Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] v Ljubljani redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Analiza »Bosna in Hercegovina 2026: Lobiranje in/ali politično barantanje?« preučuje povezavo med lobističnimi dejavnostmi Republike Srbske v Washingtonu in vprašanji preglednosti pri porabi javnega denarja, institucionalne legitimnosti in meje med legitimnim političnim zastopanjem in nedovoljenim političnim vplivom.
V demokratičnih sistemih je lobiranje legitimna oblika političnega delovanja. Organizacije, podjetja, vlade in interesne skupine imajo pravico zastopati svoje interese pred vladnimi institucijami, če so odnosi pregledni, finančni tokovi znani in se spoštujejo zakoni države, v kateri se lobiranje izvaja. Težava nastane, ko se meja med zastopanjem interesov in nakupom političnega dostopa začne zamegljevati.
Zato dejavnosti entitete Republika Srbska in Milorada Dodika (SNSD) v Združenih državah Amerike zahtevajo veliko resnejšo pozornost, kot je običajno za klasično lobiranje. Zakon o registraciji tujih agentov ZDA (FARA) [2] obstaja prav zato, da lahko javnost in institucije vedo, kdo v ZDA deluje v imenu tujega naročnika, za koga deluje, kaj počne in koliko je za to plačan. Ministrstvo za pravosodje ZDA jasno navaja, da FARA zajema določene dejavnosti oseb, ki delujejo kot zastopniki tujih naročnikov, medtem ko imajo izjeme od registracije natančne zakonske pogoje.
Dokumenti iz ameriškega registra tujih agentov kažejo, da Republika Srbska že leta najema lobistične in odvetniške pisarne v Združenih državah Amerike. Poročila ameriškega ministrstva za pravosodje med tujimi naročniki navajajo tudi vlado Republike Srbske, vključno s strukturami, povezanimi z Željko Cvijanović (SNSD) in Miloradom Dodikom (SNSD).
Glede na nedavne raziskave, ki temeljijo na dokumentih, vloženih v okviru FARA, se je intenzivnost lobiranja Republike Srbske v ZDA še posebej povečala med drugo Trumpovo administracijo. Po razpoložljivih podatkih je Republika Srbska od leta 2022 za registrirano lobiranje v ZDA porabila približno 5,64 milijona USD, medtem ko je za obdobje od leta 2025 naprej zabeleženo znatno povečanje v višini približno 8,9 milijona USD. Takšni podatki sprožajo vprašanje preglednosti virov financiranja in morebitnega obstoja neprijavljenih ali nezakonitih finančnih tokov, ki so lahko predmet preverjanja pristojnih institucij.
Še pomembnejša je vsebina posameznih pogodb, torej tisto, kar je bilo dogovorjeno ustno brez pisnega zapisa. Raziskave, ki temeljijo na dokumentaciji FARA, kažejo, da so bili cilji lobističnih dejavnosti odprava ameriških sankcij[3] proti Miloradu Dodiku in njegovim sodelavcem, sprememba ameriškega pristopa do institucije visokega predstavnika (OHR) in krepitev mednarodne podpore političnim ciljem vodstva Republike Srbske.
To samo po sebi ni dokaz o korupciji. Lobiranje za spremembo politike države je lahko povsem legalno. Toda prav zato si je treba zastaviti vprašanje: kje se konča legitimno politično zagovarjanje in kje se začne nakup političnega vpliva?
Posebej zanimiva je angažiranost upokojenega ameriškega generala in nekdanjega svetovalca za nacionalno varnost Michaela Flynna. Glede na dokumentacijo FARA ameriškega ministrstva za pravosodje je bil Michael Flynn angažiran kot svetovalec za Republiko Srbsko za plačilo 100.000 ameriških dolarjev na mesec. V opisu angažiranosti je navedeno strateško svetovanje in analiza, raziskovanje informacij in vzpostavljanje stikov z ustreznimi akterji v Washingtonu. Ključno vprašanje torej ni le, ali lahko Milorad Dodik kot zasebni politični akter najame lobiste, temveč tudi, kdo je v tem konkretnem primeru naročnik takšnih storitev, kdo je pooblaščen za odobritev njihovega financiranja iz javnih sredstev in na kakšni pravni in institucionalni podlagi. Enako pomembno je ugotoviti, ali se ta sredstva uporabljajo v skladu z zakonom, javnim interesom in ustreznimi računovodskimi standardi. Gre za denar davkoplačevalcev, ne za zasebna sredstva Milorada Dodika, zato mora biti njegova poraba pregledna, preverljiva in zakonito utemeljena.
Registracija v okviru FARA zagotavlja preglednost, vendar sama po sebi ne pomeni, da so vse dejavnosti politično ali etično neproblematične. V tem kontekstu je pomemben tudi Zakon o demokraciji in blaginji Zahodnega Balkana[4], saj zagotavlja dodatne mehanizme za spremljanje dejavnosti, ki lahko ogrozijo mir, varnost in demokratične institucije na Zahodnem Balkanu oziroma v tem primeru Daytonski mirovni sporazum.
Pozornost si zaslužijo tudi dejavnosti Roda Blagojevicha in Maxa Primorca, zlasti njuna javna stališča o ustavni ureditvi Bosne in Hercegovine, notranji strukturi države, tretji entiteti in odnosu do institucij BiH. Vendar pa politična stališča sama po sebi niso dokaz nezakonite dejavnosti. Morebitno odgovornost je mogoče ugotoviti le na podlagi konkretnih dejavnosti, finančnih dogovorov in dokazov o kršitvah zakona v tem primeru s strani državljanov ZDA.
Zato registracija FARA ni potrditev politične nedolžnosti ali krivde, temveč mehanizem preglednosti. Ključno je ugotoviti, kdo financira lobiranje, za kakšne namene, na koga se lobisti obračajo in ali so bili vsi relevantni angažmaji ustrezno prijavljeni ameriškim institucijam.
Posebej občutljivo vprašanje je dejstvo, da so Združene države Amerike Milorada Dodika[5] predhodno sankcionirale zaradi dejavnosti, ki so jih ameriške oblasti povezovale s spodkopavanjem Daytonskega sporazuma in korupcijo, nato pa so bile sankcije odpravljene.
Dokumentirana lobistična dejavnost je bila hkrati v Washingtonu usmerjena prav v spreminjanje ameriške politike do Dodika, njegovega političnega kroga ter Bosne in Hercegovine. Raziskovalna poročila kažejo na časovno sovpadanje med okrepitvijo lobiranja in odpravo sankcij. Vendar pa samo časovno sovpadanje ni dovolj za sklep, da je lobiranje neposredno povzročilo odločitev ameriške administracije. Pomembno je jasno poudariti to razliko, hkrati pa ne gre prezreti obstoječih indicev, zlasti glede na prefinjenost in kompleksnost takšnih dejavnosti.
Vendar pa je prav to sovpadanje zadosten razlog za transparentno institucionalno vprašanje: kdo je lobiral, za koliko denarja, na koga se je obrnil, katere informacije je predstavil ameriškim odločevalcem in ali je bilo dejansko sporočeno vse, kar je bilo treba poročati? To niso politična, temveč institucionalna vprašanja.
Korupcija ni le prejemanje denarja v kuverti. V sodobnih političnih sistemih lahko nastane veliko bolj subtilna oblika tveganja, ko se denar pretvori v dostop, dostop v politični vpliv in politični vpliv v konkretne odločitve.
Zato je treba razlikovati vsaj štiri kategorije:
Meja med drugo in tretjo kategorijo je lahko politično problematična, vendar ni nujno, da je vnaprej kaznivo dejanje. Meja med tretjo in četrto kategorijo pa ima lahko resne pravne posledice.
Zato bi se morala vsaka resna preiskava tega pojava začeti z dokumenti, bančnimi sledmi in spremljanjem finančnih transakcij, pogodb, vlog FARA, komunikacije z uradniki in konkretnih odločitev, ki so sledile lobističnim dejavnostim. Ne smemo obtoževati brez dokazov – a si tudi ne smemo zatiskati oči. Tu pridemo do najpomembnejšega načela.
Ni javno potrjene podlage za samodejno opredelitev vseh dejavnosti Dodikovega političnega kroga v Združenih državah kot korupcije. Hkrati ni podlage za to, da bi katero koli vprašanje o financiranju lobističnih dejavnosti vnaprej zavrgli kot politično motiviran napad. Vendar pa razpoložljivo znanje o dejavnostih Milorada Dodika in njegovega političnega kroga upravičuje dodatno previdnost, podrobno preverjanje finančnih tokov in nadaljevanje ustreznih preiskav.
Če obstajajo znaki morebitnih kršitev ameriških zakonov, imajo pristojni ameriški organi – vključno z Ministrstvom za pravosodje, Oddelkom FARA, OFAC, IRS, FBI in drugimi institucijami, odvisno od narave konkretnih dejavnosti – na voljo mehanizme za njihovo preverjanje. Takšnega pregleda ne bi smeli razumeti kot političnega preganjanja Milorada Dodika, temveč kot institucionalni pregled spoštovanja zakona in integritete ameriškega političnega in pravnega sistema.
Če so bile vse dejavnosti zakonite in pravilno prijavljene, lahko institucionalni pregled to potrdi. Če se ugotovijo kršitve zakona, so pristojne institucije odgovorne za ugotavljanje narave in obsega nepravilnosti ter v skladu z zakonom sprejmejo ustrezne ukrepe proti odgovornim.
To vprašanje ni pomembno le za Bosno in Hercegovino. Če lahko tuji politični akterji z relativno omejenimi finančnimi sredstvi dostopajo do nekdanjih visokih ameriških uradnikov, političnih omrežij, medijev in kongresnih krogov, problem presega bosansko-hercegovski okvir.
To odpira širše vprašanje odpornosti ameriškega političnega in pravnega sistema na nadnacionalne mreže političnega denarja. Še posebej občutljivo je, kadar se tuji finančni viri uporabljajo za doseganje političnih ciljev, ki neposredno posegajo v ameriško zunanjo in varnostno politiko, vključno s sankcijami, nacionalno varnostjo ZDA, Natom, ozemeljsko celovitostjo zavezniških držav, odnosi z Rusijo in Kitajsko ter prihodnostjo mednarodnega mirovnega reda.
V tem kontekstu Bosna in Hercegovina predstavlja nekakšen preizkus institucionalne integritete ameriškega političnega in pravnega sistema. Posebno pozornost zahtevajo dejavnosti, povezane z Miloradom Dodikom, ki so v nekaterih analizah povezane s prizadevanji za oslabitev državnih institucij Bosne in Hercegovine ter širitev ruskega političnega in varnostnega vpliva. To je še posebej pomembno glede na to, da je bil Daytonski mirovni sporazum dosežen in parafiran v Daytonu, nato pa podpisan v Parizu z namenom končanja vojne in vzpostavitve trajnega miru, hkrati pa za ohranitev suverenosti, ozemeljske celovitosti in ustavnega reda Bosne in Hercegovine.
Tudi tukaj je treba jasno razlikovati. Heritage Foundation[6] ima pravico razviti lastna politična stališča do Bosne in Hercegovine. Analiza fundacije iz julija 2025 odkrito zagovarja bistveno drugačen pristop k mednarodnemu angažiranju v Bosni in Hercegovini, vključno s konceptom treh federalnih enot in odpravo obstoječega modela mednarodne izgradnje naroda.
Samo dejstvo, da se takšna stališča ujemajo z določenimi političnimi stališči Milorada Dodika ali drugih akterjev v Bosni in Hercegovini, kot sta na primer Dragan Čović in Hrvaška demokratična skupnost (HDZ BiH), še ni dokaz, da Heritage Foundation deluje po njihovem ukazu ali da je vpletena v njihove lobistične dejavnosti. Vendar pa takšne možnosti ni mogoče izključiti brez dodatnih preverjanj in ustreznih dokazov.
Težava nastane, ko se politična stališča različnih akterjev začnejo povezovati z zaprtimi mrežami financiranja, plačanega dostopa nekdanjih državnih uradnikov in tujih političnih interesov, javnost pa ne more več jasno razločiti, kje se konča ideološki dogovor in kje se začne organiziran interes ali morda celo kriminal ali kaznivo dejanje. To je trenutek, ko si morajo demokratične institucije prizadevati za maksimalno preglednost.
Posebej problematično je, če zahodne države od drugih zahtevajo preglednost tujega političnega vpliva, hkrati pa zamižijo na eno oko pred lastnimi političnimi lobističnimi mrežami.
Bosna in Hercegovina ne bi smela biti prostor, v katerem se zaradi spremenjene politične konfiguracije v Washingtonu ali Bruslju relativizirajo načela, ki so bila leta predstavljena kot temelj zahodne politike do Balkana.
Daytonski sporazum[7] ni le okvir za politično trgovino med etničnimi elitami. Predstavlja mednarodni mirovni dogovor, katerega glavni namen je ohranjanje miru ter ozemeljske celovitosti in suverenosti Bosne in Hercegovine.
Zato je legitimno razpravljati o tem, kako reformirati Daytonski sporazum. Povsem drugo vprašanje pa je, ali lobistične mreže poskušajo doseči politični cilj, ki ga ni mogoče doseči prek institucij znotraj Bosne in Hercegovine.
Tukaj je še en element, ki si zasluži posebno pozornost. Če se javni denar iz Republike Srbske in Bosne in Hercegovine uporablja za večmilijonske lobistične pogodbe v Washingtonu, imajo državljani pravico vedeti: kdo točno je bil angažiran, koliko je bilo komu plačano, kakšni so bili specifični cilji pogodbe, kdo je odobril sredstva in kakšni so bili rezultati lobiranja. Enako pomembno je ugotoviti, ali so bile vse pogodbe in dejavnosti prijavljene ustreznim ameriškim institucijam, ali so bile javne funkcije ali javna sredstva uporabljena za uresničevanje zasebnih političnih interesov in ali so bili v teh poslih posredniki ali finančni tokovi, ki niso bili pregledno razkriti.
Posebej pomembno je odpreti vprašanje izvora sredstev, ki financirajo takšne dejavnosti, ter morebitne povezave med javnimi prihodki, političnimi interesi in lobističnimi angažmaji. Če javna sredstva neposredno ali posredno služijo političnim ciljem posameznikov ali interesnih skupin, je to potrebno ustrezno institucionalno in finančno preveriti.
V tem kontekstu ni vprašanje le, koliko denarja je bilo porabljenega za lobiranje, ampak tudi, ali so ti stroški sorazmerni z doseženim javnim interesom, kdo jih je zagotovil, pod kakšnimi pogoji in v čigavem interesu. Preglednost teh finančnih tokov je ključnega pomena za državljane Republike Srbske in Bosne in Hercegovine, pa tudi za zaščito integritete javnih institucij in demokratičnega procesa.
Neodvisne raziskave odpirajo vprašanje porazdelitve prihodkov, zbranih prek Uprave za posredno obdavčitev (UIO) BiH. Glede na raziskavo, ki je postala javna, Republika Srbska prek obstoječega distribucijskega sistema prejme letno približno 500 milijonov evrov oziroma približno 1 milijardo KM več, kot bi prejela na podlagi dejanske strukture končne porabe. Te trditve je treba preveriti na podlagi ustreznih podatkov, metodologije izračuna in meril za porazdelitev prihodkov od posrednih davkov.
IFIMES je v svojih analizah opozoril na nesorazmerje med zbranimi prihodki od posrednih davkov in sredstvi, ki se prek distribucijskega sistema vrnejo entitetam. Uradni ekonomski podatki kažejo tudi, da koeficienti porazdelitve niso vedno usklajeni z dejanskimi spremembami končne porabe, kar odpira vprašanje pravičnosti in natančnosti obstoječega modela porazdelitve.
Glede na uradne analize in izjave Federacije BiH je uporaba prejšnjih koeficientov v določenem obdobju privedla do tega, da je Republika srbska prejela med 120 in 150 milijoni KM več sredstev, kot bi jih prejela po novejših izračunih, ustrezen znesek pa bi šel v roke Federacije BiH. Vlada Federacije BiH je dala soglasje Federalnemu ministrstvu za finance in Federalnemu državnemu tožilstvu, da sprožita postopek proti Republiki Srbski za odškodnino zaradi škode v zvezi z neizpolnjenimi poravnavami prihodkov od posrednih davkov.[8] Federacija BiH je nekoč sodelovala v prihodkih Urada za posredne obdavčitve BiH s približno 72 %, medtem ko je iz razdelitve črpala približno 62 % sredstev, Republika Srbska pa je vplačala približno 24 % in črpala približno 34 %.
Glede na analizo v »Modri knjigi – Novi razvojni model Federacije BiH«[9], ki se sklicuje na podatke iz Kozadre (2016), je Federacija BiH leta 2016 sodelovala s približno 71 % pri skupnih plačilih posrednih davkov, njen delež pri razdelitvi pa je bil 63,83 %. Hkrati je Republika Srbska sodelovala s 26,88 % pri plačilih, njen delež pri razdelitvi pa je bil 32,62 %. To predstavlja razliko 7,17 odstotne točke v škodo Federacije BiH in 5,74 odstotne točke v korist Republike Srbske.
Ti podatki kažejo na pomembno razliko med krajem plačevanja posrednih davkov in načinom njihove razdelitve, zato je vprašanje metodologije za izračun in uporabo podatkov o končni porabi eno ključnih vprašanj v fiskalnih odnosih v Bosni in Hercegovini.
Ta odnos odpira širše vprašanje preglednosti in odgovornosti pri upravljanju javnih prihodkov. Državljani Bosne in Hercegovine vsak dan plačujejo davke, skupni javni prihodki države pa bi lahko leta 2026 dosegli okoli 25 milijard KM, pri čemer Uprava za posredne obdavčitve Bosne in Hercegovine pobere približno polovico sredstev s posrednimi davki, ki se nato razdelijo različnim ravnem oblasti. Gre za denar davkoplačevalcev in državljanov, zato bi moralo biti njegovo pobiranje, razdeljevanje in poraba predmet povečanega javnega nadzora.
V tem kontekstu so še posebej resne trditve, da se letno zaradi različnih zlorab, fiktivnih ali »fantomskih« projektov in korupcijskih shem izgubi ali porabi približno 2,5 milijard evrov (5 milijard KM). Takšne trditve neodvisnih virov izražajo zaskrbljenost, saj navedeni znesek predstavlja približno petino vseh javnih prihodkov v Bosni in Hercegovini. Zlorabo javnega denarja ugotavljajo neodvisni strokovnjaki in organizacije civilne družbe na podlagi opravljenih analiz, preiskav in razpoložljivih dejstev, vključno s tistimi, ki jih pristojne institucije pogosto ne obdelujejo ali javno ne objavijo. To je pomembno upoštevati pri razumevanju in interpretaciji predstavljenih podatkov.
Velika vrzel med institucijami in državljani še dodatno otežuje razumevanje, kako se javni denar zbira in porablja. Državljani pogosto ne povezujejo plačenih davkov s kakovostjo javnih ustanov, zdravstvenih storitev, izobraževanja ali infrastrukture. Prav zato lahko korupcija ostane premalo vidna in brez ustreznih posledic. Če se ugotovi, da je zloraba javnih sredstev sistematična, organizirana in povezana z delovanjem več akterjev, imajo lahko takšni pojavi značilnosti organiziranega kriminala, kar zahteva ukrepanje pristojnih pravosodnih in nadzornih institucij.
Dodaten problem predstavlja proces odločanja v Upravnem odboru UIO, ki ključne odločitve sprejema s soglasjem državnega in entitetskih finančnih ministrov. Po javno izrečenih trditvah predstavniki Republike Srbske blokirajo sprejetje novih koeficientov, ker bi njihova uporaba pomenila zmanjšanje prihodkov za proračun Republike Srbske, medtem ko je vprašanje razdelitve povezano tudi z drugimi odprtimi vprašanji, vključno s sistematizacijo delovnih mest in mejnih prehodov.
Ključno vprašanje torej ni le velikost morebitnega finančnega neravnovesja, temveč tudi merila, na podlagi katerih se prihodki razporejajo, zakaj koeficienti niso usklajeni z ustreznimi dejanskimi podatki o končni porabi in kdo nosi institucionalno odgovornost za večletno blokado odločanja.
Če se potrdi, da obstajajo znatna nesorazmerja med izplačanimi prihodki in sredstvi, ki so razdeljena entitetam, se odpre širše vprašanje fiskalne pravičnosti in načina uporabe javnega denarja za doseganje političnih ciljev. Posebej občutljivo vprašanje je, ali državljani Federacije BiH posredno sodelujejo pri financiranju političnih dejavnosti Milorada Dodika, ki so usmerjene proti državnim institucijam in ustavnemu redu Bosne in Hercegovine. To vprašanje zahteva preverjanje na podlagi konkretnih finančnih podatkov, ne političnih predpostavk.
To je še posebej pomembno, ker gre za javni denar. Potrebno je neodvisno preverjanje, ne politična kampanja. Izogibati se je treba dvema skrajnostima. Prva je trditev, da je vsako lobiranje korupcija. Druga je trditev, da je vse, kar je formalno registrirano kot lobiranje, samodejno legitimno in nedvomno. Nobena ni zadostna.
Registracija FARA omogoča preglednost, vendar ne nadomešča dela preiskovalnih organov. Politično lobiranje je lahko zakonito, vendar je lahko določena finančna transakcija, skriti interes ali usluga predmet povsem drugačne pravne ocene.
Zato bi morale biti ameriške institucije brez politične selektivnosti pripravljene preveriti vse relevantne obtožbe, ko je dovolj konkretnih dokazov. To ne pomeni, da se Milorada Dodika (SNSD) ali katerega koli drugega političnega akterja vnaprej obtoži kaznivega dejanja, vendar se tega tudi ne sme izključiti. To pomeni uporabo istega načela, ki velja za katerega koli drugega tujega političnega akterja, ki porablja javni denar za politično delovanje v Združenih državah Amerike, zlasti če je usmerjeno proti ustavnemu in pravnemu redu določene države.
Paradoks je, da se danes o zunanjem političnem vplivu pogosto razpravlja, ko ta prihaja iz Moskve, Pekinga ali drugih središč moči, medtem ko se veliko manj pozornosti posveča možnosti izvajanja političnega vpliva znotraj samih zahodnih političnih sistemov. Za Bosno in Hercegovino je to še posebej občutljivo vprašanje.
Če politični akter, kot je Milorad Dodik, izgubi določeno institucionalno ali politično bitko znotraj lastne države in nato poskuša vplivati na stališča velikih sil prek finančnih in političnih kanalov, se lahko del političnega procesa preseli iz Sarajeva in Banjaluke v Washington.
To ustvarja novo vrsto politične asimetrije: akter z večjimi finančnimi viri in boljšim dostopom do mednarodnih središč moči lahko poskuša nadomestiti tisto, česar mu ni uspelo doseči prek domačih institucij. Če je politični vpliv mogoče kupiti z denarjem, dostopom in posredniškimi mrežami, potem ni pod vprašajem le preglednost lobiranja, temveč tudi integriteta procesa odločanja v mednarodni politiki. Navsezadnje lahko takšna praksa odpre vprašanje privatizacije političnega vpliva in spreminjanja dostopa do zunanje politike v privilegij tistih, ki jo lahko financirajo.
Tanka meja med lobiranjem in korupcijo ni določena s tem, kdo je lobist, kako močna je njegova stranka ali kateri politični opciji pripada. Določajo jo transparentnost, zakonitost, izvor denarja, vsebina dejavnosti in odnos med plačano storitvijo in določeno politično odločitvijo.
Primer Milorada Dodika in lobistične dejavnosti Republike Srbske v Združenih državah Amerike si zato zasluži resno institucionalno in preiskovalno pozornost, ne pa tudi preventivne sodbe. Vprašanje pa ni le, ali ima Dodik pravico najeti lobiste, temveč ali obstaja ustrezna pravna in institucionalna legitimnost za takšno angažiranje, še posebej glede na to, da Milorad Dodik od konca svojega mandata predsednika Republike Srbske ni imel formalne funkcije v institucijah Republike Srbske ali Bosne in Hercegovine, medtem ko se po dostopnih informacijah za lobistične dejavnosti uporabljajo javna sredstva, tj. denar davkoplačevalcev, in ne njegova zasebna sredstva.
Ključno je ugotoviti, pod kakšnimi pogoji se takšno sodelovanje financira, kdo odobri sredstva in na kakšni pravni podlagi ter ali se javni denar uporablja v skladu z zakonom in javnim interesom. Enako pomembno je ugotoviti, ali so angažirani lobisti delovali zakonito in transparentno ter ali je bil javni denar Republike Srbske oziroma Bosne in Hercegovine uporabljen izključno za legitimno zastopanje institucionalnih interesov ali tudi za doseganje političnih ciljev, ki po svoji naravi in ustavnem okviru zahtevajo odločitve pristojnih institucij Bosne in Hercegovine ter demokratično legitimizacijo njenih državljanov.
Če pristojni ameriški organi ugotovijo obstoj elementov kršitve ameriške zakonodaje, je treba izvesti morebitne preiskave ne glede na politično pripadnost ali funkcijo akterjev. To vprašanje torej ni več le vprašanje Milorada Dodika (SNSD), temveč zahteva preučitev vseh relevantnih akterjev, finančnih tokov in institucionalnih povezav. Pri tem se vnaprej ne sme izključiti možnosti, da preiskava vodi tudi do tujih državljanov in/ali tujih institucij, če za to obstajajo relevantna dejstva in dokazi.
Navsezadnje gre za širše vprašanje: ali se lahko ameriški politični in pravni sistem zaščiti pred tem, da bi tuji politični akterji denar spreminjali v politični vpliv, in ali se lahko isti standardi preglednosti, ki se zahtevajo od drugih, uporabijo tudi za lastna politična omrežja?
Ljubljana/Washington, 22. september 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018. Inštitut je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] U.S. Department of Justice – Foreign Agents Registration Act, povezava: https://www.justice.gov/nsd-fara
[3] Balkans-related Designation Removals; Issuance of New Russia-related General License and Amended Russia-related Frequently Asked Question, povezava: https://ofac.treasury.gov/recent-actions/20251029?utm_source
[4] Western Balkans Democracy and Prosperity Act, Subtitle C, §§ 8331–8341, National Defense Authorization Act for Fiscal Year 2026, Pub. L. 119-60, 139 Stat. 1863 (2025).
[5] Treasury Sanctions Destabilizing Actors and Financial Enablers in Republika Srpska, povezava: https://home.treasury.gov/news/press-releases/jy2793?utm_source
[6] The Heritage Foundation: Bosnia and Herzegovina: Ending a Nation-Building Failure, povezava:
https://www.heritage.org/node/25158785/print-display?utm_source
[7] The General Framework Agreement for Peace in Bosnia and Herzegovina, povezava:
https://www.ohr.int/dayton-peace-agreement/
[8] 189. seja Vlade Federacije BiH: Federacija BiH bo tožila Republiko Srbsko za odškodnino zaradi neporavnave prihodkov od posrednih davkov, povezava: https://fbihvlada.gov.ba/bs/189-sjednica-vlade-fbih?utm_source
[9] Plava knjiga– Novi model razvoja FBiH, povezava: https://www.scribd.com/document/371947542/plava-knjiga-Blue-Book-Draft
