Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Ob naraščajoči politični in varnostni krizi v Bosni in Hercegovini (BIH) ter napadu na ustavni in pravni red BiH s strani Milorada Dodika (SNSD) je IFIMES pripravil analizo aktualnih dogodkov. Iz obsežne analize »Bosna in Hercegovina 2025: Plenkovićevo spodkopavanje krhkega miru na Zahodnem Balkanu?« izpostavljamo najpomembnejše in najbolj zanimive dele.
Izjava hrvaškega premierja Andreja Plenkovića (HDZ), da Republika Hrvaška ne bo uvedla sankcij proti predsedniku Republike srbske Miloradu Dodiku (SNSD), predstavlja najmočnejši udarec Bosni in Hercegovini (BiH) od decembra 1991, ko je bilo v Zagrebu ustanovljeno združeno zločinsko dejanje (ZZD) proti Bosni in Hercegovini s ciljem ustvarjanja entitete »Hrvaška republika Herceg-Bosna (HR—HB)« kot bodočega sestavnega dela Republike Hrvaške.
»Nismo v enakem položaju kot druge države, ki niso sosede. Banja Luka je od Zagreba oddaljena uro in pol vožnje. Zato želimo poslati pomirjujoča sporočila, spodbuditi dialog in vrniti politične akterje v BiH v ustavni okvir,« je hrvaški premier Andrej Plenković povedal novinarjem po srečanju z vodjo HDZBIH, po katerem je očitno imel tajni sestanek z Miloradom Dodikom.
Mednarodni inštitut IFIMES je nedavno objavil analizo z naslovom „Bosna in Hercegovina 2025: Dva ameriška načrta za Balkan in Bosno in Hercegovino se ne ujemata z velikodržavnimi koncepti?“ (6.3.2025), povezava: https://www.ifimes.org/sl/raziskave/bosna-in-hercegovina-2025-dva-ameriska-nacrta-za-balkan-in-bosno-in-hercegovino-se-ne-ujemata-z-velikodrzavnimi-koncepti/5466?
Glede na ameriško pobudo o trilaterali ZDA-Bosna in Hercegovina-Srbija, je predviden sočasen vstop Bosne in Hercegovine ter Srbije v NATO in EU, odvisno od izida pogajanj med ZDA in Rusko federacijo. Največja koncesija Srbiji je možnost ohranitve statusa vojaške nevtralnosti, vendar je vstop v EU obvezen hkrati z obveznostjo odstopa nahajališč redkih kovin ZDA.
Visoki predstavnik v Bosni in Hercegovini (OHR) Christian Schmidt (CSU) je konec februarja 2025 prejel "Non- Paper", ki med drugim vsebuje pet korakov:
V »Non-Paperju« se najdeta še poglavji: »Kdo bi lahko s tem izgubil« in »Kako vključiti vse«.
V zvezi s tem smo poudarili, da se Turčija zaradi svojih politično-obveščevalnih in varnostno-vojaških vezi z Ukrajino, pa tudi z Rusijo in ZDA, še posebej pa z islamskimi državami, od Savdske Arabije, Irana do Iraka in Katarja ter celo ZAE, uveljavlja kot resna partnerica EU. Po ameriškem načrtu bi imela Turčija vlogo varuhinje balkanskih meja in varovala suverenost Bosne in Hercegovine.
Po objavi naših ugotovitev je Republika Hrvaška 18. marca pospešila podpis deklaracije oziroma vojaškega sporazuma z Albanijo in Kosovom, takoj zatem pa kot proti odgovor še podpis vojaškega sporazuma med Srbijo in Madžarsko 1. aprila 2025. In ta sporazum je med drugim usmerjen proti Bosni in Hercegovini, predvsem pa proti Republiki Hrvaški, pri čemer imajo v mislih velikodržavni načrt Viktorja Orbana (Fidesz), ki vključuje ozemlja Republike Hrvaške, in zaradi katerega so se iz Zagreba odpravili na več naslovov, med drugim k nekdanji hrvaški predsednici Kolindi Grabar Kitarović (HDZ), da bi iskali orožje in vojaško opremo, ki presega vednost Nata, s ciljem morebitnega spopada z Madžarsko in strahu pred političnimi vezmi, ki jih ima Viktor Orban z Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom. V obeh primerih podpisovanja vojaških zavezništev se je NATO distanciral. »NATO kot organizacija ni njihova stranka in kot tak ni imel nobene vloge v posvetovalnem procesu.« Z oblikovanjem vojaškega bloka 18. marca 2025 z Albanijo in Kosovom, brez soglasja ZDA in Nata, je Plenković neposredno nasprotoval ameriškemu načrtu za hkratni vstop BiH in Srbije pod okrilje Nata.
S podporo Dodiku in ustvarjanjem vojaškega bloka z Albanijo in Kosovom si Plenković želi delitve Bosne in Hercegovine ter dolgoročnega spodkopavanja Srbije in Madžarske.
Žal so se poleg Hrvaške še Albanija, Madžarska, Srbija in Kosovo strinjale, da bodo del zavezništva, ki škoduje regionalni stabilnosti in miru ter spodkopava suverenost BiH, ne glede na to, da krepi Kosovo in ima močnejše vezi s članicami Nata.
Tako Hrvaška kot Madžarska kot članici EU in Nata skupaj s Srbijo podpirata Dodika in s tem delitev BiH. Zaskrbljujoče je, da slovenska politika prek Socialnih demokratov (SD), starih komunistov, noče uvesti sankcij proti Dodiku, potem pa pridemo do absurda, da tri najmočnejše države nekdanje Jugoslavije (Srbija, Hrvaška in Slovenija) podpirajo Dodikovo politiko delitve Bosne in Hercegovine. Slovenija noče uvesti sankcij proti Dodiku in njegovi oligarhiji ter se izogiba preverjanju Dodikovega sumljivega premoženja v Sloveniji, ki po ameriških ocenah znaša tri milijarde. Nemčija, Avstrija, Velika Britanija, Nizozemska, Francija in druge jasno opredeljujejo Milorada Dodika kot problem, ki ga je treba odpraviti. Medtem ko je za Srbijo in Madžarsko že dolgo znano, kateri interesi prevladujejo pri podpori Dodiku (če ta v Srbiji sploh obstaja), nihče ni pričakoval Plenkovićevega salto mortale, da bo z vojaškim zavezništvom in podporo Dodiku poskušal razbiti Bosno in Hercegovino ter preprečil umiritev odnosov med Bosno in Hercegovino in Srbijo ter onemogočil tristranski sporazum pod vodstvom ZDA.
10. marca 2025, sedem dni pred objavo hrvaško-albanske vojaške zveze, je obrambni minister BiH Zukan Helez izjavil: »V svoji predstavitvi generalnemu sekretarju Nata Marku Rutteju sem predlagal, da se BiH takoj pogojno sprejme v članstvo Nata. Če bi to povzročilo težave v regiji, sem predlagal, da se Srbiji ponudi pogojno članstvo v Natu. Verjamem, da bi na ta način zagotovili dolgoročni mir in stabilnost v BiH in celotni regiji,« je poudaril Helez, kar je ustrezalo tristranskemu načrtu in ameriškim interesom. Nedavni uspešen obisk ministra Heleza v Pentagonu, torej v ZDA, je bil tudi priložnost za pogovor o trilaterali. Helez je prvi državni minister iz regije in med prvimi na svetu, ki je po prihodu nove ameriške administracije obiskal Združene države. Helezov obisk je bil priložnost za nadaljnjo krepitev partnerstva in zagotovitev nadaljnje podpore Združenih držav Amerike Bosni in Hercegovini. »Združene države Amerike so naš prijatelj in ključni zunanjepolitični partner,« je poudaril minister Zukan Helez.
V ZDA so potekale razprave o podrobnostih in možnostih zbliževanja Bosne in Hercegovine in Srbije pri vstopu v NATO in EU. Miloradu Dodiku je bilo naročeno, naj pozove k pogovorom z »bošnjaško stranjo«, kar ustreza ameriški politiki skupnega približevanja BiH in Srbije Natu in EU, kar pa absolutno ni v interesu Republike Hrvaške. Slovenska politika je zašla s poti in s tem, ko Dodiku ne uvaja sankcij, si povzroča neposredno škodo, nesprejemljivo pa je, da se slovenska politika usklajuje in enači s politiko Republike Hrvaške in Andreja Plenkovića. Milorad Dodik in njegovi oligarhi predstavljajo grožnjo nacionalni varnosti Slovenije, ker so Slovenijo okužili s svojim dvomljivim kapitalom, Dodik pa je zaradi političnih povezav z vlado in opozicijo ter slovenskimi tajkuni postal notranjepolitični dejavnik, ki bo vplival na naslednje parlamentarne in lokalne volitve v Sloveniji, ki bodo leta 2026. Dodikov padec bo pretresel slovensko politično sceno, medtem ko se odziv slovenskih preiskovalnih organov še pričakuje.
Plenkovićeva razdiralna poteza, s katero je z dvema udarcema (vojaško zavezništvo in podpora Dodiku) spodkopal tri države - Bosno in Hercegovino, Srbijo in Madžarsko, je naletela na odpor in obsodbo ne le v EU in Natu, temveč tudi v krogih ameriške administracije, ki je Plenkovića zaznala kot zaveznika nasprotnikov Donalda Trumpa v Washingtonu.
Plenković pozablja, da je Bosna in Hercegovina poleg trgovinskega presežka najpomembnejša država za Hrvaško, s katero si deli 1011 kilometrov dolgo mejo. Vsaka nestabilnost v Bosni in Hercegovini, kaj šele oborožen spopad, bi imela katastrofalne posledice za hrvaško gospodarstvo, najprej za turizem, nato pa še za druge gospodarske panoge. Največja hrvaška urbana središča so po zračni liniji bližje Bosni in Hercegovini kot Zagrebu.
Vpliv Milorada Dodika (SNSD) in Dragana Čovića (HDZBIH) na tako imenovano trojko (SDP, Narod in pravda, Naša stranka) je najmočnejši v regiji. Sliši se neverjetno, toda Dodik in Čović imata večji vpliv in avtoriteto nad trojko kot nad opozicijo iz lastne etnične skupine. Trojki ponovno predlagamo, da Plenkoviću ponudi možnost sprejetja volilne zakonodaje v zameno za članstvo v Natu, Vučiću pa naj predlaga skupno pot za Bosno in Hercegovino in Srbijo v Nato in EU oziroma da zagotovi priznanje srbske vojaške nevtralnosti s strani Bosne in Hercegovine in mednarodne skupnosti, vstop Srbije v EU in da Srbija podpre vstop Bosne in Hercegovine v Nato. Srbija mora čim prej najti rešitev, da se iz trenutne situacije izvleče.
Tako imenovana trojka strank je zunaj vseh geopolitičnih možnosti in načrtov, nesposobna in premalo zmožna, zanimivo pa je, da se na turško diplomatsko protestno noto niso odzvali, presenetljivo pa je, da se niti Stranka demokratične akcije (SDA) niti Islamska skupnost v Bosni in Hercegovini nista odzvali na turško zahtevo po ustavitvi gledališke predstave, ki žali Turčijo in turško ljudstvo. V splošni zmedi oblasti v Bosni in Hercegovini se zdi, da tako imenovana opozicija nima politične ostrine, da bi branila interese Turčije, ki močno podpira Bosno in Hercegovino. Razen predstavnikov vojnih veteranov in žrtev so drugi akterji ostali tiho in dodatno potrdili, da je bila bošnjaška/bosanska politika razbita, na kar je že leta 2009 opozarjal predsednik Republike Turčije Recep Tayyip Erdoğan.
Prihodnost Bosne in Hercegovine je članstvo v Natu kot odgovor na vse velikodržavne koncepte v regiji ter na velikosrbsko-hrvaške, velikoalbanske, velikomadžarske in velikobolgarske projekte. Vsi našteti koncepti so usmerjeni proti Bosni in Hercegovini. Dva ameriška sporazuma ščitita Bosno in Hercegovino in bosta kot taka tudi ostala. Vse države, ki mislijo, da lahko uresničijo koncepte velikih držav, bi se morale ozreti na usodo Slobodana Miloševića in Franja Tuđmana ter njuno politiko, ki sta jo izvajala v Bosni in Hercegovini. Ruska politika v Ukrajini, ki je mislila, da bo v 48 urah prevzela nadzor nad Ukrajino, ali koncepti na Bližnjem vzhodu, so se izkazali za neuresničljive. Spremembe meja in vojne v trenutnih razmerah predstavljajo veliko tveganje celo za najmočnejše države, kot sta ZDA in Kitajska, kaj šele za razne Dodike in Čoviće ter njihove mentorje. Vsi probosanski dejavniki bi si morali prizadevati za to, da bi Bosna in Hercegovina postala članica Nata, kar je tudi v interesu velikih sil. Bosne in Hercegovine nihče ne more deliti, morebiten konflikt v BiH pa bi lahko pomenil ne le konec Dodikove in Čovićeve politike, temveč tudi vprašanje varnosti za sosednji državi Srbijo in Hrvaško, saj izkušnje vojne v Ukrajini kažejo, da se lahko vsakdo vojskuje proti komerkoli in s komerkoli, in da se politike celo spreminjajo dnevno in v skladu z dnevnimi interesi. Bosna in Hercegovina je v interesu celotnega sveta, saj je Bosna in Hercegovina evropska, mednarodno priznana država pod zaščito ZDA in to bo tudi ostala. Vloga Turčije, ob podpori ZDA, je lahko ključna na Balkanu, saj je kriza v Bosni in Hercegovini politične in varnostne narave, kar potrjuje povečanje števila mednarodnih vojaških sil in opreme (EUFORBIH – Althea).
Ljubljana/Bruselj/Washington/Ankara, 30.april 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
