Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Lily Ong, analitičarka geopolitičnih tveganj iz azijsko pacifiškega območja (APAC), je pripravila članek z naslovom »Spor med Kambodžo in Tajsko: bo začrtal prihodnja dogajanja?«, v katerem raziskuje konflikt med Kambodžo in Tajsko ter diplomatsko moč ASEAN-a.
Znani starodavni hindujski tempelj Preah Vihear na vrhu gorovja Dângrêk, zgrajen v prvi polovici 11. stoletja, zaznamujejo strma stopnišča, izrezljane preklade in zapleteni nizki reliefi, ki prikazujejo hindujska božanstva in mitološke prizore. Veličastna arhitektura ne le, da odraža hindujski verski vpliv, ki je bil izrazit v kmerskem cesarstvu, temveč ostaja tudi gorilnik dolgoletnih mejnih sporov med Kambodžo in Tajsko.
Spori med državama jugovzhodne Azije so se zaostrili 24. julija 2025, ko so izbruhnili smrtonosni spopadi, pri čemer sta se strani medsebojno obtoževali za začetka napada. Kmalu so svetovni mediji preplavili informacijsko sfero, nekateri so ponavljali, da je Tajska prva udarila, drugi pa, da je Kambodža prva odprla ogenj. Strokovnjaki za ASEAN, vendar ne iz ASEAN-a, so sledili temu zgledu in leto 1960 označili za začetek spora.
Kot nekdo, rojen v jugovzhodni Aziji, natančneje v Singapurju, bi rada ponižno izjavila, da bi okrnitev zgodovine tega spora storila sprtima stranema in okoliščinam, ki ju obkrožajo, nič manjšo krivico kot nenaklonjenost spoznavanju zgodovinskih, duhovnih in kulturnih vezi med Rusijo in Ukrajino. Zato se podajmo na potrebno pot, tudi če bomo morali biti nekoliko skrbni in se vrniti dlje v preteklost.
Meja med Tajsko (takrat Siam) in francosko Indokino (ki je vključevala Kambodžo) je bila prvotno začrtana v kolonialnih časih leta 1904, ko sta se obe strani dogovorili, da bosta svojo mejo določili z uporabo gorovja Dangrek kot naravne meje, pri čemer naj bi tempelj segal v Siam.
Vendar pa so leta 1907 francoski kartografi s kolonialističnimi potezami »deli in vladaj« nevarno narisali zemljevid, ki je tempelj postavil na kamboško ozemlje. Tajska desetletja ni ugovarjala z nobenim formalnim ugovorom. Čeprav molk ne pomeni vedno soglasja, je bil molk Tajske očitno razumljen kot tak. V obrambo Tajske so menda trdili, da neskladja niso opazili do tridesetih let prejšnjega stoletja. Po umiku francoskih čet leta 1953, so se v območje vrinile tajske čete, kar je razjezilo Kambodžo, ki je leta 1959 zadevo končno predložila Meddržavnemu sodišču (ICJ). Leta 1962 je sodišče razsodilo v korist Kambodže in kot tiho soglasje navedlo pozen protest Tajske. Tempelj in njegovo zemljišče sta bila tako priznana kot kamboško ozemlje, vendar tega Tajska ni hotela priznati.
Z leti so se pojavljala poročila o občasnih spopadih, vendar nič, kar bi preveč vznemirilo sosede. Šele leta 2008, ko je UNESCO po kamboškem zasledovanju tempelj razglasil za svetovno dediščino, se je napetost znova stopnjevala. Napetosti so se stopnjevale do leta 2011, nato pa so se umirile v občasne spopade. Kasnejša odločitev ICJ leta 2013, je dodatno potrdila suverenost Kambodže nad celotnim rtom Preah Vihear.
Rutinski spopad 28. maja 2025 je povzročil ne le smrt Kambodžana, temveč tudi suspenz tajske premierke Paetrongtarn Shinawatre 1. julija zaradi njenega podrejenega vedenja med razkritim klicem s kamboškim nekdanjim premierjem Hung Senom. Sledili so obsežni spopadi, v katerih niso uporabili le topništvo in rakete, temveč so se pojavile tudi obtožbe o uporabi kasetnega streliva.
Na srečo, medtem ko obe strani sopihata in pihata, v ospredje prihaja predvsem to, kako precej zastareli so njuni oboroževalni sistemi – stanje, ki je blaženo zmanjšalo uničujoče zmogljivosti njihove vojske in pri tem rešilo več življenj. Po drugi strani pa bi lahko prizor postal prodajna točka za prodajalce orožja, ki se lotijo prodaje, da bi prepričali ne le sebe, ampak tudi regijo, naj se oboroži z najboljšim in najnovejšim. To bi bil dober čas, da ameriški obrambni minister Pete Hegseth izreče "Saj sem vam rekel!", medtem ko se sklicuje na svojo lastno obrambno prodajno ponudbo v regiji ne tako dolgo nazaj.
Poleg obnovljene militarizacije v regiji, je še ena pomembna posledica konflikta in sicer njegov pomen za ASEAN. Razen malezijskega premierja Anwarja Ibrahima, predsednika ASEAN leta 2025, je bil blok nenavadno zadržan do konflikta, molk pa je bil okrepljen s kakofoničnimi prispevki tujcev, ki so daleč od regije.
Na tej točki moram dodati, da tisti, ki menijo, da je to nepomemben prepir zaradi zgolj zemljiške parcele, niso razumeli dveh stvari. Prvič, zgodovinski in kulturni pomen templja za obe strani; in drugič, strateški pomen lokacije. Dvignjen položaj templja ne zagotavlja le strateških vojaških prednosti, kot sta nadzor in obramba, temveč tudi nadzor nad okoliškim ozemljem, kar vpliva na mejno in regionalno varnost.
Toda nazaj k ASEAN-u, ki ima zdaj v roki še en vroč krompir, s katerim mora preizkusiti svoje mehanizme za reševanje konfliktov. Ali bo blok sposoben posredovati v tem sporu med dvema svojima članicama in preprečiti večje posledice? Ali lahko ASEAN reši spor brez zunanjega posredovanja in s tem okrepi svojo vlogo glavnega akterja regionalne varnosti? Ali pa bodo zunanje sile izkoristile priložnost za demonstracijo moči, hkrati pa podvomile o sposobnosti ASEAN-a, da v tem procesu ohrani regionalno avtonomijo? Upravljanje konflikta s strani ASEAN-a, če bo prevzel krmilo z dialogom, ukrepi za krepitev zaupanja ali večstranskim sodelovanjem, bo vplivalo na to, kako bo dojeta njegova kompetenca.
Z drugimi besedami, konflikt bo deloval kot barometer diplomatske moči ASEAN-a. V dobi, ki jo zaznamujejo hitri in obsežni geopolitični tokovi, si blok ne more privoščiti izgube verodostojnosti, da ne bi bil njegov vpliv spodkopan in ogrožena prav pomembnost in osrednja vloga, ki jo njegovi člani že dolgo zagovarjajo.
Vendar ASEAN ne bo edini subjekt v sferi opazovanja. Konflikt je Kitajski ponudil priložnost, da še dodatno utrdi svoj položaj v regiji, saj ponuja podporo obema stranema in se potencialno pozicionira kot nevtralen posrednik, hkrati pa krepi svoj vpliv. Združene države Amerike pa imajo dolgo zgodovino vojaškega sodelovanja s Tajsko in se bodo verjetno vključile v diplomatska prizadevanja za deeskalacijo konflikta – ne le da bi omejile kitajske dosežke, temveč tudi da bi prislužile še eno pero za Nobelov klobuk predsednika Trumpa.
Ker sta dve dominantni sili v tem rivalstvu izkoristili gospodarske in strateške pobude za zagotovitev pravih kart za privolitev ASEAN-a, vesta, da bo zmagovalec storil več kot le prevesil tehtnico vpliva – prebil se bo skozi senčne vode Južnokitajskega morja in usmeril tokove proti rodovitni delti večjih ambicij.
O avtorici:
Lily Ong je geopolitična analitičarka tveganj s sedežem v APAC, ki izvaja tudi globalne preiskave tveganj in varnosti za stranko Fortune 500. Njene potovalne izkušnje zajemajo več kot 95 držav in je redno govorka in moderatorka na geopolitičnih forumih in forumih o tveganjih na visoki ravni.
Članek predstavlja stališča avtorja in ne odraža nujno stališč IFIMES-a.
Ljubljana/Singapur, 24.avgust 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
