Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] v Ljubljani redno spremlja in analizira globalne in regionalne procese, s posebnim poudarkom na preobrazbi sodobnega mednarodnega reda in pozicioniranju držav v novih geopolitičnih okoliščinah. Najnovejša analiza z naslovom »Od blokovske do civilizacijske geografije: Evropa med Minskom, Beogradom in Jadranom« obravnava možnosti oblikovanja nove evropske geografije s povezovanjem Belorusije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Črne gore prek celinskih, donavskih in jadransko-jonskih koridorjev. Analiza se osredotoča na infrastrukturo, digitalna omrežja, ekonomsko soodvisnost in institucionalno kohezijo kot pomembne elemente evropske varnosti, stabilnosti in povezljivosti.
V sodobni geopolitiki najglobljih zemljevidov celin ne rišejo več vojske in generali. Vse bolj jih oblikujejo znanje, ekonomija, digitalna omrežja in skupni interesi. Ko koridorji postanejo pomembnejši od jarkov, meje stične točke in podatki nova strateška energija, varnost preneha biti le zid, ki ščiti pred grožnjami, in postane sposobnost ustvarjanja prostora stabilnosti, povezljivosti in strateške odpornosti.
Največja zmaga v enaindvajsetem stoletju ni premagati nasprotnika v okolju, v katerem je zgradil svojo moč, temveč spremeniti samo okolje – preoblikovati ga tako, da konflikt izgubi svoj pomen in interesi miru postanejo neprimerljivo močnejši od impulzov, ki vodijo v vojno.
Evropa danes stoji pred ogledalom lastne zgodovine. V zadnjih desetletjih celina ni trpela zaradi pomanjkanja moči, temveč zaradi presežka militarizirane geografije, ki je poglobila delitve. Vsaka nova kriza je razširila vojaško geografijo na račun gospodarske in razvojne povezljivosti, medtem ko je ravnovesje moči, čeprav je morda odložilo vojno, le redko odstranilo njene globlje vzroke. Zato pravo strateško vprašanje ni več le koliko orožja ima država, temveč v kakšnem okolju to moč uporablja in kakšno geografijo ustvarjajo njena zavezništva. Evropa se zato sooča z izbiro med geografijo fatalizma in varovalnih pasov na eni strani ter geografijo omrežij, soodvisnosti in civilizacijskih povezav na drugi.
V središču te preobrazbe je Belorusija, strateški prostor med Rusijo in EU/NATO, katere geografski položaj ima širši pomen za evropsko varnost in celinske komunikacijske poti. V širšem evropskem prostoru je pas držav, ki niso članice EU – Srbija, Bosna in Hercegovina, Črna gora in druge države Zahodnega Balkana – katerih geografski položaj dodatno povezuje srednjo, vzhodno in jugovzhodno Evropo z Jadranom in Sredozemljem.
To niso območja na obrobju tujih interesnih sfer niti niso izolirane entitete. Nasprotno, te države so del širšega, medsebojno povezanega makroregionalnega prostora – so neločljiv in vitalni del Evrazije in Evro-Sredozemlja. Od beloruskih ravnic, ki povezujejo Baltik z evrazijskim prostorom, prek donavskega in moravskega koridorja Srbije do jadransko-jonskega bazena, Črne gore ter Bosne in Hercegovine, ta pas predstavlja pomembno geografsko in infrastrukturno povezavo med celinsko Evrazijo in sredozemsko gospodarsko odprtostjo. Prav v tem obsežnem prostoru, na nekakšnem mostu med evrazijsko strateško globino in Sredozemljem, se oblikuje nova geografija prihodnosti – geografija, v kateri se krize ne premagujejo zgolj s silo, temveč se njihovi vzroki dolgoročno blažijo s povezljivostjo, medsebojno odvisnostjo in skupno blaginjo.
Belorusija je eno pomembnih geopolitičnih območij, kjer se križajo ruski, evropski in transatlantski varnostni interesi. Ruska enklava Kaliningrad, ki je teritorialno ločena od preostale Rusije in obdana z državami članicami Nata, je še posebej občutljiva. Zaradi svoje geografske izoliranosti in lege Suwalskega koridorja je to območje ena občutljivejših točk evropske varnostne arhitekture. V primeru resne grožnje ruskim strateškim interesom v Kaliningradu, predstavlja tveganje širše vojaške eskalacije, vključno z jedrskim vidikom, enega od resnih varnostnih izzivov za Evropo.
Belorusija se nahaja na eni ključnih celinskih poti, ki povezujejo ruski prostor z Baltikom in Srednjo Evropo, zato njena geografska lega presega nacionalne meje in neposredno vpliva na evropsko varnostno arhitekturo. Prav zato tega območja ne smemo obravnavati zgolj kot potencialno linijo spopada, temveč tudi kot območje, kjer so stabilnost, predvidljivost in komunikacijska povezljivost širšega evropskega pomena. V tem kontekstu lahko Minsk razumemo kot pomembno točko v širšem procesu preoblikovanja evropske geografije varnosti – iz prostora delitev in visokih napetosti v prostor, v katerem bi dialog, gospodarska povezanost in institucionalna predvidljivost lahko zmanjšali tveganja za konfrontacijo.
Zaradi svoje geografske lege Belorusija tako ostaja eden ključnih strateških prostorov evropske varnosti, hkrati pa predstavlja območje srečevanja, tekmovanja in napetosti med Rusijo, Natom in Evropsko unijo.
Ta vidik beloruskega potenciala je treba obravnavati v kontekstu širše preobrazbe sodobne moči. Že pred zaostritvijo odnosov z Zahodom je Belorusija razvila pomemben IT sektor, ki je osredotočen zlasti okoli visokotehnološkega parka. Digitalno gospodarstvo, umetna inteligenca in izvoz IT storitev, so predstavljali pomemben segment njene gospodarske strukture, medtem ko so njene logistične zmogljivosti in geografska lega Belorusije ponudile pomembno povezavo v koridorjih, ki povezujejo Vzhod in Zahod. V tem smislu je sodobno moč vse manj mogoče zreducirati na količino jekla in je vse bolj povezana s sposobnostjo upravljanja informacij, tehnologije, infrastrukture in logističnih tokov.
Prav ta kombinacija geografije, tehnologije in logistike kaže, da strateški pomen Belorusije ne izhaja le iz njene lege med Rusijo in evropskim prostorom, temveč tudi iz njene sposobnosti razvoja lastnih gospodarskih in tehnoloških zmogljivosti. Na državo je tako mogoče gledati ne le skozi prizmo varnostnih tveganj, temveč tudi kot prostor, katerega infrastrukturni, digitalni in komunikacijski potenciali imajo širši regionalni pomen.
V tem kontekstu spremembe v odnosih med Washingtonom in Minskom kažejo, da Belorusija, kljub globoki geopolitični konfrontaciji, ostaja strateški prostor, ki ga velike sile ne morejo prezreti. Odnos med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in beloruskim predsednikom Aleksandrom Lukašenkom se je vzpostavil v času njegovega prvega mandata v Beli hiši, v določenih fazah pa ga je zaznamovala bolj neposredna diplomatska komunikacija in prizadevanje za odprtje kanalov za dialog z Minskom prek posebnih odposlancev. Ta razvoj kaže, da tudi v pogojih globokih geopolitičnih razkolov obstajajo priložnosti za pragmatično diplomacijo, kadar obstaja obojestranski interes zanjo.
To potrjuje širše načelo tega besedila: geografska lega je lahko hkrati vir ranljivosti in diplomatskega pomena. Sodobna strateška moč ne pomeni le sposobnosti uporabe geografije kot zaščite, temveč tudi sposobnost preoblikovanja njenega potenciala v instrument povezljivosti, stabilnosti in sodelovanja. V tem smislu beloruski primer kaže, kako ima lahko prostor, ki je hkrati izpostavljen geopolitičnim pritiskom, tudi potencial, da postane del širše mreže gospodarskih, infrastrukturnih in komunikacijskih povezav.
Za Srbijo velja ista logika civilizacijske geografije kot geografija povezanosti. Dejstvo, da danes nima dostopa do morja, še ne sme biti ovira za njen gospodarski in strateški razvoj. Primeri Švice, Avstrije, Češke, Slovaške in Madžarske kažejo, da odsotnost obale sama po sebi ne določa uspeha, vpliva ali stopnje razvoja države. Morje ni usoda; omrežja, koridorji in sposobnost povezovanja s širšimi gospodarskimi prostori igrajo vse bolj ključno vlogo.
V tem smislu civilizacijska geografija ne pomeni geografije civilizacijskih blokov, temveč geografijo povezav, v katerih infrastruktura, institucije, znanje, gospodarstvo in komunikacija spreminjajo geografski prostor iz potencialnega območja konflikta v prostor sodelovanja.
Srbija lahko svojo celinsko lego spremeni v prednost prav zaradi lege na pomembnih evropskih komunikacijskih poteh. Namesto neposrednega dostopa do morja njeno geografsko vrednost dodatno določata reki Donava in Sava ter ključne kopenske prometne arterije, ki povezujejo srednjo, jugovzhodno in južno Evropo. V takšni geografiji prednost ne izhaja zgolj iz dejstva, da država ima ali nima obale, temveč iz sposobnosti vključitve svojega ozemlja v širša omrežja trgovine, prometa, energetike in komunikacij.
Politika Aleksandra Vučića si prizadeva hkrati ohraniti evropsko gospodarsko povezanost Srbije in razvijati odnose z različnimi mednarodnimi partnerji. V tem kontekstu imajo posebno mesto infrastrukturni projekti, kot so koridor X, moravski koridor in hitra železnica Beograd-Novi Sad, skupaj z nenehnimi naložbami v prometno infrastrukturo, digitalizacijo in logistične zmogljivosti.
Tovrstne naložbe še dodatno krepijo položaj Srbije kot največjega gospodarstva na Zahodnem Balkanu in pomembnega regionalnega prometnega in logističnega križišča. Razvoj avtocestne, železniške in digitalne infrastrukture praviloma povečuje gospodarsko in regionalno soodvisnost. Ta soodvisnost je lahko eden od dejavnikov, ki povečujejo stroške konfliktov in s tem prispevajo k stabilnosti.
V tem smislu razvoj infrastrukture ni le vprašanje gospodarstva in povezljivosti, temveč ima lahko tudi širšo geopolitično funkcijo: pozicionirati Srbijo kot pomembno regionalno križišče in partnerico za različne mednarodne akterje, hkrati pa ohranjati močne gospodarske vezi z Evropo.
Evropska zgodovina po drugi svetovni vojni je dala državnike, ki so iz vojnega opustošenja in geopolitične negotovosti zgradili temelje sodobnih evropskih držav. Konrad Adenauer[2] je povojno Zahodno Nemčijo usmeril k politični stabilnosti, gospodarskemu okrevanju in evropski integraciji. Charles de Gaulle[3] si je prizadeval za obnovitev strateške avtonomije in mednarodnega vpliva Francije ter vztrajal, da francoska država samostojno oblikuje svoje temeljne interese. Alcide De Gasperi[4] je sodeloval pri povojni obnovi Italije in se odločno zavzemal za evropsko integracijo, spravo in ustanovitev skupnih evropskih institucij.
Povojne evropske izkušnje kažejo, da so politična stabilnost, gospodarska obnova, infrastruktura in mednarodna povezanost pogosto delovali kot medsebojno povezani elementi dolgoročne strateške konsolidacije. Prav ta kombinacija državnosti, razvoja in povezanosti je pomembna za razumevanje sodobnega geopolitičnega položaja Srbije. V tem širšem kontekstu lahko Minsk in Beograd razumemo kot dve pomembni geografski vozlišči evropske celine – prostora, katerih strateški pomen izhaja iz njune lege, komunikacijskih poti in potenciala za povezanost. Geografija sama po sebi ni ne prednost ne slabost; postane strateški vir, ko jo država zna preoblikovati v povezanost, razvoj in stabilnost.
Širitev te mreže povezav si je težko predstavljati brez Bosne in Hercegovine ter Črne gore. Koridorji skozi ti dve državi niso le prometna infrastruktura, temveč tudi pomembni elementi evropske gospodarske in varnostne povezljivosti. Razvoj koridorja Vc, energetskih povezav in digitalnih omrežij lahko dodatno poveže balkansko zaledje z Jadranom in okrepi regionalno soodvisnost.
Črna gora kot pomembna točka jadransko-jonskega bazena povezuje Zahodni Balkan s Sredozemljem. Od Trsta do Soluna to območje predstavlja naravno pomorsko in gospodarsko fronto regije, medtem ko lahko pristanišče Bar in črnogorska obala igrata pomembno vlogo pri razvoju prometa, modrega gospodarstva in energetskih povezav.
Za delovanje te geografije omrežij so potrebne močne in funkcionalne institucije. V tem kontekstu črnogorski parlament predstavlja pomemben prostor za politični dialog, kompromis in artikulacijo družbenih razlik skozi demokratične postopke. Vloga predsednika Andrije Mandića je lahko pomembna pri krepitvi institucionalnega dialoga in sposobnosti Črne gore, da predstavi jasno in skladno institucionalno stališče do evropskih, ameriških in regionalnih partnerjev.
Evropska zgodovina je polna predsednikov parlamentov, ki so si v času globokih političnih razkolov prizadevali vzpostaviti parlament kot prostor za dialog, kompromis in institucionalno spravo. Hermann Ehlers[5], predsednik nemškega Bundestaga od leta 1950 do 1954, je prispeval k utrjevanju povojne parlamentarne politične kulture in približevanju Bundestaga državljanom. Giovanni Gronchi[6], predsednik poslanske zbornice italijanskega parlamenta od leta 1948 do 1955, se je zavzemal za bolj odprt politični dialog v razdeljeni italijanski družbi. Édouard Herriot[7], predsednik francoskega državnega zbora od leta 1947 do 1954, je bil eden pomembnih zagovornikov parlamentarne tradicije in institucionalnega dialoga v povojnem obdobju.
Delo Andrije Mandića kot predsednika črnogorske skupščine je mogoče razumeti v kontekstu te širše evropske tradicije parlamentarnega dialoga in institucionalnega kompromisa. Parlament bi moral biti v tem smislu prostor, v katerem se politične razlike izražajo in premagujejo z dialogom in demokratičnimi postopki, namesto da bi se poglabljale s konflikti. Krepitev takšne parlamentarne kulture lahko prispeva k notranji koheziji Črne gore in njenemu bolj koherentnemu institucionalnemu pristopu do Evropske unije, Združenih držav Amerike in regionalnih partnerjev.
Takšen pristop je pomemben tudi za širšo jadransko-jonsko regijo, kjer stabilne institucije in sposobnost političnih akterjev, da razlike rešujejo z dialogom, predstavljajo pomemben temelj za sodelovanje, povezljivost in dolgoročno stabilnost.
Strateško vprašanje Evrope danes ni več le, kdo nadzoruje ozemlje, temveč kako ga preoblikovati v prostor sodelovanja, razvoja in varnosti. Belorusija, Srbija, Črna gora ter Bosna in Hercegovina, vsaka na svoj način, dokazujejo pomen koridorjev, infrastrukture, digitalne povezljivosti in institucionalne kohezije za oblikovanje nove evropske geografije.
Prehod iz vojaške v civilizacijsko geografijo odpira tudi vprašanje politične legitimnosti. Dolgoročna stabilnost ne temelji le na formalnih volitvah, temveč tudi na zaupanju državljanov, kakovosti institucij in sposobnosti vlade, da se odzove na potrebe družbe. Suverenost torej ni le sposobnost države, da zaščiti svoje interese, temveč tudi da razvija institucije in politike v skladu z lastnimi družbenimi potrebami. Robert Schuman je to idejo prenesel na evropsko raven: evropska enotnost se ne ustvarja z brisanjem nacionalnih posebnosti, temveč s konkretnimi dosežki, ki ustvarjajo solidarnost.
Podobno vizijo širše evropske povezanosti je vsebovala ideja Mihaila Gorbačova[8] o »Skupnem evropskem domu« – Evropi, v kateri se varnost ne gradi le z delitvami in bloki, temveč tudi z dialogom, gospodarsko in politično povezanostjo.
Prihodnost Evrope je torej med drugim vprašanje povezanosti. Koridorji, pristanišča, železnice, energetske povezave, digitalna omrežja in trgovina lahko postanejo infrastrukture miru, ki so prav tako pomembne kot tradicionalni varnostni mehanizmi. V tem kontekstu lahko evropski koridorni okvir Minsk-Donava-Zahodni Balkan-Jadran razumemo kot koncept za povezovanje obstoječih in potencialnih prometnih, energetskih in digitalnih omrežij. Njegov razvoj bi pomenil večjo interoperabilnost infrastrukture, močnejši institucionalni dialog, gospodarsko soodvisnost in prilagodljive modele regionalnega sodelovanja.
V tej geografski strukturi Minsk predstavlja vzhodno celinsko vozlišče, Beograd pomembno balkansko kopensko križišče, Jadran pa sredozemski izhod. Povezovanje ne pomeni brisanja razlik, temveč ustvarjanje prostora, v katerem razlike ne bi smele biti več ovira za sodelovanje.
Prav to je bistvo prehoda iz blokovske v civilizacijsko geografijo: geografija preneha biti le danost, ki ustvarja delitve, in postane infrastruktura, ki povezuje ljudi, države, gospodarstva in civilizacije.
Evropa prihodnosti ne bo opredeljena le z mejami, ki ločujejo, temveč tudi z omrežji, ki povezujejo. Prehod iz blokovske v civilizacijsko geografijo zato pomeni prehod iz logike delitve v logiko povezovanja – iz prostora, ki je upravljan, v prostor, ki ga oblikujemo skupaj.
Ljubljana/Bruselj/Washington/Minsk, 29. september 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018. Inštitut je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Konrad Adenauer: Prvi zvezni kancler Zvezne republike Nemčije, na položaju od leta 1949 do 1963. Kot eden ključnih povojnih nemških državnikov in vodilna osebnost CDU je imel pomembno vlogo pri politični in gospodarski konsolidaciji Zahodne Nemčije, njeni integraciji v zahodnoevropske institucije in procesu sprave s Francijo. Njegovo sodelovanje s Charlesom de Gaullom je bilo še posebej pomembno za nemško-francosko spravo in evropsko integracijo.
[3] Charles de Gaulle: francoski general in državnik, ki je med drugo svetovno vojno iz Londona vodil Svobodno Francijo. Bil je ustanovitelj Pete republike in njen prvi predsednik od leta 1959 do 1969. Zavzemal se je za močno in strateško avtonomno Francijo, njegovo partnerstvo z Adenauerjem pa je imelo pomembno vlogo pri francosko-nemški spravi in evropskem povezovanju.
[4] Alcide De Gasperi: Italijanski državnik in predsednik vlade od leta 1945 do 1953, ki je imel ključno vlogo pri povojni obnovi Italije in njeni vključitvi v proces evropskega povezovanja. Leta 1954 je bil izvoljen za predsednika Skupščine Evropske skupnosti za premog in jeklo. Bil je eden vodilnih zagovornikov evropskega političnega in institucionalnega povezovanja, vključno z idejo o skupni evropski obrambi.
[5] Hermann Ehlers: predsednik nemškega Bundestaga od 1950 do 1954.
[6] Giovanni Gronchi: predsednik Predstavniškega doma italijanskega parlamenta od leta 1948 do 1955, nato pa predsednik Republike Italije od leta 1955 do 1962.
[7] Édouard Herriot: predsednik francoskega državnega zbora od 1947 do 1954 in ena pomembnih osebnosti povojnega francoskega parlamentarizma.
[8] Mihail Gorbačov: Zadnji voditelj Sovjetske zveze, ki je med letoma 1985 in 1991 izvajal reformi perestrojke in glasnosti. Koncept »skupnega evropskega doma« je bil del njegove širše vizije evropske varnosti in sodelovanja po razdelitvi med hladno vojno.
