Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V raziskavi z naslovom »Mir v Ukrajini od Washingtona do Moskve preko Budimpešte. Kje je Bukarešta?«, upokojeni general Corneliu Pivariu, član Svetovalnega odbora IFIMES ter ustanovitelj in nekdanji izvršni direktor Ingepo Consulting, analizira vlogo Budimpešte kot diskretnega kanala med Washingtonom in Moskvo.
"Mir se ne odloča tam, kjer se preliva kri, ampak tam, kjer se preoblikujejo zemljevidi."
Corneliu Pivariu
Vojna v Ukrajini že več kot dve leti in pol ni le človeška tragedija in preizkus nacionalne odpornosti, temveč je postala tudi bojišče velikih sil – polje, kjer se diplomacija prepleta z globalnimi gospodarskimi in geopolitičnimi interesi. V tem obdobju je bilo nekaj diskretnih poskusov dialoga med Washingtonom in Moskvo, pa tudi več evropskih ali regionalnih pobud, ki so poskušale orisati predpostavke potencialnega miru.
Zdi se, da Budimpešta vse bolj postaja povezava med obema središčema moči. Madžarska, ki ohranja aktiven komunikacijski kanal z Moskvo, hkrati pa ostaja članica Nata in EU, se spretno pozicionira kot neformalni, a pragmatični posrednik v kontekstu, kjer drugi evropski akterji dajejo prednost odločni retoriki pred neposrednim dialogom.
Tako Združene države kot Rusija imata srednjeročno skupni interes za stabilizacijo razmer. Washington si predstavlja globalno strateško preoblikovanje, v katerem bi azijsko-pacifiški obrat postal prednostna naloga, kar bi zahtevalo racionalizacijo prizadevanj in virov, namenjenih Ukrajini. Moskva pa si po drugi strani prizadeva utrditi svoje ozemeljske pridobitve in se izogniti notranji izčrpanosti, ki bi lahko ogrozila stabilnost režima. Znotraj tega krhkega ravnovesja lahko vsak verodostojen posrednik – pa naj bo to država, organizacija ali vodja – igra vlogo različnega pomena.
Madžarska si je v Evropski uniji izoblikovala edinstven položaj: vzdržuje tesne gospodarske in energetske odnose z Rusijo, hkrati pa polnopravno sodeluje v strukturah Nata in mehanizmih EU. Premier Viktor Orbán je bil med redkimi evropskimi voditelji, ki je nadaljeval neposreden dialog s Kremljem, hkrati pa je ohranjal pragmatično odprtost do Washingtona, ne glede na to, katera vlada je na oblasti.
Glede izida pogajanj, ki naj bi se kmalu začela v Budimpešti[2], je najverjetnejši scenarij, da bi ta pomenila načelni dogovor in formulacijo v smislu: »strani priznavata nujnost rešitve, dosežene s pogajanji, in se zavezujeta, da se bosta izognili nadaljnji eskalaciji.« Fronta bo ostala relativno stabilna, diplomacija pa bi lahko ponovno prevzela pobudo namesto vojaških akcij. Več pa bo jasno po krogu pogajanj v Budimpešti.
Ni naključje, da nekatere delujoče diplomatske poti med Vzhodom in Zahodom diskretno potekajo skozi Budimpešto. Ob očitnem zastoju v večstranskih pogajanjih, se ta na videz obrobna prestolnica spreminja v ravnotežno točko za posredne rusko-ameriške razprave o arhitekturi prihodnje evropske ureditve.
Budimpešta ima tudi poseben zgodovinski pomen. Leta 1994 je bil tukaj podpisan Budimpeštanski memorandum – dokument, s katerim se je Ukrajina odpovedala svojemu jedrskemu orožju v zameno za varnostna jamstva Združenih držav Amerike, Združenega kraljestva in Rusije. Memorandum je določal spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti Ukrajine – zavez, ki so bile hudo kršene z aneksijo Krima in kasneje z invazijo leta 2022.
Vrnitev Budimpešte v ospredje mirovnih pogajanj torej ni zgolj geografsko naključje, temveč tudi simbolična ponovna aktivacija mednarodne zaveze, ki je nekoč zagotavljala regionalno stabilnost – ali morda ironija same zgodovine.
Evropska unija kot celota preživlja obdobje strateške dvoumnosti. Čeprav podpora Ukrajini ostaja točka deklarativnega soglasja, obstajajo med državami članicami znatne razlike glede ravni vojaške vpletenosti, ekonomske trajnosti pomoči in perspektiv glede morebitnih pogajanj z Rusijo.
Madžarska tukaj igra dvojno, a premišljeno igro: s kritičnim diskurzom do Bruslja utrjuje svoj notranji in regionalni položaj, vendar nikoli ne zapusti evropskega institucionalnega okvira. V resnici Budimpešta izkorišča notranja protislovja EU, da se legitimizira kot »realistični glas« v zboru pogosto idealističnih sporočil.
Tako Evropska unija – ujeta med svojo gospodarsko odvisnostjo in željo po strateški avtonomiji – ne more artikulirati lastnega konkretnega mirovnega predloga (ali pa se morda odloči, da tega ne bo storila), zato pobudo prepušča drugim.
Tako v ameriški prestolnici kot v Kremlju je v zadnjih mesecih opaziti bolj umirjen ton. V Združenih državah Amerike se zdi, da javno mnenje in kongres vse bolj nerada podpirata odprte vojaške napore, medtem ko si Rusija prizadeva doseči »pozicijski mir«, ki bi legitimiziral njene ozemeljske pridobitve.
Od tod ponovno zanimanje za posredne formate pogajanj, ki vključujejo posredniške prestolnice. Budimpešta, pa tudi Ankara in celo Peking, igrajo subtilno vlogo v tej mreži diplomatskih sporočil in signalov – kjer ni ničesar uradno razglašenega, a je vse skrbno izračunano.
Romunija, ki leži na meji konflikta in ima velik strateški interes za stabilnost črnomorske regije, ostaja bolj previden opazovalec kot angažiran akter. Čeprav je članica Nata in EU, Bukarešti ni uspelo zgraditi posebne pobude ali vloge v evropskem dialogu o Ukrajini.
Medtem ko Madžarska, Turčija in celo Poljska aktivno spodbujajo lastne agende, obstaja nevarnost, da odsotnost Romunije v tej diplomatski igri postane stalnica. Pomanjkanje skladne zunanjepolitične strategije, ki ga še poslabšuje razdrobljenost notranjega odločanja, omejuje sposobnost države, da bi jo dojemali kot partnerico z iniciativo in regionalno vizijo.
Pravzaprav je vprašanje v podnaslovu izrazito retorično, dokler romunski politični razred ostaja ujetnik drugih interesov in ozkih perspektiv.
Mir od Washingtona do Moskve preko Budimpešte ni metafora, temveč diplomatska realnost v nastajanju.
Budimpešta je razumela, da v svetu, kjer se velike sile pogajajo prek glav regionalnih akterjev, tisti, ki uspe postati posrednik ali katalizator, pridobi vpliv – tudi brez večje vojaške ali gospodarske moči. Romunija pa ostaja v udobnem območju strateške skladnosti, ne da bi predlagala lastne rešitve ali platforme za dialog.
Če bo o miru v Ukrajini na koncu odločeno – tako ali drugače – od Washingtona in Moskve, preko Budimpešte, Romuniji ostajata vsaj dve legitimni vprašanji: Kje je Bukarešta? In kako dolgo bo Bukarešta ostala zgolj obveščena, a nevpletena prestolnica v procesu, ki bo oblikoval prihodnost Vzhodne Evrope?
Uradni viri in primarni dokumenti
1. Budapest Memorandum on Security Assurances, signed in Budapest, 5 December 1994.
– United Nations Treaty Collection, Depositary Notification C.N.911.1994.TREATIES-5.
2.U.S. Department of State. Press Statements and Briefings on Ukraine and Russia (2022–2025).
3. The Kremlin. Official Transcripts and Statements on the “Special Military Operation” and Peace Proposals (2022–2025).
4. European External Action Service (EEAS). EU Foreign Affairs Council 5. Conclusions on Ukraine and Security Architecture (2023–2025).
5. NATO. Vilnius and Washington Summit Communiqués (2023, 2024).
Geopolitical Analyses and Think Tanks
6. Chatham House (London). “Security and Diplomacy in Post-Conflict Ukraine.” Research Paper, 2024.
7. Carnegie Endowment for International Peace. “Negotiating with Moscow: Lessons from the Minsk and Astana Formats.” Policy Brief, 2023.
8. RAND Corporation. “Frozen Conflicts and Negotiated Settlements in Eastern Europe.” Santa Monica, 2023.
9. Center for Strategic and International Studies (CSIS). “The Future of U.S.–Russia Relations: Limited Engagement under Pressure.” Washington D.C., 2024.
10. Royal United Services Institute (RUSI). “Hungary’s Strategic Hedging in the NATO–Russia Equation.” London, 2024.
11. European Council on Foreign Relations (ECFR). “Europe’s Divided Response to the Ukrainian War: Between Values and Realpolitik.” Brussels, 2023.
Theoretical Analyses and Reflections
12. Brzezinski, Zbigniew. The Grand Chessboard: American Primacy and Its Geostrategic Imperatives. New York: Basic Books, 1997.
13. Kissinger, Henry. World Order. New York: Penguin Press, 2014.
14. Mearsheimer, John J. The Tragedy of Great Power Politics. New York: W.W. Norton, 2021 (Updated Edition).
15. Walt, Stephen M. “Realism and Restraint in the Age of Multipolarity.”Foreign Affairs, 2023.
16. Severin, Adrian. Policentric Harmony: A New Model of Global Cooperation and Security. Bucharest, 2024.
17. Pivariu, Corneliu. Global Geopolitical Evolutions in the First Quarter of the 21st Century. Romania in This Context. Forecasts for 2050, Financial Intelligence, 2025
Selected Analytical Articles and Media Sources
18. Financial Times. “Trump, Putin, and the New Architecture of Power: Why Budapest Matters.” October 2025.
19. Reuters. “Hungary to Ensure Putin Can Enter Country for Trump Meeting in Budapest.” October 2025.
20. France 24. “Zelensky Ready to Join Putin–Trump Summit if Invited.” October 2025.
21. Bloomberg. “EU Uneasy as Hungary Hosts Potential Trump–Putin Talks.” October 2025.
22. Diplomat Magazine (The Hague). “Regional Balances and the New European Security Format.” Issue 3/2025.
O avtorju:
Corneliu Pivariu je visoko odlikovan upokojeni general romunske vojske. Ustanovil je, in dve desetletji tudi vodil, eno izmed najbolj vplivnih revij o geopolitiki in mednarodnih odnosih v Vzhodni Evropi, dvojezično revijo »Geostrategic Pulse«. General Pivariu je član svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja mnenje avtorja in ne odraža nujno stališče inštituta IFIMES.
Ljubljana/Brașov, 10. november 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] According to a statement released by the White House on October 21, 2025, President Donald J. Trump announced the postponement of the planned meeting in Budapest with Russian President Vladimir Putin to an unspecified later date. The statement noted that the decision was made “following ongoing diplomatic consultations and recent international developments.” (Source: White House Press Office, Statement by the President, October 21, 2025; Reuters, Associated Press, October 22, 2025.)
