Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES[1]) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Ob 30. obletnici podpisa Daytonskega mirovnega sporazuma in prihajajočih predčasnih volitvah za predsednika Republike Srbske, ki bodo 23. novembra 2025, IFIMES prinaša podrobno analizo trenutnega političnega okolja, ključnih akterjev in možnih scenarijev razvoja dogodkov. Iz obsežne študije z naslovom »Bosna in Hercegovina 2025: Opozicija proti 'mandžurskemu kandidatu'?« izpostavljamo najpomembnejše dele.
Bosna in Hercegovina bo 21. novembra 2025 obeležila trideseto obletnico podpisa Daytonskega mirovnega sporazuma[2], le dva dni pozneje, 23. novembra, pa bodo potekale predčasne volitve za predsednika Republike Srbske (RS).
Razlog za predčasne volitve je pravnomočna sodba sodišča Bosne in Hercegovine, ki je Milorada Dodika (SNSD), do nedavnega predsednika RS, obsodilo na eno leto zapora (kasneje spremenjeno v denarno kazen) z izrecno prepovedjo političnega delovanja za obdobje šestih let. Po zakonu je s tem samodejno prenehal njegov mandat predsednika RS.
Ta odločitev je ustvarila globok institucionalni razkol. V prvi fazi so oblasti RS in SNSD sodbo zavrnile in Dodika še naprej obravnavale kot aktivnega političnega voditelja. Medtem so formalno sprejele sodni epilog, vendar ostaja dejstvo, da državne institucije in mednarodni akterji vztrajajo pri brezpogojnem spoštovanju sodnih odločitev.
Tako je nastal paradoks: Dodik je bil formalno politično „nevtraliziran“, dejansko pa je ohranil popoln nadzor nad SNSD in večino institucionalnega aparata RS. Prav iz tega razmerja formalne prepovedi in dejanske moči izhaja model tako imenovanega „mandžurskega kandidata“[3] oziroma „posredniške“ rešitve v obliki kandidature Siniše Karana (SNSD).
Centralna volilna komisija Bosne in Hercegovine (CIK) je potrdila šest kandidatov:
Ostali kandidati so: Dragan Đokanović (Zavezništvo nove politike), Nikola Lazarević (Ekološka stranka RS), Igor Gašević (neodvisen) in Slavko Dragičević (neodvisen).
Čeprav drugi kandidati prispevajo k širini volilne ponudbe, je njihov vpliv na celotni izid omejen in se kaže predvsem v morebitni fragmentaciji opozicijskega volilnega telesa.
Čeprav je sodišče Bosne in Hercegovine Miloradu Dodiku za šest let prepovedalo politično delovanje, pravna in politična praksa v Republiki Srbski kaže povsem drugačno realnost. Po odločitvi sodišča je Dodiku prepovedano opravljati javno funkcijo ali se ukvarjati s kakršno koli dejavnostjo, ki se šteje za politično delovanje. Vendar pa je dejanski red oblasti ostal nespremenjen.
Dodik ima še vedno neomejen nadzor nad ključnimi vzvodi oblasti znotraj SNSD: strankarsko infrastrukturo, široko mrežo zvestih kadrov ter dostopom do javnih virov in nadzorom nad njimi. V takšnem okolju lahko iz zakulisja usklajuje vse ključne procese – od imenovanja kandidatov in vodenja kampanje do oblikovanja strankarskih politik in sporočil. Na ta način dejansko še naprej sodeluje v političnem delovanju, kljub temu da je to formalno prepovedano.
To neskladje med sodbo in realnostjo je posledica dolgoletnega institucionalnega konflikta med oblastmi v RS in državnimi institucijami BiH. Mehanizmi za izvrševanje sodnih odločb so omejeni na ozemlje, kjer državne institucije nimajo polnega operativnega nadzora, kar ustvarja pravno-politični vakuum, v katerem je prepoved težko uveljaviti.
Prav zato Centralna volilna komisija Bosne in Hercegovine ni začasno ustavila kandidature Siniše Karana. CIK je strogo vezana na zakon in lahko deluje le na podlagi bistvenih dejstev, ki se nanašajo na samega kandidata. Zoper Karana ni nobene sodne ali upravne odločbe, ki bi ga pravno onemogočila za kandidaturo. SNSD ga je formalno nominiral, ne Dodika, zato CIK nima pravne podlage za posredovanje, čeprav politična logika nakazuje, da je Karan v bistvu Dodikov „pooblaščeni kandidat“.
Z drugimi besedami, volilna administracija deluje po formi in pravnih postopkih, medtem ko se politična realnost odvija v prostoru, v katerem formalna pravila in dejanska moč niso več v celoti usklajeni.
Med volilno kampanjo so Milorad Dodik in njegovi podporniki uporabljali močno polarizirajočo retoriko, pogosto zaznamovano s sovražnim govorom proti Bošnjakom in muslimanom, kar je bilo še posebej očitno na javnih shodih, na primer v Vzhodnem Sarajevu. Kandidat SNSD Siniša Karan se je predstavil kot »oprana različica« Dodikovih sporočil, pri čemer je prevzel sovražni govor in soočenje z državnimi institucijami, vendar v nekoliko milejšem in bolj vljudnem tonu. Karan se od te retorike ni distanciral, kar postavlja pod vprašaj nedejavnost Centralne volilne komisije BiH glede njegove kandidature.
Na to dinamiko kampanje so se odzvali tudi mednarodni akterji. Zavezništvo civilizacij ZN (UNAOC) in posebni odposlanec ZN za boj proti islamofobiji Miguel Ángel Moratinos sta javno obsodila sovražni govor in izjavila: „Takšna ponižujoča retorika proti Bošnjakom je nezdružljiva z načeli in vrednotami Združenih narodov ter v nasprotju s temeljnim mandatom UNAOC, ki si prizadeva za spodbujanje medsebojnega spoštovanja, konstruktivnega dialoga in mirnega sobivanja med posamezniki in skupnostmi različnih kulturnih in verskih okolij.“ [4]
Osrednja volilna komisija je SNSD zaradi polarizirajoče retorike in sovražnega govora kaznovala s 30.000 KM (približno 15.000 EUR). Čeprav je kazen formalni odgovor, retorika režima še naprej poglablja polarizacijo, mobilizira podpornike SNSD in hkrati spodbuja opozicijo in mednarodne opazovalce k povečanju nadzora nad integriteto in varnostjo volilnega procesa. Posebej zaskrbljujoče je, da se pristojno tožilstvo ni ustrezno odzvalo na te javne provokacije in sovražni govor.
Konec oktobra 2025 je OFAC (ameriško ministrstvo za finance / Urad za nadzor tujega premoženja) napovedal spremembe na svojem seznamu, s katerimi je z njega odstranil Milorada Dodika (29. oktobra 2025). Ta poteza predstavlja pomemben diplomatski in finančni signal, saj formalno odpravlja nekatere premoženjske in finančne omejitve, ki so bile prej naložene posamezniku.
Vendar pa odstranitev s seznama OFAC ne pomeni samodejno odprave sankcij v drugih jurisdikcijah – kot so EU, Združeno kraljestvo, Nemčija, Poljska ali Slovenija – saj vsaka država sama določa svoje ukrepe.
Odprava sankcij proti Dodiku in njegovim sodelavcem, čeprav tehnično olajša njegov politični status v Bosni in Hercegovini in olajša njegovo lobiranje na mednarodnem prizorišču, ne pomeni politične rehabilitacije. Mednarodni akterji Dodikovo politiko še naprej obravnavajo kot destabilizirajoči dejavnik in kanal za ruski vpliv.
Dodikova strategija, katere cilj je izgradnja entitet in dejanskih separatističnih struktur – nekakšne „Južne Osetije“ na Balkanu, s potencialno prisotnostjo ruskih vojaških oporišč – predstavlja resen izziv za EU, NATO in ZDA ter še naprej močno oblikuje regionalno varnost in politično dinamiko.
Po odpravi sankcij OFAC-a povečano vztrajanje srbske članice predsedstva BiH Željke Cvijanović (SNSD) pri sodelovanju z ZDA razkriva ozadje dogovora z Washingtonom. Po teh načelih ne gre le za pot Bosne in Hercegovine v NATO, temveč tudi za možnost vzpostavitve ameriške vojaške baze na ozemlju Republike srbske. Ustvarjanje na videz pozitivnega okolja s strani Dodikovega režima je zato mogoče razumeti kot pripravo terena za takšen razvoj dogodkov.
Na predsedniških volitvah v Republiki Srbski leta 2022 je Jelena Trivić po številnih analizah in zapisih volišč dobila več glasov. Vendar je Centralna volilna komisija (CEC) – pod močnim mednarodnim pritiskom – za zmagovalca razglasila Milorada Dodika.
Vprašanje je, ali se bo podoben scenarij ponovil leta 2025. Odgovor je: možen je, vendar ne v enaki obliki. OVSE/ODIHR ima zdaj okrepljena nadzorna pooblastila, mednarodna pozornost je bistveno intenzivnejša, sodno ozadje volitev in pritisk na CEC pa se bistveno razlikujeta od razmer leta 2022.
Vendar pa glede na globok politično-institucionalni nadzor SNSD nad administrativnimi in strankarskimi viri ostaja tveganje manipulacije veliko in resnično.
Lokalni voditelji, zlasti Draško Stanivuković (Banja Luka – PDP) in Ljubiša Petrović (Bijeljina – SDS), imajo ključno logistično in politično vlogo na prihajajočih volitvah. Njihov vpliv se kaže v nadzoru volišč in volilnih mest, nadzoru lokalne uprave, preprečevanju obstrukcij in mobilizaciji volivcev opozicije.
Če bi Stanivuković deloval pasivno, preračunljivo ali celo obstruktivno, bi se opozicija znašla v precej težkem položaju. Po drugi strani pa lahko njegova aktivna podpora opoziciji omogoči, da v tekmo vstopi z realnimi možnostmi za uspeh, kar okrepi koordinacijo in legitimnost opozicijskega bloka na lokalni ravni.
Retorika Milorada Dodika in SNSD pogosto poudarja, da Republiko Srbsko „ogrožajo“ Sarajevo, tuja sodišča in mednarodne institucije. Vendar pa analize mednarodne skupnosti in strokovnih analitikov kažejo drugačno sliko: politika Milorada Dodika spodkopava ustavni red Bosne in Hercegovine, povečuje etnične napetosti, predstavlja varnostno tveganje za državo in regijo ter povzroča gospodarsko, politično in mednarodno škodo sami RS.
Z drugimi besedami, entiteta RS sama po sebi ni ogrožena – Dodikov režim ogroža Bosno in Hercegovino ter posredno tudi stabilnost same entitete.
V politični percepciji in po mednarodnih analizah se Siniša Karan vse bolj opisuje kot „mandžurski kandidat“ – nominalni nosilec funkcije, ki v resnici služi kot instrument Milorada Dodika. Karan nima avtonomne politične teže; popolnoma sledi Dodikovim navodilom in predstavlja način, kako Dodik ohrani oblast kljub sodni prepovedi, saj deluje kot „legalistična fasada“ režima. Karanova zmaga bi bila pravzaprav zmaga za Dodika, ne pa za kandidata samega.
V primeru Karanove (SNSD) zmage bi pričakovali nadaljevanje Dodikove politike: povečano soočenje z državnimi institucijami, morebitno oblikovanje vzporednih struktur, povečane notranje napetosti v RS, krepitev ruskega vpliva, stagnacija in izolacija entitet ter dodatna destabilizacija Bosne in Hercegovine.
Nasprotno pa bi zmaga Blanuše (SDS) odprla prostor za institucionalni mir, deeskalacijo odnosov na državni ravni, večjo podporo mednarodne skupnosti, začetek političnega dialoga in reform ter krepitev notranje demokratične dinamike v RS. Poleg tega bi Blanušina zmaga omogočila začetek boja proti kriminalu in korupciji ter postopno razgradnjo Dodikovega režima.
Mednarodna skupnost – EU, ZDA, OVSE/ODIHR in OZN – pozorno spremlja volitve v Republiki Srbski, s poudarkom na spoštovanju sodnih odločb, integriteti volilnega procesa in preprečevanju sovražnega govora. Njihov vpliv se izvaja s političnim pritiskom, sankcijami, opazovalnimi misijami in diplomatskimi pobudami.
Srbija se formalno ne vmešava v volitve in se poskuša izogniti destabilizaciji, čeprav vzdržuje tesne stike z Dodikovim režimom. Hrvaška pa zaradi svojih strateških interesov v Bosni in Hercegovini posredno daje prednost nadaljevanju politik SNSD, vendar se hkrati poskuša izogniti izzivanju mednarodne nestabilnosti.
Mednarodni akterji – EU, ZDA, OZN in OVSE – nenehno poudarjajo potrebo po mirnih in preglednih volitvah, aktivno spremljajo morebitni sovražni govor in so pripravljeni posredovati v primeru resnih nepravilnosti, da bi zagotovili legitimnost in stabilnost volilnega procesa.
Predčasne predsedniške volitve v Republiki Srbski potekajo v izjemno napetem institucionalnem in političnem okolju. Sojenje Miloradu Dodiku je ustvarilo precedens, a tudi vakuum moči, ki ga SNSD poskuša zapolniti prek „mandžurskega kandidata“ – pooblaščenca Siniše Karana.
Zmaga Karana bi pomenila nadaljevanje obstoječe politike destabilizacije in konfrontacije z državnimi institucijami in mednarodnim dejavnikom. Nasprotno pa bi zmaga Branka Blanuše odprla prostor za institucionalno preoblikovanje, zmanjšala napetosti in okrepila zaupanje v državne mehanizme, tako v RS kot v Bosni in Hercegovini, ter napovedala odločen boj proti kriminalu in korupciji.
Vloga mednarodne skupnosti ostaja ključna: spremljanje volilnega procesa, preprečevanje manipulacij, odzivanje na sovražni govor, ohranjanje varnosti ter zaščita ustavnega in pravnega reda ter notranje organizacije države.
Končni izid volitev bo v veliki meri odvisen od mobilizacije opozicije in usklajenih dejanj lokalnih voditeljev, zlasti v Banjaluki in Bijeljini, katerih aktivna podpora lahko pomembno vpliva na legitimnost in preglednost volilnega procesa.
Ljubljana/Washington/Bruselj/Banja Luka, 19.november 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Daytonski mirovni sporazum – parafiran 21. novembra 1995 v Daytonu (Ohio, ZDA) in uradno podpisan 14. decembra 1995 v Parizu (Francija). Sporazum je formalno končal tri leta in pol trajajočo vojno v Bosni in Hercegovini ter mednarodno potrdil njeno suverenost, ozemeljsko celovitost in državno strukturo, ki jo sestavljata dve entiteti: Federacija Bosne in Hercegovine (51 % ozemlja Bosne in Hercegovine) in Republika Srbska (49 % ozemlja Bosne in Hercegovine). Z mednarodno arbitražno odločitvijo iz leta 2000 je bilo ustanovljeno tudi okrožje Brčko v Bosni in Hercegovini kot ločena, edinstvena upravna enota s statusom okrožja.
[3] Mandžurski kandidat – politična osebnost ali kandidat, ki je nominalno neodvisen, a je v resnici pod nadzorom ali vplivom skritih centrov moči, najpogosteje zunanjih akterjev ali interesnih skupin. Takšna oseba služi doseganju političnih, varnostnih ali gospodarskih ciljev drugih ljudi, čeprav formalno deluje kot predstavnik ljudstva ali institucije.
[4] Izjava za javnost visokega predstavnika za Zavezništvo civilizacij Združenih narodov (UNAOC) in posebnega odposlanca Združenih narodov za boj proti islamofobiji, dostopna na: https://www.unaoc.org/2025/11/press-statement-nov2025/
