Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno spremlja in analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu ter po svetu. V obsežni analizi z naslovom »Od formalne svobode do notranje konformnosti: Anatomija nepopolne demokracije – Romunija« dr. Cătălin Balog, analitik in strokovnjak z bogatimi izkušnjami na področju obveščevalne dejavnosti, informacijske varnosti in strateškega komuniciranja, poglobljeno raziskuje napetosti med demokratičnimi oblikami vladavine in podedovanimi avtoritarnimi refleksi, ki zaznamujejo sodobno Romunijo.
Romunija se nahaja v obdobju moralne in institucionalne tranzicije, v katerem je svoboda dosežena kot zunanja oblika, vendar še ni ponotranjena kot zavestna odgovornost. Poslušnost in konformizem, oblikovana skozi dolgo zgodovino prilagajanja, sta se razvila v subtilna mehanizma družbenega ravnotežja – ohranjata red, a hkrati zavirata globoko preobrazbo.
Članek analizira, kako ta kultura notranjega konformizma ustvarja videz stabilnosti – »strupeno stabilnost« – ki se vzdržuje s preudarnostjo, lojalnostjo in izogibanjem tveganju. Nasprotno, lik poštenega državljana predstavlja edini vir moralne avtentičnosti, sposoben znova povezati svobodo z dostojanstvom.
Študija je del raziskovalne serije »Anatomija nepopolne demokracije – Romunija« in ponuja lucidno refleksijo o prepletu resnice, odgovornosti in demokratične kulture v postavtoritarnih družbah.
Postkomunistična Romunija je v zadnjih desetletjih doživela obsežno tranzicijo, ki je temeljito preoblikovala odnos med državo in državljanom. Spremembe režima leta 1989 so odprle pot demokratičnemu redu, vendar je bila njegova resnična preobrazba manj odvisna od institucionalnih reform in bolj od tega, kako so se ljudje naučili živeti s svobodo. Čeprav so bila pravila prepisana, so družbeni refleksi še naprej sledili vzorcem, ki so se izoblikovali skozi dolgo zgodovino prilagajanja kot načina preživetja.
Demokracija je rasla postopoma – skozi kopičenje izkušenj, kompromisov in občutno mešanico nezaupanja ter upanja. Institucije so začele delovati, vendar pogosto brez popolnega zaupanja tistih, ki naj bi jih predstavljale. V javnem prostoru se je udeležba dojemala kot proceduralna dolžnost, ne pa kot izraz prepričanja. Kritični duh je postopno nadomestila premišljena previdnost, oblikovana iz dolgoletne izkušnje negotovosti.
V tem krhkem ravnovesju se je oblikoval prostor funkcionalne nevtralnosti – koridor preživetja, v katerem resnica ohranja svojo prisotnost, a izgublja svojo preobrazbeno moč. Ideje krožijo, vrednote se razglašajo, vendar redko sprožijo globlje spremembe v vedenju. Namesto resničnega soočenja idej družba pogosto izbere udobje soglasja in mirnost stabilnosti.
Cilj tega članka je raziskati mehanizme, s katerimi lahko na videz utrjena demokracija postane ujetnica lastnih refleksov ohranjanja. Analiza se ne usmerja v individualne neuspehe, temveč v vztrajanje kulture racionalizirane podrejenosti, ki se izraža skozi institucionalno poslušnost in družbeni konformizem. Ta kultura zagotavlja stabilnost, a hkrati zavira spremembe; ohranja ravnovesje, a zmanjšuje sposobnost družbe za notranjo obnovo.
Razumevanje teh procesov se ne začne z vprašanjem, ali romunska demokracija preživi, temveč z vprašanjem, kako se preoblikuje, ko svoboda ni več doživeta kot ideal, temveč se izvaja kot rutina.
Dolga zgodovina prilagajanja je v Romuniji poslušnost preoblikovala v obliko praktične inteligence. V odsotnosti zaupanja je podreditev postala strategija zaščite, molk pa način ohranjanja ravnotežja. Sčasoma so se ti vedenjski vzorci globoko vtisnili v družbeno tkivo in prerasli v kulturo izogibanja tveganjem. To ni bila zavestna izbira, temveč posledica stoletij, v katerih je osebna varnost temeljila na diskretnosti in poslušnosti.
V družbah, kjer je bila svoboda pridobljena skozi dolgotrajen boj, se je državljanski pogum razvil v javno vrlino. V Romuniji pa je bila svoboda prej koncesija zgodovine – nenadno odprto okno v svet, ki se še ni naučil dihati zraka odgovornosti. Tako se je refleks izogibanja razkritju spremenil v obliko kolektivnega razuma: vedeti, kdaj molčati, komu pritrditi in kako ne zmotiti navideznega reda.
Socialna psihologija je pokazala, da poslušnost ni izjema, temveč človeška konstanta. Eksperimenti Stanleyja Milgrama so dokazali, da se posamezniki v močnem institucionalnem okviru pogosto podredijo avtoriteti – tudi proti lastni vesti. Poskusi Solomona Ascha o družbeni konformnosti so pokazali, da skupinski pritisk lahko popači zaznavanje do te mere, da spremeni očitno resničnost. Philip Zimbardo pa je v svoji znameniti študiji o vedenju v pogojih moči pokazal, kako hitro lahko vloge postanejo močnejše od načel.
Ti mehanizmi niso zgolj teoretični – natančno opisujejo vsakodnevno delovanje družbe, ki svoje člane uči, da je preživetje pogojeno s konformnostjo. V romunskem javnem življenju se poslušnost ne izraža z neposredno prisilo, temveč kot tiho zavezništvo med strahom in preudarnostjo. Ljudje niso prisiljeni v soglasje – naučijo se, da nestrinjanje ima ceno. Ta logika »strateške zmernosti« vodi do družbene paradigme, v kateri se odsotnost poguma ne razume kot pomanjkljivost, temveč kot dokaz razsodnosti.
Danes poslušnost deluje predvsem skozi institucionalne rituale. Vsako področje ima svoje oblike skladnosti: politika skozi zvestobo, administracija skozi proceduralni konformizem, delovno okolje skozi molk, ki varuje položaj. Rezultat je družba, ki je na videz urejena, a v svojem bistvu statična – kjer je pobuda sumljiva, konformizem pa najzanesljivejša pot do priznanja.
V takšnem okolju svoboda ne izgine, temveč se preoblikuje v simulirano odgovornost. Sodelovanje postane formalnost, pogum se umakne v notranjost, dostojanstvo pa se zamenjuje s prilagajanjem. Refleksi poslušnosti niso več zunanja prisila, temveč notranji mehanizem, ki deluje skozi potrebo po varnosti, izogibanje konfliktom in tiho sprejemanje, da molk lahko nadomesti pravičnost.
Resnični problem ni v samem obstoju teh refleksov, temveč v naši nezmožnosti, da jih ozavestimo. Zrela demokracija poslušnosti ne odpravlja – preobraža jo v državljansko disciplino; konformizma ne zanika – postavlja ga pod nadzor moralnega razuma. Kolektivni razvoj je odvisen od te preobrazbe: od strahu pred avtoriteto k spoštovanju pravil, od molka samozaščite k odgovornemu dialogu.
Brez te notranje preobrazbe svoboda ostaja državljanski ritual brez vsebine, državljan pa discipliniran igralec v predstavi, ki se odvija sama od sebe.
V vsakem političnem sistemu obstaja stalna napetost med idealom predstavništva in nagonom po ohranitvi oblasti. V Romuniji se je to ravnovesje stabiliziralo v obliki politokracije: razreda upraviteljev demokracije, ki ji ne služijo več, temveč jo obvladujejo kot svojo lastno dediščino. Politokracija ni ideologija niti zarota, temveč naravni rezultat selekcijskega mehanizma, ki daje prednost zvestobi pred kompetenco in preudarnosti pred pobudo.
Politični sistem se je sčasoma naučil zaščititi z dvojnim filtrom. Prvi, birokratski, temelji na predpisih, komisijah in obrazcih, ki potrjujejo postopek, redko pa dejansko izvedbo. Drugi, psihološki, je podprt z mrežo osebnih odvisnosti, ki zagotavlja stabilnost skozi hvaležnost in molk. Skupaj ta dva filtra ustvarjata konzervativno demokracijo, ki je bolj skrbna za lastno ravnovesje kot za resnične spremembe.
Politokracija deluje učinkovito prav zato, ker ne potrebuje avtoritarnosti. Ne prepoveduje razprave, ampak jo razvodeni; ne blokira pobude, ampak jo preusmeri v neškodljive kanale. Moč se ne vsiljuje s prisilo, temveč z upravljanjem rutine in udomačevanjem pričakovanj. V tem okviru postane individualna kompetenca tveganje, lucidnost pa oblika izolacije.
Ujetništvo demokracije se ne prepozna po odsotnosti svobode, temveč po odsotnosti posledic. Vsako dejanje, ne glede na resnost, absorbira sistem medsebojnih opravičil. Odgovornost se razdrobi do točke izumrtja, kolektivna krivda pa postane oblika solidarnosti. Institucije se medsebojno ščitijo, medtem ko se državljan prilagaja stalnemu uravnoteževanju, prepričan, da bi sprememba motila red. Ta vrsta stabilnosti je po naravi strupena: ne zato, ker uničuje, ampak ker nevtralizira. Politokracija ne povzroča kriz, temveč jih absorbuje; ne boji se škandalov, temveč jih spremeni v nadzorovano predstavo. Moč se reproducira z majhnimi gestami, tihimi sokrivdami, skrbno porazdelitvijo uslug in priročnimi molki. Kar na videz deluje kot mirna demokracija, je v resnici prefinjena mreža ravnovesja med interesi in strahovi.
V takšnem sistemu državljan ni več udeleženec, temveč pogojni upravičenec stabilnosti. Uživa formalne svoboščine, a se izogiba njihovi polni uporabi, da ne bi motil splošne harmonije. Poleg glasovanja postane državljanska udeležba zgolj gesta podobe, kritika pa vaja v občasni frustraciji. Politokracija tolerira izpodbijanje, vendar ga nevtralizira z integracijo: disidentstvo se spremeni v funkcijo, upor v pogovorno oddajo, ogorčenje pa v rutino.
Ta subtilen mehanizem pojasnjuje, zakaj lahko Romunija ostane demokracija brez demokratov. Zakoni se spoštujejo, vendar se ne uporabljajo enotno; institucije delujejo, a le redko tvegajo odločitev; ljudje volijo, a njihovi glasovi se raztopijo v sistem, ki se globinsko ne spreminja. Politokracija ne živi od konflikta, temveč od kontinuitete.
Paradoksalno je, da prav odsotnost katastrof zagotavlja dolgo življenjsko dobo tega modela. Nič ni dovolj resno, da bi povzročilo prelom, a tudi nič ni dovolj dobro, da bi ustvarilo zaupanje. Sistem preživi zaradi trajnega, a omrtvičenega ravnovesja. Razumevanje politokracije ne pomeni obsojanja politikov, temveč prepoznavanja kulture funkcionalne povprečnosti, ki se razteza na vsa področja javnega življenja. Pravi ulov ni institucionalen, temveč mentalen: refleks izogibanja nujnosti, zamenjevanje zvestobe s kompetentnostjo in ravnovesja z resignacijo.
Stabilnost je ena najbolj iskanih oblik kolektivne varnosti, a hkrati tudi ena najbolj krhkih. V mladih demokracijah pogosto postane sama sebi namen, ne pa rezultat uspešnosti. V Romuniji se je stabilnost postopoma spremenila v mehanizem samozaščite političnega in upravnega sistema – ne služi državljanom, temveč ohranja lastni red.
Ta stabilnost je »strupena« ne zato, ker bi bila vsiljena, temveč ker je posnemana. Ustvarja iluzijo institucionalne skladnosti, a skriva strukturno odvisnost od improvizacije. Za vsako krizo obstajajo iste varnostne mreže, isti refleksi ravnotežja med skupinami, ista sposobnost absorbiranja konfliktov brez njihove rešitve. Sistem se ne spreminja, temveč se nenehno prilagaja, da ohrani svoj funkcionalni videz.
Sposobnost samouravnoteževanja podvoji kultura navidezne kompetentnosti. V družbi, kjer zasluge niso temeljni kriterij, se kompetentnost spremeni v jezik legitimizacije: sklicuje se na strokovnost, a selekcionira predvidljivost; govori o profesionalnosti, a spodbuja konformistično varnost. Sčasoma se vrednote obrnejo: nagrajeni niso tisti, ki dobro opravljajo delo, temveč tisti, ki so združljivi s sistemom.
Ta iluzija kompetence je ena najučinkovitejših oblik simbolnega nadzora. Sistemu omogoča, da svojo inercijo upravičuje z diskurzom stabilnosti: »ni popoln, a deluje«, »ni idealen, a je uravnotežen«. V resnici ravnovesje ni posledica zrelosti, temveč kolektivne utrujenosti. Ljudje ne zahtevajo več sprememb, temveč minimalno skladnost; ne iščejo voditeljev, temveč zagotovila predvidljivosti.
Mehanizem toksične stabilnosti se reproducira skozi zavezništvo med nesposobnostjo in preudarnostjo. Šibki niso izključeni, ker ne predstavljajo grožnje; pogumni niso kooptirani, ker bi lahko destabilizirali red. Namesto konkurence se vzpostavi trajno sobivanje, kjer vsaka raven sistema varuje svojo cono udobja.
To vodi v obratno meritokracijo, kjer uspeh ni opredeljen z rezultati, temveč s preživetjem. Prava kompetenca se dojema kot nepredvidljiva, inovacija kot tveganje. Uspešnost postane sumljiva, stagnacija pa znak ravnovesja. Družba sprejme logiko, po kateri je stabilnost sama vrlina, tudi če ne prinaša napredka.
Dinamika je najbolj očitna v upravi, gospodarstvu in kulturi: v upravi napredovanja ne odražajo zaslug, temveč zvestoba; v gospodarstvu uspeh ne sledi vedno inovacijam, temveč pripadnosti; v kulturi se vrednost potrjuje z navezanostjo na vplivne kroge, ne z avtentičnim priznanjem. Vsa področja se združujejo v sistem negativne selekcije, kjer povprečnost postane norma in zagotovilo za stabilnost.
Politokracija temelji na tem mehanizmu: ravnovesju med odvisnostjo in udobjem, kjer nihče nima resničnega interesa, da bi motil navidezni mir. Moč se ne sooča več, temveč se ohranja; kritika ne ustvarja posledic, temveč le diskurz. Sistem ostaja v stanju »nadzorovanega gibanja« – dovolj, da daje vtis življenja, a nikoli dovolj za resnično preobrazbo.
Razumevanje toksične stabilnosti ne pomeni zavračanja reda, temveč priznanje, da ravnovesje, ki temelji na strahu in resignaciji, ne more vzdrževati razvoja. Prava stabilnost ne izhaja iz tišine, temveč iz zaupanja v predvidljiv in pravičen okvir. Brez tega koraka družba ostaja ujeta v krogu samoopravičevanja, kjer vsaka raven sistema brani svoje udobje v imenu skupnega dobrega.
Vsak politični sistem, ne glede na svojo kompleksnost, se na koncu zanaša na pripravljenost ljudi verjeti, da je pravičnost mogoča. Ko to prepričanje oslabi, se demokracija ne sesuje naenkrat, temveč se postopoma izprazni vsebine. Zakoni ostanejo, postopki delujejo, a moralni pomen sodelovanja se razvodeni. V takih trenutkih pošten državljan ni le etična figura, temveč pogoj notranjega ravnovesja za celotno skupnost.
Biti pošten v sistemu, kjer prevladuje politokracija, ne pomeni biti junak, temveč zavrniti sodelovanje v laži o udobju. Iskrenost ni glasna; deluje z doslednostjo in z zavrnitvijo odpovedi lucidnosti. Takšno vedenje ne spremeni sveta takoj, vendar ohranja možnost sprememb. Brez njega se vsaka oblika javne odgovornosti spremeni v prazen ritual.
V družbi, kjer je prilagajanje postalo vrlina, pošten državljan predstavlja paradoks. Sodeluje v sistemu, a se z njim ne zamenja. Sprejema pravila, a jim ne dovoli, da nadomestijo njegovo vest. Že s svojim obstojem uvaja koristno napetost med zakonitostjo in moralo, med tem, kar je dovoljeno, in tem, kar je prav. Ta napetost je znak žive demokracije; njena odsotnost napoveduje začetek degradacije.
Iskrenost ni dejanje upora, temveč način, kako ostati celoten v razdrobljeni resničnosti. Ne zahteva spektakla, temveč kontinuitete; ne hrani se z ogorčenjem, temveč z jasnostjo. V svetu videza postane moralna lucidnost oblika javne higiene – pripravljenost, da vidimo stvari takšne, kot so, ne da bi jih zamenjali z njihovimi utemeljitvami.
Med krivo molkom in modro molkom je subtilna razlika. Prvi skriva strah, drugi varuje razsodnost. Pošten državljan ni dolžan ves čas kričati, a ima dolžnost, da ne privoli. Razume, da svoboda ne pomeni odsotnosti omejitev, temveč sposobnost, da jih ponotranjimo brez izgube dostojanstva.
V Romuniji ta moralna figura ni abstrakten ideal, temveč diskretna, stalna prisotnost. Najdemo jo v strokovnjakih, ki svoje delo opravljajo brez kompromisov, v učiteljih, ki še naprej verjamejo v namen izobraževanja, v uradnikih, ki spoštujejo zakon, tudi ko se od njih zahteva drugače. Ti ljudje ne spreminjajo sistema s spektakularnimi gestami, temveč s tiho kontinuiteto spodobnosti.
Moralne meje demokracije ne določajo zakoni, temveč vedenje. Ni vsiljena od zunaj, temveč se goji od znotraj. Ko pošten državljan postane tiha norma, se sistem začne tiho celiti. Ko je marginaliziran, oblast postane nesmiselna in se spremeni v igro brez pravil. Demokracija se ne meri s številom institucij, temveč s kakovostjo odnosov med ljudmi.
Poštenost ni zasebna vrlina, temveč oblika javnega reda. Ne nasprotuje posamezniku državi, temveč ga zavezuje, da lucidno sodeluje v lastni usodi. V svetu, utrujenem od hrupa in simulakrov, postane tišina poštenosti ena zadnjih oblik pristnega upora. To je tišina, ki ne pomeni resignacije, temveč zavrnitev, da bi resnico spremenili v spektakel. Iz te diskretnosti se lahko rodi nova oblika javnega dostojanstva – tista, ki ne zahteva aplavza, temveč zaupanje.
Demokracije se ne sesujejo zaradi pomanjkanja zakonov, temveč zaradi pomanjkanja zaupanja. Ko se zaupanje spremeni v sum, resnica pa postane predmet pogajanj, institucije še naprej delujejo, a izgubijo moralno smer, ki jim daje smisel. Romunija že predolgo živi v tem krhkem ravnovesju – med upanjem in utrujenostjo, med lucidnostjo in prilagajanjem.
V desetletjih po letu 1989 smo se naučili zamenjevati svobodo s postopkom in odgovornost s poslušnostjo. Prepričanje smo zamenjali z refleksom, kritiko z ironijo, solidarnost s sumom. V tem počasnem procesu sedimentacije je demokracija postala funkcionalen, a zadihan mehanizem. Resnica ne vodi več, ampak le upravičuje; ne izgine, ampak se razredči v udobju.
V globinah te kolektivne utrujenosti se ohranja diskreten vir – individualno dostojanstvo. Ne da se ga določiti ali vsiliti z moralnimi kampanjami; manifestira se skozi majhne geste, z zavračanjem udobnih laži, z vztrajanjem pri načelih, tudi ko ne prinašajo takojšnje koristi. Dostojanstvo ni oblika junaštva, temveč metoda, kako ostati človek v realnosti, ki nenehno vabi k popuščanju.
Resnica v svojem globokem pomenu ne potrebuje vsiljevanja; živi se. Ohranja se z doslednostjo tistih, ki je ne uporabljajo kot orožje, temveč kot notranjo usmeritev. Družbe, ki se uspejo obnoviti, niso tiste, ki glasneje oznanjajo resnico, temveč tiste, ki jo živijo mirneje. V tem smislu ima tišina poštenih večjo moč kot hrup demagoga.
Demokracija ni dokončna oblika organizacije, temveč stanje kolektivne jasnosti. Ne pripada institucijam, temveč ljudem, ki se vsak dan odločijo, da se ne bodo odpovedali razumu in spodobnosti. Skupnost postane resnično svobodna ne takrat, ko ima popolne zakone, temveč ko ustvarja ljudi, ki ne potrebujejo strahu, da bi bili pravični.
Romunija ima še eno priložnost: da utrujenost spremeni v razsodnost, skepticizem v nujnost, tišino pa v razmislek. Ni potrebnih političnih čudežev, temveč ponoven stik z občutkom za sorazmerje, z idejo, da je dostojanstvo oblika reda.
Resnice ni mogoče vsiliti od zgoraj; naučiti se je je mogoče le z zgledom. Tu se začne zorenje nepopolne demokracije: z dejanji tistih, ki se odločijo, da ne bodo lagali in se ne bodo bali.
O avtorju:
Polkovnik (v pokoju) dr. Cătălin Balog je analitik in predavatelj z bogatimi izkušnjami na področju obveščevalnih dejavnosti, informacijske varnosti in strateškega komuniciranja. Ima doktorat iz vojaških znanosti, z disertacijo, osredotočeno na upravljanje varnostnih tveganj v kibernetskem prostoru, več kot dve desetletji je služil v strukturah romunskega ministrstva za nacionalno obrambo.
Trenutno je izredni profesor na Univerzi v Bukarešti, kjer poučuje upravljanje informacij. Njegova raziskovalna področja vključujejo analizo sodobnih družbenih in političnih mehanizmov, s posebnim poudarkom na odnosu med ideologijo, tehnologijo in simulacijo demokracije.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno stališča IFIMES-a.
Ljubljana/Bukarešta, 17.november 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
