Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V raziskavi z naslovom »EU proti ZE«[2], upokojeni general Corneliu Pivariu, član Svetovalnega odbora IFIMES ter ustanovitelj in nekdanji izvršni direktor podjetja Ingepo Consulting, analizira sodobno dilemo Evrope: konflikt med Združeno Evropo kot skupnostnim idealom in Evropsko unijo kot birokratskim mehanizmom.
Dorian Vlădeanu[3] v svojem eseju EU proti UE raziskuje odločilno napetost sodobne Evrope: nasprotje med EU – Evropsko unijo kot institucionalno, tehnokratsko in normativno strukturo – in ZE – Združeno Evropo kot političnim, kulturnim in identitetnim idealom. Besedna igra, ki je na videz preprosta, ima dvojni pomen: v angleščini »EU« označuje Evropsko unijo, medtem ko je v romunščini EU osebni zaimek »jaz«, ki simbolizira tako posameznika kot zgodovinske sanje o Združeni Evropi.
Naslov tako nakazuje konflikt med dvema realnostma: na eni strani Združeno Evropo kot projektom solidarnosti in skupne usode, na drugi strani pa Evropsko unijo kot birokratskim in institucionalnim mehanizmom. Posameznikov – državljanov »jaz« – se znajde ujet med tema dvema ravnema, vendar se pogosto počuti bolj izključenega kot zastopanega.
Da bi razumeli to nasprotje, se moramo spomniti, da ideja o »Združeni Evropi« sega veliko pred Evropsko unijo: od rimskega cesarstva, ki je vsililo prvo obliko politične enotnosti, do srednjeveških vizij skupnega krščanstva, humanističnih in razsvetljenskih projektov, ki so si predstavljali Evropo razuma in napredka. V 20. stoletju, po tragediji obeh svetovnih vojn, se je ideal uresničil v Schumanovem načrtu in Evropski skupnosti za premog in jeklo, kasneje pa v ustanovnih pogodbah. V tem smislu Združena Evropa pomeni vrednote in skupno identiteto, medtem ko Evropska unija – produkt Maastrichtske in Lizbonske pogodbe – vse bolj postaja institucionalni aparat.
Evropska unija se danes sooča s krizo demokratične legitimnosti. Mehanizmi javnega posvetovanja in državljanske udeležbe se v mnogih primerih zdijo formalni in brez pristnosti. Državljani so povabljeni k sodelovanju, vendar se zdi, da so odločitve pogosto že sprejete.
Relevanten primer je nizka volilna udeležba na volitvah v Evropski parlament. Leta 2014 je bila udeležba le 42,6 %; leta 2019 se je sicer povzpela na 50,7 %, a je ostala precej pod ravnijo, značilno za nacionalne volitve. Ta odsotnost kaže na zaznavo, da so institucije EU oddaljene in ne vplivajo neposredno na vsakdanje življenje ljudi. V mnogih državah so v kampanjah za evropske volitve prevladovale nacionalne teme in ne evropske, kar poudarja temeljni razkol med državljani in Brusljem.
Poleg tega tehnokratski jezik evropskih dokumentov – poln pravnih in ekonomskih izrazov – državljane še bolj oddaljuje. Komunikacija se dojema kot abstraktna, nedostopna in brez empatije. Evropa se zdi učinkovit mehanizem, vendar brez pomena. Posameznik se v tem konstruktu ne prepozna več, kar spodbuja demokratično odtujenost.
Razprava o »demokratičnem primanjkljaju« Unije, ki traja že od devetdesetih let prejšnjega stoletja, ostaja aktualna. Dejstvo, da izvršilne oblasti EU (Komisije) ne izvolijo neposredno državljani, temveč je imenovana s pogajanji med vladami in Parlamentom, še krepi občutek distance. V očeh mnogih je demokratična legitimnost posredna in nezadostna.
Esej jasno ločuje med Združeno Evropo kot idealom in Evropsko unijo kot institucijo. Prva predpostavlja solidarnost med ljudmi, skupno identiteto in skupne vrednote. Druga se pogosto zreducira na direktive in norme.
Ta razlika pojasnjuje, zakaj državljani ne čutijo več, da »biti Evropejec« nosi mobilizirajoč pomen. Skupni simboli – modra zastava, Oda radosti kot himna, dan Evrope – niso uspeli ustvariti afektivne identitete, primerljive z nacionalno. Evro kot skupna valuta je prinesel očitne gospodarske koristi, vendar ni postal čustveni simbol, kot je dolar za Američane.
Brexit je najbolj zgovoren primer: mnogi Britanci so menili, da je Unija birokratski konstrukt, brez identitetne dimenzije »Združene Evrope«. Razprave v Franciji in na Nizozemskem, kjer je bila evropska ustavna pogodba zavrnjena z referendumom, razkrivajo isti trend: institucija ne vzbuja navezanosti.
Tako se namesto »skupnosti usode«, EU dojema kot neosebna nadnacionalna entiteta. »Združena Evropa« ostaja priklicani ideal, medtem ko »Evropska unija« prevladuje s svojimi normami in postopki.
Ta razkol ima oprijemljive posledice:
Evropski državljan se počuti zreduciranega na vlogo »davkoplačevalca« ali »upravičenca politike«, ne pa pravega političnega partnerja. Praznino pomena, ki so jo pustile evropske institucije, zapolnjujejo suverenitistične sile, ki obljubljajo vrnitev k znanemu okviru nacionalne države in večjo avtonomijo odločanja.
Primerov je veliko: na Madžarskem Viktor Orbán nasprotuje Bruslju z »nacionalnim suverenitizmom«; na Poljskem konservativne vlade trdijo, da morajo temeljne odločitve ostati v Varšavi; v Franciji Marine Le Pen zagovarja Evropo narodov in ne nadnacionalne integracije; v Italiji Giorgia Meloni gradi svoje sporočilo okoli obrambe nacionalne identitete in ponovne uveljavitve suverenosti. Brexit je bil prav tako v bistvu dejanje političnega in ekonomskega suverenizma.
Te težnje kažejo, da se Unija brez prepričljive naracije izpodbija ne le glede učinkovitosti, temveč tudi glede legitimnosti in pomena.
Drug pomemben dejavnik, ki poudarja razkol med državljani in institucijami EU, je ideološka usmeritev, ki jo je vodstvo Unije prevzelo v zadnjih letih in jo mnogi povezujejo s kulturnim neomarksizmom, fenomenom »prebujenih« in vztrajnim spodbujanjem agende LGBTQ+.
Namesto da bi v ospredje postavil solidarnost, varnost in gospodarsko blaginjo, je Bruselj v središče svojega uradnega diskurza postopoma postavil vrsto kontroverznih kulturnih in identitetnih tem, ki so razdelile evropske družbe:
V državah, kot so Poljska, Madžarska, Slovaška ali Italija, so bili odzivi zelo kritični, saj so te politike veljale za vdor v nacionalno in kulturno suverenost. Predvsem v srednji in vzhodni Evropi, kjer imata pomembno vlogo nacionalna in verska identiteta, so agende »woke« in LGBTQ+ podžigale zaznavo, da Unija spodbuja ideološko smer, ki je tuja evropskim tradicijam.
Tako so suverenistične struje našle plodna tla in se predstavljajo kot zagovorniki kulturne identitete in nacionalne avtonomije pred pritiskom Bruslja. Ta konfrontacija ni več zgolj politična ali ekonomska, temveč tudi kulturna in identitetna, kar poglablja polarizacijo in še bolj slabi kohezijo Unije.
Današnja resnična napetost ni med Vzhodom in Zahodom ali Severom in Jugom, temveč med EU – institucijo – in ZE – Združeno Evropo kot idealom. Prvo urejajo pogodbe in pravila; drugo pa navdihujejo vrednote in občutek pripadnosti.
Unija ostaja ujeta med dva politična modela: federalizem – v katerem ima centralna oblast neposredno oblast nad državljani – in konfederacijo – v kateri države ohranijo polno suverenost. Zaradi te strukturne dvoumnosti se Unija ne zdi ne eno ne drugo: premočna, da bi bila zgolj zavezništvo držav, a prešibka, da bi bila prava federacija.
Če se Evropska unija dojema zgolj kot pravni in upravni mehanizem, tvega, da bo izgubila stik s svojim prvotnim temeljem: skupnostjo usode. O pogodbi se je mogoče ponovno pogajati, vrednote pa je treba živeti in jih deliti.
Za premagovanje te krize avtor predlaga več smeri:
Te smeri niso zgolj teoretične: pozitivni primeri že obstajajo. Program Erasmus+ je ustvaril generacijo mladih Evropejcev z deljenimi izkušnjami; odziv Unije na pandemijo s skupnim nabavljanjem cepiv je v praksi pokazal solidarnost; ukrepi za podporo energetski varnosti ob vojni v Ukrajini pa so pokazali, da kolektivno ukrepanje prinaša oprijemljive koristi.
Zato Unije ne bi smeli opustiti, temveč jo ponovno zasidrati v idealu Združene Evrope.
EU proti ZE je diagnoza sodobne evropske dileme: konflikta med Združeno Evropo kot skupnostnim idealom in Evropsko unijo kot birokratskim mehanizmom.
Brez resnične sprave Evropa tvega, da bo ostala funkcionalen konstrukt, a brez duše. Suverenistični tokovi niso zgolj konjunkturna opozicija; so signali potrebe po smislu, identiteti in sodelovanju. Kažejo, da evropski projekt ne more biti več le tehnokracija – mora ponovno postati živa skupnost.
V večpolarnem svetu, soočenem s konkurenco Združenih držav Amerike, Kitajske in Rusije, si Evropska unija ne more privoščiti, da bi ostala zgolj regulativni aparat. Njeno preživetje in relevantnost sta odvisna od njene sposobnosti, da ponovno poveže institucije z državljani in da »EU« ponovno preoblikuje v pristen izraz »EU« – tako posameznika kot Združene Evrope kot ideala.
Šele takrat bo evropski državljan lahko iskreno rekel: Evropa je tudi moja.
O avtorju:
Corneliu Pivariu je visoko odlikovan upokojeni general romunske vojske. Ustanovil je in dve desetletji tudi vodil eno izmed najbolj vplivnih revij o geopolitiki in mednarodnih odnosih v Vzhodni Evropi, dvojezično revijo »Geostrategic Pulse«. General Pivariu je član svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja mnenje avtorja in ne odraža nujno stališče inštituta IFIMES.
Ljubljana/Brașov, 16. september 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Esej je profesor Dorian Vlădeanu napisal v skoraj dokončani obliki, brez zaključkov, že konec junija 2023, kot del širšega skupnega projekta. Bolezen, s katero se je soočal, mu ni dovolila, da bi ga dokončal. Z dovoljenjem družine sem ga dokončal in bo objavljen v prihajajoči knjigi. Tukaj sem predstavil razširjen in posodobljen povzetek, ki sem ga v celoti pripravil sam.
[3] Dorian Vlădeanu (13. november 1955 – 22. maj 2024) – diplomant ekonomije, avtomatizacije in računalništva; doktor ekonomije; avtor več kot 100 del s področja makroekonomije. Razvil je prvo nacionalno strategijo na področju skupnostnih javnih storitev. Je avtor, soavtor in koordinator prve generacije zakonodaje, ki jo je pripravila romunska vlada o javnih storitvah (2002–2004). Je soavtor moje knjige Geopolitika pred in po Covidu-19, 2017–2020 (založba Marist, 2020).
