z ameriškim sistemom, da znaten del teh sredstev koristi ameriški industriji, energetiki in tehnologiji. Kitajska si želi dostopa do evropskega trga in tehnologije ter Unijo, ki ne sledi samodejno Washingtonu. Rusija si želi omilitve sankcij, omejitve podpore Ukrajini, vpliva na varnostno arhitekturo in ponovne vzpostavitve gospodarskih tokov.
Vsi ti akterji seveda zasledujejo lastne interese; prav zato je ključno vprašanje, kaj si želi Evropska unija in koliko je pripravljena plačati za to. Odgovor je neprijeten, saj ima EU sicer ogromen potencial moči, vendar ji ga le s težavo uspe pretvoriti v dejansko, učinkovito moč. Unija ima skoraj 450 milijonov prebivalcev, eno največjih gospodarstev na svetu, napredno industrijo, kapital, univerze, tehnologijo in globalna podjetja. Če pogled razširimo zgolj z Unije na »strateško Evropo«, evropski prostor vključuje tudi dve jedrski sili: Francijo in Združeno kraljestvo. Uniji torej ne manjka »surovin« za moč, temveč koherentno odločanje: razdrobljeni nacionalni interesi, birokratizacija, počasni postopki nabave, zunanje odvisnosti in prepuščanje varnosti drugim preprečujejo, da bi se razpoložljivi viri prelevili v konkretno delovanje. Evropska unija se zato sooča z izbiro, ki je težja od udobne formule »večje integracije«: ali bo razvila zadostne zvezne funkcije, kjer ločena suverenost povzroča nemoč, zlasti na področju obrambe, energetike, kritične infrastrukture, industrijske politike, nekaterih komponent zunanje politike in obveščevalnih dejavnosti, ali pa bo tvegala, da bo ostala zelo bogat trg, ki ga upravljajo sofisticirane institucije, a ga strateško usmerjajo odločitve, sprejete drugje.
Unija lahko torej institucionalno preživi in geopolitično umre, kar je morda najbolj evropska oblika propada: institucije še naprej delujejo, postopki se upoštevajo, strategije se množijo, vendar moč pretvorbe virov v odločitve in odločitev v učinke izhlapi.
Ista diagnoza se v drugačnem obsegu ponavlja znotraj Evropske unije: države članice, ki ne morejo pretvoriti svojih virov v upravne, industrijske in strateške zmogljivosti, postanejo odvisne ne le od zunanjih sil, temveč tudi od odločitev, sprejetih v evropskem središču, in od bolj sposobnih držav znotraj Unije. Romunija je relevanten primer: članstvo v EU množi vire, dostop in zaščito, vendar ne more nadomestiti nacionalne zmogljivosti za oblikovanje prioritet, pogajanja in izvajanje. Strateško šibka Unija ne more v nedogled reševati držav članic, ki se odločijo ostati upravno šibke.
Označiti Donalda Trumpa za vzrok vseh svetovnih težav bi bila priročna zmota, saj bi to razbremenilo sisteme, ki so ga ustvarili, hkrati pa bi pomenilo zamenjevanje pospeševalnika z motorjem. On je izjemen študijski primer širše dinamike, ne pa njena univerzalna razlaga. Relativno upadanje ameriške prevlade, vzpon Kitajske, strateška zagrenjenost Rusije, vojaška odvisnost Evrope, ranljivost na področju energetike, družbene razpoke na Zahodu, kriza političnega predstavništva, nasprotovanje globalizaciji, ameriški dolg in preobremenjenost vojaških zmogljivosti – vse to je obstajalo že pred Trumpovo vrnitvijo v Belo hišo. 19. avgusta 2026 je zvezni javni dolg ZDA presegel 40 bilijonov ameriških dolarjev, medtem ko so Združene države hkrati poskušale obvladovati razmere v Evropi in Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, v Iranu, Izraelu, na Korejskem polotoku in v indopacifiški regiji ter tekmovanje s Kitajsko. Trump teh napetosti ni ustvaril, je pa skrajšal čas njihovega odziva in pospešil trenutek, ko so njihova nasprotja postala očitna (Reuters, 19. avgust 2026).
V tem smislu je primerjava z Odoakerjem[2] koristna le, če zavrnemo karikaturo. V Rim ni vdrl od zunaj, da bi z enim samim udarcem uničil to, kar je ostalo od Zahodnega rimskega cesarstva; bil je namreč že vključen v njegove vojaške in politične strukture. Odstavitev Romula Avgusta – v zgodovini znanega kot Romul Augustulus – leta 476 ni povzročila propada rimskega Zahoda, temveč je postala simbolni mejnik procesa propadanja, razdrobitve in preobrazbe, ki se je začel že veliko prej. Metafora tako postane zanimivejša, ne pa šibkejša: včasih prelom od znotraj pospešijo prav tisti ljudje, ki jih je sistem sam posrkal vase, ustvaril ali povzdignil. Trump je v sistemu neprimerljivo bolj »navzoč« kot Odoaker, saj je bil demokratično izvoljen in postavljen v samo središče ameriške ureditve; prav zato pa lahko – če uporabimo ironični pomen romunskega izraza – deluje kot »pravi človek ob pravem času«. Pri tem ne gre nujno za reševanje sistema, temveč za to, da se njegova protislovja sočasno razkrijejo (Heather 2005).
Če njihove sloge uveljavljanja moči – neizogibno shematično – skrčimo na igre, potem Putin igra šah, Ši Džinping igra go, Trump igra poker, medtem ko Ursula von der Leyen prepogosto pristane v vlogi krupjeja, ki zgolj vodi evropsko mizo.[3] A z vrnitvijo Trumpa v Belo hišo Washington včasih daje vtis, da je celo poker zamenjal za »bambilici« – romunski izraz, ki tu označuje površno in neresno igro. Igralne mize namreč odpira skoraj sočasno v Ukrajini, Iranu, Venezueli, na Grenlandiji, v Kanadi, na Korejskem polotoku in v indopacifiški regiji, pri čemer vsak nov vložek terja vire, verodostojnost in strateški čas. Ta formulacija morda zveni zlonamerno, a težava je resna. Nepredvidljivost nasprotnika predstavlja tveganje; nepredvidljivost središča sistema pa to tveganje še pomnoži, saj ima predsednik Združenih držav na voljo kombinacijo vojaške, finančne, tehnološke in institucionalne moči, ki je voditelji Severne Koreje ali Irana ne morejo uveljavljati v takšnem globalnem obsegu, medtem ko Rusija in Kitajska delujeta v okviru lastnih omejitev in stroškov. Če izraz razumemo brez zarotniških konotacij, lahko Trump deluje kot »koristen idiot« za sistemske nasprotnike ZDA, zlasti Kitajsko in – v drugačni meri – Rusijo. Ne zato, ker bi uresničeval njihovo agendo, temveč zato, ker lahko spodkopavanje zaupanja med zavezniki, preusmerjanje virov med različnimi prizorišči in spreminjanje jamstev v transakcije privedejo do učinkov, ki bi jih Peking in Moskva sicer dosegla le z veliko višjimi stroški.
Joseph Tainter je ugotovil, da kompleksne družbe težave rešujejo z dodajanjem kompleksnosti: z ustanavljanjem institucij, uvajanjem specializacij, pravil, struktur in tehnologij. Vendar ima kompleksnost svojo ceno, mejni donos naložb v takšne rešitve pa lahko upade. Na določeni točki sistem zahteva vse več virov zgolj za lastno vzdrževanje, hkrati pa ustvarja vse manj dodatnih koristi. Paul Kennedy je v drugem kontekstu opozoril na nevarnost »imperialne preobremenjenosti« (imperial overstretch): strateške zaveze lahko naraščajo hitreje od gospodarske osnove, potrebne za njihovo vzdrževanje. Že stoletja pred tem je Ibn Haldun v središče političnega cikla postavil družbeno kohezijo: moč začne kopneti, ko se elite oddaljijo od družbene osnove, iz katere so izšle, in ko oslabela solidarnost ne zadošča več za ohranjanje sistema (Tainter 1995; Kennedy 1987; Ibn Haldun).
Ista intuicija se – v različnih oblikah – pojavlja v političnih izročilih, ki so si sicer med seboj zelo oddaljena. V klasični kitajski misli je teorija o »nebeškem mandatu« lahko legitimirala zamenjavo dinastije, kadar so slabo vladanje in moralni propad povzročili, da vladar ni bil več vreden tega mandata; v perzijski tradiciji »zrcal za vladarje« so bili pravičnost, zadržanost, obdavčevanje, blaginja podanikov in nadzor nad uradniki obravnavani kot vprašanja preživetja oblasti, ne pa zgolj kot okrasne vrline. Romunski pregovori, na katere se tukaj sklicujemo, sodijo v drugačen, ljudski in precej poznejši kontekst, vendar v sebi zgoščajo isto zdravo nezaupanje do oblasti, zavezništev in obljub. Ne gre za domnevno »večno modrost« tega ali onega naroda, temveč za dejstvo, da so se zelo različne družbe znova in znova naučile iste lekcije: legitimnost kopni, ko vladarji ljudem nalagajo bremena, ki jih ni več mogoče upravičiti z redom, pravičnostjo in verodostojno prihodnostjo (Stanford Encyclopedia of Philosophy 2022; Encyclopaedia Iranica 1998–2026).
Ne obstaja ena sama teorija o propadu imperijev. Rim ni propadel zaradi enega samega razloga. Španski, nizozemski in britanski imperij ter Sovjetska zveza so imeli različne mehanizme vzpona in zatona. Nekateri so vojne izgubili, drugi so v njih zmagali. Velika Britanija je iz druge svetovne vojne izšla kot zmagovalka, vendar je povojna ureditev utrdila premik središča moči proti Združenim državam. Vojno je torej mogoče dobiti, a hkrati izgubiti svet, ki sledi.
Zato morda današnji svet ne doživlja zgolj »zatona Zahoda« in »vzpona Kitajske« oziroma banalne menjave, pri kateri en izčrpan imperij predaja štafeto drugemu. Morda smo priča nečemu bolj zapletenemu: sočasni krizi velikih, kompleksnih političnih ureditev – od katerih je vsaka v drugačni fazi in jo poganjajo drugačni vzroki, a se vse soočajo z istim temeljnim izzivom: kako pretvoriti nakopičeno moč v varnost, svobodo, blaginjo in smisel za ljudi, ki nosijo stroške teh sistemov. Krizo še zaostruje akutno pomanjkanje voditeljev, ki bi bili sposobni razmišljati dlje od svojega mandata, lastnega ega, javnomnenjskih raziskav in naslednjega medijskega naslova.
Združene države se soočajo s težavami zaradi prevelike razpršenosti moči, dolgov, polarizacije in preoblikovanja zavezništev v zgolj transakcijske odnose. Evropska unija se sooča z izzivom, kako blaginjo pretvoriti v strateško zmogljivost. Rusija se sooča z vprašanjem, kako geopolitično moč spremeniti v trajno blaginjo za lastno prebivalstvo. Kitajska se sooča z izzivom, kako gospodarske in tehnološke dosežke ter politično kontrolo pretvoriti v trajno legitimnost v družbi, ki se stara in v kateri mladi naletevajo na nove omejitve. Iran se sooča z režimom, ki od gospodarsko izčrpanega prebivalstva zahteva strateške žrtve. Izrael in palestinska družba sta ujeta v krog, v katerem vsaka nova »varnostna rešitev« ustvarja pogoje za naslednjo krizo.
V tej luči ključno vprašanje ni, katera zastava bo prevladovala v prihodnjem svetovnem redu, temveč ali bodo veliki sistemi še sposobni pretvoriti moč v legitimnost, preden jim prebivalstvo – aktivno ali pasivno – odtegne sodelovanje, na katerem ti sistemi temeljijo. Imperiji in države ne obstajajo zgolj zaradi vojsk, valut, tehnologije in meja; obstajajo tudi zaradi pripravljenosti ljudi, da plačujejo davke, spoštujejo pravila, služijo državi, vlagajo, imajo otroke, ostajajo v njej in verjamejo, da si s sedanjimi žrtvami kupujejo določeno prihodnost. Ko ta proces pretvorbe odpove, se začne zaton, še preden se spremeni zemljevid.
Romunija ima prednost, da ni imperij, hkrati pa slabost, da prevzema stroške večjih sistemov, ne da bi sorazmerno sodelovala pri določanju njihovih pravil. Kot članica EU in Nata je odvisna od zunanjih trgov, kapitala, tehnologije in zavezništev, kar pomeni, da vprašanje »za koga vladate?« ... V Bukarešti je treba to vprašanje postaviti z še večjo vztrajnostjo. Ali država vlada v korist državljana, stranke, upravnega aparata, upnika, evropske obveznosti, ameriškega zaveznika, makroekonomskega kazalnika, »stabilnosti« ali zgolj zato, da bi preživela do naslednjih volitev? Odgovora ni mogoče ne predvidevati ne izpeljati iz uradnega diskurza; treba ga je presojati na podlagi dejanske porazdelitve stroškov, koristi in odgovornosti.
Za vsako vlado in vsakega voditelja bi moral obstajati preprost kriterij – ne kot nadomestilo za BDP, produktivnost, plačilno bilanco, vojaško odpornost, mednarodno pravo ali strateške analize, temveč kot zaveza, da se vse te dejavnike postavi v odnos do namena, zaradi katerega naj bi sploh obstajali. »Navaden človek« tu ni statistično povprečje niti namišljena večšina, ki bi ji bilo dovoljeno žrtvovati manjšino; gre za konkretnega posameznika, na katerega politika vpliva – vključno z ranljivimi posamezniki, disidenti, pripadniki manjšin, tistimi, ki niso volili za vlado, begunci, notranje razseljenimi osebami, osebami brez državljanstva ter ljudmi onkraj meja, ki niso imeli možnosti izbrati vodstva, čigar odločitve spreminjajo njihova življenja.
V svoji najpreprostejši obliki ta preizkus zajema štiri razsežnosti, ki jih ni mogoče ločiti, ne da bi s tem izkrivili rezultat: zaščita (kar pomeni življenjsko in fizično varnost); zmožnost živeti življenje, za katero ima posameznik utemeljen razlog, da ga izbere (kar vključuje svobodo, zdravje, izobrazbo, dohodek in dejanske priložnosti – v skladu s tradicijo človekovega razvoja in pristopom, ki temelji na zmožnostih); pravičnost (kar pomeni porazdelitev stroškov, koristi in tveganj); ter možnost popravka (kar pomeni obstoj mehanizmov, prek katerih je mogoče napačno odločitev izpodbijati, ustaviti in popraviti). Politika lahko sicer prestane prvi kriterij, a pri preostalih treh povsem odpove: lahko na primer varuje meje, hkrati pa uničuje svobodo; povečuje BDP, a koristi koncentrira v rokah redkih; ali pa zagotavlja red, ne da bi pri tem dopuščala kakršno koli možnost popravka. Razvoj v smislu, kot ga razume Amartya Sen, torej ni zgolj kopičenje virov, temveč širjenje dejanskih svoboščin ljudi, da živijo življenja, ki jih imajo razlog ceniti (Sen 1999; UNDP 2025).
Pred vsako pomembno odločitvijo bi morali nosilci oblasti znati javno odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj: koliko ljudi bo fizično varnejših; koliko jih bo lahko živelo bolje; kdo nosi stroške; kdo ima od tega koristi; kdo ni bil vključen v posvetovanje; kaj se zgodi z najbolj ranljivimi; kaj žrtvujemo iz prihodnosti za udobje v sedanjosti; kaj žrtvujemo iz sedanjosti za obljubljeno prihodnost; kaj se zgodi, če politika ne uspe; in kdo odgovarja za neuspeh? in, predvsem, ali lahko odločitev razveljavimo, preden napaka postane nepopravljiva?
To je »preizkus z vidika običajnega človeka«; njegova uporaba spreminja pomen varnosti: država se ne kaže več kot končni cilj, temveč kot instrument, s katerim ljudje organizirajo svojo zaščito in sodelovanje – tako kot so instrumenti tudi vojska, meje, gospodarstvo, zavezništva in oblast. Izhodiščni vrstni red mora biti zato: ČLOVEK → VARNOST → DRŽAVA, in ne država, ki najprej določi lastne potrebe, nato pa od ljudi zahteva, da se jim prilagodijo. Takšen vrstni red države ne slabi – saj nesposobna država ne more nikogar zaščititi –, temveč spreminja merilo uspešnosti; institucionalno zmogljivost usmerja nazaj k preživetju, svobodi, preživetvenim sredstvom in dostojanstvu ljudi (Generalna skupščina ZN, 2012).
Preizkus torej ni zgolj utilitaristična računica, pri kateri bi majhna izboljšava za 60 % ljudi upravičila izgubo temeljnih pravic preostalih 40 %. Pravice, dostojanstvo in nediskriminacija postavljajo mejo, pod katero »skupna korist« ne more zagotoviti legitimnosti; pri tem je porazdelitev prav tako pomembna kot povprečje: kdo pridobi, kdo plača, kdo je izpostavljen in kdo lahko izstopi iz igre. Povprečje lahko zavaja, statistika pa lahko neprimerno porazdelitev kozmetično priredi do te mere, da postane neprepoznavna – prav zato se preizkus ne sme ustaviti pri povprečju.
S tem ne želimo trivializirati suverenosti. Meje so pomembne prav zato, ker lahko njihovo nasilno spreminjanje uniči pravice ljudi. Država je pomembna, saj lahko njena odsotnost pomeni anarhijo, okupacijo, represijo ali zunanjo nadvlado. Vendar pa ne meji ne državi ni mogoče samodejno pripisati statusa najvišje vrednote, pred katero bi človek postal zgolj postranska, nadomestljiva postavka.
Iz tega izhaja vprašanje, ki se mu strateške študije včasih izognejo prav zato, ker je brutalno konkretno: kakšna je korist od »rešene« države, če so ljudje, zaradi katerih je bila rešena, mrtvi, odsotni, osiromašeni ali prikrajšani za prihodnost? To vprašanje je neprijetno za Ukrajino in Rusijo, za Izrael in palestinsko vodstvo, za Iran in Združene države, za Kitajsko v odnosu do Tajvana – in navsezadnje za vsako državo, ki od svojih državljanov zahteva sprejetje žrtev, predstavljenih kot zgodovinske.
Univerzalnega pacifističnega odgovora ni. Včasih je odpor edini način, da posameznik ohrani svobodo. Spet drugič lahko nadaljevanje vojne povzroči več uničenja kot kompromis. Prav zato je treba odgovor dokazati, ne pa zgolj predpostaviti. Voditelj mora žrtvovanje utemeljiti s tem, kar ljudem rešuje, ne le s tem, kar ohranja na zemljevidu.
Enako pravilo velja za gospodarstvo. Država ima lahko višji BDP, njeni državljani pa so bolj tesnobni, bolj zadolženi in manj varni. »Uspešna reforma« je lahko v vladni predstavitvi videti brezhibno, v družinskem proračunu pa pogubno. Energetski prehod je lahko nujen, a hkrati slabo zasnovan. Obrambna politika je lahko nepogrešljiva, a hkrati podrejena industrijskim interesom. Dobre namere niso dovolj; treba je spremljati dejanske izide.
Tu tiči morda temeljna pomanjkljivost sodobnega upravljanja: stroški so individualizirani, utemeljitve pa kolektivizirane. Pravijo nam, da »moramo« nekaj storiti – zaradi varnosti, zmanjšanja primanjkljaja, prehoda, zavezništva ali konkurenčnosti –, vendar ta kolektivna formulacija prikriva konkretno porazdelitev žrtev. Ne pove namreč, kdo pravzaprav predstavlja ta »mi«, kdo plačuje za to »moramo«, kdo je pred stroški zavarovan, kdo jih lahko prevali na druge in kdo tega ne more storiti. Javna politika ni v celoti ovrednotena, dokler niso znani odgovori na ta vprašanja.
Upanje – ta očarljiva zapeljivka, ki nas vse zavaja – ni javna politika; prav tako optimizem ni strategija, zgodovina pa ne zagotavlja, da se dobri sistemi sami popravijo. Obstaja pa merilo, ki je koristnejše od upanja: zmožnost popravljanja. Vsi sistemi, vsi voditelji, vse obveščevalne službe in vse vlade delajo napake; razlika med odpornim sistemom in sistemom, ki drsi v propad, ni v odsotnosti napak, temveč v hitrosti, s katero je mogoče napako prepoznati, omejiti, ustaviti in odpraviti.
Demokracija je dragocena ne zato, ker ima volivec vedno prav, temveč zato, ker zagotavlja miroljubne mehanizme za zamenjavo oblasti. Tisk je koristen ne zato, ker nikoli ne dela napak, temveč zato, ker lahko razkrije napake oblasti. Pravosodje je ključnega pomena ne zato, ker so sodniki nezmotljivi, temveč zato, ker mora imeti oblast svoje meje. Opozicija, civilna družba, univerza, revizija, parlamentarni nadzor in celo protesti – vse to so sistemi povratnih informacij.
Ko pa oblast začne povratne informacije dojemati kot agresijo, ko se institucija brani, namesto da bi odpravila težavo, ko voditelj zamenjuje kritiko z izdajo, ko stranka prevzame nadzorne mehanizme in ko strokovnost postane izgovor za netransparentnost – takrat sistem izgubi zmožnost samopopravljanja.
Tudi avtoritarni režimi ne morejo povsem izničiti povratnih informacij, lahko pa jih omejijo, otežijo in poskrbijo, da jih je lažje ponarediti. Signale prejemajo prek gospodarstva, uprave, elit, služb, prikritih protestov, migracij, rodnosti, potrošnje in družbene pokorščine; njihovo posebno tveganje pa je, da molk zamenjajo za privolitev, poslušnost pa za legitimnost. Demokracije imajo institucionalno prednost v obliki odprte kritike, a jo lahko izgubijo, ko zaradi polarizacije vsaka informacija postane orožje v rokah določene frakcije. Avtokracije lahko hitro izvedejo popravek, odrejen od zgoraj, a lahko prepozno ugotovijo, da je težava, o kateri si nihče ni upal poročati, že postala sistemska. Zdrav sistem ni tisti, v katerem voditelj nikoli ne dela napak, temveč tisti, v katerem resnica o napaki lahko doseže voditelja, še preden nastopi katastrofa.
V tem pogledu se Združene države in Romunija znova srečujejo, kljub ogromnim razlikam med njima. V Združenih državah Amerike 33-odstotna stopnja odobravanja predsednika v anketi Reutersa/Ipsosa avgusta 2026 ne pomeni samodejno, da se sistem sesuva, temveč jo je mogoče, nasprotno, razumeti kot dokaz, da volilni in mnenjski mehanizmi še naprej beležijo vrzel med obljubami in vsakdanjimi izkušnjami. Sistemsko tveganje nastane, ko polarizacija preprečuje prenos dejstev iz ene politične skupnosti v drugo in ko volitve prenehajo popravljati uspešnost ter postanejo skoraj izključno identitetne vojne (Reuters/Ipsos 2026).
V Romuniji je problem starejši in bolj razpršen, ker ni enega samega voditelja, ki bi osredotočal celotno krizo, temveč gre za zaporedje vlad, koalicij, opuščenih reform, politiziranih institucij in odločitev, katerih stroški se kopičijo, dokler njihovega avtorja ni težko prepoznati. Rezultat je nevarna kombinacija moči, ki je dovolj koncentrirana za sprejemanje odločitev, in odgovornosti, ki je dovolj razpršena, da nihče ne odgovarja zanje, kar je oblika degradacije, ki je morda bolj zahrbtna kot kult enega samega voditelja, prav zato, ker družbi ne daje nobene ene same figure, na katero bi lahko projicirali krivdo in popravke.
Za Romunijo je značilen preizkus »običajnega človeka«, ki nosi v sebi skoraj neprijetno lepoto: državna himna se ne začne s hvaljenjem države, vladarja ali oblasti, temveč z velelnikom, namenjenim Romunu. »Deșteaptă-te« pomeni »Zbudi se!«. To predpostavlja, da je spanje mogoče in da se svoboda lahko izgubi ne le zaradi okupacije ali diktature, temveč tudi zaradi navade, vdanosti v usodo, prekomernega prenosa odgovornosti in samodejnega sprejemanja miselnosti, da se »tako ali tako nič ne bo spremenilo«. Dejstvo, da v okviru iste ustavne ureditve nacionalna suverenost pripada romunskemu ljudstvu, hkrati pa se himna glasi »Deșteaptă-te, române!« (»Zbudi se, Romun!«), omogoča državljansko branje, ki ga slovesnost pogosto zakriva: suverenost v času med volitvami ni »pospravljena v skladišče« in se tudi ne prenese trajno na tiste, ki jo v našem imenu začasno izvršujejo (Ustava Romunije, 2. in 12. člen; Zakon št. 99/1998).
»Deșteaptă-te, române!« (»Zbudi se, Romun!«) ni ukaz, namenjen parlamentu, vladi ali predsedniku, temveč poziv, namenjen ljudstvu – vsakemu posameznemu državljanu.
Ta ugotovitev spreminja tudi naravo obtožbe, ki jo podaja ta članek. Preveč priročno je državljana prikazati kot nedolžno žrtev, oblast pa kot tuje telo, ki se je nenadoma znašlo v družbi. V diktaturi je lahko razdalja med tistimi, ki ukazujejo, in tistimi, ki nosijo posledice, skoraj popolna; v demokraciji – pa čeprav nepopolni – pa so vladajoči izbrani, legitimirani, tolerirani, sankcionirani ali ponovno potrjeni prek mehanizmov, pri katerih družba sodeluje – včasih dejavno, včasih pa s svojo odsotnostjo. Ustava je jasna: nacionalna suverenost pripada romunskemu ljudstvu in se izvršuje prek njegovih predstavniških organov, oblikovanih na podlagi svobodnih, rednih in poštenih volitev, ter prek referenduma. Če je suverenost naša, ne moremo trditi, da odgovornost za njeno uresničevanje vedno in izključno pripada drugim (Ustava Romunije, 2. člen).
To ne razbremenjuje tistih, ki vladajo, in ne ustvarja lažne simetrije med državljanom in oblastjo. Volivec ne podpisuje proračuna, ne določa stopnje tajnosti podatkov, ne podeljuje javnih naročil, ne imenuje vodstev institucij in ne pošilja vojakov v vojaške operacije; prav zato, ker ima tisti, ki sprejema odločitve, večjo moč, mora biti tudi njegova odgovornost večja. Vendar pa razlike v odgovornosti ni mogoče enačiti z odsotnostjo državljanske odgovornosti. Demokracija ni storitev, v okviru katere vsaka štiri leta oddamo glasovnico, nato pa celotno skrb za republiko prepustimo političnemu razredu, za katerega bomo – ob naslednjem razočaranju – dejali, da nam je povsem tuj.
Tu se začne del, o katerem bi raje ne govorili ... Zahtevamo meritokracijo, a včasih iščemo »zveze«, kadar nam pravila niso po volji; obsojamo klientelizem, a postanemo bolj prizanesljivi, če ima od tega korist »naš človek«; zahtevamo učinkovite javne storitve, a dopuščamo utajo davkov kot obliko iznajdljivosti; zagovarjamo neodvisnost sodstva, ko pravica doleti nasprotni tabor, a nenadoma odkrijemo »zlorabo«, ko doleti tabor, ki nam je bližji; obsojamo propagando, a brez preverjanja delimo informacije, ki potrjujejo tisto, v kar smo že tako ali tako želeli verjeti. To niso izključno romunski grehi, niti ne opisujejo vseh Romunov, so pa dovolj, da hranijo prav tiste mehanizme, ki jih kasneje obsojamo kot »sistem«. Zrelo prebujenje ne pomeni trajne jeze, temveč spomin in doslednost: enaka merila za isto dejanje, ne glede na to, kdo ima od tega korist; ter uporabo volitev, medijev, sodstva, univerz, združenj in protestov kot mehanizmov povratnih informacij – in ne zgolj kot ritualov.
Družbo, ki ne ohrani svojega političnega spomina, je mogoče v nedogled voditi tako, da se ista obljuba znova ponudi pod drugim imenom. V različnih zgodovinskih trenutkih je Romunija pokazala izjemno sposobnost mobilizacije, ko je pritisk postal nevzdržen; težji izziv ni samo prebujenje v izjemnih razmerah, temveč preoblikovanje tega v vsakodnevno budnost, v refleks kritičnega mišljenja. Republika ne more zdravo delovati, če v vsaki krizi potrebuje junake; prav tako država ni dobro vodena, če mora državljan postati strokovnjak za ustavno pravo, javna naročila, energetiko, geopolitiko in davke zgolj zato, da bi se ubranil pred institucijami, ki naj bi delovale v njegovo korist.
Težava Romunije ni v tem, da Romuni ne znajo »se zbuditi«, temveč v tem, da pogledajo na stran, ali se je zbudil tudi sosed – da ne bi ostali sami; in ko se zdi, da je nevarnost minila, je skušnjava, da bi znova zaspali, skoraj enako močna.
Zato se mora vprašanje »za koga vladate?« soočiti z vprašanjem »kako dopuščamo, da nam vladajo?«. Prvo prisili vladajoče, da svojo oblast utemeljijo z rezultati, ki koristijo ljudem; drugo od državljanov zahteva, da svobode ne zamenjujejo s pasivnostjo, suverenosti pa ne s prenosom pooblastil brez nadzora. Če eno ločimo od drugega, dobimo bodisi avtoritarizem bodisi priročen populizem družbe, ki od države zahteva vse, hkrati pa ne prevzema nikakršne odgovornosti za kakovost države, ki jo sama reproducira. V Romuniji je zato mogoče pesem »Deșteaptă-te, române!« razumeti ne le kot himno zgodovinskega prebujenja, temveč tudi kot neformalno ustavno opozorilo: oblast se izvaja v vašem imenu, vaše spanje pa je eden od njenih virov.
Od vas ne zahtevamo, da ste svetniki, niti da odpravite vojno, nacionalne interese ali neizogibne stroške politike – ne glede na to, ali vaša oblast izvira iz volitev, stranke, dinastije, uniforme ali revolucije, ki se je medtem prelevila v režim. Zavedamo se, da imajo varnost, energetika, tehnologija, obramba in neodvisnost svojo ceno ter da ima včasih svojo ceno celo mir. Prosimo vas pa za nekaj manj veličastnega, a hkrati težje ponaredljivega: povejte resnico o stroških, pojasnite koristi za tiste, od katerih zahtevate, da te stroške krijejo, in sprejmite dejstvo, da obstajajo pravice, ki jih nobena večina, strategija ali zmaga ne more legitimno spremeniti v predmet pogajanj.
Ne spreminjajte vsakega neuspeha v novo opravičilo za več oblasti, višje davke, večjo tajnost in manjšo odgovornost; prav tako ne pričakujte, da bodo ljudje zaupali institucijam, ki nočejo, da se jih presoja po rezultatih. Ne enačite interesov države z interesi vlade, niti interesov vlade s svojimi lastnimi. Ne zahtevajte od prihodnjih generacij, da odplačujejo dolgove, s katerimi si vi danes kupujete politično udobje; ne zahtevajte od vojaka, da umre za cilj, ki ga njegova družina ne more razumeti; in ne pričakujte od davkoplačevalcev, da financirajo »avtonomijo«, ki se v resnici izkaže le za dražjo obliko odvisnosti. In ne pozabite na ljudi onkraj svojih meja: sodobna oblast prek sankcij, vojn, tehnologije, valute, podnebnih vprašanj, trgovine in algoritmov vpliva na ljudi, ki vas niso volili, vas ne morejo odstaviti in pogosto sploh nimajo predstavnika za mizo, kjer odločate o njihovih življenjih. Povejte, kaj veste in česa ne veste, ter priznajte, kje vlada negotovost – kajti spoštovanje do človeka se začne tudi s priznavanjem meja lastnega znanja.
Predvsem pa sprejmite pravilo, ki ga oblast sovraži: če politika ne deluje, jo spremenite; če minister ni kos svojemu delu, ga zamenjajte; če vlada ne opravlja svojega dela, jo zamenjajte; in če voditelj ni kos svojemu delu, mora oditi. Oblast ni zasebna lastnina, temveč začasen mandat. Dober voditelj ni tisti, brez katerega država ne more delovati, saj si je takšen voditelj zgolj ustvaril lastno nepogrešljivost, temveč tisti, ki za seboj pusti sistem, sposoben delovati še bolje, ko njega ni več.
V našem času obstaja paradoks: voditelji vse več govorijo o prihodnosti, medtem ko državljani živijo v vse večji negotovosti glede jutrišnjega dne. Države načrtujejo za leti 2030, 2040 ali 2050, toda posameznik ima le eno življenje; za dvajsetletnika je leto 2050 prihodnost, za sedemdesetletnega upokojenca pa je to morda obljuba, ki je najverjetneje nikoli ne bo dočakal.
Modro upravljanje mora uskladiti dva časovna okvira: zgodovinski čas družbe in biološki čas človeškega življenja. Če sedanjost trajno žrtvuje za abstraktno prihodnost, ustvarja zagrenjenost in nezaupanje. Če pa prihodnost trajno žrtvuje za udobje v času volilnih ciklov, ustvarja dolgove, propad in bankrot.
Zato nobena generacija nima pravice kupovati svojega trenutnega udobja tako, da zastavi svobodo in blaginjo naslednje generacije. To pravilo velja za javni dolg, okolje, vojno, pokojnine, vire, infrastrukturo in izobraževanje.
Graditi prihodnost za ljudi pomeni sprejeti dejstvo, da človek ni »človeški vir« države; nasprotno, država je institucionalni vir za ljudi. Ta obrat se morda sliši filozofsko, a je povsem praktičen: dobra država je tista, v kateri si lahko državljan občasno privošči, da pozabi na njen obstoj – ker voda teče, bolnišnice zdravijo, šole izobražujejo, policija varuje, sodstvo sodi, vojska odvrača grožnje, davki so znosni, pravila predvidljiva, energija na voljo, pogodbe spoštovane, vlada pa od državljana ne zahteva vsak dan, naj »razume geopolitični kontekst«, da bi sprejel še eno podražitev in še en neuspeh.
Dober voditelj ne potrebuje vloge očeta naroda, odrešenika ali stalne zvezde na televizijskih zaslonih. Moral bi biti začasni upravljalnik mehanizma, ki deluje tudi brez njega.
Morda ne živimo v času apokalipse, temveč v nečem bolj prozaičnem in prav zato nevarnejšem: v času konca iluzije, da bodo vse večji, bolj zapleteni in bolj medsebojno odvisni sistemi samodejno prinesli boljše življenje. Sami po sebi ne prinesejo ničesar, saj med zmogljivostjo sistema in blaginjo ljudi vedno stojijo politične odločitve, porazdelitev stroškov ter kakovost institucij.
Globalizacija je hkrati ustvarila bogastvo in ranljivost; tehnologija je razširila svobodo, pa tudi možnosti za nadzor; zavezništva so prinesla varnost, a tudi odvisnost; države so vzpostavile red, hkrati pa ustvarile aparate, ki včasih začnejo služiti sami sebi. Demokracija je omogočila zastopanje, a ni preprečila nastanka političnih razredov, ki lahko pozabijo, koga zastopajo – podobno kot so imperiji zagotavljali stabilnost, dokler stroški njihovega vzdrževanja niso presegli zaznanih koristi, kar je sprožilo njihov razpad.
Trump ni vzrok za takšen svet. Je eden od njegovih pospeševalcev. V zgodovino se morda ne bo zapisal kot človek, ki je povzročil relativni upad ameriške moči, temveč kot voditelj, ki je – v poskusu, da bi ta proces obrnil s pomočjo transakcijske politike, prisile in demonstracije sile – prisilil zaveznike in nasprotnike, da se pripravijo na svet, v katerem Združene države niso več samodejno obravnavane kot nepogrešljivo in predvidljivo središče sistema.
Rusija ni edini vzrok, Kitajska ni rešitev, Evropska unija ni nedolžna, Iran ni zgolj žrtev, Izraela ni mogoče zreducirati zgolj na žrtev ali agresorja, Palestine ni mogoče enačiti s Hamasom, Ukrajine ni mogoče obravnavati le kot vmesno ozemlje, Romunija pa ne more vsakega neuspeha nenehno pripisovati zunanji krizi, dediščini prejšnje vlade ali evropskim obveznostim. Odgovornosti, moči in politični sistemi se razlikujejo, zato dejstev ne smemo umetno uravnoteževati; prav zato mora merilo presoje ostati enako, pri čemer pa ne smemo enačiti samega merila z vprašanjem krivde. Za vsako družbo ima ta končni preizkus dve smeri, in nobena ni udobna: od vladajočih je treba terjati odgovornost za oblast, ki jo izvajajo, od državljanov – tam, kjer uživajo svobodo – pa je treba zahtevati, da utrujenosti ne zamenjujejo z nemočjo, cinizma z jasnovidnostjo ali vdanosti v usodo z realizmom. V Romuniji ima ta dolžnost obliko, ki jo ponavljamo tako pogosto, da je morda sploh ne slišimo več: himna ne pravi »Čakajte, da vas kdo zbudi«, temveč pravi: »Zbudite se.« V drugih jezikih in izročilih se ta poziv izraža z drugačnimi besedami, a težava ostaja enaka: noben sistem se ne bo v nedogled sam popravljal, če ljudje od njega tega ne bodo zahtevali.
Po vseh žrtvah, ki ste jih zahtevali od nas, po vseh davkih, ki smo jih plačali, po vseh vojnah, ki so bile vodene v našem imenu, po vseh reformah, ki smo jih prestali, po vseh krizah, za katere ste prosili, naj jih razumemo, po vseh sankcijah, zavezništvih, nabavah, strategijah, doktrinah in zmagah, ki ste si jih pripisali – ostaja eno vprašanje, tako preprosto, da se mu ne bi smel izogniti noben propagandni aparat in nobena strateška predstavitev: ali nam, navadnim ljudem, gre bolje ali slabše? Če nam gre bolje, to dokažite z rezultati; če nam gre slabše, pojasnite, zakaj je žrtev potrebna, kako dolgo bo trajala, kdo jo nosi in kdo bo odgovarjal, če ste se zmotili. In če še tega odgovora ni mogoče podati, ostaja vprašanje, ki se mu oblast nikoli ne bi smela izogniti: ZA KOGA VLADATE?
• Primarni in institucionalni viri
1. United Nations General Assembly. Resolution 66/290, Follow-up to paragraph 143 on human security of the 2005 World Summit Outcome. 10 September 2012.
2. AP-NORC Center for Public Affairs Research. AP-NORC America 250 Poll. 8 June 2026.
3. Bureau of Labor Statistics (BLS). Consumer Price Index – July 2026; Real Earnings – July 2026; Employment Situation – July 2026. Washington, D.C., August 2026.
4. White House. Imposing Sanctions on the International Criminal Court. 6 February 2025.
5. European Commission. 2026a. 2026 Country Report – Romania. Brussels, 3 June 2026; Economic Forecast for Romania. Brussels, 21 May 2026.
6. European Commission. 2026b. In focus: EU energy security explained. 20 April 2026.
7. European Commission. 2026c. European Technological Sovereignty Package / Communication on European Tech Sovereignty. 3 June 2026.
8. Council of the European Union. EU relations with the United States, section “Energy”. 2026 edition.
9. Constitution of Romania, republished. Arts. 1, 2 and 12. Official Gazette no. 767 of 31 October 2003.
10. International Court of Justice (ICJ). The Court / Cases: mandate and jurisdiction. The Hague, accessed 26 August 2026.
11. International Criminal Court (ICC). Rome Statute of the International Criminal Court. Adopted 17 July 1998; entered into force 1 July 2002.
12. Eurostat. Annual inflation up to 2.9% in the euro area – July 2026. 19 August 2026.
13. Institute for National Security Studies (INSS). Findings of the National Security Survey: June 2026. June 2026.
14. Stockholm International Peace Research Institute (SIPRI). 2026a. Trends in World Military Expenditure, 2025. Stockholm, April 2026.
15. Stockholm International Peace Research Institute (SIPRI). 2026b. Trends in International Arms Transfers, 2025. SIPRI Fact Sheet, Stockholm, March 2026; “Global arms flows jump nearly 10 per cent as European demand soars.” Press release, Stockholm, 9 March 2026.
16. Israel Democracy Institute. Only 38% of Israelis think Israel’s security situation is better than it was before the Iran war. 7 July 2026.
17. United Nations High Commissioner for Refugees (UNHCR). Global Trends 2025. Geneva, 11 June 2026.
18. Law No. 99 of 26 May 1998 proclaiming Romania’s National Anthem Day. Official Gazette no. 198 of 28 May 1998.
19. Levada Center. Conflict with Ukraine in July 2026: attention, support, negotiations, assessments of the situation. 6 August 2026; Assessments of the political situation in Russia: July 2026. 14 August 2026.
20. Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights (OHCHR) / Human Rights Monitoring Mission in Ukraine. Protection of Civilians in Armed Conflict – July 2026. 12 August 2026.
21. United Nations Office for the Coordination of Humanitarian Affairs (OCHA) – Occupied Palestinian Territory. Humanitarian Situation Report. 7 and 14 August 2026.
22. Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD). Survey on Drivers of Trust in Public Institutions 2026 Results. Paris, 2026.
23. United Nations Development Programme (UNDP). Human Development Report 1994: New Dimensions of Human Security. New York, 1994.
24. United Nations Development Programme (UNDP). Human Development Report 1996: Economic Growth and Human Development. New York, 1996.
25. United Nations Development Programme (UNDP). Human Development Report 2025: A Matter of Choice: People and Possibilities in the Age of AI. New York, 2025.
26. World Bank. Moldova – Country Overview and Macro Poverty Outlook for Moldova. 2026.
• Mediji in viri za preverjanje dejstev
1. Reuters. “Was the US capture of Venezuela’s president legal?” 3 January 2026; and Reuters/Ipsos poll on U.S. public reaction to the operation, 5 January 2026.
2. Reuters. “EU scrambles to avert Trump Greenland tariffs, prepares retaliation.” 18 January 2026.
3. Reuters. “Battered by war, Iran’s rulers wary of more economic pain and unrest if US tightens pressure.” 17 August 2026.
4. Reuters. “US sanctions ICC president, senior trial lawyer in latest attack on court.” 18 August 2026; “ICC urges Japan to counter US campaign against court.” 26 August 2026.
5. Reuters. “China’s youth jobless rate hits 11-month high in July.” 19 August 2026.
6. Reuters. “US debt crosses $40 trillion threshold after doubling under Trump and Biden.” 19 August 2026.
7. Reuters. “Canada slaps retaliatory tariffs on US goods worth $20 billion as trade war intensifies.” 25 August 2026.
8. Reuters/Ipsos. “Trump’s approval holds at record low as US support for Iran war falls.” 24 August 2026.
• Analiza in sekundarni viri
1. Balog, Cătălin. “Show or Reality?: Hitting Moscow – Between Strategic Desperation and Balance by Force (Part II).” IFIMES; originally published in Romanian by Financial Intelligence, 26 August 2025.
2. Cooper, Julian. A Budget for a Fifth Year of War: Military Spending in Russia’s Budget for 2026. SIPRI Insights on Peace and Security, no. 2026/01, March 2026.
3. Encyclopaedia Iranica. “Ethics.” Accessed 26 August 2026.
4. Encyclopaedia Iranica. “Kingship vi.” Accessed 26 August 2026.
5. Encyclopaedia Iranica. “Siar al-Moluk.” Accessed 26 August 2026.
6. Farrell, Henry; Newman, Abraham L. “Weaponized Interdependence: How Global Economic Networks Shape State Coercion.” International Security, 44(1), 2019, pp. 42–79.
7. Heather, Peter. The Fall of the Roman Empire: A New History of Rome and the Barbarians. Oxford: Oxford University Press, 2005.
8. Ibn Khaldun. The Muqaddimah: An Introduction to History. Trans. Franz Rosenthal. 2nd ed., with corrections and augmented bibliography. Princeton, NJ: Princeton University Press, 1967.
9. Kennedy, Paul. The Rise and Fall of the Great Powers. New York: Random House, 1987.
10. Sen, Amartya. Development as Freedom. New York: Alfred A. Knopf, 1999.
11. Stanford Encyclopedia of Philosophy. “Social and Political Thought in Chinese Philosophy.” 2022.
12. Tainter, Joseph A. The Collapse of Complex Societies. Cambridge: Cambridge University Press, 1988; and “Sustainability of Complex Societies,” Futures, 27(4), 1995, pp. 397–407.
O avtorju:
Polkovnik (v pokoju) dr. Cătălin Balog je analitik in predavatelj z bogatimi izkušnjami na področju obveščevalnih dejavnosti, informacijske varnosti in strateškega komuniciranja. Ima doktorat iz vojaških znanosti, z disertacijo, osredotočeno na upravljanje varnostnih tveganj v kibernetskem prostoru, in je več kot dve desetletji služil v strukturah romunskega ministrstva za nacionalno obrambo. Trenutno je izredni profesor na Univerzi v Bukarešti, kjer poučuje upravljanje informacij. Njegova raziskovalna področja vključujejo analizo sodobnih družbenih in političnih mehanizmov, s posebnim poudarkom na odnosu med ideologijo, tehnologijo in simulacijo demokracije.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno stališča IFIMES-a.
Ljubljana/Bukarešta, 23. oktober 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018. Inštitut je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Odoaker (ok. 433–493), vojaški poveljnik germanskega rodu, ki je že deloval znotraj politično-vojaških struktur Zahodnega rimskega cesarstva, je leta 476 odstavil Romula Avgusta, znanega kot Romul Avgustul. Leto 476 se v zgodovinopisju običajno navaja kot mejnik za konec Zahodnega rimskega cesarstva, čeprav so se preoblikovanje in razpad cesarskih struktur začeli že veliko prej. Odoaker ni »uničil Rima«; postal je osebnost, ki jo simbolno povezujemo s trenutkom, ko dolgotrajnega procesa institucionalnega razpada ni bilo več mogoče spregledati. Glej Peter Heather, The Fall of the Roman Empire: A New History of Rome and the Barbarians, Oxford University Press, 2005..
[3] Glej Cătălin Balog, "Spectacol sau realitate? Lovirea Moscovei – între disperare strategyă și echilibru prin forță (Partea a II-a)," Financial Intelligence, 26. avgust 2025; IFIMES v angleščini ponovno objavil kot “Show or Reality?: Hitting Moscow – Between Strategic Desperation and Balance by Force (Part II).”
