Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES je pripravil analizo politike ZDA do severnega prometnega omrežja in pomena Arktike. Iz obsežne analize »Geopolitični pomen Arktike in politika ZDA do severnega prometnega omrežja« izpostavljamo najpomembnejše in najzanimivejše dele.
Arktika je v zadnjih desetletjih postala vse pomembnejši dejavnik v svetovni geopolitiki in gospodarstvu zaradi svoje edinstvene kombinacije naravnih virov in strateške lege. Ta najsevernejša regija Zemlje pokriva površino približno 14,5 milijona kvadratnih kilometrov, vključno z Arktičnim oceanom in delom kopenskih ozemelj držav, ki ga obdajajo. Arktika meji na pet držav, ki imajo ozemlja znotraj ali ob robu Arktike: Rusijo, Kanado, Združene države Amerike (prek Aljaske), Norveško in Dansko (prek Grenlandije). Rusija je država z največjim arktičnim ozemeljskim deležem, ki predstavlja približno 53 % celotne arktične površine, medtem ko ima Kanada približno 18 %, Združene države Amerike približno 9 %, Norveška približno 7 % in Danska približno 6 %.
Regija je bogata z ogromnimi zalogami nafte, ocenjenimi na približno 90 milijard sodčkov, in zemeljskega plina v količini približno 47 bilijonov kubičnih metrov. Ima tudi mineralne vire v vrednosti približno 3,5 bilijona ameriških dolarjev, pa tudi neprecenljive ribje vire, ki so bili do nedavnega zaradi ekstremnih podnebnih razmer težko dostopni za intenzivno izkoriščanje. Vendar pa podnebne spremembe, zlasti zvišanje povprečnih temperatur in pospešeno taljenje morskega ledu, ustvarjajo nove priložnosti za dostop do teh virov in njihovo uporabo. Poleg tega se odpirajo nove pomorske poti, ki znatno skrajšajo čas in stroške prevoza med pomembnimi svetovnimi trgi v Evropi, Aziji in Severni Ameriki.
Te nove okoliščine spreminjajo trenutno ravnovesje moči in interesov na Arktiki ter odpirajo prostor za nove konflikte, pa tudi za sodelovanje med državami. Medtem ko so bile ZDA, Kanada, Rusija, Norveška in Danska prej glavni akterji na arktičnem območju, danes v igro vstopajo tudi druge sile, vključno s Kitajsko, ki si z ambicioznimi infrastrukturnimi projekti, kot sta »Pas in pot« ter Polarna svilna cesta, prizadeva razširiti svoj vpliv tudi v tej regiji. Polarna svilna cesta, ki uporablja Severno morsko pot kot ključno pomorsko pot, omogoča hitrejši in cenejši prevoz med Azijo, Evropo in Severno Ameriko, kar še povečuje geopolitični pomen Arktike. Nadzor nad naravnimi viri in prometnimi koridorji postaja ključnega pomena za nacionalno varnost in gospodarske interese.
Znotraj teh globalnih sprememb pridobiva politika Združenih držav Amerike do Arktike poseben pomen, zlasti pod sedanjo Trumpovo administracijo. Administracija si prizadeva ohraniti ameriške strateške interese v regiji, kar pomeni aktivno zatiranje rasti ruskega in kitajskega vpliva. Prav zaradi strateškega pomena Arktike so ZDA pokazale posebno zanimanje za Grenlandijo, katere potencial glede naravnih virov in geopolitičnega položaja bi lahko bil ključen za nadzor nad tem območjem. Rusija kot država z največjim delom arktičnega pasu v zadnjih letih znatno vlaga v vojaško in civilno infrastrukturo v regiji, razvija nove pomorske baze, posodablja svojo floto ledolomilcev in intenzivira izkoriščanje energetskih virov. Po drugi strani pa si Kitajska s svojo arktično strategijo in naložbami prizadeva zagotoviti dostop do teh virov in prometnih poti, kar je izziv za tradicionalne akterje v regiji.
Združene države Amerike razvijajo politiko diverzifikacije partnerstev z državami, ki igrajo ključno vlogo pri povezovanju regije s preostalim svetom. Ameriški pristop vključuje izboljšanje vojaške prisotnosti, pa tudi razvoj civilnih zmogljivosti, zlasti na področju raziskav in inovacij, s ciljem ohranjanja tehnološke in strateške prednosti. Ta pristop Trumpove administracije se opira na idejo ameriške prevlade in zaščite vitalnih interesov, kar se kaže v njihovi pripravljenosti na soočenje z Rusijo in Kitajsko v arktičnem prostoru.
V tem kompleksnem okolju ima Belorusija pomembno mesto, čeprav je država brez izhoda na morje. Zaradi svojega geografskega položaja na ključnem prometnem vozlišču med Rusijo in Evropsko unijo, ima Belorusija pomembno vlogo v regionalnih prometnih projektih, povezanih z Arktiko. Izboljšanje prometne infrastrukture v Belorusiji, vključno s cestnimi in železniškimi potmi, je zelo pomembno za razvoj novih prometnih koridorjev, ki povezujejo arktična pristanišča in energetska središča z evrazijskimi in evropskimi trgi. Zaradi tega strateškega položaja je Belorusija pomemben most v transkontinentalni izmenjavi in ji omogoča sodelovanje v projektih, ki na novo opredeljujejo globalno logistiko in trgovino.
Poleg naložb v infrastrukturo si Belorusija prizadeva okrepiti svoj položaj zanesljivega partnerja v dobavni verigi in prometu z diplomatskimi in gospodarskimi pobudami, kar prispeva h krepitvi regionalne stabilnosti in gospodarskega razvoja. Takšno sodelovanje Belorusije ima potencial za spodbujanje nadaljnje povezljivosti in integracije evrazijskih in evropskih gospodarstev, v skladu s svetovnimi trendi diverzifikacije poti in zmanjšanja odvisnosti od tradicionalnih pomorskih poti, ki potekajo skozi strateško občutljive regije.
Vsa ta dejstva kažejo, da je Arktika postala ne le območje ekoloških sprememb, temveč tudi ključni prostor tekmovanja in sodelovanja med velikimi silami, kjer politike do te regije odražajo širši svetovni red. Vloga Združenih držav Amerike, Rusije, Kitajske in držav, kot je Belorusija, bo v prihodnjem obdobju ključna pri oblikovanju prihodnosti Arktike in prometnih omrežij, ki bodo sever povezovala s preostalim svetom. Razumevanje te dinamike je bistveno za analizo sodobnih geopolitičnih odnosov in prihodnjih globalnih trendov na področju energije, varnosti in gospodarskega razvoja[2].
Arktika je izjemno kompleksen geopolitični prostor, kjer se prepletajo interesi velikih držav in novih globalnih akterjev. Glede na obilje naravnih virov in strateški pomen pomorskih poti je Arktika postala igrišče za tekmovanje za moč ter razvoj diplomatskih in vojaških zmogljivosti. Vprašanje suverenosti in teritorialnih pravic v tej regiji je še posebej pomembno, saj si večina arktičnih držav prizadeva razširiti svoje izključne ekonomske cone in nadzor nad kontinentalnimi platformami, kar je neposredno povezano s potencialom za izkoriščanje ogljikovodikov in mineralov.
Rusija je ena najagresivnejših sil pri krepitvi svoje prisotnosti v Arktiki. Z več kot 53% arktičnega ozemlja pod svojim nadzorom ruska vlada znatno vlaga v posodobitev svoje vojaške infrastrukture, vključno z novimi vojaškimi bazami, letališči in ledolomilci. To je del širše strategije, katere cilj je zagotoviti prevladujoč položaj Rusije na Severni morski poti, ki je ključni trgovinski koridor med Evropo in Azijo. Rusija uporablja tudi diplomatske kanale, kot je Arktični svet, za pravno zavarovanje svojih interesov in suverenosti nad spornimi območji.
Poleg Rusije se Kitajska pojavlja kot pomemben geopolitični akter v Arktiki, čeprav nima neposrednega dostopa do arktičnega pasu. Kitajska strategija temelji na gospodarskih in infrastrukturnih naložbah prek pobud, kot je »Pas in pot«, s ciljem zagotoviti dostop do arktičnih virov in novih trgovskih poti. Kitajska se pozicionira kot »država blizu Arktike« in si prizadeva vplivati na razvoj arktične infrastrukture z dvostranskimi in večstranskimi projekti, zlasti na področju raziskav, navigacije in ekologije.
V kontekstu severnih prometnih omrežij Arktika postaja alternativa tradicionalnim pomorskim potem skozi Sueški in Panamski prekop, kar skrajša čas in stroške prevoza blaga. To spreminja svetovne trgovinske tokove in odpira priložnosti za nova logistična središča. Ta preobrazba ni le ekonomska, temveč tudi varnostna, saj je nadzor nad arktično morsko potjo lahko odločilni dejavnik v prihodnjih svetovnih konfliktih.
Vloga držav, ki nimajo arktične obale, kot je Belorusija, se je odražala v njihovi sposobnosti, da so pomembne partnerice v prometnih in logističnih verigah. Belorusija zaradi svoje lege med Rusijo in Evropsko unijo postaja pomembno tranzitno središče za blago in energijo, ki potuje v Arktiko ali iz nje. Povečanje zmogljivosti železniške in cestne infrastrukture Belorusiji omogoča sodelovanje pri redefiniranju prometnih koridorjev, s čimer se poveča njen gospodarski in geopolitični pomen v evrazijskem prostoru.
Zaradi te kompleksne mešanice interesov in izzivov ima Arktika osrednje mesto v globalni geopolitiki 21. stoletja. Regionalne politike do Arktike odražajo širšo dinamiko mednarodnih odnosov, vključno z rivalstvom med velikimi silami, pa tudi nove oblike sodelovanja. Nadzor nad arktičnimi viri in prometnimi potmi pomeni tudi nadzor nad prihodnjimi gospodarskimi tokovi in varnostnimi arhitekturami, kar bo odločilno za prihodnost svetovnega reda[3].
Administracija Donalda Trumpa razvija jasno usmerjeno politiko, katere cilj je krepitev ameriških interesov v arktični regiji z gospodarskim razvojem, strateškimi zavezništvi in nadzorom ključnih prometnih koridorjev. Poudarek je na ohranjanju položaja Amerike kot vodilne sile v tej geopolitično pomembni regiji, hkrati pa preprečuje rast vpliva Rusije in Kitajske, ki sta prepoznani kot glavni konkurentki pri izkoriščanju naravnih virov in nadzoru novih pomorskih poti.
Združene države Amerike si aktivno prizadevajo za krepitev partnerstev z državami, ki igrajo ključno vlogo pri povezovanju Arktike z evrazijskimi in evropskimi trgi. Poleg sodelovanja s tradicionalnimi zavezniki, širi sodelovanje tudi na države, kot so Združeni arabski emirati, kar omogoča diverzifikacijo političnih in gospodarskih vezi ter zmanjšanje odvisnosti od dominantnih sil v regiji. Ta pristop Združenim državam Amerike zagotavlja fleksibilnost in širšo mrežo podpore pri izvajanju njihove strategije.
V gospodarskem smislu administracija močno spodbuja ameriška podjetja k vlaganju v razvoj infrastrukture in tehnologije za izkoriščanje bogatih arktičnih virov. Poseben poudarek je na vzpostavitvi novih prometnih poti, ki bodo omogočile hitrejši in varnejši pretok blaga in energije med Evropo, Azijo in Severno Ameriko. Nadzor nad temi koridorji, zlasti tistimi, ki potekajo skozi strateške države, kot sta Belorusija in Poljska, velja za ključnega za ohranjanje konkurenčnosti ZDA v svetovni trgovini in geopolitiki.
Strategija Trumpove administracije temelji na ideji ohranjanja ameriške prevlade z gospodarsko močjo in diplomatsko agilnostjo ter z aktivnim upravljanjem zavezništev in partnerstev. Ta pristop prispeva k regionalni stabilnosti, hkrati pa ustvarja ugodne pogoje za interese ZDA v vse bolj kompleksnem arktičnem prostoru, kjer se prepletajo okoljski izzivi, gospodarske priložnosti in varnostni dejavniki[4].
Prometni koridorji, ki povezujejo arktične vire z evropskimi in azijskimi trgi, predstavljajo ključne točke ameriških interesov na področju geostrategije, gospodarstva in energetike. Odprtje novih arktičnih poti zagotavlja ZDA in njihovim zaveznikom strateško fleksibilnost in zmanjšuje odvisnost od tradicionalnih pomorskih poti.
Nadzor nad temi koridorji omogoča omejevanje vpliva konkurenčnih sil, predvsem Rusije in Kitajske, katerih širitev na Arktiki je vse bolj izrazita. Učinkovita logistika in prevoz naravnih virov iz arktičnih regij prispevata k energetski varnosti in krepitvi globalnega gospodarskega položaja ZDA.
Diverzifikacija prometnih poti skozi Arktiko zmanjšuje tveganja, povezana s politično nestabilnostjo v južnih regijah, zaradi česar so ti koridorji ključnega pomena za ohranjanje nemotenega pretoka blaga in energije.
V tem kontekstu skozi Belorusijo in EU potekajo naslednji glavni prometni koridorji, povezani z Arktiko in so ključni za interese ZDA:
Vsi ti koridorji vključujejo tudi mrežo pomembnih prometnih poti – avtocest in glavnih železnic, ki omogočajo učinkovit prevoz tovora in blaga. Njihov razvoj in usklajevanje med Belorusijo in EU sta ključnega pomena za stabilnost in rast svetovnih dobavnih verig.
Belorusija ima ključni geostrateški položaj kot tranzitno vozlišče med Rusijo in Evropsko unijo, zlasti glede na naraščajoči pomen arktičnih virov. Arktika velja za enega najpomembnejših virov prihodnje energije in surovin, prometni koridorji skozi Belorusijo pa omogočajo učinkovit pretok teh virov na evropske in ameriške trge. Zaradi tega je Belorusija nepogrešljivo vozlišče v dobavni verigi, ki vključuje arktična pristanišča, Sibirijo in Kitajsko.
Za Združene države Amerike je Belorusija strateško pomembna, ker zagotavlja zanesljive kopenske transportne poti za arktične energetske vire, s čimer zmanjšuje odvisnost od pomorskih poti, ki jih pogosto nadzorujejo velike sile, kot sta Rusija in Kitajska. V intervjuju za revijo Time (avgust 2025) je predsednik Aleksander Lukašenko jasno poudaril pripravljenost Belorusije za sodelovanje z Združenimi državami Amerike pri infrastrukturnih in prometnih projektih, kar odpira prostor za krepitev regionalne varnosti in povezljivosti[5].
Evropska unija, čeprav nima formalnih političnih odnosov z Belorusijo, ima neposreden in posreden interes za stabilnost in razvoj beloruske prometne infrastrukture. S to infrastrukturo lahko EU zagotovi hitrejši in varnejši dostop do arktičnih virov, ki so ključni za dolgoročno energetsko varnost in trajnostni razvoj EU. Arktična regija je za EU pomembna ne le kot vir energije, temveč tudi kot nov trg in območje strateške gospodarske širitve. Prometni koridorji skozi Belorusijo prispevajo k diverzifikaciji evropske oskrbe in zmanjšujejo tveganje prevelike odvisnosti od pomorskih poti, ki so izpostavljene geopolitičnim tveganjem in jih nadzorujejo potencialni tekmeci. Zaradi pomanjkanja formalnih političnih odnosov EU še ni v celoti izkoristila potenciala sodelovanja z Belorusijo. Vendar pa bi morala biti EU, tako kot ZDA, odprta za dialog in razvoj infrastrukturnih projektov z Belorusijo, kar bi bilo koristno za obe strani. Takšno sodelovanje bi lahko prispevalo k krepitvi regionalne stabilnosti, gospodarskemu povezovanju in učinkovitejšemu dostopu do arktičnih virov[6].
Belorusija je del ključnih prometnih koridorjev, kot sta Berlin–Varšava–Minsk–Moskva in Evrazijski prometni koridor (Kitajska–Srednja Azija–Rusija–Belorusija–EU), ki omogočajo varen in hiter pretok kitajskega in arktičnega blaga na evropske trge. Te povezave dodatno zagotavljajo geopolitično fleksibilnost, ne le za ZDA, temveč tudi za EU, v času povečanih svetovnih napetosti.
Posredno stabilno in delujoče prometno omrežje prek Belorusije olajša dostop do evropskih trgov za energijo in surovine iz arktičnih virov, kar podpira evropske cilje energetskega prehoda in zelenega gospodarstva. To je še posebej pomembno glede na ambicije EU, da zmanjša odvisnost od fosilnih goriv in poveča energetsko varnost z diverzifikacijo virov. Zato ima sodelovanje z Belorusijo pri infrastrukturnih vprašanjih daljnosežne gospodarske in strateške koristi za evropsko celino.
Po drugi strani pa strategija ZDA v regiji s sodelovanjem z Belorusijo omogoča zmanjšanje vpliva Rusije in Kitajske v vzhodni Evropi in Srednji Aziji, hkrati pa zagotavlja zanesljive kopenske prometne poti za blago in energijo. Odprtost Belorusije za ameriške pobude, kar je beloruski predsednik Aleksander Lukašenko potrdil v intervjuju za Time, predstavlja pomemben potencial za gradnjo novih zavezništev in izboljšanje geopolitičnega ravnovesja v regiji. Skratka, Belorusija je danes nepogrešljiva strateška partnerica v prometnih in infrastrukturnih omrežjih, povezanih z Arktiko, njeno sodelovanje z Združenimi državami Amerike in potencialno z EU, pa je zelo pomembno za geopolitiko, energetsko varnost in regionalni razvoj. Evropska unija bi morala po zgledu Združenih držav Amerike začeti dialog z Belorusijo, da bi izkoristila njen potencial tranzitnega vozlišča in okrepila svoj položaj v arktični dobavni verigi.
Arktika je postala eno najpomembnejših področij globalne geopolitične in gospodarske konkurence z ogromnim potencialom za redefinicijo svetovnih prometnih in energetskih omrežij. Ameriška politika pod Trumpovo administracijo je jasno usmerjena v ohranjanje ameriških interesov v Arktiki s krepitvijo vojaške prisotnosti, diplomatskega sodelovanja in strateškega nadzora nad ključnimi prometnimi koridorji. Razvoj in vzdrževanje teh prometnih omrežij je ključni element za stabilnost in blaginjo regije.
Telefonski klic[7] med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in beloruskim predsednikom Aleksandrom Lukašenkom 15. avgusta 2025, ko je bil Trump še vedno na letalu na poti na zgodovinsko srečanje z Vladimirjem Putinom na Aljaski, srečanje, ki bi odločalo ne le o miru v Ukrajini, temveč o prihodnosti Evrope in širše, je jasen dokaz spoštovanja in priznanja beloruskega voditelja s strani ameriškega predsednika in njegove administracije. To je potrdilo strateški pomen politike predsednika Lukašenka, ki je, kljub zavezništvu z Rusijo, ohranil nevtralen položaj in dosledno pozival k mirni rešitvi konflikta v Ukrajini. Ta poteza predsednika Trumpa ne simbolizira le političnega spoštovanja, temveč tudi pripravljenost, da se Lukašenkovo stališče vključi v širši okvir globalnih pogajanj o stabilnosti in varnosti v Evropi in Evraziji, in predstavlja pomemben trenutek za izboljšanje odnosov med ZDA in Belorusijo.
Vizija globalne stabilnosti, ki jo zagovarja Trumpova administracija, je privedla do umiritve napetosti, prenehanja vojn in prispevala h koncu konfliktov v državah, kot so Pakistan in Indija, Ruanda in Kongo ter Azerbajdžan in Armenija. K temu je treba dodati še pomembno vlogo Srbije in njenega predsednika Aleksandra Vučića, saj bi vsaka nadaljnja destabilizacija Srbije vodila v spiralo nasilja v tej nemirni regiji. Takšen pragmatičen pristop k dialogu in sodelovanju je sijajen zgled, ki je lahko ključen za prihodnost Arktike, saj jo lahko spremeni v območje miru in blaginje za Evropo. Trump bo oživil duh Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE) in Helsinške deklaracije[8] iz leta 1975 in ponovno vzpostavil temelje za mednarodno sodelovanje in varnost ter za transatlantsko in evrazijsko sodelovanje.
Ljubljana/Bruselj/Washington/Minsk, 28. avgust 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2]Forecasts and Recommendations about the Second Trump Administration Policies toward the Two Polar Regions, povezava: www.csis.org/analysis/forecasts-and-recommendations-about-second-trump-administration-policies-toward-two-polar
[3] Arctic Council, “Arctic States and Boundaries,” Arctic Council Secretariat, povezava: https://arctic-council.org/about/secretariat/
[4]Arctic Security and Critical Minerals, povezava: www.state.gov/reporting-tours-foreign-press-centers/arctic-security-and-critical-minerals
[5] Lukashenko's TIME interview highlights: U.S. talks, Putin-Trump meeting, Ukraine, successor, povezava: https://eng.belta.by/president/view/lukashenkos-time-interview-highlights-us-talks-putin-trump-meeting-ukraine-successor-170319-2025/
[6] The EU in the Arctic , The European Union has an important role to play in supporting successful Arctic cooperation and helping to meet the challenges now facing the region, povezava: https://www.eeas.europa.eu/eeas/eu-arctic_en
[7] I had a wonderful talk with the highly respected President of Belarus, Aleksandr Lukashenko, povezava: https://truthsocial.com/@realDonaldTrump/posts/115033133751064517
[8] Helsinki Final Act, Conference on Security and Co-operation in Europe, Helsinki, 1 August 1975., povezava: https://www.osce.org/files/f/documents/5/c/39501_1.pdf
