Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES v svoji strateški analizi »Bosna in Hercegovina 2026: Med politično reciklažo in demokratično prenovo« ocenjuje, da bodo splošne volitve 4. oktobra 2026 ključni preizkus demokratične zrelosti, institucionalne stabilnosti in evropske usmerjenosti Bosne in Hercegovine. Volitve bodo tudi preizkus sposobnosti političnih akterjev, da premagajo delitve, okrepijo institucije in zagotovijo delujočo in demokratično državo. Iz analize izpostavljamo naslednje ključne segmente.
Desete splošne volitve v Bosni in Hercegovini bodo potekale 4. oktobra 2026. Državljani bodo izvolili tri člane predsedstva Bosne in Hercegovine, predstavnike v Predstavniškem domu Parlamentarne skupščine BiH in Predstavniškem domu Parlamenta Federacije BiH, predsednika in dva podpredsednika Republike Srbske, predstavnike v Narodni skupščini Republike Srbske (NSRS) ter predstavnike v skupščinah desetih kantonov Federacije BiH.
Prihajajoče splošne volitve[2] bo zaznamovala izrazita politična razdrobljenost. Za različne ravni oblasti se bo potegovalo 75 političnih strank, 29 koalicij in štirje neodvisni kandidati. Veliko število političnih subjektov kaže na močno konkurenco, hkrati pa potrjuje globoko razdrobljenost politične scene pred volitvami.
V centralnem volilnem imeniku[3] je skupno registriranih 3.414.364 volivcev, vključno s 48.074 volivci[4], registriranimi za glasovanje zunaj Bosne in Hercegovine, po pošti ali na diplomatsko-konzularnih predstavništvih Bosne in Hercegovine. Volilni prag je 3 %.
Bosna in Hercegovina bo imela ene izmed najpomembnejših splošnih volitev od podpisa Daytonskega mirovnega sporazuma[5]. Prihajajoče volitve potekajo v času, ko je država ujeta med dvema nasprotujočima si dinamikama: nadaljevanjem evropske poti in institucionalno konsolidacijo na eni strani ter poglabljanjem etničnih delitev, secesionizma, političnih blokad in vse izrazitejšimi oblikami korupcije na drugi strani.
Posebej zanimivo je dejstvo, da letošnje volitve zaznamuje skoraj popolno recikliranje političnih kadrov. Na kandidatnih listah se ponovno pojavljajo skoraj vsi ključni politični akterji, ki so v zadnjih dveh desetletjih zaznamovali politično življenje BiH. Namesto generacijskega preobrata in ustvarjanja nove politične elite se državljanom večinoma ponujajo že znana politična imena in isti vzorci političnega delovanja. Sistem očitno ne ustvarja prostora za rekrutiranje in afirmacijo novih političnih elit, kar postavlja temeljno vprašanje: ali so volitve resnično mehanizem demokratične izbire ali vse bolj postajajo instrument prerazporeditve obstoječih političnih položajev?
V razvitih demokracijah se politične elite naravno obnavljajo s konkurenco, generacijsko menjavo in vstopom novih družbenih akterjev v politično življenje. V Bosni in Hercegovini pa politični sistem ustvarja nasproten učinek – reprodukcijo obstoječih struktur. Rezultat je politični prostor, v katerem se nove ideje in generacije težko prebijejo, medtem ko se obstoječe elite ohranjajo prek strankarskih omrežij, klientelizma in institucionalnega nadzora. Hkrati se za nekaterimi političnimi strukturami in njihovimi interesi vse bolj prepoznavajo vzorci povezav med politiko, ekonomskimi interesi in koruptivnimi praksami.
Čeprav bodo na prihajajočih volitvah prvič v večji meri uporabljene sodobne volilne tehnologije, kar naj bi preprečilo ali znatno zmanjšalo možnost volilnih manipulacij, tveganje zlorab še vedno obstaja. Po razpoložljivih informacijah je še posebej zaskrbljujoča možnost kupovanja glasov, ki predstavlja resen izziv za integriteto volilnega procesa in verodostojnost volilnih rezultatov.
Čeprav so državljani z nižjim socialno-ekonomskim statusom pogosto najbolj izpostavljeni takšnim praksam, problem kupovanja glasov ni predvsem socialno vprašanje, temveč demokratično. Kupovanje glasov ni pomoč revnim, temveč kupovanje politične moči. Takšne prakse onemogočajo demokratične volitve, spodkopavajo zaupanje v institucije, diskriminirajo državljane, ki svobodno in odgovorno uveljavljajo svojo volilno pravico, in dodatno odvračajo, zlasti mlade, od aktivnega sodelovanja v političnem življenju.
Največja posledica kupovanja glasov ni kupljeni posamezni glas, temveč ustvarjanje prepričanja, da volilni izid ni odvisen od političnih programov, kompetenc in javnega interesa, temveč od denarja in dostopa do virov. Ko takšno dojemanje postane prevladujoče, se demokracija spremeni v trg političnega vpliva, volilni proces pa izgubi svojo osnovno funkcijo – omogočanje svobodnega izražanja politične volje državljanov.
Dodatno dimenzijo letošnjim volitvam daje bosanskohercegovska diaspora. Za glasovanje zunaj Bosne in Hercegovine se je registriralo 48.074 volivcev, kar je relativno majhno število v primerjavi s skupnim številom državljanov Bosne in Hercegovine, ki živijo zunaj države. Diaspora pa predstavlja enega najpomembnejših, a tudi premalo izkoriščenih političnih potencialov države. Po podatkih Ministrstva za človekove pravice in begunce Bosne in Hercegovine živi zunaj Bosne in Hercegovine 1.677.177 ljudi, rojenih v Bosni in Hercegovini, medtem ko je, vključno z drugo in tretjo generacijo, skupno število ljudi bosansko-hercegovskega porekla v diaspori ocenjeno na približno dva milijona.
Vendar število registriranih volivcev ne predstavlja nujno končnega obsega vpliva diaspore. Če bi del državljanov BiH, ki živijo v tujini, na dan volitev prišel v državo in glasoval neposredno na voliščih, bi njihova udeležba lahko povečala udeležbo diaspore v primerjavi s prejšnjimi volilnimi cikli. V določenih, še posebej tesnih volilnih tekmah, bi lahko takšno dodatno število glasov pomembno vplivalo na izvolitev članov predsedstva BiH, razdelitev mandatov v parlamentarni skupščini BiH, pa tudi na rezultate v določenih volilnih okrajih v Republiki srbski in Federaciji BiH.
Prav zato politične stranke letos kažejo povečano zanimanje za volivce zunaj BiH in poskušajo okrepiti svojo kampanjo proti diaspori. Morebitna višja udeležba volivcev iz diaspore bi lahko predstavljala enega od dejavnikov, ki bodo vplivali na izid volitev in razmerja političnih sil po 4. oktobru 2026.
Poskus "licenciranja" političnih kandidatov glede na to, ali so "krščeni" ali "nekrščeni", torej določanja njihove legitimnosti po veri, etnični pripadnosti ali političnih simbolih, predstavlja resen napad na državljanski značaj in večetnično ustavno arhitekturo Bosne in Hercegovine. Osnova odnosa med posameznikom in državo ni vera ali etnična pripadnost, temveč državljanstvo, iz katerega izhajajo pravice in obveznosti vsakega državljana.
V tem kontekstu je kandidatura Slavena Kovačevića za člana Predsedstva BiH iz vrst Hrvatov preizkus, ali lahko politična reprezentacija premaga monopol izključujočih nacionalnih in nacionalističnih struktur. Poskusi izpodbijanja njegove politične legitimnosti na podlagi verske pripadnosti ali odnosa do državnih simbolov so primer nevarne politizacije identitete.
Volitve morajo biti tekmovanje političnih programov, kompetenc in integritete, ne pa referendum o verski, narodni ali družinski identiteti kandidatov. Bosna in Hercegovina ne more graditi demokratične prihodnosti na delitvi državljanov na »krščene« in »nekrščene«, temveč na enakosti državljanov pred državo in zakonom.
Vsaka redukcija volilnega procesa na etnično ali versko primernost še poglablja delitve in oddaljuje BIH od delujoče demokracije in evropskih standardov. Volitve morajo odločati o tem, kdo je sposoben voditi državo, in ne o tem, kdo pripada kateri veri, narodu ali družini.
Ustavno sodišče Bosne in Hercegovine je v svoji delni odločbi[6] U-5/98-III z dne 1. julija 2000, v odstavkih št. 64 in 65, zavrnilo možnost, da bi se sestava in izvolitev institucij Bosne in Hercegovine, vključno s Predsedstvom Bosne in Hercegovine, lahko razlagali kot mehanizem za teritorialno zastopanost posameznih konstitutivnih narodov. Sodišče je še posebej poudarilo, da stroga identifikacija ozemlja z etnično opredeljenimi člani institucij Bosne in Hercegovine ni ustavno utemeljena. Član predsedstva Bosne in Hercegovine je član kolektivnega šefa države Bosne in Hercegovine in v okviru svoje ustavne funkcije zastopa Bosno in Hercegovino ter vse njene državljane.
Eno od vprašanj, ki bo ponovno na dnevnem redu po splošnih volitvah, je institucionalni status in prihodnji razvoj Distrikta Brčko. Treba je odpreti novo fazo institucionalnega razvoja Distrika, katere cilj je njegova funkcionalna krepitev, ohranitev nevtralnosti in dosledno izvajanje končne arbitražne odločbe.
Posebno pozornost si zasluži vprašanje predstavništev entitet v Brčkem. Namen ustanovitve Distrikta je bil ustvariti ločen in nevtralen upravni prostor pod mednarodnim nadzorom in ne vejo vzporednih entitetnih struktur, ki bi lahko postavila pod vprašaj njegovo institucionalno specifičnost in funkcionalnost.
V tem kontekstu je treba pregledati njihov status in skladnost s končno arbitražno odločbo in pravnim redom Distrikta. Hkrati je treba še dodatno okrepiti institucije Distrikta kot neodvisne upravne enote znotraj ustavnega reda Bosne in Hercegovine.
Ta ocena ima posebno težo zaradi varnostnega vidika. Upokojeni ukrajinski generalmajor Mykola Zentsev[7], mednarodni varnostni strokovnjak in nekdanji pripadnik mednarodnih vojaških sil v Bosni in Hercegovini, opozarja, da bi lahko Distrikta Brčko v trenutnem varnostnem kontekstu veljalo za eno najbolj občutljivih oziroma potencialno najbolj tveganih točk za eskalacijo. Zentsev na podlagi svojih izkušenj in poznavanja metodologije ruskih obveščevalnih struktur, vključno z GRU in FSB, opozarja na možnost, da bi destabilizacija Distrikta Brčko lahko imela širše varnostne posledice.
Ta ocena dodatno potrjuje strateški pomen Brčkega. Distrikt ni le lokalna upravna enota, temveč ključna točka ozemeljske in varnostne celovitosti Bosne in Hercegovine ter eden najobčutljivejših elementov daytonskega[8] mirovnega sistema. Vsak poskus spremembe njegovega statusa, zlasti z uporabo političnega pritiska, institucionalnega vzporedništva ali sile, bi imel posledice, ki bi segale daleč preko meja Distrikta.
Distrikt Brčko zato predstavlja enega ključnih elementov celotne ustavne in politične arhitekture Bosne in Hercegovine. Njegova stabilnost in funkcionalnost nista le lokalno vprašanje, temveč vprašanje trajnosti daytonskega sistema kot celote. V trenutnih geopolitičnih okoliščinah, ki jih zaznamuje odprta in secesionistična politika Milorada Dodika (SNSD), bi lahko imela vsaka destabilizacija Brčkega resne varnostne posledice ne le za Bosno in Hercegovino ter Zahodni Balkan, temveč tudi za širšo evropsko varnostno arhitekturo.
Vsaka prihodnja reforma mora biti izvedena v skladu s končno arbitražno odločbo za Brčko, ustreznim ustavnim in pravnim okvirom Bosne in Hercegovine ter pristojnostmi nadzornika za Distrikt Brčko. Hkrati je treba ohraniti njegovo politično nevtralnost in preprečiti kakršno koli prakso, ki bi lahko vodila do njegove ponovne delitve ali institucionalne paralelizacije.
Albanska ‘Flamingo revolucija’[9], ki je iz okoljskega protesta prerasla v širše državljansko in proti-establišmentsko gibanje, odpira vprašanje, ali obstaja podoben družbeni potencial za politično prenovo tudi v Bosni in Hercegovini. Demonstranti izražajo nezadovoljstvo ne le z oblastmi, temveč tudi z etablirano opozicijo, ki protest spreminja v širšo zahtevo po spremembi političnih elit in načina upravljanja države.
Vprašanje torej ni, ali je mogoče albanski model ponoviti v Bosni in Hercegovini, temveč ali v Bosni in Hercegovini obstaja dovolj močan družbeni potencial za nastanek novega političnega gibanja, ki bi hkrati izzvalo obstoječo vlado in uveljavljeno opozicijo. Še posebej pomembna je vloga albanske diaspore, ki je prispevala k mobilizaciji in mednarodni prepoznavnosti protestov. To odpira vprašanje, ali lahko bosansko-hercegovska diaspora, ki predstavlja ogromen družbeni, intelektualni in finančni potencial, postane katalizator politične prenove v lastni državi.
Če bi bil ta potencial organiziran zunaj obstoječih strankarskih struktur in usmerjen v krepitev demokratičnih institucij, pravne države in odgovornosti političnih elit, bi lahko diaspora postala eden ključnih dejavnikov prihodnje politične preobrazbe Bosne in Hercegovine.
Vse bolj izrazito je politično nezadovoljstvo dela državljanov, zlasti volivcev političnega centra, ki obstoječo politično ponudbo vse bolj prepoznavajo kot verodostojen odgovor na svoje potrebe. V takšnih okoliščinah največji izziv ni več le morebitna zmaga opozicije, temveč možnost, da bodo državljani na volitvah izrazili širše zavračanje celotnega obstoječega političnega sistema.
Vendar pa Bosni in Hercegovini trenutno primanjkuje politična sila, ki bi lahko združila protestni potencial državljanov in ga spremenila v organizirano politično gibanje, kot se je to zgodilo v nekaterih drugih državah v regiji. Zato je »flamingo revolucija« trenutno bolj metafora za naraščajočo potrebo dela državljanov po globoki politični prenovi, kot pa realistična napoved neposrednih političnih dogodkov v Bosni in Hercegovini.
Volitve potekajo v času, ko Evropska unija od Bosne in Hercegovine pričakuje konkretne rezultate v procesu evropske integracije. Marca 2024 je Evropski svet dal zeleno luč za začetek pogajanj in pozval Evropsko komisijo, naj pripravi pogajalski okvir za začetek pristopnih pogajanj.
Brez stabilne parlamentarne večine in delujoče izvršilne oblasti po volitvah bo izvajanje teh reform izjemno težko. Zato volitve 4. oktobra 2026 ne bodo le preizkus priljubljenosti posameznih političnih strank in kandidatov, temveč tudi preizkus sposobnosti političnega sistema Bosne in Hercegovine, da ustvari vlado, ki bo sposobna izvajati reforme in se odzivati na evropske zahteve.
V tem smislu pravo vprašanje ni le, kdo bo zmagal na volitvah, temveč ali bo po volitvah mogoče oblikovati delujočo vlado, ki bo imela politično voljo, legitimnost in zmogljivosti za izvedbo potrebnih reform.
Drugostopenjska sodba[10] Sodišča Bosne in Hercegovine je potrdila prvostopenjsko sodbo številka S1 2 K 046070 23 K z dne 26. februarja 2025, s katero je bil Milorad Dodik spoznan za krivega kaznivega dejanja neizvrševanja odločitev visokega predstavnika po členu 203a(1) Kazenskega zakonika Bosne in Hercegovine in obsojen na eno leto zapora, z izrečenim varnostnim ukrepom prepovedi opravljanja dolžnosti predsednika Republike Srbske za obdobje šestih let, šteto od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prestajanja zaporne kazni ne všteva v trajanje tega ukrepa.
V takšnih okoliščinah potrditev volilne liste pod imenom »SNSD – Milorad Dodik«, čeprav Dodik ni kandidat za predsednika Republike srbske niti njegovo ime ni na volilni listi, sproža resno pravno in politično vprašanje: ali lahko uporaba Dodikovega imena v imenu liste predstavlja obhod namena dokončne prepovedi? Ime politika v imenu volilne liste ni nujno le formalni ali tehnični element, temveč lahko predstavlja močno orodje politične mobilizacije in personalizacije volilnega procesa.
Pristojni volilni organi morajo nedvoumno razjasniti, ali je potrditev liste »SNSD – Milorad Dodik« v skladu s pravnomočno sodbo Sodišča Bosne in Hercegovine in namenom izrečenega varnostnega ukrepa. Če ime liste omogoča dejansko ohranjanje političnega vpliva osebi, ki ji je bilo zakonsko prepovedano opravljanje določene javne funkcije, se postavlja vprašanje, ali se s tem obide dejanski učinek sodne odločbe in se postavlja pod vprašaj pravna varnost, enakost pred zakonom in integriteta volilnega procesa.
Še posebej pomembno je, da se izognemo ustvarjanju precedensa, kjer bi se lahko končne sodne odločbe relativizirale z uporabo strankarske infrastrukture, političnega brenda ali volilnih postopkov. Vladavina prava pomeni, da končne sodne odločbe ustvarjajo dejanske in učinkovite pravne posledice in da noben politični subjekt ne more nevtralizirati njihovega učinka s formalnimi mehanizmi.
Če se ugotovi, da ime »SNSD – Milorad Dodik« predstavlja sredstvo za nadaljevanje njegovih dejanskih političnih dejavnosti kljub končni prepovedi opravljanja funkcije predsednika Republike Srbske, odgovornosti ni mogoče zreducirati le na politično sfero, temveč je treba postaviti tudi vprašanje odgovornosti institucij, ki so takšno prakso omogočile ali tolerirale. Na predvečer splošnih volitev morata imeti integriteta volilnega procesa in spoštovanje končnih sodnih odločb prednost pred interesi katere koli politične stranke ali posameznika.
Najnovejše dogajanje v Bosni in Hercegovini je treba obravnavati v kontekstu vse izrazitejših zahtev v Združenih državah Amerike po obnovitvi ciljno usmerjenih sankcij proti Miloradu Dodiku in politično-poslovnim mrežam, povezanim z njegovimi dejavnostmi, zlasti če se potrdijo njihove povezave s separatističnimi, koruptivnimi, kriminalnimi in drugimi nezakonitimi dejavnostmi.
V Združenih državah Amerike je šest senatorjev[11], tako iz vrst republikancev kot demokratov, pod vodstvom senatorke Jeanne Shaheen 6. avgusta 2026 pozvalo administracijo predsednika Donalda Trumpa, naj razmisli o ponovni uvedbi sankcij proti uradnikom Republike Srbske. Njihova pobuda je sledila naraščajočemu pritisku[12] na Spominski center Srebrenica v Potočarjih, vključno s policijskimi zaslišanji posameznikov, povezanih z dokumentiranjem in raziskovanjem zanikanja genocida.
Kakršne koli sankcije ZDA ne bi smele biti usmerjene proti državljanom Republike Srbske, temveč proti posameznikom, podjetjem in politično-finančnim mrežam, ki imajo dejansko politično in ekonomsko moč ter katerih dejanja prispevajo k destabilizaciji Bosne in Hercegovine. Posebno pozornost je treba nameniti strukturam, povezanim z Dodikovim politično-poslovnim krogom, in njihovim mednarodnim netransparentnim povezavam, vključno z vezmi z Rusijo in Kitajsko. Takšen pristop omogoča jasno ločitev odgovornosti političnih in poslovnih elit od interesov prebivalstva Republike Srbske in preprečuje instrumentalizacijo sankcij za dodatno politično mobilizacijo.
Združene države Amerike in Evropska unija bi morale delovati usklajeno, pravočasno in preventivno. Če se potrdi, da se institucije uporabljajo za politični pritisk, ustrahovanje ali oviranje dela Spominskega centra Srebrenica in njegovih sodelavcev, morajo odgovorni akterji nositi politično in pravno odgovornost. Vsaka ciljno usmerjena sankcija bi morala biti sorazmerna, temeljiti na preverljivih dejstvih in usmerjena izključno proti posameznikom in mrežam, ki predstavljajo konkreten vir destabilizacije.
Bosna in Hercegovina ne more doseči trajne stabilnosti, če se soočanje s preteklostjo, vladavina prava in varstvo ustavnega reda spremenijo v instrument političnega pritiska in ustrahovanja. Primarna odgovornost za zaščito ustavnega reda je na domačih institucijah, vendar je mednarodna skupnost dolžna odzvati se, ko se pojavijo resna in dokumentirana tveganja za mir, varnost in stabilnost države.
Izkušnje v zadnjih letih kažejo, da lahko pomanjkanje pravočasnega in verodostojnega odziva spodbudi konfrontacijske politike in dodatno okrepi politične in gospodarske mreže, ki izkoriščajo institucionalno šibkost. Nasprotno pa imajo lahko natančno usmerjeni, sorazmerni in usklajeni ukrepi odvračilni učinek, zaščitijo državne institucije in prispevajo k ohranjanju ozemeljske celovitosti in ustavnega reda Bosne in Hercegovine. Ključnega pomena je, da se sankcije ne spremenijo v kazen za državljane, temveč v instrument odgovornosti za tiste, katerih dejanja ogrožajo demokratični red in varnost države.
Odločitev[13] prejšnje slovenske vlade iz leta 2025, da prepove vstop Miloradu Dodiku, bo eno prvih občutljivih zunanjepolitičnih vprašanj za novo vlado Janeza Janše in pomemben preizkus njenega odnosa z Bosno in Hercegovino ter Zahodnim Balkanom. Morebitna odprava tega ukrepa ne bi imela le dvostranskega značaja, temveč bi predstavljala tudi politični signal o tem, kako nova slovenska vlada postavlja Ljubljano do akterjev, ki izpodbijajo ustavni red ter ozemeljsko celovitost in suverenost Bosne in Hercegovine.
Prepoved vstopa tujemu političnemu funkcionarju je močno orodje zunanje politike za vsako državo in hkrati nosi veliko politično in pravno težo. Zato bi morebitna odprava prepovedi vstopa Miloradu Dodiku v Slovenijo zahtevala jasno razlago in bi bila pod posebno pozornostjo Bruslja, Berlina, Londona in drugih evropskih prestolnic. V okoliščinah, ko Evropska unija in Združene države Amerike poskušajo omejiti prostor za delovanje akterjev, ki spodkopavajo stabilnost in ustavni red Bosne in Hercegovine, bi lahko sprememba slovenskega pristopa predstavljala odmik od prejšnje politike.
Za vlado Janeza Janše bi torej primer Dodik lahko postal nekakšen lakmusov test njene zunanjepolitične usmeritve. Ključno vprašanje bo, ali bo Ljubljana ohranila politiko institucionalnega pritiska na Dodikovo politiko ali pa si bo prizadevala za redefinicijo odnosa z oblastmi Republike Srbske in njihovimi političnimi zavezniki. Morebitno zbliževanje s politiko Milorada Dodika, zlasti če ga bo spremljala politična podpora akterjem, ki so blizu ruskim geopolitičnim interesom, bi lahko razlagali kot širši premik v slovenski zunanji politiki do Zahodnega Balkana.
Slovenija je neposredno zainteresirana za stabilnost Bosne in Hercegovine. Ljubljana ima zato strateški interes podpirati ozemeljsko celovitost, suverenost, ustavni red in funkcionalnost Bosne in Hercegovine, ne pa politik, ki spodbujajo separatizem ter njeno destabilizacijo in fragmentacijo.
Morebitno odpravo prepovedi vstopa v Slovenijo za Milorada Dodika, enega ključnih zaveznikov Kremlja na Zahodnem Balkanu, zlasti brez sočasne razjasnitve vprašanja izvora njegovega premoženja in poslovnih interesov v Sloveniji, o čemer so se v javnosti pojavljale resne obtožbe, bi lahko razumeli kot očiten premik v slovenski politiki do Bosne in Hercegovine. Takšna poteza bi lahko predstavljala tudi politični signal podpore akterju, čigar politika je že leta usmerjena v secesionizem, spodkopavanje ustavnega reda in slabljenje državnih institucij Bosne in Hercegovine.
Hkrati pa napoved uradnega obiska predsednika slovenskega parlamenta Zorana Stevanovića v Rusiji in njegova srečanja z visokimi ruskimi uradniki, med katerimi bo najverjetneje tudi Vladimir Putin, dodatno odpirajo vprašanje intenzivnosti ruskega političnega vpliva v Sloveniji. Ta skrb je še posebej aktualna, če upoštevamo obtožbe o tesnih povezavah med nekaterimi visokimi slovenskimi uradniki in Rusijo. V takšnem kontekstu morebitno omilitev odnosov z Dodikom ne bi mogli razumeti kot osamljeno odločitev, temveč kot del širšega političnega premika Slovenije k bolj strpnemu odnosu do ruskih interesov na Zahodnem Balkanu.
Za Janeza Janšo vprašanje Milorada Dodika torej ni le vprašanje odnosov z enim politikom, temveč vprašanje strateške zavezanosti Slovenije Zahodnemu Balkanu. Nova vlada bo morala pokazati, ali bo svojo politiko do regije utemeljila na evropskih vrednotah, mednarodnem pravu, varovanju ustavnega reda in institucionalni stabilnosti ali pa bodo dvostranski politični interesi, osebne vezi in odnosi s posameznimi akterji imeli prednost pred širšimi evropskimi in varnostnimi interesi. Hkrati bi morebitna rehabilitacija Dodika s strani Janševe vlade pomenila konec boja proti kriminalu in korupciji, ki ga je vlada napovedala, še preden se je ta boj sploh začel.
Zato bo odnos Janševe vlade do Milorada Dodika eden prvih in najvidnejših kazalnikov njene resnične zunanjepolitične poti. Morebitno omilitev odnosa do Dodika bi lahko razumeli kot nekakšno vračilo politične usluge, glede na Dodikovo javno podporo Janezu Janši in pozive[14] srbskim volivcem v Sloveniji, naj volijo zanj, ali pa so v ozadju širši politični, gospodarski in drugi interesi ter oblike sodelovanja. Odgovor na to vprašanje bi lahko bil ključnega pomena za razumevanje prihodnjega položaja Slovenije do Bosne in Hercegovine, pa tudi do širše geopolitične konkurence na Zahodnem Balkanu.
Splošne volitve leta 2026 bodo več kot le reden demokratični postopek – bodo preizkus politične zrelosti, institucionalne odpornosti in evropske prihodnosti Bosne in Hercegovine. Tri desetletja po Daytonu se bodo državljani odločili, ali bo država še naprej ustvarjala etnične blokade, politične krize in institucionalno paralizo ali pa bo odprla prostor za bolj odgovorno vlado, delujoče institucije in pospešitev evropske poti.
Bosna in Hercegovina ne trpi zaradi pomanjkanja političnih strank in voditeljev, temveč zaradi pomanjkanja odgovorne politike. Kupovanje glasov, politični klientelizem, pritisk na volivce in reprodukcija obstoječih političnih elit resno spodkopavajo demokratično integriteto volitev. Nove volilne tehnologije lahko otežijo manipulacije, vendar same po sebi ne morejo preprečiti politične korupcije in zlorabe oblasti. Ključnega pomena je zagotoviti, da državljani volijo svobodno, brez pritiskov, izsiljevanja in finančne instrumentalizacije volilne pravice.
Poseben izziv predstavljajo politike, katerih cilj je oslabitev državnih institucij in spodkopavanje ustavnega reda Bosne in Hercegovine. Urad visokega predstavnika (OHR) in Ustavno sodišče Bosne in Hercegovine (BIH) ostajata pomembna mehanizma za zaščito Daytonskega mirovnega sporazuma, medtem ko dejanja političnih voditeljev in struktur, ki izkoriščajo etnične in identitetne delitve za ohranjanje političnega vpliva, še dodatno otežujejo demokratično konsolidacijo države.
Splošne volitve bodo zato preizkus, ali lahko BiH ustavi politično reprodukcijo, ki že tri desetletja povzroča iste krize in blokade. Njihov dejanski rezultat se ne bo meril le s številom osvojenih mandatov, temveč s sposobnostjo državljanov, da ustvarijo vlado, ki bo odgovorna za svoje odločitve, okrepila institucije in izvedla evropske reforme.
Če bodo po 4. oktobru prevladali odgovornost, pravna država in evropska usmerjenost, lahko volitve pomenijo začetek nove politične faze. Če pa bodo prevladali kupovanje glasov, nepotizem, etnične blokade in politično recikliranje, bo Bosna in Hercegovina prejela še en mandat stagnacije.
Splošne volitve leta 2026 ne bodo odločile le o tem, kdo bo oblikoval vlado, ampak tudi o tem, ali bo Bosna in Hercegovina ostala ujeta v sistemu politične reprodukcije, etnične mobilizacije in institucionalnih blokad ali pa bodo odprle prostor za novo politično odgovornost, funkcionalne institucije in pospešitev evropske poti.
Ljubljana/Washington/Bruselj, 14.avgust 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] CIK: Opći izbori u BiH će biti održani u nedjelju, 04. 10. 2026. Godine, povezava: https://www.izbori.ba/?Lang=3&CategoryID=64&Id=6013
[3] CIK: Opći izbori u BiH će biti održani u nedjelju, 04. 10. 2026. Godine, povezava: https://www.izbori.ba/?Lang=3&CategoryID=64&Id=6013
[4] CIK: Na izvodu iz Centralnog biračkog spiska za glasanje izvan Bosne i Hercegovine za Opće izbore 2026. godine nalazi se 48.074 birača, povezava: https://www.izbori.ba/?Lang=3&CategoryID=64&Id=6091
[5] OHR: The General Framework Agreement for Peace in Bosnia and Herzegovina, povezava: https://www.ohr.int/dayton-peace-agreement/?lang=en&utm_source
[6] Delna odločba Ustavnega sodišča BiH U-5/98-III z dne 1. julija 2000, v odstavkih št. 64 in 65.
[7] UKRINFORM: Bosnia and Herzegovina: A New Front in Russia's Hybrid War?, povezava: https://www.ukrinform.net/rubric-polytics/4151494-bosnia-and-herzegovina-a-new-front-in-russias-hybrid-war.html
[8] Daytonski mirovni sporazum, parafiran 21. novembra 1995 v Daytonu (Ohio, ZDA) in uradno podpisan 14. decembra 1995 v Parizu (Francija), je končal triinpolletno vojno v Bosni in Hercegovini ter vzpostavil njen povojni ustavni in politični red. Potrdil je kontinuiteto Bosne in Hercegovine kot suverene in mednarodno priznane države, njeno ozemeljsko celovitost ter notranjo ureditev, ki temelji na dveh entitetah: Federaciji Bosne in Hercegovine, ki obsega 51 % ozemlja, in Republiki Srbski, ki obsega 49 % ozemlja. Na podlagi posebnega mednarodnega arbitražnega postopka, katerega končna odločitev je bila sprejeta leta 1999, je bil Distrikt Brčko leta 2000 vzpostavljen kot posebna enota lokalne samouprave pod suverenostjo Bosne in Hercegovine, ki ne pripada nobeni od obeh entitet.
[9] “The Flamingo Revolution”: Day 10 of Protests in Albania Draws International Attention, povezava: https://www.argumentum.al/en/the-flamingo-revolution-day-10-of-protests-in-albania-draws-international-attention/
[10] Sud BiH: Appeal Judgment sent out in the case of Milorad Dodik and Miloš Lukić, povezava: https://www.sudbih.gov.ba/Post/Read/Otpremljena%20drugostepena%20presuda%20u%20predmetu%20protiv%20optu%C5%BEenih%20Milorada%20Dodika%20i%20Milo%C5%A1a%20Luki%C4%87a
[11] U.S. Senate Foreign Relations Committee: Shaheen, Grassley, Durbin, Wicker, Keating, Turner Statement on Escalating Pressure on the Srebrenica Memorial Center and Human Rights Defenders, povezava: https://www.foreign.senate.gov/press/dem/release/shaheen-grassley-durbin-wicker-keating-turner-statement-on-escalating-pressure-on-the-srebrenica-memorial-center-and-human-rights-defenders?utm_source
[12] N1 TV: Srebrenica Memorial Center condemns police questioning of 26 current and former employees, povezava: https://n1info.ba/english/news/srebrenica-memorial-center-condemns-police-questioning-of-26-current-and-former-employees/?utm_source
[13] Reuters: Slovenia bars Bosnian Serb separatist leader Dodik, povezava: https://www.reuters.com/world/europe/slovenia-bars-bosnian-serb-separatist-leader-dodik-2025-09-11/?utm_source
[14] N1 TV: Dodik calls on Serbs in Slovenia to vote for Janša in the next election. Available at: https://n1info.si/novice/slovenija/dodik-poziva-srbe-v-sloveniji-naj-na-naslednjih-volitvah-glasujejo-za-janso/?utm_source
