Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V raziskavi z naslovom »Napad na Moskvo – med strateškim obupom in ravnotežjem s silo« dr. Cătălin Balog, upokojeni polkovnik, analitik in predavatelj z bogatimi izkušnjami na področju obveščevalnih dejavnosti, informacijske varnosti in strateškega komuniciranja, raziskuje, ali je mogoče ohraniti mir brez uporabe sile, in ponuja večplastno analizo globalnih odzivov, evropske ambivalentnosti, nezahodnega oportunizma in romunske negotovosti.
Kratek dialog, a poln geopolitičnega pomena, ki očitno zaznamuje začetek nove strateške dobe. Poleg odgovorov, ki se pripisujejo Donaldu Trumpu in Volodimirju Zelenskemu, se postavlja temeljno vprašanje o naravi globalnega ravnovesja: ali je mogoče ohraniti mir brez uporabe sile? Članek predlaga večplastno analizo te dileme, pri čemer raziskuje odzive ZDA, Rusije in Kitajske, ambivalentnost Evrope, oportunizem nezahodnega sveta in negotov položaj Romunije – ujete med zvestobo in izpostavljenostjo. Jasen rentgenski posnetek sveta, v katerem nevtralnost postane fikcija, vojna pa preizkus politične volje.
»Lahko zadeneš Moskvo?« »Seveda!«
Izmenjava replik, na videz kratka, a dovolj simbolično nabita, da je prepisala paradigmo konflikta, ki je medtem postal najbolj brutalen izraz soočenja med svetovi. Ko je ameriški predsednik Donald Trump v zasebnem pogovoru s svojim ukrajinskim kolegom Volodimirjem Zelenskim postavil to vprašanje in je odgovor prišel brez oklevanja, odmev ni bil retorični, temveč globoko strateški, geopolitični in doktrinarni.
Svet je tako stopil v novo fazo vojne v Ukrajini – fazo, v kateri se hkrati preizkušajo, premikajo in na novo interpretirajo geografske, moralne in diplomatske meje. In signal tega prehoda ne prihaja iz mednarodnega zavezništva ali evroatlantskega konsenza, temveč iz enostranske pobude voditelja, ki se paradoksalno zdi, da računa na eskalacijo, da bi prisilil k miru.
Ta brutalna, skoraj darvinistična preobrazba logike konflikta, ne preoblikuje le vzhodne fronte Evrope, temveč tudi referenčni sistem moči v sodobnih mednarodnih odnosih.
Vprašanje, ki ga je postavil Donald Trump, ni bilo ne naključno ne retorično. Odraža premik v strateškem redu, ki presega utrujene okvire diplomatskih pogajanj in gospodarskih sankcij, ki nimajo pravega prisilnega učinka. Ko voditelj izrecno vpraša, ali lahko njegov partner udari po Moskvi, ta gesta implicira simbolično podelitev zavezniku neke vrste strateške paritete, jasno sporočilo nasprotniku, da v logiki odvračanja ni več varnega prostora, in hkrati umestitev konflikta v okvir soodločanja o miru z verodostojno uporabo sile, ne z iluzornimi kompromisi.
Oster odgovor Zelenskega – »Seveda!« – ni le izraz političnega navdušenja, temveč izjava o operativni pripravljenosti in zavestna predpostavka, da preventivni udarec ali odziv ni več strateški tabu, četudi bi lahko pomenil eskalacijo v konvencionalni konflikt velikih razsežnosti ali, v skrajnem primeru, v asimetrično soočenje z jedrskim potencialom.
Ta miselnost in delovanje se ne nanašata več izključno na vojno v Ukrajini, temveč na novo opredeljujeta odnos sveta z idejo tveganja, s pojmom politične zmage in s sprejemljivimi parametri ravnovesja, doseženega z verodostojno grožnjo.
Zdi se, da Donald Trump v svojem drugem predsedniškem mandatu dokončno opušča masko izolacionizma, s katero se je spogledoval v svojem govoru pred prvim mandatom, in sprejema doktrino neposrednega strateškega pritiska, artikulirano na frontalen, skoraj ciničen način. Ta paradigmatski premik v bistvu ni doktrinarna novost, temveč radikalizirana oživitev načela, znanega kot »eskalacija za deeskalacijo« – pristop, pri katerem se končna grožnja namerno uporablja kot sredstvo za vsiljevanje pogajanj s položaja moči.
Logika te strategije je preprosta, a potencialno uničujoča: eskalacija postane ne le sprejemljiva, ampak nujna, da se nasprotniku pokaže, da je popolna konfrontacija nevarnejša od kompromisa. Hkrati je sporočilo dvojno: po eni strani Moskvi – da rdeče črte hladne vojne niso več veljavne; po drugi strani tradicionalnim zaveznikom v Natu in EU – da je čas za moralne dvome in formalne zaveze potekel, saj ga nadomešča zahteva po odločanju, ki vključuje prevzemanje političnega, finančnega in vojaškega tveganja.
V tej enačbi vojaška podpora Ukrajini nima več značaja bratske pomoči, na katero se sklicuje v evroatlantskem diskurzu, temveč postaja pogajalski adut v širši igri prepozicioniranja Združenih držav Amerike kot prevladujočega globalnega akterja, ki ponuja zaščito in orožje ne iz altruizma, temveč v zameno za geopolitično prerazporeditev zaveznikov in priznanje ameriške nadvlade v varnostni arhitekturi po letu 2022. Gre za obliko prisilnega vodenja, ki cilja ne le na sovražnike, temveč tudi na partnerje – zlasti tiste, ki so neodločni, zadržani ali nostalgični po liberalnem multilateralnem redu.
Srečanje med predsednikom Donaldom Trumpom in novim generalnim sekretarjem Nata Markom Ruttejem je zaznamovalo trenutek doktrinarne razjasnitve, pa tudi institucionalne preureditve Severnoatlantskega zavezništva. Zdi se, da se NATO pod neposrednim vplivom Washingtona preoblikuje iz politično-vojaške konstrukcije, ki temelji na kolektivnih vrednotah in obrambnem odvračanju, v nadnacionalni mehanizem strateške oborožitve, ki deluje po logiki pogodbenega partnerstva, v katerem države članice prispevajo vire, Združene države pa sredstva prisile.
To preusmeritev povzemata dve ključni pobudi, ki ju izrecno spodbuja Trumpova administracija. Prva je formalizacija nove finančne zaveze evropskih držav, ki se zavežejo, da bodo za obrambo prispevale do 5 % nacionalnega BDP – simboličen prag, ki ne signalizira le krepitve nacionalnih vojaških zmogljivosti, temveč tudi priznanje prevladujočega položaja ZDA znotraj zavezništva. Druga, bolj pereča pobuda, vključuje dobavo ameriškega orožja dolgega dosega Ukrajini kot del paketa posrednih prisilnih ukrepov proti Rusiji, s 50-dnevnim rokom za začetek mirovnih pogovorov – rok, ki ga spremlja grožnja 100-odstotnih ameriških tarif na ruski izvoz na sive trge.
V tej novi konfiguraciji NATO ni več obrambno zavezništvo v klasičnem pomenu besede, temveč geopolitični mobilizacijski vmesnik, preko katerega se gospodarska moč Evrope in vojaška sila ZDA zbližata v podporo strategiji popolnega pritiska na Rusijo. Pod simboličnim vodstvom Rutteja, vendar v smeri, ki jo je določil Trump, zavezništvo postane platforma za oboroževanje – in ne le za oboroževanje – torej ne le mehanizem za opremljanje z orožjem, temveč aktivna struktura za napenjanje, operacionalizacijo in projiciranje sile v logiki kolektivne prisile.
Ta razvoj ni le preprosta prilagoditev kontekstu vojne v Ukrajini, temveč pomeni ponovno rojstvo unipolarne ameriške geopolitične doktrine, v kateri so zavezništva koristna v tolikšni meri, kolikor služijo ameriškemu namenu nadzora, usmerjanja in prerazporeditve strateškega tveganja. Evropo spodbujajo k plačilu, oborožitvi in sodelovanju, ne pa k odločanju. Rusija je prisiljena izbirati med izpogajano kapitulacijo in popolno gospodarsko in vojaško konfrontacijo, NATO pa iz poroka ravnovesja postane upravljavec pritiska.
Vsak javni ali neformalni signal, ki ga predsednik Trump pošlje v smislu morebitnega napada na Moskvo, sili Kremelj k takojšnjemu strateškemu odzivu. Vendar Rusija leta 2025 ni več velesila, ki bi lahko prosto delovala v bipolarni logiki hladne vojne, temveč prevelik, a operativno ranljiv vojaški akter, prisiljen prilagajati svoje odzive notranjim omejitvam, regionalnemu ravnovesju in sposobnosti absorbiranja zunanjih šokov.
Najverjetnejši scenarij so okrepljeni napadi na ukrajinsko kritično infrastrukturo, zlasti na zahodnih območjih, kjer se pričakujejo pošiljke in skladišča novih zahodnih oboroževalnih sistemov. Napadi na železniške proge, energetska vozlišča, logistične centre ali strateške komunikacije se bodo nadaljevali na agresiven, a konvencionalen način, s ciljem oslabiti sposobnost Ukrajine za odzivanje, ne da bi pri tem presegli prag, ki bi upravičeval neposreden odziv Nata.
Druga verjetna smer je hibridna eskalacija na obmejnih območjih držav članic Nata z dejanji, ki ostajajo pod mejo sprožitve iz 5. člena. To lahko vključuje kibernetske vdore v energetska in logistična omrežja v Romuniji, na Poljskem ali v baltskih državah, incidente z »izgubljenimi« brezpilotnimi letali ali raketami, ki jih spremljajo dvoumne izjave, pa tudi stopnjevanje napetosti prek nadzorovanih migracijskih kanalov ali posredniških akterjev v regiji. Takšne poteze ne pomenijo neposrednega tveganja odprtega konflikta, lahko pa destabilizirajo javno mnenje in ustvarijo pritisk na vzhodnoevropske vlade.
Simbolično bo Rusija še naprej uporabljala jedrski register za ustrahovanje, ne da bi se zatekla k dejanski uporabi taktičnega orožja. Eskalacija bo v tem primeru deklarativna: dvig stopnje pripravljenosti, vidno premikanje taktičnih bojnih glav na območjih, kot sta Kaliningrad ali Črno morje, ter ponovna aktivacija strateškega diskurza iz obdobja po Krimu. Ti signali so namenjeni odvračanju zahodnih pobud in ne pripravi na dejanski napad.
Kar zadeva informacijsko vojskovanje, lahko Kremelj poskuša zaostriti razmere v regijah Ukrajine, kjer živijo etnične manjšine – vključno z romunsko – s širjenjem obtožb o preganjanju ali kulturnem čiščenju, da bi upravičil posredne intervencije pod humanitarnimi pretvezami. K temu se dodajo še možni ciljni napadi na središča političnega in vojaškega odločanja v Ukrajini – napadi, precizni napadi ali destabilizacijske kampanje, katerih namen je povzročiti kaos pri odločanju in ogrožanje koordinacijske sposobnosti ukrajinske fronte.
Po drugi strani pa so ekstremni scenariji – kot so taktični jedrski napad na Ukrajino, frontalni napad na državo Nata ali kopenska invazija na tretjo državo, kot je Republika Moldavija – trenutno malo verjetni. Povzročili bi ogromne stroške in tveganja, ki jih je za kremeljski režim nemogoče nadzorovati, saj kljub svoji agresivni retoriki še vedno deluje v okviru strateške samoohranitve.
Skratka, Rusija ne nadzoruje več v celoti procesa eskalacije, temveč ohranja sposobnost manipuliranja z dojemanjem, ohranjanja strahu, spodkopavanja morale zaveznikov in izkrivljanja globalne naracije. Njegov odziv bo najverjetneje posreden, zapleten, preračunljiv – mešanica konvencionalne sile, namerne dvoumnosti in simbolnega ustrahovanja.
Soočena z resnično možnostjo, da bo Ukrajina dobila dovoljenje za napad na strateške cilje znotraj Ruske federacije, se Evropa kaže kot globoko razdeljena – ne le glede političnih stališč ali vojaške teže, temveč predvsem glede sposobnosti oblikovanja koherentne in prevzete strategije. Poleg deklarativne solidarnosti in finančne podpore je evropska celina ujeta med dve obliki strahu: strah pred izzivanjem nepovratne eskalacije in strah pred neukrepanjem, s čimer bi Rusija narekovala končne pogoje konflikta.
V zahodni Evropi glavne prestolnice – Pariz, Berlin, Rim – kažejo sistemsko zadržanost, ki izhaja tako iz notranjih volilnih izračunov kot iz zgodovinskih refleksov, da bi se izognili neposrednim spopadom. Čeprav se te vlade zavedajo, da bi ruska zmaga nepovratno spodkopala evropsko varnostno arhitekturo, še naprej uporabljajo uravnoteženo retoriko in se sklicujejo na potrebo po sorazmernosti, odgovornosti in izogibanju eskalaciji. V resnici poskušajo ohraniti krhko ravnovesje med podporo Ukrajini in strahom pred energetskimi, socialnimi ali kibernetskimi povračilnimi ukrepi, pri čemer imajo raje jasno stagnacijo kot pa strateško tveganje.
Namesto tega Srednja in Vzhodna Evropa na konflikt gleda z drugačne perspektive – perspektive, ki jo zaznamujejo zgodovinske izkušnje ruske agresije in boleča strateška jasnost. Države, kot so Poljska, Romunija ali baltske države, si ne delajo iluzij o namenih Kremlja in podpore Ukrajini ne dojemajo kot dejanje velikodušnosti, temveč kot nujnost za samoohranitev. Na tem področju se strah spremeni v politično voljo, podpora Kijevu pa velja za dejanje nacionalne varnosti, ne pa za politično simpatijo. Vendar pa tudi tukaj obstaja latentna napetost med zvestobo Trumpovi Ameriki – ki ponuja zaščito in orožje – in navezanostjo na bruseljsko Evropo, ki ponuja pravila, sredstva in včasih moralno dvoumnost.
Na splošno Evropa doživlja nekakšen tihi strateški obup. Njeni voditelji razumejo, da v Ukrajini ni mogoče dovoliti poraza, ne da bi NATO in Evropska unija ogrozila svojo verodostojnost, hkrati pa priznavajo, da bi popolna zmaga Kijeva, ki bi jo spremljali napadi na rusko ozemlje, lahko sprožila odziv, na katerega celina ni pripravljena. V tej ambivalentnosti se oblikuje zatiralska tišina: Evropa, ki nima več moči, da bi narekovala, a tudi nima poguma, da bi odkrito povedala, da se boji.
To tišino podžiga tudi globoka moralna dilema. Medtem ko uradni diskurz ostaja zasidran v evropskih vrednotah – mednarodnem pravu, suverenosti, solidarnosti – politično realnost v mnogih državah članicah zaznamujejo populizem, volilni pritisk, medijska polarizacija in strateška utrujenost. Pod tem pritiskom zahodni politični razred okleva, da bi svojim državljanom povedal resnico: da je varnost celine zdaj bolj kot kdaj koli prej odvisna od sposobnosti prevzemanja resničnih tveganj, vključno z vojaškimi.
Skratka, Evropa ni šibek igralec, je pa negotov. Boji se vzpenjanja, a še bolj se boji poraza. In med tema dvema strahovoma se skriva nasprotnik, ki zelo dobro razume, da je strateška neodločnost lahko bolj smrtonosna kot pomanjkanje sredstev.
Medtem ko je Zahod v strateški dilemi med aktivno podporo Ukrajini in strahom pred eskalacijo, preostali svet na konflikt gleda z mešanico taktične distance, ekonomskega oportunizma in geopolitičnega pragmatizma. Nezahodni svet ni nevtralen niti ideološko mobiliziran; ne podpira odkrito Rusije niti se mu ne zdi potrebno brezpogojno podpirati evroatlantskih prizadevanj. V tej enačbi molk postane oblika pridobivanja časa, prostora in prednosti v novi globalni rekonfiguraciji.
Kitajska svojo vlogo igra s strateško natančnostjo. V okviru uradnega diskurza o miru, večpolarnem ravnovesju in državni suverenosti, se Peking izogiba vsakršni jasni obsodbi Rusije in raje ohranja ugodne gospodarske odnose, zlasti v energetskem sektorju. Nakupi ruske nafte in zemeljskega plina, širitev vpliva prek pobude »En pas in ena pot« ter utrjevanje BRICS kot simbolne alternative G7, so le nekatere od potez, s katerimi Kitajska ukrajinski konflikt spreminja v pospeševalnik lastne globalne strategije. Ne želi zmagoslavne Rusije, a tudi ne propadle – temveč oslabljenega, odvisnega in prilagodljivega partnerja, koristnega v igri izčrpavanja proti zahodni prevladi.
Indija pa prakticira aktivno nevtralnost in se noče pridružiti nobeni strani. New Delhi sicer ohranja tradicionalne gospodarske in vojaške odnose z Moskvo, a v kontekstu rivalstva v Indo-Pacifiku razvija tudi vse tesnejša partnerstva z ZDA, Japonsko in Združenim kraljestvom. Indijskega položaja ne zaznamuje ideologija, temveč ambicija, da postane neodvisen globalni akter, sposoben krmariti med centri moči, ne da bi ga omejevale toge zavezništva. Konflikt v Ukrajini ponuja Indiji oder za strateško potrditev in priložnost za globalno prepozicioniranje brez tveganj, ki jih prevzemajo zahodne države.
Večina držav v Afriki, Latinski Ameriki in jugovzhodni Aziji vojno dojema kot konflikt Severa, belih in industrializiranih sil, katerih prioritete ne odražajo nujno interesov globalnega Juga. Te države pogosto kritizirajo dvojna merila Zahoda – pri čemer navajajo primerjave s situacijami, kot sta Palestina ali Sirija – in uporabljajo protiimperialistično narativ, da bi upravičile distanciranje od sankcij, uvedenih proti Rusiji. Navsezadnje teh režimov ne motivira simpatija do Kremlja, temveč gospodarske priložnosti, ki jih ponuja svetovna kriza: dostop do cenejše energije, alternativne naložbe iz Kitajske ali Turčije ter možnost težjih pogajanj z mednarodnimi finančnimi institucijami.
Ta dinamika ne odraža resnične solidarnosti med globalnim Jugom in Rusijo, temveč premišljeno zavračanje zahodnega reda. Vojna v Ukrajini tako postane stresni test za povojno liberalno hegemonijo: dlje ko se konflikt vleče, bolj nezahodni akterji pridobivajo zaupanje, da lahko svet deluje tudi brez normativne podpore Evrope in ZDA. Brez predlaganega koherentnega alternativnega modela, ti akterji dejansko podpirajo ponovno uravnoteženje mednarodnega sistema, ki temelji na multipolarnosti, transakcijski naravnanosti in absolutni suverenosti.
Skratka, nezahodni svet ni zgolj opazovalec, temveč posredni upravičenec konflikta, ki izkorišča molk kot orodje za pogajanja, dvoumnost kot diplomatski ščit in kot strategijo za notranjo konsolidacijo. Njihov molk ne izraža pasivnosti, temveč obliko strateškega miru v vojni, ki jim ne pripada, a jim ponuja nov manevrski prostor v spreminjajočem se svetovnem redu.
V novem geopolitičnem kontekstu, v katerem napad na Moskvo ni več le teoretični scenarij, temveč možnost, analizirana in obravnavana na najvišji ravni strateškega odločanja, se Romunija nahaja v navidezno jasnem, a globoko dvoumnem položaju. Po eni strani je ena najbolj glasnih in doslednih zaveznic Ukrajine in Združenih držav Amerike, saj gosti vojaško infrastrukturo Nata, aktivno sodeluje v skupnih vajah in zagotavlja bistveno logistično podporo vzhodni fronti. Po drugi strani pa ostaja sekundarni akter v arhitekturi odločanja, brez lastnega glasu v večjih pogajanjih in brez artikulirane strategije notranje zaščite v primeru eskalacije.
Strateška zvestoba Washingtonu in Bruslju je v uradnem diskurzu postala refleks identitete. Romunija je nedvomno predvidljiva zaveznica, vendar je prav ta predvidljivost tista, zaradi katere jo je v logiki velikih iger enostavno prezreti. Če se prisotnost ameriških vojakov razume kot zagotovilo za varnost, te percepcije ne podvoji notranja politika prevzemanja tveganja. Sistematično se izogiba razpravi o dejanskih posledicah stališča Romunije – tako glede kritične infrastrukture kot tudi meja, manjšin ali morebitnih strateških ciljev, ki bi lahko bili tarča ruskih scenarijev odziva.
Romunija se zaveda, da bi vsaka širitev konflikta neposredno vplivala na njeno ozemlje – s kibernetskimi napadi, logistično sabotažo, hibridno propagando ali mejnimi incidenti – vendar še naprej deluje previdno, čeprav upravičeno tvega spremembo v strateško paralizo. Za diskurzom trdnosti vztraja globoka notranja tišina, ki jo spodbuja pomanjkanje koherentne komunikacije s prebivalstvom in strah pred prepoznavanjem resničnih ranljivosti države.
To dvoumnost poslabšuje diskurzivna dvojna merila. Navzven se Romunija predstavlja kot strateški partner in zanesljiv regionalni akter; navznoter pa se izogiba prevzemanju posledic tega stališča. Ni nacionalne strategije odpornosti, o morebitnih stroških vojaškega posredovanja se ne razpravlja, prebivalstvo pa je v stanju relativnega administrativnega miru, brez dostopa do poštene analize tveganj.
Hkrati Romunija ostaja ujeta med dvema paradigmama lojalnosti: tisto do Združenih držav Amerike, ki ponuja zaščito in vojaško vodstvo, in tisto do Evropske unije, ki ponuja vire in pravila, vendar je pogosto brez jasne strateške vizije. To dvojno pozicioniranje je v miru obvladljivo, vendar lahko postane problematično v kriznih razmerah, zlasti če transatlantske zveze vstopijo v fazo razhajanj pri odločanju.
Da bi se izognila temu stanju tihe izpostavljenosti, bi morala Romunija začeti proces ponovne ocene lastnega strateškega profila. Bistveno je razviti nacionalni okvir odpornosti, profesionalizirati vladno strateško komuniciranje, vlagati v dvojno infrastrukturo (civilno in vojaško) in predvsem ponovno premisliti o načinu, kako država pripravlja svoje prebivalstvo na krizne scenarije. Romunija si ne more več privoščiti, da bi bila le tranzitno ozemlje ali »varnostni pas« med Vzhodom in Zahodom; postati mora luciden regionalni akter z zmožnostjo odločanja, lastništva in vplivanja.
Skratka, Romunija igra pomembno, a pogosto nevidno vlogo: je lojalna, a oklevajoča, izpostavljena, a simbolno nepripravljena. In če nima jasne strategije, tvega, da bo ostala tihi akter v konfliktu, v katerem v celoti sodeluje – četudi ne deklarativno, zagotovo operativno.
»Lahko zadeneš Moskvo? - Seveda!«
Ta izmenjava odgovorov, čeprav še neuradna in kroži precej diskretno v registrih strateške diplomacije, je skoncentrirala temeljno napetost neke dobe. Ne gre več le za Ukrajino, NATO ali Rusko federacijo; gre za spremembo logike v načinu opredelitve globalnega ravnovesja. Če se je v preteklosti mir ohranjal z zadrževanjem in ravnovesjem sil, se danes pojavlja nova paradigma: tista, v kateri se mir vsiljuje z domnevno silo, odvračanje pa ne deluje več, razen če nasprotnik verjame, da ste pripravljeni ukrepati brez zadržkov.
Temeljno vprašanje, ki se iz tega poraja, je, ali je ta novi pristop – pri katerem eskalacija postane sredstvo za deeskalacijo – mogoče šteti za racionalno rešitev ali le za pretvezo za večje geopolitične spremembe.
Če gre za rešitev, potem pomeni prevzem strateškega tveganja kot legitimnega instrumenta pogajanj in potrditev mednarodnega reda. V tej logiki bi napad na Moskvo postal ne le mogoč, ampak tudi nujen – ne za uničenje, ampak za preprečevanje ponovitve sistemske agresije v svetu, ki je vse bolj ranljiv za avtoritarne narative.
Če pa gre za pretvezo, se moramo vprašati, kaj točno stoji za tem namenom: preoblikovanje globalne varnostne arhitekture v korist Združenih držav? Upravičenje za militarizacijo demokratičnega diskurza? Oblika gospodarskega pritiska, preoblikovana v strateški vektor? V obeh teh hipotezah je realnost enaka: svet po letu 2022 je svet, v katerem nevtralnost postane fikcija, ravnovesje pa krhka konstrukcija med strahom, moralno utrujenostjo in strateško voljo.
Evropi ni več mogoče vladati z razredčenimi diplomatskimi formulami, demokracije pa se ne morejo več izogniti soočanju z realnostjo tveganja. Romunije pa ni več mogoče zaščititi le z institucionalno vljudnostjo ali simbolično prisotnostjo v strateških partnerstvih; potrebna je lucidnost, predpostavka in sposobnost odločanja – ne le reagiranja.
Skratka, napad na Moskvo ni vprašanje vojaške geografije, temveč vprašanje sveta: kdo ga vodi, v čigavem imenu in za kakšno ceno.
O avtorju:
Polkovnik (v pokoju) dr. Cătălin Balog je analitik in predavatelj z bogatimi izkušnjami na področju obveščevalnih dejavnosti, informacijske varnosti in strateškega komuniciranja. Ima doktorat iz vojaških znanosti, z disertacijo, osredotočeno na upravljanje varnostnih tveganj v kibernetskem prostoru, in je več kot dve desetletji služil v strukturah romunskega ministrstva za nacionalno obrambo.
Trenutno je izredni profesor na Univerzi v Bukarešti, kjer poučuje upravljanje informacij. Njegova raziskovalna področja vključujejo analizo sodobnih družbenih in političnih mehanizmov, s posebnim poudarkom na odnosu med ideologijo, tehnologijo in simulacijo demokracije.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno stališča IFIMES-a.
Ljubljana/ Bukarešta, 13. avgust 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
