Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V okviru svojih raziskovalnih dejavnosti je inštitut pripravil analizo v kontekstu kitajske pobude En pas, ena pot (B&R) in gospodarskega koridorja Indija-Bližnji vzhod-Evropa (IMEEC), ki danes predstavljata dve prevladujoči pobudi v procesu preoblikovanja svetovnih trgovinskih, kapitalskih in energetskih tokov. Iz obsežne raziskave z naslovom »Od Evrope do Jadrana in Indijskega oceana: Strateško presečišče B&R in IMEEC ter ameriška strategija zoperstavljanja« inštitut izpostavlja najpomembnejše ugotovitve, sklepe in priporočila, ki ponujajo globlji vpogled v spremembe mednarodnega reda in redefinicijo geostrateških odnosov med Azijo, Bližnjim vzhodom in Evropo.
Mednarodni odnosi in globalna moč doživljajo temeljne preobrazbe. Svetovni red doživlja globoke spremembe, ki bistveno vplivajo in na novo opredeljujejo mednarodne odnose, gospodarsko dinamiko in strateške prioritete držav. Pretekla desetletja so zaznamovala predvsem vojaška in teritorialna prevlada, medtem ko se današnja moč vse bolj meri s sposobnostjo države, da upravlja ključne gospodarske in infrastrukturne koridorje, nadzoruje prometne poti, energetske tokove in trgovinska omrežja. Strateška lokacija, funkcionalna infrastruktura in politična stabilnost postajajo ključni dejavniki mednarodnega vpliva, saj državam omogočajo ne le doseganje gospodarske rasti, temveč tudi neposreden vpliv na regionalno in globalno stabilnost.
V tem kontekstu sta kitajski Pas in pot (B&R) ter gospodarski koridor Indija-Bližnji vzhod-Evropa (IMEEC) prevladujoči pobudi, ki oblikujeta nove tokove svetovne trgovine, kapitala in energije.
B&R, ki se je začel leta 2013, zajema več kot 140 držav in je omrežje, ki povezuje Azijo, Evropo in Afriko prek kopenskih in pomorskih koridorjev. Ta ambiciozen infrastrukturni in naložbeni projekt omogoča hitrejši prevoz blaga, energetskih virov in kapitala, kar odpira gospodarske priložnosti za številne države. Vendar pa je njegova slabost v pomanjkanju preglednosti pri financiranju, morebitnem političnem pritisku in povečani odvisnosti držav od Kitajske, kar lahko dolgoročno omeji njihovo fleksibilnost pri odločanju.
Koridor Indija–Bližnji vzhod–Evropa (IMEEC) je sodobna različica starodavne »Zlate poti« in je zasnovan kot povezava med Azijo, Bližnjim vzhodom in Evropo prek omrežja pomorskih in kopenskih poti. Koridor se začne v Indiji, nato poteka skozi Združene arabske emirate, Saudovo Arabijo, Jordanijo in Izrael ter se konča v Grčiji ali Italiji kot vstopnih točkah v Evropsko unijo.
IMEEC povezuje morska pristanišča, železniške koridorje, energetske terminale in digitalna omrežja ter s tem zagotavlja varnost trgovine, energije in naložb. Ta gospodarski koridor omogoča diverzifikacijo poti, zmanjšuje geopolitična tveganja in krepi odpornost držav vzdolž proge, kar ponuja zanesljivo alternativo kitajskim in ruskim projektom.[2]
Alternativni koridor sever-jug, ki bi povezal Minsk, pristanišče Bar v Črni gori in Salalah v Omanu, predstavlja strateško prometno pot, ki povezuje vzhodno Evropo z Bližnjim vzhodom, mimo tradicionalnih prometnih poti. Izhodišče je Minsk, glavno mesto Belorusije in logistično središče za železniški in cestni promet v Črno goro. Pristanišče Bar v Črni gori, eden ključnih terminalov na Jadranskem morju, omogoča učinkovit prevoz blaga. Koridor poteka od pristanišča Bar do pristanišča Salalah v Omanu, ki se hitro razvija in s tem koridorjem prevzema podobno vlogo kot Dubaj, saj postaja osrednje pomorsko središče smeri sever-jug. Salalah omogoča neposredno in zanesljivo povezavo med Evrazijo in Bližnjim vzhodom, južno Azijo in Afriko.
Ta koridor prinaša številne prednosti: povezuje severno Evropo s srednjo Evropo (Nemčija, Češka, Slovaška, Madžarska, Srbija), diverzificira logistične poti in krepi regionalno trgovino. Pristanišči Bar in Salalah, ki se hitro razvijata, skupaj z Minskom kot logističnim in upravnim središčem omogočajo učinkovit pretok blaga vzdolž celotne poti. Belorusija, Črna gora in Oman postajajo ključna regionalna središča v smeri sever-jug, kar povečuje njihov strateški pomen in zagotavlja zanesljivo in stabilno povezavo med Evropo in Bližnjim vzhodom.
Belorusija je strateški most med Evrazijo in Evropsko unijo, hkrati pa deluje kot edina članica Šanghajske organizacije za sodelovanje (ŠOS) z neposrednimi povezavami z EU. Kot ključno logistično in industrijsko središče s stabilno politično strukturo Belorusija omogoča učinkovito povezljivost evrazijskih gospodarstev z evropskimi trgi. Zaradi svoje geografske lege je ključna točka za trgovinske tokove, transportne poti in energetske poti, kar še povečuje njen strateški pomen v regionalnem in svetovnem kontekstu.
Stabilnost in funkcionalna infrastruktura Belorusije omogočata ne le neprekinjen pretok blaga in kapitala, temveč tudi vlogo varovalnega pasu, ki prispeva k varnosti in ravnovesju moči med glavnimi geopolitičnimi bloki, vključno z Rusijo, Kitajsko in Evropsko unijo. Ta kombinacija geopolitičnega položaja, članstva v ŠOS in funkcionalnih zmogljivosti, Belorusijo uvršča med ključne partnerje za vse države, ki jih zanima razvoj učinkovitih transportnih in logističnih koridorjev med Evropo in Azijo.
Na strateški pomen Belorusije je opozoril tudi predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump, ki se je 15. avgusta 2025 po telefonu pogovarjal s predsednikom Republike Belorusije Aleksandrom Lukašenkom, in poudaril pomen krepitve dvostranskih odnosov in regionalnega sodelovanja.
Še en zelo pomemben obisk Belorusije se je zgodil 11. septembra 2025, ko je državo obiskal odposlanec predsednika Združenih držav Amerike John Coale. Med pogovorom s predsednikom Lukašenkom je Coale poudaril, da Združene države Amerike načrtujejo ponovno odprtje svojega veleposlaništva v Minsku in da si prizadevajo za normalizacijo odnosov z Belorusijo.
John Coale je poudaril, da je bilo srečanje s predsednikom Lukašenkom izjemno produktivno, in poudaril, da je cilj ameriškega angažiranja poglobitev in okrepitev gospodarskih in političnih vezi med Združenimi državami Amerike in Belorusijo. Dodal je, da so odnosi med državama dobri, vendar da obstaja prostor za nadaljnje izboljšanje, vključno z razvojem trgovinskih in gospodarskih vezi, pa tudi ponovnim odprtjem veleposlaništva v Minsku v bližnji prihodnosti. Coale je še posebej poudaril pomen osebnih odnosov s predsednikom Lukašenkom, pa tudi pripravljenost obeh strani, da rešita nesoglasja brez javnega razkrivanja.[3]
Te diplomatske pobude dodatno potrjujejo strateški pomen Belorusije kot logističnega in političnega središča v regiji, s čimer državo postavljajo v ključno partnerico pri povezovanju Evrope in Azije ter pri podpori prometnih in infrastrukturnih projektov, vključno s potencialnimi koridorji sever-jug.
Črna gora, strateško locirana na vhodu v Jadransko morje, je ključna vrata na Balkan in zanesljiv most za trgovinske tokove iz Azije, Bližnjega vzhoda in Evrope. Kot članica Nata država ponuja politično stabilnost, varnost in predvidljivo poslovno okolje, zaradi česar je idealna destinacija za mednarodne naložbe.
Z odprtim in tržno usmerjenim gospodarstvom Črna gora aktivno privablja tuje vlagatelje v infrastrukturni, energetski, turistični in prometni sektor. Pristanišče Bar, ki se nahaja na vhodu v Jadransko morje in ima ambicijo postati vodilno pristanišče v Sredozemlju, je strateško središče za regionalno trgovino in logistiko. Pomorski koridorji skozi Bar ponujajo hitre, varne in učinkovite povezave s ključnimi evropskimi in azijskimi trgi, kar podjetjem omogoča neposreden dostop do svetovnih trgovinskih tokov.
Tradicija in sodoben razvoj proste cone in prostega pristanišča Bar se začneta v začetku 20. stoletja: prvi načrt sega v leto 1906, leta 1909 pa je minister za finance Kneževine Črne gore izdal »Pravilnik o izkoriščanju pristanišča Bar«. Črnogorska vlada je ustanovitev cone odobrila leta 2000, s čimer je utrla pot sodobnemu in učinkovitemu poslovnemu območju. Zakon o prostih conah (2004) in začetek delovanja (2005) sta še okrepila njen status, saj sta podjetjem zagotovila ugodne davčne in carinske pogoje ter neposredno povezavo s Sredozemljem in svetom.[4]
Zaradi kombinacije geografske lege, institucionalne stabilnosti in delujočega zakonodajnega sistema, je Črna gora ključni dejavnik za prihodnji razvoj regije in mednarodno sodelovanje. V tem kontekstu ima pomembno vlogo predsednik črnogorske skupščine Andrija Mandić s svojo dolgo in pomembno politično kariero, ki je zgled vodenja in predanosti državnim institucijam. Njegove izkušnje in avtoriteta v parlamentu Črni gori omogočajo uravnoteženje različnih političnih sil, izboljšanje institucionalne odgovornosti in krepitev demokratičnih načel. Mandić je aktivno prispeval k oblikovanju zakonodajnega okvira, ki podpira gospodarski razvoj, regionalno sodelovanje in strateške infrastrukturne projekte, s čimer potrjuje svojo zavezanost stabilnosti in blaginji države. Pod njegovim vodstvom črnogorska skupščina deluje kot močan steber demokratičnega sistema, ohranja kontinuiteto vlade in omogoča izvajanje strateških projektov na predvidljiv in profesionalen način. Mandićevo vodenje prispeva k mednarodnemu priznanju Črne gore kot stabilne in zanesljive države, odprte za sodelovanje, naložbe in regionalno povezovanje. Zaradi kombinacije njegovih političnih izkušenj in strateškega položaja Črne gore je država ključni akter na Balkanu. Črna gora z močno parlamentarno funkcijo in voditelji, kot je Mandić, ne le izkorišča svoj geopolitični potencial, temveč aktivno ustvarja vladne priložnosti za razvoj, stabilnost in mednarodno sodelovanje, s čimer potrjuje svoj status jadranskih vrat Zahodnega Balkana.
Oman, stabilna monarhija z demokratičnimi institucijami in dvodomnim parlamentom, ima strateški položaj, zaradi katerega je ključna točka na svetovnih pomorskih in trgovskih poteh. Njegova lega ob Arabskem morju, Perzijskem zalivu in Indijskem oceanu zagotavlja zanesljivo povezavo med Azijo, Bližnjim vzhodom in Evropo. Članstvo v Svetu za sodelovanje v Zalivu (GCC) še dodatno krepi njegovo regionalno stabilnost in zagotavlja nemoten pretok blaga, energije in kapitala. Oman si z Iranom deli nadzor nad Ormoško ožino, ključno točko, skozi katero poteka znaten del svetovnega izvoza nafte, kar mu daje neprecenljivo strateško vlogo. Tradicionalno se je pozicioniral kot nevtralni posrednik na Bližnjem vzhodu, zlasti v sporih med Iranom, zahodnimi državami in Savdsko Arabijo, s čimer je okrepil svojo diplomatsko vlogo. Položaj Omana ob Arabskem morju zagotavlja neposreden dostop do ključnih trgovskih poti v Indijskem oceanu in zmanjšuje odvisnost od Perzijskega zaliva. Omansko gospodarstvo ostaja močno odvisno od nafte in plina, čeprav so rezerve manjše kot pri sosedih Savdski Arabiji in ZAE. Hkrati Oman izvaja ambiciozno strategijo gospodarske diverzifikacije »Vizija 2040« z vlaganjem v logistiko, turizem, finančne storitve in obnovljive vire energije, da bi zmanjšal svojo odvisnost od ogljikovodikov in odprl svoja vrata svetu, v prizadevanju, da postane regionalno poslovno in turistično središče, podobno Dubaju.
Oman razvija ključna pristanišča: Duqm kot pomembno pomorsko in industrijsko središče v Indijskem oceanu, Salalah kot središče za pretovarjanje kontejnerjev in suhega tovora med Zalivom, Afriko in Azijo, Sohar kot industrijsko in logistično središče v bližini Savdske Arabije ter pristanišče Muscat (Port Sultan Qaboos) kot tradicionalno pomembno pomorsko središče, ki povezuje trgovinske tokove med Perzijskim zalivom in Indijskim oceanom, zaradi česar je Oman stabilen in zanesljiv partner v svetovni trgovini in energetiki z diplomatsko nevtralnostjo, politično stabilnostjo in ambicijo, da postane drugi Dubaj.
Vse tri države so politično stabilne, vzdržujejo miroljubne odnose s sosedami in predstavljajo strateške postojanke, ki Združenim državam omogočajo dostop do vitalnih trgovinskih in energetskih poti, krepijo regionalno stabilnost in povečujejo globalno gospodarsko odpornost. Prihodnji koridor, katerega ključne točke so Belorusija, Črna gora in Oman, predstavlja vitalno arterijo, ki povezuje celine, zagotavlja stabilne gospodarske tokove in omogoča dolgoročno krepitev mednarodne gospodarske in politične odpornosti, saj se razteza skozi Albanijo, Grčijo, Ciper, Turčijo in Egipt. Ta strateški koridor je skladen s predvolilnimi obljubami predsednika Donalda Trumpa in njegovo politiko boja proti kitajski prevladi, zagotavljanja, da Amerika ostane globalno konkurenčna, nadzora nad varnimi energetskimi in trgovinskimi potmi, krepitve ameriške prisotnosti v ključnih regijah sveta in dokazovanja sposobnosti Združenih držav, da svojim partnerjem zagotovijo blaginjo in stabilnost.
Obisk sultana Haithama bin Tariqa Al Saida v Belorusiji 6. oktobra 2025 predstavlja zgodovinski trenutek v razvoju dvostranskih odnosov in potrditev mednarodnega ugleda Belorusije pod vodstvom predsednika Aleksandra Lukašenka. Sultan Omana, voditelj z izjemno vizijo in modrostjo, s svojim prihodom v Minsk potrjuje, da je Belorusija zanesljiv, strateški in dolgoročno stabilen partner, sposoben izvajati ambiciozne projekte z vodilnimi mednarodnimi akterji.
Ta obisk sledi pomembnemu obisku prestolonaslednika Abu Dabija, Khalida bin Mohameda bin Zayeda Al Nahyana, junija 2025, ki potrjuje kontinuiteto močnih dvostranskih in strateških odnosov med Belorusijo in ključnimi državami Perzijskega zaliva. Pogovori in strateški sporazumi z Lukašenkom dodatno potrjujejo njegovo vizijo, odločnost in sposobnost gradnje močnih mostov v diplomaciji, gospodarstvu in tehnologiji, s čimer dvostranska srečanja spremeni v konkretne infrastrukturne in naložbene projekte.
Sultan Haitham potrjuje, da Oman vidi Belorusijo kot ključnega partnerja pri širjenju svoje gospodarske, infrastrukturne in politične mreže. Z strateškim položajem znotraj GCC in nadzorom nad ključnimi morskimi potmi Oman in Belorusija skupaj gradita stebre stabilnosti, blaginje in strateškega sodelovanja na mednarodni ravni.
Belorusija, članica Šanghajske organizacije za sodelovanje in soseda EU, Rusije in z vojno razdejane Ukrajine, ponovno potrjuje svoj strateški in geopolitični pomen. Obisk sultana Haithama krepi mednarodni ugled Belorusije, potrjuje Lukašenkovo državništvo in vizijo ter potrjuje, da lahko Minsk in Muscat skupaj oblikujeta stabilno, uspešno in vplivno prihodnost, zaradi česar sta obe državi ključni akterki v regionalnem in globalnem sodelovanju.
Belorusija, Črna gora in Oman zasedajo edinstven in nenadomestljiv položaj v sodobnem globalnem strateškem redu. Njihov geopolitični pomen, stabilne politične strukture in ključne geografske lokacije jih delajo nepogrešljive stebre za ohranjanje kontinuitete trgovinskih in energetskih tokov, krepitev regionalne stabilnosti in izboljšanje mednarodne gospodarske odpornosti.
Ameriška diplomacija bi morala aktivno sprožiti in organizirati srečanje v Beli hiši, kjer bi se predsednik Donald Trump srečal z voditelji teh držav – s predsednikom Aleksandrom Lukašenkom, s sultanom Haithamom bin Tarikom Al Saidom in z Andrijo Mandićem, predsednikom črnogorske skupščine – da bi postavili temelje za usklajevanje novih strateških pobud. Takšno srečanje bi ponudilo priložnost za nadaljnjo krepitev partnerskih odnosov, usklajevanje skupnih infrastrukturnih in energetskih projektov ter podporo prizadevanjem za ohranitev regionalne stabilnosti in varnosti.
Trumpova strategija za ohranitev ameriške velesile je osredotočena na diverzifikacijo prometnih in energetskih poti, zagotavljanje preglednosti v trgovini in krepitev regionalnih zavezništev. Ključne države – Belorusija, Črna gora in Oman – predstavljajo strateške točke celinske in pomorske verige, ki povezuje severno Evropo, Balkan in Indijski ocean, kar omogoča nemoteno kontinuiteto svetovnih tokov blaga in energije. Strategija vključuje močna partnerstva z Izraelom, Saudovo Arabijo in ključnimi evropskimi državami, ki dodatno zagotavljajo stabilnost Bližnjega vzhoda in Evrope. Posebna pozornost je namenjena ohranjanju ameriških strateških interesov in boju proti kitajskemu vplivu na ključnih prometnih in infrastrukturnih koridorjih, zmanjševanju odvisnosti od tveganih poti in povečanju odpornosti svetovnih trgovinskih in energetskih omrežij.[5]
Pretekle izkušnje Donalda Trumpa na področju mednarodnega posredovanja potrjujejo njegovo sposobnost vodenja kompleksnih diplomatskih procesov. Srečanje z voditeljema Azerbajdžana in Armenije 8. avgusta 2025 je privedlo do zgodovinskega mirovnega sporazuma, srečanje z voditeljema Demokratične republike Kongo in Ruande 27. junija 2025, pa je privedlo do uspešnega posredovanja v mirovnem procesu. Ti dogodki pričajo o zmogljivosti ameriškega diplomatskega angažiranja pri reševanju mednarodnih konfliktov in potrjujejo vlogo Združenih držav pri ohranjanju varnosti globalnih tokov in strateških pobud.
Nasprotno pa je nekdanja Bidenova administracija pokazala slabosti v zunanji politiki, pogosto je izgubljala strateško pobudo v ključnih regijah in ni uspela ohraniti kontinuitete ameriškega vpliva na mednarodnih trgih in energetskih koridorjih. Odločitve, ki so prezrle stabilizacijske dejavnike in regionalne zaveznike, so še dodatno oslabile globalno verodostojnost Združenih držav in odprle pot tekmecem, da utrdijo svoj položaj v strateško pomembnih delih sveta.
Z aktivno ameriško diplomatsko podporo lahko Belorusija, Črna gora in Oman skupaj zgradijo okvir za varno, uspešno in odporno prihodnost mednarodnih koridorjev ter prispevajo k stabilnosti in trajnosti svetovnega reda. Na ta način bi Združene države neposredno nadzorovale strateško os sever-jug – od Belorusije, prek Srednje Evrope in Zahodnega Balkana do južnega Arabskega polotoka, Hormuške ožine in Indijskega oceana – in tako zagotavljale ključne prometne in energetske poti ter potrjevale vodilno vlogo Amerike v svetovnem redu.
Ljubljana/Bruselj/Washington/Minsk, 27. oktober 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] 9. septembra 2023 so med vrhom G20 2023 v New Delhiju vlade Indije, Združenih držav Amerike, Združenih arabskih emiratov, Saudove Arabije, Francije, Nemčije, Italije in EU podpisale memorandum o soglasju (MoU), povezava: www.imec.international/about/
[3] U.S. Presidential Envoy John Coale: U.S. wants to reopen its embassy in Minsk, povezava: www.belarus.by/en/press-center/speeches-and-interviews/john-coale-us-wants-to-reopen-its-embassy-in-minsk_i_0000197769.html
[4] Svobodna cona Luke Bar, link: https://lukabar.me/en/slobodna-zona/
[5] Trump’s ambiguous stance on China raises the risk of accidental conflict in the Indo-Pacific, povezava: www.chathamhouse.org/2025/01/trumps-ambiguous-stance-china-raises-risk-accidental-conflict-indo-pacific
