Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Prof. dr. Anis H. Bajrektarević, profesor mednarodnega prava in globalnih političnih študij z Dunaja (Avstrija), je pripravil obsežno analizo z naslovom »Kapitalizacija migracij: od nakazil do strateških naložb«. Analiza obravnava koncept »hedge sklada diaspore« in predlaga institucionalni okvir za preoblikovanje prihrankov in nakazil diaspore v profesionalno upravljan in vzvodni razvojni kapital prek zaupanja vrednih institucionalnih in večstranskih finančnih mehanizmov.
Nekatere ideje se rodijo v institucijah. Druge zapustijo institucijo z ljudmi, ki so jih prvi razvili. Ideja o diaspora hedge skladu spada v slednjo kategorijo.
Začetki segajo v ustanovna leta Mednarodnega centra za razvoj migracijske politike (ICMPD) na Dunaju sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je bil ICMPD precej majhna institucija, še vedno izjemno ambiciozna v svojem poskusu razumevanja migracij onkraj ozkih okvirov mejnega nadzora. V pisarni, veliki manj kot 100 m², z le štirimi zaposlenimi, tik čez cesto od najstarejšega diplomatskega izobraževalnega centra na svetu – Dunajske diplomatske akademije – sem imel privilegij delati skupaj z njenim ustanoviteljem, Jonasom Widgrenom, visokim švedskim vladnim uradnikom, pa tudi z Willibaldom Pahrom, takrat že upokojenim avstrijskim zunanjim ministrom, enim švicarskim uradnikom in tehničnim sekretarjem. Eden redkih gostov, ki so v tistih zgodnjih dneh obiskovali naše prostore, je bil Jonasov tesen prijatelj; James N. Purcell (takratni generalni direktor Mednarodne organizacije za migracije (IOM) s sedežem v Ženevi).
Neformalne, a vsebinsko bogate razprave v teh zgodnjih letih so zajemale široko paleto tem: nadzor migracij in repatriacija, trgi dela in razvoj, ekonomija preprečevanja ter vprašanje, kako bi se lahko z migracijami spopadli, ne le z obvladovanjem njihovih posledic, temveč tudi z odpravljanjem nekaterih njihovih temeljnih družbeno-ekonomskih, razvojnih in demografskih vzrokov. Ena majhna anekdota iz tistega obdobja je ostala še posebej nepozabna.
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je Slovenija po poročilih vsako leto prijela približno 3000 romunskih državljanov, ki so poskušali nezakonito prečkati njen ozek odsek meje z Italijo na poti v Zahodno Evropo. Administrativni stroški prijetja, obdelave, dokumentiranja in repatriacije so bili ocenjeni na približno tisoč šeststo nemških mark na osebo. Nastali stroški so se tako približali skoraj petim milijonom nemških mark na leto (iz ene same države) – znesku, ki bi bil, prilagojen inflaciji in pariteti kupne moči v Romuniji, v današnjem denarju vsaj trikrat višji.
Pomen primera ni bil v natančnem izračunu. Prav tako ni bil argument proti upravljanju meja ali suvereni pravici držav do urejanja migracij. Ponazarjal je širše vprašanje, ki se je v teh zgodnjih razpravah večkrat pojavljalo: tisto, kar bi lahko imenovali ekonomija preprečevanja – ekonomska neracionalnost porabe znatnih sredstev za obvladovanje posledic migracij, medtem ko se relativno manj pozornosti posveča ekonomskim razmeram, ki migracije sploh povzročajo. Ali preprosto, šlo je za povezovanje migracij z razvojem.
Bi del sredstev, porabljenih za prijetje in repatriacijo, imel večji dolgoročni učinek, če bi jih namesto tega vložili v socialno-ekonomsko preprečevanje: zaposlovanje, poklicno izobraževanje, lokalna podjetja, kmetijstvo ali infrastrukturo v regijah izvora? Zato je bilo že od začetka jasno: repatriacija obravnava posledico; preprečevanje obravnava stanje.
To je bilo le eno od mnogih opažanj in anekdot, ki so oblikovale razmišljanje v tistih zgodnjih, formativnih letih ICMPD. Vendar je pomagalo okrepiti trditev, ki mi je ostala v spominu: če ločimo migracijsko politiko in razvojno politiko, bosta obe prej ali slej propadli.
V migracijski politiki se je od zgodnjih let ogromnih migracijskih gibanj v Evropi, ki so jih povzročile politične spremembe na njenem vzhodnem in južnem boku, veliko spremenilo. Desetletja prevladujoči poudarek ni bil na demografski obnovi, temveč na nadzoru migracij: meje, vizumi, nezakonite migracije, vračanje in ponovni sprejem. To se je postopoma (zlasti po Maastrichtu in Københavnu) razvilo v širši pristop k upravljanju migracij, ki zajema zakonito mobilnost, integracijo, delovne migracije, sodelovanje razvojnih forumov in bolj celovito mednarodno usklajevanje.
Vendar pa obstaja verjetno še tretja faza, ki čaka na svoj polni razvoj: kapitalizacija migracij. Izraz je širši od financ. Tudi ko so prisilne, migracije ne premikajo samo ljudi. Premikajo tudi kapital, znanje, poklicne izkušnje, podjetništvo, tehnologijo, (etno)mreže in institucionalni spomin.
Diasporne skupnosti torej predstavljajo precej več kot le vir nakazil. Vprašanje je, kako je mogoče te razpršene vire organizirati tako, da sistematično prispevajo k produktivnemu razvoju. Tukaj se vrača ideja o diaspora hedge skladu. Predlog ni bil nikoli zgolj zbiranje denarja diaspore. Namen je bil ustvariti institucionalni mehanizem, prek katerega bi se lahko združili relativno skromni individualni prispevki, ki bi jih profesionalno upravljali in povezali s standardi vzvoda in upravljanja uveljavljenih multilateralnih institucij za financiranje razvoja.
V svoji najpreprostejši obliki bi arhitektura združevala štiri elemente: (i) kapital diaspore; (ii) multilateralno financiranje razvoja; (iii) nacionalne razvojne prioritete; in (iv) profesionalno vodene naložbe.
Vlada države izvora bi določila prioritete in zagotovila ustrezna jamstva. Diaspora bi zagotovila katalitični kapital, ki bi ga lahko podvojila prek ustrezne razvojne banke ali subjekta – npr. EU/evropske, mednarodne ali regionalne, kot je OFID itd. Sodelujoča institucija za financiranje razvoja bi izvedla skrbni pregled, uporabila fiduciarne in nabavne standarde ter po potrebi izkoristila ali izenačila prispevek diaspore. Produktivna podjetja in lokalne skupnosti bi na koncu imele koristi od naložbe.
Bistvena sestavina je zaupanje. Skupnosti diaspore imajo pogosto tako pripravljenost kot zmogljivost za vlaganje v svoje države izvora. Pogosto manjka institucionalni okvir, ki bi jim dal zaupanje, da bo njihov denar profesionalno upravljan, pregledno dodeljen in zaščiten pred političnim vmešavanjem. Zato gre manj za ustvarjanje še enega finančnega produkta kot za vzpostavitev institucionalnega mostu med že obstoječimi viri – in predvsem za krepitev kulturnega in družbeno-ekonomskega zaupanja (zlasti v družbah, ki so si opomogle po vojni).
Prvotna ideja o hedge skladu se je pojavila, še preden se je izoblikovala terminologija kapitalizacije migracij. V njenem bistvu je bil preprost predlog: nakazil ne bi smeli obravnavati le kot zasebnih transferjev, ki podpirajo potrošnjo gospodinjstev – in večinoma tečejo prek neformalnih omrežij med družinskimi člani in ljudmi z drugimi neposrednimi vezmi. Pod ustreznimi pogoji bi lahko postala del veliko širšega sklada organiziranega kapitala diaspore, ki je sposoben podpirati produktivne in strateške naložbe.
Razlika je pomembna. Nakazila so že med največjimi in najbolj zanesljivimi finančnimi tokovi, povezanimi z migracijami. Vendar so pretežno razdrobljena na milijone posameznih transakcij in odločitev gospodinjstev. Njihov družbeni in gospodarski pomen je nedvomno, vendar njihov potencial kot organiziranega razvojnega kapitala ostaja v veliki meri premalo izkoriščen, če sploh.
Izziv torej ni v preusmeritvi nakazil z administrativnim odlokom. Gre za ustvarjanje privlačnega in zaupanja vrednega mehanizma, prek katerega lahko člani diaspore, ki želijo vlagati, to storijo kolektivno, profesionalno in z jasnim razvojnim namenom (tudi če so njihovi prispevki neenakomerni in/ali občasni). To je bila intuicija, ki je nastala pri hedge skladu diaspore.
Ideja ni ostala omejena na okolje evropske migracijske politike. Kmalu po mojih letih v ICMPD, se je moja poklicna pot premaknila v akademski svet, raziskave in mednarodno politično angažiranje. Jonas Widgren, čigar prispevek k evropski migracijski politiki (vključno s III. stebrom politike EU na področju pravosodja in notranjih zadev) je bil pionirski, je prezgodaj umrl. Sam ICMPD se je razvijal, prav tako migracijska agenda. Vprašanje pa je ostalo odprto. V naslednjih desetletjih se je ista temeljna ideja ponovno pojavila v univerzitetnem poučevanju, raziskavah, javnih dogodkih, političnih dokumentih in razpravah z vladami in mednarodnimi organizacijami. Prisotna je bila v različnih oblikah v mojem sodelovanju s sistemom Združenih narodov, zlasti UNODC, in v mojem delu, povezanem s pogajanji o Palermski konvenciji, njenim podpisom in izvajanjem (kot tudi nekaj drugih temeljnih mednarodnih instrumentov, kot je Konvencija ZN o korupciji itd.). Nekatere od teh refleksij so se nato znašle v mojih številnih spisih in v moji lastni knjigi, objavljeni leta 2025, ki preučuje sistem Palermske pogodbe in druge temeljne instrumente sodobnega mednarodnega kazenskega prava.
Isto širše vprašanje se je pojavilo tudi pri mojem sodelovanju z Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), vključno s političnim delom, ki je prispevalo k razpravam, ki so se odražale v procesu ministrskega sveta OVSE. Institucionalne nastavitve so se spremenile; osnovno vprašanje pa se ni: kako lahko migracije postanejo ne le nekaj, kar je treba upravljati, ampak tudi vir za razvoj?
Razprava je presegla tudi Evropo: skozi leta sem imel priložnost razpravljati o vidikih koncepta z visokimi predstavniki mednarodnih organizacij in institucij, vključno z Anito Gradin, prvo švedsko komisarko EU (za pravosodje in notranje zadeve); Donaldom J. Johnstonom, nekdanjim generalnim sekretarjem OECD; Surinom Pitsuwanom, nekdanjim generalnim sekretarjem ASEAN; Sheelom Kantom Sharmo, nekdanjim generalnim sekretarjem SAARC; Mousso Fakijem Mahamatom, nekdanjim predsednikom Komisije Afriške unije; in Albertom Ramdinom, zdaj generalnim sekretarjem Organizacije ameriških držav; pa tudi z Nasserjem Kamelom, generalnim sekretarjem Unije za Sredozemlje, s senatorjem Pascalom Allizardom, takratnim podpredsednikom parlamentarne skupščine OVSE in njenim posebnim poročevalcem za sredozemska vprašanja, in številnimi drugimi uradniki, ki so bili v preteklih letih vključeni v barcelonski proces in evro-sredozemske (EU) platforme, vključno z Johnom Brutonom, nekdanjim irskim premierjem, če naštejemo le nekatere.
Ti pogovori, v različnih trenutkih, različnih institucionalnih in regionalnih kontekstih, so okrepili širše opažanje: države v Afriki, Aziji, Latinski Ameriki, na Karibih in v jugovzhodni Evropi se soočajo z izjemno podobnimi okoliščinami – obsežne diaspore, pomembni tokovi nakazil, vztrajne razvojne potrebe in nezadostni mehanizmi za preoblikovanje razpršenih zasebnih virov v strateške razvojne naložbe.
Posebej pomembni so bili moji angažmaji v Džedi, kjer sem vodil povabljene seminarje tako za Islamsko razvojno banko (IsDB) kot za Organizacijo islamskega sodelovanja (OIC). V tem obdobju sem imel tudi vsebinske pogovore z dr. Bandarjem M. H. Hajjarjem, takratnim predsednikom Islamske razvojne banke, o povezovanju virov diaspore z multilateralnim razvojnim financiranjem. Te izmenjave niso bile pomembne zato, ker so prinesle takojšnjo institucionalno rešitev, temveč zato, ker so pokazale, da je bilo prvotno vprašanje, ki je bilo izpostavljeno v zgodnjih razpravah ICMPD, relevantno daleč preko evropske migracijske politike.
Vprašanje od nakazil do strateških naložb je postajalo vprašanje mednarodnega razvoja, socialne geografije in demografije, ne le vprašanje upravljanja migracij.
Predlaganega sklada za varčevanje z diasporo ne smemo razumeti kot običajnega sklada za varčevanje z diasporo v finančno-tržnem smislu. Ime, ki sem mu ga dal, odraža prvotni koncept; vsebina je organiziran mehanizem za preoblikovanje razpršenih prihrankov diaspore v profesionalno vodene razvojne naložbe. Osnovna arhitektura je namerno preprosta. Člani diaspore prostovoljno prispevajo v profesionalno upravljan sklad. Sodelujoča multilateralna razvojna institucija ocenjuje in po potrebi izkorišča ali usklajuje te vire. Vlade opredelijo razvojne prioritete in zagotovijo potreben institucionalni okvir in jamstva. Projekti so izbrani v skladu s preglednimi socialno-ekonomskimi in socialno-geografskimi merili – vključno s tristranskim sodelovanjem in odločanjem – in se izvajajo v skladu s profesionalnimi finančnimi in nabavnimi standardi.
Cilj ni nadomestiti razvojne pomoči, neposredne tuje naložbe ali obstoječe mehanizme za financiranje razvoja. Gre za dodajanje nečesa, kar je pogosto manjkalo: strukturirane (zaupanja vredne) povezave med diaspornim kapitalom in nacionalnimi razvojnimi prioritetami.
Možno ponazoritev ponuja majhna država v jugovzhodni Evropi: samo v Avstriji prebiva več kot 220.000 dokumentiranih bosanskih državljanov. Če bi vsak prispeval le deset evrov – približno toliko kot kava in kos torte – bi nastali kapital že presegel dva milijona evrov mesečno od ene same diasporne skupnosti v eni državi. (Grobe ocene predvidevajo obseg približno 25 milijonov evrov za Bosance samo iz njihove evropske diaspore, medtem ko bi bil na primer maroški kapital desetkrat večji.) Seveda ne gre za natančen znesek – saj sta tako država pošiljateljica kot država prejemnica relativno majhni. Gre za to, da se razvojni kapital ne začne nujno z milijardami. Lahko se začne z udeležbo in zaupanjem.
Če bi takšen združeni kapital pozneje podvojili prek uveljavljene razvojno-finančne institucije, ga strokovno ocenili in usmerili v produktivne naložbe, bi lahko relativno skromni individualni prispevki pridobili precej večji gospodarski pomen.
Majhna država jugovzhodne Evrope – z možnostjo 600 milijonov evrov letno – bi zato lahko služila kot eden od možnih pilotnih projektov. Vendar koncept ni specifično bosanski. Njegova potencialna uporaba se razteza na države po Afriki, Aziji, Latinski Ameriki, Karibih, Bližnjem vzhodu in v Jugovzhodni Evropi – pravzaprav povsod, kjer sobivajo znatne diaspore, znatni tokovi nakazil in trajne razvojne potrebe.
Ob ponovni obravnavi ideje po skoraj treh desetletjih obstaja določena ironija: ko so prvotne razprave potekale na Dunaju, jezik kapitalizacije migracij še ni bil vzpostavljen, institucionalna infrastruktura za naložbe diaspore pa je bila precej manj razvita. Danes je okolje drugačno. Skupnosti diaspore so večje, bolj profesionalno povezane in finančno vse bolj sofisticirane. Različna komunikacijska orodja – takojšnja in praktično brezplačna – skupaj z digitalnim financiranjem so spremenila možnosti za kolektivno vlaganje. Večstranske razvojne banke imajo sofisticirane instrumente za ocenjevanje projektov, upravljanje tveganj in mešano financiranje. Razvojni pomen diaspornih omrežij je zdaj veliko bolj prepoznan, medtem ko je obseg in pogoje, povezane s tradicionalnim financiranjem donatorjev, vse težje izpolniti. Vprašanje torej ni več, ali imajo skupnosti diaspore vire. Imajo. Prav tako ni vprašanje, ali imajo razvojno-finančne institucije instrumente in strokovno znanje za mobilizacijo kapitala (drugih). Imajo. Bolj pereče vprašanje je, ali je mogoče ti dve realnosti končno povezati prek institucije, ki je sposobna pridobiti zaupanje vlagateljev diaspore, hkrati pa ostati usklajena z razvojnimi prioritetami držav izvora.
To je bila intuicija, ki je vodila razprave v ustanovnih dneh ICMPD. Zato je moja ideja preživela zaporedne spremembe institucij, stroke in mednarodnega konteksta: od majhne pisarne na Dunaju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, prek akademskih krogov, OZN in UNODC, EU (PNZ), OVSE, OECD, Afriške unije, ASEAN in SAARC, OIC in Islamske razvojne banke ter skozi pogovore z oblikovalci politik in vodji razvojnega financiranja v različnih delih sveta, je bila ideja obravnavana, preizkušena in postopoma izpopolnjena. Zato tukaj ni predstavljena kot nova ideja. Ravno nasprotno. Gre za staro idejo, ki je dozorela skoraj tri desetletja.
Namen ponovnega pregleda sklada Diaspora Hedge Fund ni dodati še eno veliko teorijo že tako prenatrpanemu področju migracijske politike (predlogov). Je bolj skromno – in morda bolj praktično: ponovno odkriti pionirsko idejo iz ustanovnih dni evropskega sodelovanja na področju migracijske politike in se vprašati, ali je današnje institucionalno in finančno okolje končno sposobno dati ji praktično obliko.
Nadzor migracij ostaja nujen. Upravljanje migracij ostaja nepogrešljivo. Če pa so migracije tudi vir kapitala, znanja, podjetništva in transnacionalne zavezanosti, bi moral biti naslednji korak kapitalizacija migracij. In če lahko nakazila postanejo organiziran diasporni (socialno-ekonomski) kapital, bi moral biti naslednji korak prehod od nakazil k strateškim naložbam.
Sklad za zaščito diaspore je predlagan kot eden od možnih institucionalnih mostov med tema dvema (prostorskima in družbenima) svetovoma. Ideja, ki se je porodila na Dunaju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je morda navsezadnje prišla ob pravem trenutku – v svetu vse bolj (ne)sodelujočih Združenih narodov.
O avtorju:
Prof. dr. Anis H. Bajrektarević je profesor mednarodnega prava in globalnih političnih študij na Dunaju v Avstriji. Je avtor osmih knjig (za ameriške in evropske založnike) in številnih člankov, predvsem o geopolitiki, energetiki in tehnologiji. Je urednik revije GHIR (Geopolitics, History and Intl. Relations) s sedežem v New Yorku in član uredniškega odbora več podobnih specializiranih revij na treh celinah. V začetku letošnjega leta je v New Yorku izšla njegova deveta knjiga.
Stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo nujno uradnega stališča IFIMES-a.
Ljubljana/Dunaj, 27. september 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018. Inštitut je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
