Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno spremlja in analizira ključne globalne dogodke, ki oblikujejo sodobne mednarodne odnose. Med najbolj perečimi in transformativnimi vprašanji sodobne dobe je vprašanje digitalne suverenosti – koncepta, ki v tehnološki dobi vse bolj opredeljuje politično moč, varnost in zmogljivosti držav. Ker digitalna infrastruktura, globalni standardi, upravljanje podatkov in napredne tehnologije postajajo osrednji stebri nacionalne varnosti, se majhne države soočajo z globokimi strukturnimi omejitvami, a tudi z novimi priložnostmi za strateško ukrepanje. Veleposlanik in izredni profesor dr. Arben Cici v svoji analizi z naslovom »Diplomacija digitalne suverenosti: strukturni izzivi za majhne države v tehnološki dobi« preučuje, kako se je digitalni ekosistem pojavil kot novo geopolitično prizorišče. Avtor s poglobljeno raziskavo tehnološke odvisnosti, globalnega določanja standardov, čezmejnih pretokov podatkov, ranljivosti v dobavnih verigah in vse večje vrzeli med inovacijami in upravljanjem dokazuje, da je digitalna suverenost postala ključna razsežnost tako nacionalne kot zunanje politike.
V zadnjem desetletju je koncept digitalne suverenosti postal ena najbolj razpravljanih in spornih tem v sodobni zunanji politiki, ki je izzvala klasične modele državne oblasti. V svetu, kjer moč ni več zgolj teritorialna, temveč vse bolj infrastrukturna, tehnološka in algoritmična, se države soočajo s paradoksom digitalnega prostora, ki hkrati pripada vsem in nikomur. Medtem ko tradicionalna diplomacija deluje prek dobro opredeljenih meja, se internet in globalni podatkovni ekosistemi razvijajo onkraj jurisdikcije, zaradi česar je nacionalni nadzor vse bolj nedosegljiv cilj.
V tem kontekstu digitalna suverenost ni zgolj vprašanje domače regulacije; gre za strateško razsežnost zunanje politike, v kateri države poskušajo zaščititi svojo tehnološko avtonomijo na svetovnem prizorišču, ki ga obvladujejo nadnacionalne korporacije, mednarodni standardi, ki jih oblikujejo velike sile, in infrastrukturne arhitekture, ki so pogosto zunaj njihovega neposrednega nadzora.
Globalno digitalno infrastrukturo, od medcelinskih podmorskih kablov do omrežij 5G, podatkovnih centrov in storitev v oblaku, gradi in upravlja omejeno število močnih nadnacionalnih korporacij. Za majhne države ta koncentriran nadzor ustvarja večdimenzionalno odvisnost:
Večina majhnih držav, vključno s tistimi na Zahodnem Balkanu, nima finančnih sredstev in tehničnega strokovnega znanja za razvoj trajnostnih domačih alternativ. Izgradnja naprednega podatkovnega centra ali varne nacionalne infrastrukture v oblaku zahteva naložbe in specializirano znanje, ki presegajo zmogljivosti mnogih majhnih gospodarstev (UNCTAD, 2021). Posledično postanejo »strateški potrošniki« globalnih tehnologij, ki se pogajajo o pogojih dostopa, varnosti in interoperabilnosti znotraj sistemov, katerih pravil ne določajo.
Za Albanijo in podobne države to predstavlja temeljno dilemo: kako lahko država ohrani domači nadzor nad svojim digitalnim ekosistemom, ko je tehnična hrbtenica zunaj njene jurisdikcije?
Mednarodni standardi, protokoli, podatkovni formati, varnostne arhitekture in zahteve glede interoperabilnosti so veliko več kot le tehnične smernice; so mehanizmi strukturne moči v digitalnem redu. Ti standardi določajo ne le delovanje interneta, temveč tudi obliko digitalnega prostora in meje nacionalne suverenosti.
Majhne države redko sodelujejo v zgodnjih fazah določanja standardov, kjer potekajo dejanska pogajanja o tehnološki moči. Posledično morajo sprejeti standarde, ki so jih oblikovale Združene države Amerike, Kitajska, Evropska unija ali velika tehnološka podjetja, sicer tvegajo izključitev iz svetovnega digitalnega gospodarstva.
Tudi EU se kljub svoji regulativni moči pogosto sooča z omejitvami in zamudami, ker mnogi temeljni digitalni standardi izvirajo iz ameriških velikih tehnoloških podjetij. To pomeni, da so celo veliki akterji odvisni od zasebnih podjetij, medtem ko so majhne države od njih še bolj odvisne.
Tako se »tiranija standardov« prevede v operativno odvisnost, visoke prehodne stroške in strukturne pomanjkljivosti za majhne države, ki se pogosto soočajo le z dvema možnostma: sprejeti standarde ali izpasti iz globalnega sistema.
V medsebojno povezanem digitalnem svetu podatki potujejo čez meje s pospešeno in decentralizirano hitrostjo. Vendar so zakoni, ki urejajo te tokove, asimetrični, saj večje države uporabljajo ekstrateritorialno jurisdikcijo, ki jim omogoča dostop do podatkov, shranjenih zunaj njihovega fizičnega ozemlja.
Zakonodaja, kot je ameriški zakon CLOUD, in primerljivi okviri na Kitajskem in v Indiji ustvarjajo realnost, v kateri fizična lokacija strežnika ne določa več pravnega nadzora. To izziva klasično načelo teritorialne suverenosti. Za majhne države to pomeni zmanjšano zmogljivost nadzora nad podatki svojih državljanov in institucij, zlasti kadar so infrastrukture v oblaku v tuji lasti.
Posledica je napetost med nacionalnim interesom za varnost in avtonomijo ter ekonomsko potrebo po interoperabilnosti, naložbah in tehnološki integraciji.
Albanija, tako kot mnoge majhne države, stoji ravno med temi pritiski: si prizadeva za normativno suverenost, hkrati pa zahteva dostop do globalnih podatkovnih omrežij.
Napredne tehnologije, mikročipi, optična oprema, senzorji, visokozmogljivi strežniki se proizvajajo prek geografsko razpršenih dobavnih verig, ki vključujejo na stotine dobaviteljev. Celo velike sile, kot sta Združene države Amerike in Kitajska, ne nadzorujejo celotnega proizvodnega cikla.
Za majhne države ta realnost pomeni, da je tehnološka avtarkija nemogoča. Zanesljivost oskrbe je odvisna od geopolitične dinamike, zamude pri dostopu do naprednih tehnologij pa lahko povzročijo nepopravljive razvojne vrzeli.
Če majhna država ne more dostopati do opreme naslednje generacije, kot so napredni moduli 5G, ne more razviti gospodarskih in varnostnih storitev prihodnosti, s čimer se dejansko postavi na obrobje svetovnega digitalnega gospodarstva.
Hitra rast umetne inteligence, avtonomnih sistemov, simulacijskih tehnologij in napredne analize podatkov presega regulativne zmogljivosti večine držav. Še posebej so izpostavljene majhne države z bolj omejenimi upravami in tehničnim strokovnim znanjem.
Soočajo se s strukturno dilemo:
Ta vztrajna vrzel med inovacijami in regulacijo ustvarja novo geopolitično asimetrijo, v kateri so majhne države pogosteje tisti, ki sprejemajo politike, kot pa tisti, ki jih oblikujejo – kar zmanjšuje njihov vpliv v tehnološki diplomaciji.
V digitalni dobi diplomacija ni več zgolj politično pogajanje; zahteva sodelovanje v tehničnih forumih, sodelovanje v organizacijah za določanje standardov in gradnjo zavezništev okoli nastajajočih tehnologij. Majhne države, kot je Albanija, lahko pridobijo nesorazmeren vpliv s specializacijo na izbranih področjih (npr. kibernetska varnost), prevzemanjem vodilnih vlog v regionalnih pobudah in usklajevanjem svojih stališč v večstranskih okvirih, kot sta NATO in EU.
Baltski model, Estonija, Latvija, Litva, kaže, da lahko majhne države postanejo pomembni akterji v digitalni diplomaciji, če vlagajo v tehnične zmogljivosti in sledijo jasnim, dolgoročnim strategijam digitalne preobrazbe.
Digitalna suverenost ni le tehnična zaščita; gre za zmožnost države, da izvaja politični, pravni in ekonomski nadzor nad sistemi, ki vzdržujejo družbo. Za majhne države je izziv razvoj nacionalnih strategij kibernetske varnosti, javnih digitalnih platform, modelov upravljanja z odprto kodo in skupne regionalne infrastrukture za upravljanje podatkov.
Za Albanijo in Zahodni Balkan bi tak pristop lahko povečal tehnološko avtonomijo, zmanjšal odvisnost od zunanjih omrežij in ustvaril novo območje regionalnega sodelovanja, ki bi se lahko razvilo v »digitalno skupnost Zahodnega Balkana«.
Čeprav je klasični pojem absolutne suverenosti v medsebojno povezani digitalni dobi postal praktično nedosegljiv, lahko države še vedno zgradijo obliko strateške suverenosti, ki ne stremi k izolaciji, temveč k izgradnji zmogljivosti za učinkovito nadzorovanje kritičnih sektorjev. Ta nova oblika suverenosti se oblikuje s tehnološko diplomacijo, ciljno usmerjenimi naložbami in pametno regulacijo, kar omogoča tudi majhnim državam, da projicirajo vpliv onkraj svoje tradicionalne geopolitične teže. V tem smislu zunanja politika postaja primarni instrument za zmanjšanje strukturnih odvisnosti in ohranjanje funkcionalne avtonomije znotraj tehnološko razdrobljenega mednarodnega reda.
Tako kot je bila Natova kolektivna varnostna arhitektura temelj evroatlantskega reda v industrijski dobi, digitalna moč danes zahteva nove oblike sodelovanja, saj nobena država, niti velike sile, ne more zagotoviti tehnološke varnosti sama. Tehnološka diplomacija širi področje klasične diplomacije: pogajanja se vse bolj nanašajo na standarde umetne inteligence, čezmejne pretoke podatkov, protokole kibernetske varnosti in upravljanje globalnih platform, ne le na meje, trgovino ali obrambo.
Za majhne države, ki pogosto oblikujejo zunanjo politiko v pogojih omejenih institucionalnih in tehničnih zmogljivosti, tematska zavezništva delujejo kot multiplikator sil. Z vstopom v regionalne bloke takšne države pridobijo pogajalsko moč, ki je ne bi imele posamezno. To pojasnjuje, zakaj je Evropska unija postala eden najvplivnejših akterjev v tehnološki diplomaciji: kljub notranji raznolikosti njene države članice, nekatere med njimi zelo majhne, kot so Estonija, Finska ali Irska, izvajajo nesorazmeren vpliv na področjih, kot so kibernetska varnost, digitalno upravljanje in mednarodno določanje standardov.
Za države, kot je Albanija, je aktivno sodelovanje v mednarodnih forumih, v Natovem centru odličnosti za kooperativno kibernetsko obrambo, v Agenciji Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) in v odborih za standarde ISO/IEC najučinkovitejši način za prispevanje k procesom oblikovanja pravil. Tematska diplomacija torej zahteva premik od reaktivne k proaktivni drži, v kateri država ne le prilagaja, ampak tudi oblikuje digitalno globalno okolje.
V svetu, kjer tehnološki razvoj prehiteva proračunske zmogljivosti večine držav, pametna strategija ni graditi vsega, temveč izbrati prave bitke. Tehnološka avtonomija ne zahteva ustvarjanja celotnega nacionalnega ekosistema – kar je nerealističen cilj celo za številna razvita gospodarstva – temveč opredelitev kritičnih področij, kjer mora država ohraniti neposreden nadzor.
Sem spadajo:
Majhne države, ki so sledile temu modelu – kot sta Estonija s svojim digitalnim vladnim ekosistemom ali Islandija z napredno infrastrukturo podatkovnih centrov – so uspele uravnotežiti globalno integracijo z zaščito suverenega jedra, ki se je sposobno upreti ranljivostim ekstremne soodvisnosti. Takšen pristop krepi odpornost držav, ne da bi pri tem ogrozil odprtost za mednarodno sodelovanje, zaradi česar je še posebej primeren za Zahodni Balkan.
Digitalna doba je spremenila način vpliva držav. Namesto tradicionalnih orodij zunanje politike se je regulacija pojavila kot novo orodje mehke moči. Evropska unija to preobrazbo najbolj jasno ponazarja: z pravnimi okviri, kot so Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR), Zakon o digitalnih storitvah (DSA) in Zakon o digitalnih trgih (DMA), je EU vzpostavila globalne standarde, ki jih morajo multinacionalne korporacije in tretje države sprejeti, če želijo dostopati do evropskega trga.
Ti predpisi ustvarjajo močan valoviti učinek:
Ta regulativni model je EU spremenil v diplomatskega akterja, ki vpliva z normami, ne le z gospodarsko ali vojaško močjo. Za majhne države sprejetje ali uskladitev s takimi okviri ni zgolj stvar usklajevanja: gre za strategijo za sledenje svetovnemu razvoju, zaščito pravic državljanov in povečanje njihove mednarodne verodostojnosti.
Navsezadnje digitalne suverenosti ne opredeljujejo omrežja, strežniki ali protokoli, temveč ljudje, ki jih znajo zgraditi, upravljati in zavarovati. Tehnološka suverenost zahteva nov razred strokovnjakov za:
Brez močnega človeškega kapitala ostaja regulacija formalna, strategija teoretična, tehnološka diplomacija pa simbolična. Za majhne države je vlaganje v znanstveno izobraževanje, inovacijske laboratorije, usposabljanje za digitalno diplomacijo in mednarodne programe izmenjave najbolj trajnosten način za ponovno prevzem nadzora. Zato mnoga uspešna mala gospodarstva – kot so Estonija, Izrael in Singapur – postavljajo človeški kapital v središče svojih razvojnih strategij in zunanjepolitičnih agend.
Analiza izzivov digitalne suverenosti kaže, da se zunanja politika enaindvajsetega stoletja odmika od tradicionalne diplomacije k bolj kompleksni arhitekturi, v kateri so tehnološke infrastrukture, globalni standardi, tokovi podatkov in regulativne zmogljivosti tesno povezani. Za majhne države – vključno z Albanijo in državami Zahodnega Balkana – ta dinamika ne ustvarja le strukturnih ranljivosti, temveč tudi nove priložnosti za strateško pozicioniranje, če razvijejo tehnično znanje, zgradijo večstranska zavezništva in se specializirajo na področjih, kjer lahko projicirajo vpliv, ki presega njihovo demografsko ali gospodarsko težo.
V globalnem sistemu, ki ga opredeljuje vse večja tehnološka konkurenca med velikimi silami, se morajo majhne države premakniti iz obrambnih drž k proaktivni diplomaciji digitalne suverenosti. Sodelovanje v mednarodnih organih za določanje standardov, regionalna kohezija, naložbe v kibernetsko varnost in usklajenost z okviri EU in Nata postajajo bistvena orodja za krepitev moči. To kaže, da prihodnosti zunanje politike ne bodo več določali zgolj klasični geopolitični odnosi, temveč vse bolj sposobnost držav, da ohranijo tehnološko avtonomijo in zgradijo odporne arhitekture digitalnega upravljanja, ki zagotavljajo razvoj, integracijo in dolgoročno stabilnost v mednarodnem redu.
V tem smislu diplomacija v enaindvajsetem stoletju ni le umetnost pogajanja, temveč tudi umetnost znanja, kjer nacionalno strokovno znanje postane bistveni vir za obrambo državnih interesov in krepitev strateške avtonomije.
O avtorju:
Veleposlanik izr. prof. dr. Arben Cici, je trenutno predavatelj mednarodnih odnosov na Mediteranski univerzi v Albaniji. Je nekdanji veleposlanik Albanije na Danskem, Hrvaškem in v Rusiji, dvakrat je bil svetovalec predsednika republike za zunanjo politiko, dvakrat pa direktor državnega protokola na Ministrstvu za zunanje zadeve. Je tudi avtor uradnega protokola Republike Albanije, analitik in odličen strokovnjak za zunanjo politiko.
Stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo nujno uradnega stališča IFIMES.
Ljubljana/Tirana, 2.december 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
