Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno analizira politično dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in v širšem mednarodnem okolju. Olga Algayerova, nekdanja podsekretarka Združenih narodov, izvršna sekretarka Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UNECE), generalna direktorica Globalne akademije za prihodnje upravljanje (GAFG) in članica Svetovalnega odbora IFIMES, v svojem članku z naslovom »Diplomacija majhnih držav v obdobju geopolitične razdrobljenosti« analizira, kako lahko majhne države, zlasti Oman, v okviru t. i. procesa iz Muškata, z diplomacijo, ki temelji na zaupanju, preprečujejo geopolitično zaostrovanje, krepijo regionalno varnost, ohranjajo gospodarsko povezanost ter prispevajo k stabilnosti, v vse bolj razdrobljenem mednarodnem sistemu.
V času, ko je mednarodna diplomacija pod izjemnim pritiskom, si predlagani proces iz Muškata, ki ga je predstavila Skupina prijateljev procesa, zasluži močno in trajno podporo. Njegova vrednost ni le v možnosti doseganja določenega političnega sporazuma, temveč tudi v ohranjanju kanalov dialoga med državami Sveta za sodelovanje v Zalivu (GCC), Iranom in Irakom skozi celoten krizni cikel, od preprečevanja in zgodnjega opozarjanja, preko eskalacije in krize, do deeskalacije, stabilizacije in na koncu politične rešitve.
Krizni cikel je treba razumeti tudi več kot le politični ali varnostni pojav. Vsaka večja geopolitična kriza ustvari cikel gospodarske krize. Naraščajoče napetosti povečujejo negotovost; negotovost vpliva na naložbe, trgovino in finančne trge; motnje v oskrbi z energijo, prometu in dobavnih verigah povečujejo stroške; gospodarski pritisk pa lahko posledično okrepi politično nestabilnost. Varnostna in gospodarska tveganja se tako medsebojno krepijo.
V mednarodnem sistemu, ki ga vse bolj oblikuje konkurenca med velikimi silami, se manjše države včasih dojemajo predvsem kot prejemniki mednarodnih odločitev. Proces iz Muškata dokazuje nasprotno: manjša država je lahko pomemben ponudnik mednarodne varnosti in diplomatske stabilnosti.
Oman je še posebej prepričljiv primer. Njegov vpliv ne izhaja iz vojaške moči ali gospodarske velikosti, primerljive z največjimi svetovnimi akterji. Izhaja iz zaupanja, verodostojnosti, doslednosti in sposobnosti vzdrževanja odnosov kljub političnim razlikam. Oman je dokazal, da je diplomatski vpliv mogoče graditi z zanesljivostjo in ne s prisilo.
To je pomembna lekcija za širši mednarodni sistem. Manjše države lahko včasih ustvarijo diplomatski prostor, ki ga večje sile ne morejo. Velike sile imajo pogosto strateške interese, zavezništva in politična pričakovanja, ki lahko otežijo neposredno mediacijo. Manjša, verodostojna in relativno zaupanja vredna država, ima lahko večjo svobodo komuniciranja z vsemi stranmi, ne da bi se zdelo, da si prizadeva za prevlado.
Manjše države lahko prispevajo v vsaki fazi krize:
V fazi preprečevanja lahko zagotovijo kanale za zgodnje opozarjanje in vzdržujejo stike, ki jih večje sile morda politično težko vzdržujejo.
Med eskalacijo lahko zagotovijo diskretno komunikacijo in pomagajo stranem raziskati možne kompromise, ne da bi pri tem zahtevale takojšnje javne koncesije.
V fazi krize lahko služijo kot zaupanja vredni posredniki, ki so sposobni prenašati nujna sporočila in zmanjšati tveganje napačnih izračunov.
Med deeskalacijo lahko olajšajo krepitev zaupanja in pomagajo preoblikovati začasne premore v trajnejše ureditve.
Med stabilizacijo in okrevanjem pa lahko podpirajo ponovno vzpostavitev gospodarske povezanosti, trgovine, naložb in regionalnega sodelovanja.
Gospodarska razsežnost je še posebej pomembna. Geopolitične krize ne ostanejo omejene na diplomatske prostore. Vplivajo na cene energije, ladijski promet, zavarovanja, naložbe, dobavne verige in zaupanje potrošnikov. Posledice lahko hitro postanejo globalne.
Za državo, kot je Oman, ki se nahaja na strateško ključnem stičišču Zaliva, Indijskega oceana in širšega Bližnjega vzhoda, ima regionalna stabilnost neposredno gospodarsko razsežnost. Vendar pa vloga Omana presega zaščito lastnih interesov. Z zmanjšanjem verjetnosti eskalacije prispeva k stabilnosti širših trgovinskih in energetskih omrežij, od katerih so odvisne številne države.
To ponazarja pomembno načelo: gospodarska soodvisnost je lahko tako ranljivost kot instrument miru. Ko države razumejo gospodarske stroške soočenja, lahko skupni interesi ustvarijo spodbude za zadržanost. Diplomatski regionalni procesi lahko pomagajo prevesti te skupne interese v praktično sodelovanje.
Proces iz Muškata bi zato predstavljal nekaj večjega od posameznih pogajanj. Je primer, kako lahko diplomacija majhnih držav prispeva k globalnemu upravljanju. Takšni prispevki so pogosto najbolj dragoceni prav zato, ker so tihi, dolgoročno usmerjeni in predvsem nekonfrontacijski. Širši nauk je, da bi se morala mednarodna diplomacija premakniti od modela zgolj odzivanja na krize k modelu kriznega cikla, ki združuje politične, varnostne in gospodarske razsežnosti. Ne bi se smeli vprašati le, kako se odzvati, ko izbruhne kriza, temveč tudi kako prej prepoznati tveganja, preprečiti eskalacijo, zaščititi gospodarsko povezljivost, ohraniti energetske in trgovinske tokove, deeskalirati soočenja, stabilizirati prizadeta gospodarstva in ustvariti pogoje za trajnostno okrevanje.
Proces iz Muškata bi lahko utelešal ta pristop.
Njegova strateška vrednost je zato tako politična kot gospodarska – njegov uspeh pa dokazuje, da diplomatski vpliv ni nujno sorazmeren z velikostjo države. V določenih okoliščinah so lahko sposobnost poslušanja, komuniciranja z vsemi stranmi in vzpostavljanja zaupanja dragocenejše od same moči.
Mednarodna skupnost bi zato morala podpreti ta proces, pri čemer naj spoštuje njegov značilen omanski pečat in poudarek na diskretnosti. Oman bi morala dojemati ne le kot gostitelja ali posrednika, temveč kot zgled konstruktivne vloge, ki jo lahko v vse bolj razdrobljenem mednarodnem sistemu odigrajo manjše države.
Strateški cilj mora biti jasen: preprečevati krize, kjer je to mogoče; jih upravljati, kadar je to potrebno; umirjati razmere, ko postanejo zaostrene; varovati gospodarsko povezanost; po krizi zagotavljati stabilizacijo; ter s pomočjo diplomacije manjših držav, ki uživajo zaupanje, ohranjati odprta vrata za politično rešitev.
V svetu, ki ga vse bolj zaznamuje geopolitična razdrobljenost, ta proces ponuja pomemben nauk: čeprav manjše države morda nimajo moči za določanje mednarodne ureditve, pa lahko premorejo diplomatsko sposobnost, s katero pomagajo preprečiti njen razpad.
O avtorici:
Olga Algayerova je nekdanja podsekretarka ZN in izvršna sekretarka Ekonomske komisije ZN za Evropo (UNECE). Pred tem je opravljala funkcijo stalne predstavnice pri mednarodnih organizacijah na Dunaju ter državne sekretarke na slovaškem ministrstvu za zunanje zadeve. Je generalna direktorica Globalne akademije za prihodnje upravljanje (GAFG) in članica Svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja stališče avtorice in ne odraža nujno stališča inštituta IFIMES.
Ljubljana/Ženeva, 27.oktober 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018. Inštitut je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
