Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES[1]) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Ob 30. obletnici Daytonskega mirovnega sporazuma akademik dr. Mirko Pejanović, podpredsednik Akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine (ANUBIH), zaslužni profesor Univerze v Sarajevu in nekdanji član predsedstva Republike Bosne in Hercegovine (1992–1996), v svojem članku z naslovom »Daytonski mirovni sporazum: uspehi in izzivi pri njegovem izvajanju« preučuje zgodovinski pomen in sodobne izzive tega pomembnega mirovnega sporazuma.
Daytonski mirovni sporazum[2], podpisan leta 1995, je predstavljal zgodovinsko prelomnico v ohranitvi države Bosne in Hercegovine ob koncu 20. stoletja. Soglasje vodilnih svetovnih sil, katerega cilj je bil končati tri leta in pol trajajočo vojno, je privedlo do sprejetja mednarodnega sporazuma, ki je zagotavljal državno suverenost, ozemeljsko celovitost in mednarodno pravno subjektiviteto Bosne in Hercegovine. Članice Varnostnega sveta OZN – Združene države Amerike, Združeno kraljestvo, Francija, Ruska federacija in Zvezna republika Nemčija – so delovale prek Kontaktne skupine in ustvarile okvir za trajen mir v državi.
Večina avtorjev se strinja, da je Daytonski mirovni sporazum igral ključno vlogo pri zaustavitvi vojne v Bosni in Hercegovini. Hkrati kritiki, zlasti v kontekstu Priloge IV[3], poudarjajo, da je ustavno-pravna in teritorialna organizacija, ki temelji na etničnih razlogih, omejevala razvoj funkcionalne države.
Za razliko od mnogih drugih mednarodnih mirovnih sporazumov, Daytonski sporazum mednarodnim institucijam daje jasna pooblastila za njegovo izvajanje.
Ključni akterji v tem procesu so:
V prvem desetletju povojnega obdobja (1995–2005) je bil z aktivnim sodelovanjem mednarodnih institucij dosežen pomemben napredek pri vzpostavljanju varnosti in svobode gibanja državljanov po vsej Bosni in Hercegovini. V prvih povojnih letih je delo predsedstva Bosne in Hercegovine potekalo v Narodnem muzeju zaradi nestrinjanja takratnega srbskega člana predsedstva glede uporabe stavbe predsedstva v Sarajevu kot uradnega sedeža državnih institucij.
V prvih petih letih je visoki predstavnik v sodelovanju z organizacijami civilne družbe oblikoval in vsiljeval rešitve za grb, zastavo in himno, saj med vladajočimi parlamentarnimi strankami ni bilo soglasja.
Parlamentarne volitve leta 1996, 1998 in 2000 z dvoletnimi mandati državnega in entitetskih parlamentov, so predstavljale poskus v cilju pospešene demokratične konsolidacije in krepitve večetničnih državljanskih strank, čeprav so etnične stranke še naprej prevladovale v rezultatih volitev.
Zaradi pomanjkanja soglasja med etničnimi strankami glede izgradnje miru in državnih institucij, je Svet za uresničevanje miru (PIC) leta 1998 visokemu predstavniku podelil tako imenovana bonska[4] pooblastila, na podlagi katerih je sprejel 145 zakonov v pristojnosti Parlamentarne skupščine BiH.
Ti zakoni so omogočili izvajanje reform za utrditev miru in vzpostavitev ključnih državnih institucij. Z reformami sta bili ustanovljeni Državna mejna služba (kasneje Mejna policija) in Uprava za posredno obdavčenje, struktura Sveta ministrov BiH pa se je razširila s treh na devet ministrstev, vključno z ministrstvi za varnost, pravosodje, človekove pravice in begunce, promet in komunikacije, zakladnico in finance ter obrambo. To je ustvarilo močnejšo izvršilno zmogljivost za izvajanje reform in podporo procesu vključevanja Bosne in Hercegovine v Evropsko unijo.
Združitev entitetskih vojsk v enotne oborožene sile Bosne in Hercegovine predstavlja eno najpomembnejših reform postdaytonskega obdobja, ki omogoča popolno integracijo entitetskih sil in institucij na področju obrambe. Razvoj oboroženih sil Bosne in Hercegovine v skladu s standardi Nata je utrl pot postopnemu vključevanju države v zavezništvo Nato, kot je opredeljeno v Zakonu o obrambi Bosne in Hercegovine.
Pomembne reforme so bile izvedene tudi na področju pravosodja in varnosti: ustanovljeno je bilo Sodišče in tožilstvo Bosne in Hercegovine, Visoki sodni in tožilski svet (HJPC), medtem ko sta Obveščevalno-varnostna agencija (OSA) in Državna agencija za preiskave in zaščito (SIPA) postavili temelje za funkcionalen varnostni sistem države.
Polno izvajanje Daytonskega mirovnega sporazuma poteka skozi proces vključevanja Bosne in Hercegovine v Evropsko unijo in Nato, ki je zaradi pomanjkanja soglasja vladajočih strank v Parlamentarni skupščini Bosne in Hercegovine napredoval počasneje. Od leta 2015 se uporaba bonskih pooblastil visokega predstavnika mednarodne skupnosti (OHR) postopoma zmanjšuje.
Geopolitični razvoj dogodkov ob koncu tretjega desetletja Daytonskega sporazuma, zlasti agresija Ruske federacije na Ukrajino leta 2022, je ogrozil mir v Evropi, hkrati pa pospešil procese evropske integracije. V tem kontekstu je Svet Evropske unije Bosni in Hercegovini podelil status kandidatke za članstvo v EU, z načrtom za začetek pogajanj konec leta 2025.
Blokade institucij Bosne in Hercegovine in destruktivne dejavnosti Narodne skupščine Republike Srbske so upočasnile sprejemanje zakonov in izvajanje reform, vendar so bile te ovire v letu 2025 premagane s sodbami Sodišča Bosne in Hercegovine. Odstavitev Milorada Dodika (SNSD) s položaja predsednika Republike Srbske je pomenila prelomnico v krepitvi državnih institucij in nadaljevanju procesa evropske integracije.
Dokler bodo politične razmere v Bosni in Hercegovini nestabilne, zaznamovane z manjšimi in večjimi krizami, je obstoj in delovanje institucije visokega predstavnika mednarodne skupnosti (OHR) nujen. Njegova vloga je še posebej pomembna pri:
V zadnjih treh desetletjih je OHR z uporabo svojih bonskih pooblastil posredoval, ko vladajoče stranke v Parlamentarni skupščini niso dosegle soglasja. Ta funkcija ostaja potrebna, dokler Bosna in Hercegovina ne postane polnopravna članica EU, nadaljevanje mandata OHR v prihodnjih letih pa je neposredno povezano s pospešitvijo vključevanja BiH v EU in Nato ter preprečevanjem novih varnostnih izzivov in groženj.
Priporočila za pospešitev evropske integracije BiH:
Ključni ukrep Urada visokega predstavnika (OHR) je podpora sprejetju evropske klavzule v ustavi BiH, ki bi pospešila izvajanje evropskega pravnega reda. OHR bi moral tudi pritiskati na parlamentarne stranke, da po volitvah leta 2026 oblikujejo široko koalicijo za evropsko, demokratično in pravno Bosno in Hercegovino, kar bi zmagovalnim strankam pokazalo odgovornost za izvajanje politike evropskega povezovanja.
OHR ima pomembno vlogo tudi pri ustvarjanju geopolitičnih predpogojev za izvajanje ustavnih reform, potrebnih za pospešitev integracije BiH v EU. Predvidena je krepitev demokratične zmogljivosti državnih institucij s spremembami strukture parlamentarne skupščine BiH. Predstavniški dom bi imel 97 članov namesto sedanjih 42, teritorialne enote za izvolitev članov pa bi prečkale meje entitet. S povečanjem števila članov bi se zakonodajni proces intenzivneje pripravljal prek komisij in odborov, z aktivnejšo udeležbo strokovnih združenj in organizacij civilne družbe. Vzporedno bi se reformirala struktura in pristojnosti Doma narodov Parlamentarne skupščine Bosne in Hercegovine.
Kar zadeva Svet ministrov Bosne in Hercegovine, se predlaga njegova razširitev z dvema novima ministrstvoma: Ministrstvom za znanost in tehnološki razvoj ter Ministrstvom za kmetijstvo in ekologijo.
Ljubljana/Sarajevo, 20.november 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Daytonski mirovni sporazum – parafiran 21. novembra 1995 v Daytonu v Ohiu v ZDA in uradno podpisan 14. decembra 1995 v Parizu v Franciji; formalno je končal tri leta in pol trajajočo vojno v Bosni in Hercegovini ter zagotovil mednarodno pravno priznanje njene suverenosti, ozemeljske celovitosti in državne strukture, povezava:
[3] Aneks 4 - Ustava Bosne in Hercegovine, povezava:
https://www.ustavnisud.ba/public/down/USTAV_BOSNE_I_HERCEGOVINE_bos.pdf
[4] Bonska pooblastila Urada visokega predstavnika (OHR) – niz pooblastil in avtoritet visokega predstavnika mednarodne skupnosti (OHR) v Bosni in Hercegovini, ki mu omogočajo posredovanje, kadar lokalne oblasti niso sposobne ali nočejo izvajati Daytonskega mirovnega sporazuma in zakonov Bosne in Hercegovine. Ime izvira iz Bonske konference leta 1997 v Bonnu v Nemčiji, ko je bil mandat OHR formalno razširjen. Ključne značilnosti bonskih pooblastil vključujejo pravico do sprejemanja zakonov in predpisov, razreševanja uradnikov, nalaganja sankcij ter zagotavljanja izvajanja miru in reform. Bonska pooblastila služijo kot »zadnja možnost« mednarodne skupnosti za delovanje institucij in izvajanje reformne agende v Bosni in Hercegovini.
