Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in širšem mednarodnem prostoru. Raziskava z naslovom »Evropska unija in nastanek skupne obveščevalne arhitekture. Posledice za Romunijo«, ki jo je pripravil general (upokojeni) Corneliu Pivariu, član Svetovalnega odbora IFIMES ter ustanovitelj in nekdanji izvršni direktor podjetja Ingepo Consulting, s strokovnega in akademskega vidika preučuje potencial analitične obveščevalne celice – organa, ki bi bil podrejen generalnemu sekretariatu Evropske komisije in bi bil zasnovan za zagotavljanje notranje zmogljivosti za strateško analizo. Raziskuje tudi posledice za Romunijo.
“Največji sovražnik obveščevalne analize ni prevara, temveč predpostavke, ki jih ne postavimo pod vprašaj.”
Richard J. Heuer Jr.
Pospešene spremembe mednarodnega okolja v zadnjih letih – dolgotrajni konflikt v Ukrajini, geopolitična nestanovitnost na Bližnjem vzhodu, stopnjevanje hibridnih operacij in širjenje zunanjega vmešavanja v demokratične procese – so v ospredje postavile star strukturni problem Evropske unije: odsotnost koherentne zmogljivosti za strateško ocenjevanje in predvidevanje tveganj. Čeprav ima EU koristi od kompleksnih institucij, raznolikih analitičnih orodij in široke mreže specializiranih agencij, nima integrirane obveščevalne arhitekture, primerljive s tisto, ki jo imajo velike sile.
V tem kontekstu je Evropska komisija začela preučevati ustanovitev analitične obveščevalne celice – organa pod okriljem generalnega sekretariata Komisije, ki bi zagotavljal notranjo zmogljivost za strateško analizo. Pobuda je postala javna prek poročil Financial Timesa, Reutersa, Euronewsa in DefenseNewsa, kar je sprožilo zapleten val interpretacij, razprav in institucionalnih odzivov.
Čeprav je mednarodni tisk ugibal o nastanku »evropske vohunske agencije«, projekt nima nobene povezave s širitvijo operativnih pristojnosti EU. Ne išče zbiranja tajnih podatkov, izvajanja nadzora in vohunjenja[2] ali izvajanja tajnih operacij – dejavnosti, ki ostajajo izključno v pristojnosti držav članic. Pravi cilj je utrditev zmogljivosti EU za vključevanje, razlago in predvidevanje informacij na načine, ki zmanjšujejo ranljivost in strateško odvisnost na področju informacijske varnosti.
Ta analiza s strokovnega in akademskega vidika preučuje potencial te pobude za oblikovanje načina, kako EU razume grožnje, obvladuje tveganja in razvija strateško avtonomijo. Raziskuje tudi posledice za Romunijo – državo, ki se nahaja na vzhodni meji Unije, v regiji, ki jo zaznamujejo konflikti, hibridna tveganja, informacijska konkurenca in hiter geopolitični razvoj.
Ustanovitev obveščevalne celice znotraj Evropske komisije je treba razumeti v strogih okvirih pravnega okvira EU, ki opredeljuje institucionalne možnosti in omejitve Unije. Člen 4(2) Pogodbe o Evropski uniji je izrecno določen: »nacionalna varnost ostaja izključna odgovornost vsake države članice.«
Ta določba predstavlja temelj celotne evropske varnostne arhitekture in trdno omejuje vsako institucionalno ambicijo po širitvi pristojnosti na področju operativnega obveščevalnega delovanja. Posledično:
V tem omejevalnem okviru je edini razpoložljivi manevrski prostor razvoj analitičnih, ne pa zbiralnih zmogljivosti.
To pojasnjuje, zakaj se projekt osredotoča na najmanj občutljiv, a bistven segment: integracijo in interpretacijo razpoložljivih informacij.
Na ravni EU je obstoječa analitična struktura EU INTCEN, ki je del Evropske službe za zunanje delovanje (EEAS). INTCEN deluje po medvladni logiki, ki temelji na prostovoljni izmenjavi informacij – predvsem OSINT in omejenih tajnih prispevkih držav članic. Njegov mandat je pretežno osredotočen na podporo zunanji politiki EU in kriznemu upravljanju, hkrati pa pripravlja ocene groženj, ki bi lahko vplivale na notranjo varnost Unije. Vendar nima operativnih pristojnosti niti funkcij, primerljivih z nacionalnimi obveščevalnimi službami.
V tem kontekstu se je pojavila ideja o novi analitični celici v okviru Komisije – ne kot replika INTCEN-a, temveč kot dopolnilni mehanizem, osredotočen na krepitev notranje odpornosti Unije: spremljanje tujega vmešavanja, analiziranje sistemskih ranljivosti, podpora politikam kibernetske varnosti in povezovanje podatkov iz številnih generalnih direktoratov Komisije. Nova struktura bi imela pretežno analitično in koordinacijsko vlogo, brez operativnih pristojnosti ali funkcij, povezanih z nacionalnimi obveščevalnimi službami.
Strukturo, ki se oblikuje v okviru koncepta »obveščevalne celice EU«, lahko najbolje opišemo kot integrirano središče za strateško analizo, katerega namen je političnemu vodstvu EU zagotoviti hitrejše, bolj koherentno in poglobljeno razumevanje tveganj, s katerimi se sooča Unija. Ob pomanjkanju operativnih kompetenc bi bila dodana vrednost te celice v:
Ta arhitektura bi ostala popolnoma odvisna od sodelovanja z državami članicami, INTCEN-om in tehničnimi omrežji EU (CERT-EU, Skupni raziskovalni center).
Temeljna razlika v primerjavi z INTCEN-om je v njegovem mandatu in institucionalnem položaju: INTCEN v prvi vrsti podpira zunanjo politiko EU in medvladno sodelovanje na področju obveščevalnih dejavnosti, medtem ko bi nova celica igrala analitično vlogo, osredotočeno na notranjo dimenzijo Unije – in sicer na demokratično odpornost, zaščito digitalne infrastrukture in integracijo informacij, ki izvirajo iz tehničnih struktur Komisije. To ne pomeni operativnih kompetenc, temveč okrepljeno analitično in koordinacijsko zmogljivost na nastajajočih področjih notranje ranljivosti.
Nedavni dogodki v Bruslju kažejo na napetosti glede razmejitve pristojnosti: EEAS se boji zmanjšanja svoje vloge, medtem ko države članice skrbi ohranjanje nadzora nad občutljivimi informacijami. Hkrati ima Komisija koristi od ugodnega terena, saj področja demokratične odpornosti in digitalne varnosti že spadajo v njene nadnacionalne pristojnosti.
Razširitev mandata INTCEN ni izvedljiva, ne le zaradi institucionalnih omejitev EEAS, temveč tudi zaradi politične konfiguracije EU. Francija želi, da INTCEN ostane instrument zunanje politike, usklajen z njeno lastno vizijo strateške avtonomije, medtem ko Nemčija podpira decentralizirano arhitekturo in je previdna glede kakršne koli centralizacije obveščevalnih podatkov na evropski ravni. Nordijske in srednje-vzhodnoevropske države skrbijo preglednost, institucionalno ravnovesje in preprečevanje prekomerne koncentracije analitične moči znotraj EEAS. V tem kontekstu se ustanovitev nove analitične celice pod okriljem Komisije dojema kot politično najmanj občutljiva možnost in tista, ki je najbolj združljiva z njenimi obstoječimi pristojnostmi: notranja odpornost, kibernetska varnost, boj proti tujemu vmešavanju in analiza sistemskih ranljivosti EU.
Prihodnja arhitektura bo torej odvisna od institucionalnega ravnovesja, o katerem se bodo v letih 2025–2026 pogajali Komisija, Svet, EEAS in države članice. Navsezadnje bo odražala ne le to institucionalno ravnovesje, temveč tudi raven strateških ambicij, ki so jih države članice pripravljene dopustiti Komisiji na področju notranje odpornosti.
Ustanovitev analitične celice znotraj Evropske komisije ni spektakularna inovacija, temveč odgovor na tri glavne dogodke.
EU je bila močno odvisna od ameriških in britanskih obveščevalnih služb. Odsotnost notranje zmogljivosti za predvidevanje je pomenila, da so bili institucionalni odzivi včasih počasni, razdrobljeni ali reaktivni. Ta odvisnost je sprožila široke razprave o analitični – ne operativni – avtonomiji Unije.
Rusko in kitajsko vmešavanje, kibernetski napadi, manipulacija z informacijami, instrumentalizacija diaspornih skupnosti in kampanje delegitimizacije so dosegli raven brez primere. EU je spoznala, da teh tveganj ne more obvladovati izključno z razpršenimi tehničnimi strukturami.
Države članice imajo različne institucionalne kulture in različne analitične standarde. Brez skupnega okvira je EU še vedno ranljiva za razdrobljenost in zapoznele odzive.
V bistvu pobuda ni namenjena ustanovitvi evropske obveščevalne službe, temveč doseganju minimalne stopnje analitične avtonomije, brez katere EU ostaja odvisna od ocen velikih sil.
Države članice na pobudo gledajo skozi prizmo lastnih interesov in skrbi. Nordijske države in države Beneluksa so najbolj odprte, saj menijo, da skupna arhitektura krepi kolektivno odpornost. Francija in Nemčija sta previdni, vendar nagnjeni k podpori, če se ohrani nadzor nad občutljivimi podatki.
Vzhodne obmejne države, vključno z Romunijo, pobudo dojemajo kot priložnost in potencialni vir napetosti z nacionalnimi obveščevalnimi službami. Med najpomembnejša tveganja spadajo:
Za Romunijo projekt predstavlja dvojno priložnost. Po eni strani lahko aktivno prispeva k oblikovanju nove evropske analitične arhitekture in okrepi svoj profil kot države na vzhodnem krilu s pomembnim strokovnim znanjem na področju obvladovanja hibridnih tveganj in ruskega vmešavanja. Po drugi strani pa mora strogo varovati suverenost operativnih informacij in ohranjati jasno razlikovanje med analizami na evropski ravni in občutljivimi nacionalnimi obveščevalnimi tokovi.
Romunija lahko ima koristi od:
Hkrati mora Bukarešta jasno opredeliti sklop opozoril glede podatkov, ki se lahko delijo. Vsakršni delitvi operativnih informacij se je treba izogniti.
Pobuda Komisije za razvoj lastnih analitičnih zmogljivosti ne predstavlja poskusa centralizacije evropskega vohunjenja, temveč prizadevanja za posodobitev kulture strateškega predvidevanja v Uniji. V dobi hibridnih groženj, manipulacije z informacijami in kibernetskih napadov postaja sposobnost hitrega razumevanja in integracije podatkov iz več virov temeljna sestavina evropske odpornosti.
Evropa si ne more privoščiti, da bi ostala brez skupne arhitekture za strateško ocenjevanje. Brez nje celina ostaja odvisna, razdrobljena in ranljiva za pritiske državnih in nedržavnih akterjev.
Za Romunijo je trenutek ugoden: lahko vpliva na smer projekta, spodbuja prednostne naloge vzhodne meje in krepi svoj profil znotraj evropske varnostne arhitekture – pod pogojem, da trdno zaščiti svojo informacijsko suverenost.
O avtorju:
Corneliu Pivariu je visoko odlikovan upokojeni general romunske vojske. Ustanovil je in dve desetletji vodil eno izmed najbolj vplivnih revij o geopolitiki in mednarodnih odnosih v Vzhodni Evropi, dvojezično revijo Geostrategic Pulse. General Pivariu je tudi član Svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno mnenja inštituta IFIMES.
Ljubljana/Brașov, 23. november 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Izraz »vohunjenje« se tukaj uporablja v operativnem pomenu – nanaša se na tajne dejavnosti zbiranja informacij (prikrite operacije HUMINT, tajne operacije, infiltracija). Tisk ta izraz pogosto uporablja metaforično, ko opisuje evropske analitične strukture; vendar EU ne izvaja in ne more izvajati takšnih ukrepov, saj nima nobenih operativnih pristojnosti, primerljivih s pristojnostmi nacionalnih obveščevalnih služb.
[3] V dokumentaciji Nata, EU in širše zahodnih obveščevalnih služb »opozorila« predstavljajo dodatne omejitve, ki veljajo poleg stopnje tajnosti (TAJNO, ZAUPNO itd.) in določajo, kako se lahko informacije obravnavajo in razširjajo. Pogosti primeri vključujejo: NOFORN (prepoveduje razširjanje tujim državljanom), ORCON (prerazporeditev dovoljena le s soglasjem izvora), REL TO EU/NATO (izdaja omejena na določene partnerje), LIMDIS (omejena razširjanje omejeni skupini) ali oznake, specifične za EU, kot so EU RESTRICTED, EU CONFIDENTIAL in LIMITE. Ta opozorila služijo zaščiti vira, operativnega konteksta in integritete informacij v večnacionalnem okolju.
