Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno analizira politično dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in v širšem mednarodnem okolju. V svojem članku z naslovom »Prihodnost za Perzijski zaliv: Spreminjanje dialoga v regionalno varnost« Ana Birchall, nekdanja podpredsednica romunske vlade, odgovorna za strateška partnerstva, svetovalka predsednika, ministrica za pravosodje in ministrica za evropske zadeve, preučuje potencial procesa iz Muskata kot regionalno odgovornega okvira za krepitev varnosti v Zalivu. Poudarja pomen kriznega komuniciranja, pomorskega sodelovanja in ukrepov za krepitev zaupanja pri zmanjševanju tveganja napačnih ocen in pretvarjanju diplomatskega dialoga v praktično regionalno stabilnost.
Varnost v Perzijskem zalivu se običajno obravnava v smislu odvračanja, vojaških zmogljivosti in zunanjih partnerstev. Vse troje je pomembno. Ko pa se kriza začne, je lahko odločilni dejavnik precej bolj preprost: ali se lahko vlade med seboj hitro pogovarjajo, medtem ko dejstva še niso jasna.
Med svojim delom v diplomaciji, strateških partnerstvih in mednarodnih pogajanjih sem videla, kako hitro lahko negotovost postane varnostni problem. Več vlad lahko opazi isto gibanje plovila ali isto motnjo v kritični infrastrukturi in pride do različnih zaključkov. Odkrivanje je šele začetek. Kar se zgodi v naslednji uri, je težje: kdo komunicira s kom, katere informacije dosežejo odločevalce in kako hitro se lahko odpravijo nesporazumi. Upravljanje tega intervala je ključni element strateške odpornosti.
Zato si predlagani proces iz Muskata zasluži resno pozornost. Trenutno poteka prek skupine prijateljev procesa in predvideva nadaljnji, regionalno voden dialog med šestimi članicami Sveta za sodelovanje v Zalivu (GCC) ter Iranom in Irakom, pri čemer je Oman potencialni posrednik. Na podlagi izkušenj iz Helsinkov s trajnim dialogom med nasprotniki, si prizadeva vzpostaviti redna politična posvetovanja, krepitev zaupanja in praktično sodelovanje ob obstoječih varnostnih partnerstvih.
Objavljeni predlog določa postopno zaporedje: redna posvetovanja, ki se izvajajo s soglasjem; tehnične delovne skupine in letna ministrska srečanja, ko se sodelovanje razvija; in, s soglasjem sodelujočih držav, majhen stalni sekretariat v Muskatu. Njegova vloga bi bila ohranjanje kontinuitete, ne pa predpisovanje varnostnega reda v regiji, vsak širši institucionalni razvoj pa bi ostal odločitev zadevnih držav.
Omanove izkušnje z vzdrževanjem kanalov prek političnih razlik mu dajejo dragoceno vlogo pri spodbujanju teh dogovorov, medtem ko bi države regije same določale svoj dnevni red, postopke in tempo sodelovanja.
Hormuška ožina ponuja konkreten primer. Julija 2026 sta se Oman in Iran v Muskatu pogovarjala o pomorski varnosti in svobodi plovbe ter se dogovorila, da bosta nadaljevala razprave na politični in tehnični ravni v skladu z mednarodnim pravom. Avgusta sta njuna zunanja ministra razpravljala o faznem okviru, ki bi vključeval morebiten začasni navigacijski koridor, skupno odstranjevanje min, izmenjavo informacij, upravljanje prometa in dolgoročnejše navigacijske dogovore. Poudarila sta tudi pomen pogovorov z drugimi regionalnimi državami, ki mejijo na Perzijski zaliv.
To so bili dvostranski pogovori in predlagani dogovori. Njihov pomen za širši regionalni proces je v pristopu: praktični varnostni problem je bil rešen z diplomatskim in tehničnim sodelovanjem, pri čemer je bila mednarodno pravo navedena podlaga.
Predlagani proces bi izboljšala tako, da bi bila njegova prva operativna prednostna naloga izvedba pilotnega projekta omejenega obsega na področju pomorstva. Prostovoljni, nezavezujoči „Protokol iz Muskata” za krizno komuniciranje med pomorskimi incidenti in obdobji povečane pomorske ali vojaške napetosti v Hormuški ožini, bi lahko zagotovil to izhodišče. Lahko bi se začel s tremi praktičnimi zavezami.
Prvič, sodelujoče vlade bi določile stalne nacionalne kontaktne točke, ki bi bile dosegljive 24 ur na dan in bi lahko vzpostavile stik z diplomatskimi in vojaškimi oblastmi, kadar je treba incident pojasniti.
Drugič, dogovorile bi se o osnovnih postopkih za obveščanje o incidentih in potrjevanje sporočil. Začetno obvestilo bi lahko opredelilo čas, lokacijo in naravo dogodka, razlikovalo potrjene informacije od predhodnih ocen in zahtevalo pojasnilo. Namen bi bil pridobiti dovolj skupnih informacij, da bi se zmanjšalo tveganje napačnih izračunov, hkrati pa zaščitili občutljivi obveščevalni podatki.
Tretjič, kanali bi se preverjali z rednimi vajami. Uradniki bi morali vedeti, koga poklicati, kako se sporočilo preveri in kako nerešena vprašanja dosežejo ustrezne organe, preden resnična kriza obremeni sistem. Oman bi lahko olajšal razvoj teh dogovorov in, kjer se udeleženci strinjajo, pomagal pri posredovanju komunikacij, kadar neposredni kanali niso na voljo.
To bi zagotovilo začetno operativno zmogljivost v okviru širšega regionalnega procesa. Sodelovanje bi se lahko začelo, medtem ko še vedno obstajajo strateška nesoglasja, pri čemer bi se ohranila suverenost, varnostni interesi in obveznosti vsake države po mednarodnem pravu.
Operativna jasnost je lahko na prvem mestu, predvidljivost pa lahko nato ustvari pogoje, v katerih postane mogoče večje zaupanje. Tukaj je pomembno razlikovanje med zaznavanjem grožnje in uveljavljenimi dejstvi. Komunikacijski mehanizem ne more preprečiti izginotja nasprotujočih si zaznav ali zagotoviti, da bo vsaka izjava sprejeta. Vladam lahko da boljšo priložnost, da podvomijo v predpostavke, razjasnijo namere in ocenijo incident, preden se odločijo, kako se odzvati.
Njegova verodostojnost bi zato morala temeljiti na merljivi uspešnosti: ali sporočila dosežejo imenovane uradnike, kako hitro so potrjena, ali se uporabljajo postopki razjasnitve in ali vaje razkrivajo slabosti, ki se nato odpravijo.
Postopek bi zasnoval tudi tako, da bi ohranil delovanje praktičnega sodelovanja, ko se politični odnosi poslabšajo. Soglasje bi moralo vzpostaviti skupni okvir, pravila, o katerih se dogovorijo vsi, pa bi lahko omogočila, da države, ki so pripravljene to storiti, izvajajo posebne prostovoljne tehnične projekte. Nesoglasje glede enega vprašanja ne bi smelo samodejno ustaviti dela na vseh drugih vprašanjih.
Ministri bi morali zagotavljati politične smernice, nacionalni koordinatorji in tehnične skupine pa bi bili odgovorni za izvajanje. Majhen sekretariat bi lahko vzdrževal sezname stikov, organiziral vaje in spremljal dogovorjene ukrepe. Zaupni pregledi po pomembnih incidentih, ki jim sledi letna ministrska ocena uspešnosti, bi procesu omogočili discipliniran način učenja in izboljšav. Sodelujoče vlade bi se odločale, kaj, če sploh kaj, bodo objavile.
Poleg pomorskega pilotnega projekta bi se podobne navade praktičnega sodelovanja lahko razširile tudi na zaščito energetske infrastrukture in kibernetske odpornosti. Napredek bi bil odvisen od jasno opredeljenih nalog, dogovorjenih postopkov in rezultatov, ki jih lahko sodelujoče države ocenijo.
Za Romunijo, črnomorsko državo z neposrednim interesom v evropski in transatlantski varnosti, to ni abstraktno vprašanje. Romunija, Bolgarija in Turčija so razvile praktično sodelovanje prek Projektne skupine za protiminske ukrepe v Črnem morju. Julija 2026 je bil njen mandat razširjen na zaščito kritične podvodne infrastrukture.
To sodelovanje temelji na drugačni politični podlagi: vse tri države so zaveznice Nata. Kar ponuja Zalivu, je zato specifično. Kaže, kako lahko opredeljena varnostna naloga ustvari delovne postopke, trajnostno usklajevanje in regionalno zmogljivost, ki dopolnjuje širša partnerstva. Vzpostavitev primerljivih dogovorov med državami z nasprotujočimi si interesi bi zahtevala lastno potrpežljivo diplomatsko delo.
Verodostojnost procesa iz Muskata bo na koncu odvisna od njegove regionalne odgovornosti. Sodelujoče države bi določile njegov dnevni red, postopke in tempo, zunanji partnerji pa bi lahko podprli proces, kjer je njihov prispevek koristen in sprejemljiv za udeležence. Združene države Amerike, Evropa in drugi partnerji imajo zmogljivosti, izkušnje in diplomatski doseg, ki bi lahko dopolnjevali regionalne dogovore, vendar bi moral sam proces ostati regionalno zasidran in odprt za vse države regije. Njegova vrednost bi bila prav v ustvarjanju kanala, prek katerega bi lahko države z različnimi varnostnimi odnosi in interesi neposredno komunicirale in skupaj obvladovale praktična tveganja.
Zunanja podpora, kot so nedavna posvetovanja med Omanom in ZDA ter nenehno, večinoma dvostransko sodelovanje Omana v različnih oblikah z regionalnimi, perifernimi in zunanjimi akterji, lahko okrepi multilateralizacijo procesa, če le krepi in ne nadomešča regionalne odgovornosti.
Evropa – tako kot širše azijsko prizorišče – ima tudi neposreden delež. Njena energetska varnost, pomorska trgovina in dobavne verige so povezane s stabilnostjo v Zalivu. Evropska podpora bi se morala odzivati na prednostne naloge, ki jih opredelijo sodelujoče države, vključno s tehničnim sodelovanjem, kjer je to zahtevano. Zanesljiva navigacija in odporna infrastruktura služita regionalnim interesom in širšim gospodarstvom, ki so od njih odvisna.
Komunikacijske kanale je najlažje vzpostaviti, preden so nujno potrebni, saj lahko, ko so vlade enkrat v nasprotujočih si položajih, celo rutinski stiki postanejo politično težavni. Zato je treba komunikacijo obravnavati kot del varnostne infrastrukture: nekaj organiziranega, vzdrževanega in preizkušenega, preden pride do obremenitve.
Zanesljivi kanali lahko pomagajo razlikovati med nesrečo in namernim dejanjem, razjasnijo namere in zmanjšajo tveganje, da se obrambni ukrep razlaga kot stopnjevanje. S tem lahko okrepijo stabilnost odvračanja in dajo odločevalcem več manevrskega prostora za namerno ukrepanje pod pritiskom.
Strateški cilj je predvidljivost: komunikacija, ki deluje, postopki, ki jih je mogoče uporabiti, in praktično sodelovanje, ki preživi politične napetosti. V krizi se lahko čas, ki je na voljo za odločitev, meri v minutah. Regionalni proces, ki vladam pomaga, da te minute uporabijo bolj modro, bi zagotovil posledično varnostno zmogljivost in temelj za ambicioznejše sodelovanje.
O avtorici:
Ana Birchall je nekdanja podpredsednica romunske vlade, pristojna za strateška partnerstva. Opravljala je tudi funkcije svetovalke predsednika, ministrice za pravosodje in ministrice, pristojne za evropske zadeve. Diplomirala je na Pravni fakulteti univerze Yale.
Stališča, izražena v tem članku, so stališča avtorice in ne odražajo nujno stališč inštituta IFIMES.
Ljubljana/Bukarešta, 29. oktober 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018. Inštitut je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
