Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno spremlja in analizira pomembna politična, varnostna in geopolitična dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu ter v širšem mednarodnem kontekstu, s poudarkom na dinamiki mednarodnih odnosov in spremembah v globalnem ravnovesju moči. Po predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike je IFIMES pripravil analitično študijo, ki raziskuje možne zunanjepolitične smernice nove ameriške administracije, pri čemer Latinska Amerika izstopa kot regija, kjer se prepletajo interesi ZDA, Kitajske in Rusije, s posebnim osredotočenjem na situacijo v Venezueli. Študija »ZDA 2026: Geopolitični pretres in ponovna potrditev Monroejeve doktrine na zahodni polobli« analizira ključne strateške odločitve, ocenjuje njihove potencialne dolgoročne posledice ter ponuja vpogled v sodobno reinterpretacijo Monroejeve doktrine in njen vpliv na globalno porazdelitev moči.
V sodobnem mednarodnem okolju narašča strateška tekma med Zahodom, ki ga vodijo ZDA, in Kitajsko, medtem ko Rusija poskuša ohraniti ali razširiti vpliv v ključnih regijah. Ta rivalstvo presega ekonomske dimenzije in vključuje politične ter varnostne vidike, s posebnim poudarkom na pomembnih virih, prometnih poteh in strateško občutljivih območjih. Takšni procesi vplivajo na porazdelitev moči na zahodni polobli in zahtevajo natančno spremljanje regionalnih tokov.
Administracija predsednika Donalda J. Trumpa se je nanje odzvala z usklajeno uporabo diplomacije, gospodarskih ukrepov in premišljenih strateških pritiskov, z namenom zaščite ameriških interesov ter omejitve vpliva drugih globalnih akterjev. V Latinski Ameriki, še posebej v Venezueli, je bil poudarek na stabilnosti in tesnem sodelovanju z regionalnimi partnerji. Trumpov pristop se je od prejšnjih razlikoval po večji operativni hitrosti in dosledni implementaciji strateških prioritet.
Odstavitev Nicolása Madura 3. januarja 2026 predstavlja prelomnico v ameriški politiki do regije. Dogodek kaže praktično uporabo strategije ZDA, pri čemer so odzivi mednarodne skupnosti in regionalnih akterjev raznoliki. Njegov vpliv na dolgoročno stabilnost in ravnovesje moči ostaja predmet nadaljnjih analiz, pri čemer primer izpostavlja kompleksnost medsebojnih interakcij ter potrebo po uravnoteženem in previdnem pristopu k mednarodni politiki, brez izrazitega nasprotovanja ZDA.
Venezuela razpolaga z največjimi potrjenimi naftnimi rezervami[2] na svetu, ocenjenimi na približno 303 milijarde sodčkov, kar ji zagotavlja ključno vlogo v globalni energetski shemi. Kljub temu so dolgotrajni institucionalni problemi, poškodovana infrastruktura in zunanji politično-gospodarski pritiski močno zmanjšali proizvodnjo – s 3,2 milijona sodčkov dnevno v začetku 2000-ih na okoli 850.000 sodčkov leta 2024.
Januarja 2026 je bila napovedana vstop ameriških energetskih podjetij z načrtovanimi investicijami za obnovo in modernizacijo naftnega sektorja. Te pobude naj bi omogočile ponovno vključitev Venezuele v svetovni energetski trg, stabilizacijo proizvodnih zmogljivosti ter potencialno izboljšanje socialno-ekonomskih razmer prebivalstva. Model delno črpa iz izkušenj podobnih stabilizacijskih projektov v drugih državah.
Strategija ZDA združuje strateški nadzor, ciljane gospodarske investicije in sodelovanje z regionalnimi partnerji, z namenom ohranjanja mednarodnih standardov in zagotavljanja stabilnosti ključnih energetskih sektorjev. Hkrati ta pristop odraža geopolitično dimenzijo, saj upošteva prisotnost drugih svetovnih akterjev, predvsem Kitajske in Rusije, v regiji.
V času svojih predsedniških mandatov (2017–2021 in 2025–2029) je administracija Donalda J. Trumpa izvajala politiko, usmerjeno v zaščito strateških interesov Združenih držav v Venezueli in širši regiji. Ta pristop je temeljil na prepletu diplomatskih in gospodarskih instrumentov, namenjenih oblikovanju regionalnih geopolitičnih tokov ter omejevanju vpliva drugih globalnih akterjev, zlasti Kitajske in Rusije.
V svojem prvem mandatu je administracija režimu Nicolása Madura postavljala zahteve in ultimate glede politik, ki so bile v nasprotju z interesi ZDA, hkrati pa je uporabljala usklajene diplomatske in gospodarske instrumente. V svojem drugem mandatu, ko je bil kitajsko-ruski vpliv v Venezueli bolj izrazit, se je pritisk stopnjeval in dosegel vrhunec z Madurovim strmoglavljenjem 3. januarja 2026. Ta dogodek je pomenil prelomnico v ameriškem pristopu do regije in pokazal je kombinacijo diplomatskih, gospodarskih in operativnih političnih instrumentov.
Odzivi mednarodne skupnosti so bili razdeljeni, zavezniki so poudarjali pomen usklajevanja in podpore, drugi pa so izrazili zaskrbljenost zaradi sprememb v regionalnem statusu quo, vendar brez kakršnega koli odkritega nasprotovanja predsedniku Trumpu.
Pod Madurovim vodstvom se je Venezuela soočila z globoko gospodarsko in socialno krizo, vključno z znatnim upadom proizvodnje nafte in visoko stopnjo revščine. Posledice te krize je bilo mogoče občutiti tako v diaspori kot v sosednjih državah, saj je državo zapustilo veliko število ljudi.[3]
Ameriški pristop v Venezueli in širši regiji združuje diplomatske in gospodarske ukrepe, namenjene ohranjanju stabilnosti in obvladovanju geopolitičnih tveganj. Strategija jasno kaže na prizadevanja ZDA, da oblikujejo tokove moči in varnostne okvire v skladu s svojimi interesi, v tesnem sodelovanju z zavezniki in regionalnimi partnerji, ki so močno odvisni od prisotnosti ZDA.
V zadnjih dveh desetletjih je Kitajska razvila kreditno diplomacijo kot instrument svoje zunanje politike v Latinski Ameriki. Namesto klasične kolonialne ekspanzije se je Peking osredotočil na strateške naložbe, infrastrukturne projekte in dolgoročne komercialne pogodbe, zlasti v državah z bogatimi naravnimi viri, velikimi trgi in pomembnimi prometnimi potmi.
Kreditni dogovori združujejo finančne vidike s političnim vplivom. Prejemniki pogosto uporabljajo kitajska podjetja in tehnologijo, kar lahko omeji njihovo avtonomijo pri odločanju o infrastrukturnih in energetskih projektih. Dolgoročni roki odplačevanja in kreditni pogoji omogočajo Pekingu dostop do virov in strateških zmogljivosti, hkrati pa prejemnikom zagotavljajo sredstva za razvoj ključne infrastrukture.
Venezuela je bila eno od središč[4] kitajskega zanimanja, s poudarkom na naftnih poljih Orinoco, modernizaciji rafinerij in prometni infrastrukturi. Podobne pobude so bile izvedene v Braziliji, Argentini, Ekvadorju in Peruju, z namenom zagotavljanja dostopa do logističnih vozlišč, energetskih objektov in strateških prometnih poti.
Cilj kitajske kreditne diplomacije presega neposredni gospodarski dobiček – s temi projekti Peking oblikuje dolgoročne strateške odnose z državami prejemnicami in zagotavlja svojo prisotnost v regiji. Takšne sofisticirane ureditve lahko zmanjšajo stopnjo neodvisnosti držav pri načrtovanju določene infrastrukture in gospodarskih politik, hkrati pa zagotavljajo dostop do kapitala in tehnologije.
Poleg gospodarskih in političnih posledic ima lahko kreditna diplomacija tudi družbeno-ekonomske posledice: dolgoročne finančne obveznosti včasih omejujejo naložbe v izobraževanje, zdravstvo in lokalni razvoj, medtem ko lahko sodelovanje tujih podjetij zmanjša udeležbo domačih podjetij v določenih sektorjih. Eden od pogosto navedenih primerov v Evropi je Črna gora, kjer so kitajska posojila za gradnjo avtoceste vplivala na javne finance in sprožila vprašanja o dolgoročni vzdržnosti dolga.
Na splošno je kitajska kreditna diplomacija instrument za izvajanje strateškega vpliva v regiji. S finančnimi ureditvami, infrastrukturnimi projekti in dolgoročnimi pogodbami, Kitajska krepi svojo prisotnost, zagotavlja dostop do ključnih virov in oblikuje odločitve držav prejemnic v skladu s svojimi dolgoročnimi politikami in interesi.
Ameriški pristop do Latinske Amerike je usmerjen v zaščito strateških interesov, pri čemer Venezuela zavzema osrednje mesto zaradi svoje energetske in geostrateške vloge. Washington s kombinacijo diplomacije, gospodarskih instrumentov in strateškega nadzora oblikuje regionalne tokove moči ter usklajuje ukrepe z lokalnimi partnerji, da prepreči trajno pridobitev nadzora nad ključnimi viri in prometnimi potmi s strani tujih sil.
Sodobna interpretacija Monroejeve doktrine[5] preusmerja fokus z omejevanja evropske kolonialne ekspanzije na nadzor nad dostopom novih globalnih sil – predvsem Kitajske in Rusije – do virov in transportnih poti v regiji. Uporaba doktrine vključuje stalno spremljanje infrastrukturnih, političnih in gospodarskih dejavnosti drugih akterjev, pri čemer vojaška opcija ostaja skrajno sredstvo odvračanja. Primer strmoglavljenja Nicolása Madura 3. januarja 2026 ponazarja praktično uresničitev te strategije, primerljivo s preteklimi ameriškimi intervencijami, kot so bili dogodki v Panami leta 1989.
Geopolitične razmere v Latinski Ameriki ostajajo kompleksne, saj dejavnosti Rusije in Kitajske na področju energetike in infrastrukture oblikujejo pretoke moči in predstavljajo izziv za ameriško politiko. Strategija ZDA se osredotoča na ohranjanje ravnovesja moči, zmanjšanje tveganja destabilizacije in tesno sodelovanje z regionalnimi partnerji, da se prepreči trajna prevlada zunanjih akterjev.
Dogodki v Venezueli potrjujejo aktivno vlogo ZDA pri spremljanju in oblikovanju regionalnih tokov moči, pri čemer združujejo diplomatska, gospodarska in nadzorniška sredstva. Ta pristop odraža ameriški interes za stabilnost in predvidljivost na zahodni polobli, ob hkratnem sodelovanju z zavezniki in partnerji.
Uporaba sodobne Monroejeve doktrine odraža ameriško osredotočenost na zagotavljanje stabilnosti in upravljanje ključnih geostrateških interesov. Ta politika ni usmerjena proti posameznim državam ali ideološkim akterjem, temveč si prizadeva zmanjšati tveganje destabilizacije in zaščititi strateške prioritete ZDA.
Strategija Washingtona odraža prizadevanje za oblikovanje globalnih tokov moči z usklajevanjem ukrepov s partnerji in zavezniki. Mednje spadajo države, kot so Japonska, Južna Koreja, Pakistan, ZAE, Izrael, Egipt, Maroko ter države Zahodnega Balkana, vključno z Bosno in Hercegovino, ki uživajo podporo pri zaščiti svojih interesov in ohranjanju regionalne stabilnosti[6]. Hkrati se pojavljajo opozorila in pomisleki glede investicij Kitajske in Rusije, kar še dodatno izpostavlja zapletenost mednarodnih in regionalnih interakcij.
Ameriška sporočila dosegajo globalni obseg: Kitajska je opozorjena na grožnje Tajvanu, Iran na vprašanja varnosti Izraela in stabilnosti Perzijskega zaliva, medtem ko situacija na Kavkazu, vključno z Armenijo in Azerbajdžanom, kaže na skrbno spremljanje regionalnih tokov moči in prizadevanje za ohranjanje ravnovesja.
Celosten pristop vključuje kombinacijo diplomacije, gospodarskih instrumentov in vojaške opcije kot zadnjega sredstva odvračanja. Strategija poudarja spoštovanje geostrateških meja in mednarodnih norm, hkrati pa zavezniki in partnerske države prejemajo institucionalno in politično podporo pri varovanju svojih interesov.
Ljubljana/Washington/Bruselj, 6. januar 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«.
[2] Venezuela's Resurging Oil Exports and Geopolitical Tensions: A Strategic Window for Energy Investors, povezava: https://www.ainvest.com/news/venezuela-resurging-oil-exports-geopolitical-tensions-strategic-window-energy-investors-2508/?
[3] Po podatkih UNHCR in skupni migracijski statistiki je skoraj 7,9 milijona Venezuelcev zapustilo svojo državo, postali so migranti ali begunci po vsem svetu, večinoma v državah Latinske Amerike in Karibov, povezava: https://www.unhcr.org/emergencies/venezuela-situation?
[4] Is China’s Belt And Road Initiative A Trojan Horse?, povezava: https://www.forbes.com/sites/greatspeculations/2025/10/13/is-chinas-belt-and-road-initiative-a-trojan-horse/?
[5] Monroe Doctrine, 1823, povezava: https://history.state.gov/milestones/1801-1829/monroe
[6] Notice—Continuation of the National Emergency With Respect to the Western Balkans, povezava: https://www.govinfo.gov/content/pkg/FR-2025-06-24/html/2025-11684.htm?
