Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES analizira trenutne razmere v Republiki Srbiji in preučuje možnosti za izhod iz trenutne situacije. Objavljamo najpomembnejše in najzanimivejše dele analize »Srbija 2025: Vučićev samokritični obrat - priložnost za izhod iz trenutne situacije?«
Srbija je na resni politični in družbeni prelomnici. Protesti so iz študentskih protestov prerasli v širše državljansko gibanje, znotraj katerega sta jasno vidni dve nasprotujoči si viziji prihodnosti Srbije. Vse oblike pritiska naraščajo. Ta trenutek je treba izkoristiti za reforme in obnovitev zaupanja. Ali se bo nadzor še bolj zaostril? To je vprašanje, ki se bo oblikovalo v prihodnjem obdobju.
Rešitev trenutnih političnih in družbenih razmer v Srbiji mora biti celovita in usmerjena v deeskalacijo ter obnovitev zaupanja v institucije. Potrebno je delati na krepitvi in uveljavljanju demokratičnih standardov. Srbija je demokratična država, a še vedno v tranziciji, in to je nenehen proces. S prihodom Recepa Tayyipa Erdogana in odpravo vloge vojske ter »kemalizma«, je Turčija odprla tranzicijski proces, ki še vedno ni končan. V vseh državah regije potekajo različne faze tranzicije. Protesti proti Erdoganu so se začeli kot okoljski v parku Giza v Istanbulu poleti 2013, cilj pa je bil pravzaprav strmoglavljenje Erdogana z oblasti. Razmere so dosegle vrhunec leta 2016, ko je bil izveden poskus državnega udara in strmoglavljenja Erdogana. Podoben vzorec in vpliv tujega dejavnika je mogoče prepoznati tudi v Srbiji.
Zato je treba v Srbiji začeti procese z več ključnimi točkami: 1.) Vlada bi morala povabiti študente k odprtemu dialogu med vlado in študenti ter drugimi ključnimi akterji. Študenti morajo izbrati svoje predstavnike za pogovore, z zavračanjem dialoga in pogovorov z oblastmi pa bodo postopoma izgubljali naklonjenost državljanov, saj je cilj vsake družbe reševanje družbenih problemov. 2.) Morebitna izvedba predčasnih parlamentarnih volitev, ki bi vladi (ne glede na to, ali je stara ali nova) dale novo legitimnost, bi resetirala politično krajino in omogočila splošno družbeno prenovo. 3.) Reforma institucij in pravne države, reforma policije, sodstva in javne uprave s podporo EU. Transparentna preiskava nasilja nad demonstranti, pa tudi infrastrukturnih napak (npr. primer Novi Sad). 4.) Zaščita državljanskih svoboščin brez uporabe represivnih ukrepov proti demonstrantom in novinarjem. Omogočanje svobode medijev kot temelja družbenega dialoga. 5.) Politična obnova Srbske napredne stranke (SNS) z notranjimi reformami SNS in distanciranjem od kompromitiranih kadrov. Če se to ne zgodi, je realna zamenjava po demokratičnem postopku. 6.) Vloga mednarodne skupnosti. EU bi se morala bolj aktivno vključiti, ne le s kritiko, temveč tudi s konkretnimi spodbudami in pospeševanjem evropske poti Srbije.
Analitiki menijo, da izhod iz trenutne situacije ni v sili, temveč v moči dialoga, zaupanja in odgovornosti. Vlada, ki prizna napake in pokaže pripravljenost na spremembe, ima možnost voditi družbo. Vlado, ki tega ne bo storila, bo nadomestila volja državljanov. Zato je Srbija na zgodovinski prelomnici.
Srbski predsednik Aleksandar Vučić (SNS) je v zadnjih javnih nastopih vse pogosteje priznaval napake vlade, pokazal kanček samokritike in se ni obotavljal obrniti na nekatere funkcionarje Srbske napredne stranke (SNS). Takšen pristop, ki ga na političnem prizorišču Zahodnega Balkana redko vidimo, je mogoče razlagati kot poskus prevzema pobude v času vse izrazitejših družbenih napetosti, političnih pritiskov in mednarodnih izzivov.
Prav ta sposobnost javnega priznanja slabosti lastnega političnega aparata daje Vučiću kredibilnost, da se pozicionira kot vodja, ki je sposoben resetirati politiko in ponuditi odgovor na krizo, s katero se Srbija trenutno sooča. Čeprav kritiki ta manever vidijo kot taktično igro in pripravo na prihodnje volitve, je dejstvo, da lahko politična samokritika, če je iskrena in podprta s konkretnimi potezami, odpre prostor za spremembe znotraj samega sistema.
Ključno vprašanje ostaja: ali bo Vučić izkoristil ta zagon, da se resnično odmakne od kompromitiranih kadrov in politike zaprtih krogov moči – ali bo samokritika ostala v funkciji ohranjanja statusa quo pod krinko reform?
Novinar časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung Michael Martens v nedavnem članku »Kosti, predniki, domovina[2]« opozarja, da je velikosrbski nacionalizem prevzel študentske proteste v Srbiji, in poudarja: »Ta trend je očiten že nekaj časa, vendar ga v tujini komaj opazimo: študentsko gibanje, ki je še vedno glavna gonilna sila protestov, je prevzel velikosrbski nacionalizem.«
Po avtorjevih besedah to že dokazuje seznam govornikov, ki so jih študenti izbrali za shod 28. junija 2025: »Nacionalisti in relativizatorji vojnih zločinov so tekmovali v širjenju velikosrbskih sloganov. Vodja, ki so ga izbrali študenti, ni bil daleč za njimi. Drugi govorci so dajali vtis, da jim ni mar za prvotni cilj protestnega gibanja – namreč za obnovo demokracije in pravne države v Srbiji – temveč za začetek novih vojn proti Kosovu ali Bosni. [3]«
Analitiki menijo, da se je sprva zdelo, da se je študentsko gibanje po tragediji v Novem Sadu, spontano oblikovalo, nekatere opozicijske politične stranke in nekateri tuji dejavniki pa uporabljajo študentske proteste kot orodje za lastne interese, pogosto brez iskrenega zanimanja za same študentske zahteve. To je oslabilo pristnost gibanja in upravičeno povzročilo nezaupanje med državljani.
Radikalizacija in izguba nadzora na protestih, pa tudi nasilje na ulicah, zažiganje kontejnerjev, spopadi s policijo – čeprav pogosto izzvani – ogrožajo miroljuben značaj gibanja. Vstop bolj ekstremnih skupin (navijačev, ideoloških skupin) vodi do izgube nadzora nad naracijo in sporočilom. Nobena demokratična država ne dovoljuje barikad. Francoska država je ostro nasprotovala tako imenovanim »rumenim jopičem« in kršenju javnega reda in miru, nato pa je leta 2018 umrlo 10 protestnikov, 2800 je bilo aretiranih. Podobni dogodki so se zgodili v Italiji, Belgiji in na Nizozemskem. Nič ne sme biti močnejše od zakona in institucij, ki so ključne za uveljavljanje javnega reda in miru.
Očitno primanjkuje jasne organizacije in vodenja. Gibanje se ponaša s svojo »horizontalnostjo«, vendar mu brez jasnega vodstva in strategije grozi razpad in instrumentalizacija. Študenti lahko v pogovorih z oblastmi delujejo kot partnerji le prek izvoljenih predstavnikov. Brez legitimnih javno predstavljenih pogajalcev (ne skritih) in notranje kohezije gibanje zlahka izgubi svojo pogajalsko moč.
V medijskem prostoru okoli protestov krožijo nepreverjene informacije, lažne novice in teorije zarote, tako od samih aktivistov kot od njihovih nasprotnikov. Dezinformacije spodkopavajo verodostojnost gibanja in hranijo režimsko propagando.
Velik del aktivnosti se odvija na družbenih omrežjih, kjer se študenti gibljejo v ideološko homogenih krogih, kar lahko ustvari iluzijo podpore in vodi do izgube širšega družbenega stika, zlasti s starejšim in podeželskim delom prebivalstva.
Posamezniki znotraj gibanja izkoriščajo svoj položaj za osebno promocijo in ustvarjajo »junake protestov« brez vsebinske politične vizije. Takšen »performansni aktivizem« je lahko minljiv in kontraproduktiven.
Študentsko gibanje v Srbiji ima zgodovinski pomen in pristen razlog za svoj obstoj, vendar ni imuno na odstopanja. Če želi ostati relevantna in verodostojna, se mora upreti radikalizaciji, instrumentalizaciji, neorganiziranosti ter vplivu in soupravljanju s strani tujih dejavnikov. Sicer lahko postane le minljiv pojav – in ne gonilo demokratizacije.
Srbsko-bošnjaški oziroma bošnjaško-srbski odnosi predstavljajo enega ključnih in najbolj občutljivih vidikov politične, zgodovinske in družbene dinamike na območju nekdanje Jugoslavije, zlasti v Bosni in Hercegovini, pa tudi v Srbiji in Sandžaku. Obremenjeni so s težko zapuščino devetdesetih let prejšnjega stoletja, hkrati pa nosijo potencial za sodelovanje, stabilizacijo in spravo v regiji.
Zgodovinski kontekst srbsko-bošnjaških odnosov sega od sobivanja do konfliktov. Pred vojno so Bošnjaki in Srbi stoletja živeli drug ob drugem, pogosto v mešanih okoljih in z medsebojnim spoštovanjem, zlasti v Bosni in Hercegovini.
Razpad Jugoslavije je privedel do resnega poslabšanja odnosov, ki je doseglo vrhunec v vojni v Bosni in Hercegovini (1992–1995), kjer so storjeni vojni zločini, zlasti proti nedolžnim žrtvam, pustili globoke rane tako med Bošnjaki kot Srbi.
Po vojni je Daytonski mirovni sporazum (1995) vzpostavil formalni mir, ne pa sprave – medetnično nezaupanje ostaja globoko zakoreninjeno in je na najnižji ravni od podpisa Daytonskega mirovnega sporazuma.
Današnji odnosi med Srbijo in Bošnjaki predstavljajo kompleksno sliko. Uradna naracija Srbije do Bošnjakov je bolj zmerna, vendar genocid v Srebrenici ni priznan, kar je stalna ovira za resnično spravo.
Sandžak ostaja prostor napetosti in marginalizacije, čeprav je vlada SNS vzpostavila koalicijske odnose z obema vodilnima bošnjaškima strankama v Sandžaku in dobro sodelovanje. Sandžak je lahko most in območje sodelovanja, ne pa napetosti – pod pogojem, da se spoštujeta bošnjaška identiteta in posebnost.
Medtem ko srbski politični voditelji iz Republike srbske (npr. Milorad Dodik) zanikajo genocid, slavijo vojne zločince in zagovarjajo odcepitev – kar je neposredno usmerjeno proti bošnjaški identiteti in suverenosti BiH. Po drugi strani pa se bošnjaški voditelji pogosto odzivajo izključno obrambno in nimajo vedno jasne strategije za gradnjo skupne prihodnosti.
Vendar pa obstajajo skupni interesi, kot so gospodarstvo, boj proti revščini, evropske integracije, šport, izobraževalno in kulturno sodelovanje.
V tem pogledu je pomemben medverski dialog med Srbsko pravoslavno cerkvijo (SPC) in Islamsko skupnostjo v Bosni in Hercegovini, ki lahko igra konstruktivno vlogo, če presega nacionalne okvire.
Ključne ovire za izboljšanje so revizionizem in zanikanje zločinov, politizacija zgodovine, nacionalistični diskurz in medijska propaganda ter pomanjkanje iskrene politične volje na obeh straneh.
Izboljšanju odnosov bi pripomoglo skupno priznavanje resnice in spoštovanje žrtev, odprt dialog med intelektualci, verskimi voditelji in civilno družbo, gospodarsko in izobraževalno sodelovanje, politični voditelji, ki gledajo v prihodnost in ne v preteklost, ter ustrezna podpora mednarodne skupnosti v procesih sprave. Odnosi med Srbi in Bošnjaki so ključni za stabilnost in prihodnost Bosne in Hercegovine, seveda ne na račun tretje strani.
Srbsko-bošnjaški odnosi so še vedno obremenjeni s preteklostjo, vendar niso brezupni. Pot do sprave zahteva politični pogum, moralno jasnost in vizijo skupne prihodnosti. Brez tega obstaja tveganje, da bo preteklost nenehno ustvarjala nove delitve. Predolgo ukvarjanje z zgodovinskimi frustracijami lahko vodi v politično inercijo in izgubo ključnih priložnosti za stabilnost in blaginjo tako za Srbe kot za Bošnjake.
Ljubljana/Washington/Bruselj/Beograd/Sarajevo, 8.juli 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Frankfurter Allgemeine Zeitung: Knochen, Ahnen, Vaterland, link: https://fazarchiv.faz.net/faz-portal/document?uid=FAZ__FD02025070450102882462582
[3] DW: Njemački list: Tamna strana srpskog studentskog pokreta, link: https://www.dw.com/sr/nema%C4%8Dki-list-tamna-strana-srpskog-studentskog-pokreta/a-73153931
