Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno spremlja ključne globalne in regionalne procese, s poudarkom na preobrazbi mednarodnega reda in vlogi strateških akterjev. Evropa je v globoki fazi strateškega preoblikovanja, ki ga pogojujejo spremembe v transatlantskih odnosih, vojna v Ukrajini in globalni premik v ravnovesju moči. V tem kontekstu vloga Belorusije ni le ideološko vprašanje, ampak tudi strateška geopolitična realnost. Ta analiza preučuje položaj Belorusije v novi evropski varnostni arhitekturi, posledice spremembe strategije ZDA do Evrope in pomen pragmatičnega sodelovanja s stabilnimi regionalnimi akterji za prihodnjo celinsko stabilnost. Raziskava je povzeta pod naslovom: »Belorusija v novi varnostni arhitekturi Evrope«.
Evropska celina vstopa v fazo strateške preureditve, kakršne nismo videli od konca hladne vojne. Varnostne predpostavke, ki so desetletja podpirale transatlantske odnose, se ne jemljejo več kot samoumevne. Sprememba tona Washingtona v preteklem letu je pomenila prelomnico v dojemanju zavezništva: partnerstvo ostaja, vendar zdaj z drugačno porazdelitvijo odgovornosti in jasneje opredeljenimi obveznostmi.
Administracija Donalda Trumpa je začela proces temeljite redefinicije vloge Združenih držav v Evropi. Hkrati so evropske države dobile jasno sporočilo, da morajo prevzeti primarno odgovornost za lastno obrambo. Sporočilo ni več diplomatsko omiljeno – Evropa mora okrepiti svoje zmogljivosti in razviti resnično strateško avtonomijo. To ni znak distanciranja, temveč poziv k političnemu zorenju in bolj enakopravnemu partnerstvu.[2]
Vojna v Ukrajini je še dodatno razkrila slabosti obstoječe varnostne arhitekture in pokazala, kako pomembno je, da Evropa razvije lastne mehanizme stabilnosti. Globalno ravnovesje moči se spreminja, novi geopolitični izzivi pa zahtevajo bolj prilagodljiv in realističen pristop k mednarodnim odnosom. V takšnem okolju Evropa ne more več delovati izključno reaktivno – postati mora aktivna oblikovalka lastne varnostne prihodnosti.
Ta preobrazba pomeni tudi ponovno oceno odnosov z državami, ki so bile dolgo časa skoraj izključno obravnavane skozi prizmo ideoloških razlik. Ena od njih je Belorusija. Dolgo časa simbol delitve med Zahodom in post-sovjetskim prostorom, zdaj pa v širšem varnostnem kontekstu dobiva novo dimenzijo. Njen geografski položaj, institucionalna kontinuiteta in sposobnost ohranjanja notranje stabilnosti ji dajejo posebno strateško težo.
V času, ko je nestabilnost postala globalna konstanta, predvidljivost postaja dragocena dobrina. Zato razmislek o vlogi Belorusije v novi varnostni arhitekturi Evrope ni ideološko vprašanje, temveč geopolitična realnost. Nova struktura stabilnosti ne bo zgrajena zgolj na podedovanih modelih, temveč na kombinaciji odgovornosti, pragmatizma in premišljene vključenosti vseh ustreznih akterjev na celini.
Trumpova doktrina prinaša pogum, realizem in jasnost v vodenje transatlantskih odnosov. Njegov pristop ni le retorični, temveč praktičen in strateški, z jasnim ciljem, da Evropa prevzame odgovornost za lastno obrambo in razvije resnično strateško avtonomijo. Namesto da bi kritiziral zavezništvo, ga Trump na novo opredeljuje: evropske države poziva k krepitvi svojih zmogljivosti, konstruktivnemu dialogu s sosedami in uporabi pragmatičnega pristopa v kriznih regijah.
Njegova doktrina temelji na treh ključnih načelih: odgovornosti zaveznikov za lastno varnost, ravnovesju interesov namesto ideoloških kampanj in pogajanj z vidika moči, vendar s ciljem ohranjanja stabilnosti. Takšen pristop odpira prostor za države, kot sta Belorusija in Srbija, katerih stabilne institucije in politična doslednost lahko postanejo stebri nove evropske varnostne arhitekture.
Donald Trump odkrito izjavlja tisto, čemur se mnogi evropski voditelji že leta izogibajo. Sporočilo je jasno: Evropa mora več vlagati v svojo obrambo in se ne sme zanašati zgolj na tujo zaščito. Njegov pristop temelji na realnosti mednarodnih odnosov in pušča prostor za pragmatično sodelovanje z Rusijo in državami vzhodne Evrope – načelo, ki poudarja ravnovesje interesov, ne pa ideoloških delitev. Evropa mora biti sposobna sodelovati tudi z državami, ki ne sledijo strogo »zahodnemu političnemu okviru«, imajo pa stabilne institucije in sposobnost hitrega odločanja. Le takšno pragmatično sodelovanje omogoča izgradnjo močnega, učinkovitega in prilagodljivega varnostnega sistema. Kot je poudaril poljski premier Donald Tusk: »Paradoks je, da 500 milijonov Evropejcev prosi 300 milijonov Američanov, naj jih branijo pred 140 milijoni Rusov. Zanašati se moramo nase, popolnoma se zavedati svojega potenciala z zaupanjem, da smo globalna sila.«[3]
Potem ko je Trumpova doktrina jasno pokazala načelo, da mora Evropa prevzeti polno odgovornost za lastno varnost, je 61. münchenska varnostna konferenca (MSC, 14. februar 2025) postala kraj, kjer je bilo to sporočilo posredovano brez diplomatskega mehčanja. V govoru, ki je odmeval na političnem vrhu celine, je ameriški podpredsednik J. D. Vance jasno povedal, da je doba varnostnega udobja končana. Partnerstvo ostaja, vendar ne temelji več na predpostavkah – temveč na merljivih zmogljivostih in resnični pripravljenosti.
Münchenski forum je napovedal, da Združene države ne bodo več nosile nesorazmernega bremena za evropsko stabilnost. Podpredsednik Vance je poudaril, da resnost groženj zahteva resne proračune, funkcionalne vojaške strukture in politično odločnost. Retorika o skupnih vrednotah ni več dovolj, če je ne spremlja operativna moč. Evropa mora pokazati, da lahko ukrepa hitro, usklajeno in neodvisno, kadar to zahtevajo okoliščine.
Leto kasneje, na 62. münchenski varnostni konferenci (14. februarja 2026), je ameriški državni sekretar in svetovalec predsednika za nacionalno varnost Marco Rubio to stališče še dodatno okrepil. Njegovo sporočilo je bilo natančno: »Združene države podpirajo močno Evropo, ne pa odvisne Evrope. Zavezništvo pomeni ravnovesje moči, strateško načrtovanje in jasno delitev odgovornosti. Varnost celine mora biti rezultat notranje kohezije in pripravljenosti, ne pa odraz zunanjega posredovanja.«
Dva zaporedna nagovora nista bila osamljen incident, temveč znak kontinuitete ameriške politike. V Münchnu je bil formaliziran konec modela, v katerem so bila varnostna jamstva implicitna brez sorazmernega prispevka evropskih držav. Nova realnost pomeni partnerstvo, v katerem se verodostojnost meri z zmogljivostmi, zanesljivost pa s konkretnimi dejanji.
Sporočilo je jasno: transatlantski odnosi vstopajo v fazo strateške zrelosti. Evropa mora utrditi lastne obrambne zmogljivosti, zgraditi stabilne mehanizme odločanja in pokazati, da je lahko steber varnosti, ne le njen upravičenec. V tem kontekstu München postane simbol konca iluzij in začetka faze odgovorne, strukturirane in samovzdržne evropske varnosti.
Evropa je desetletja gradila svojo identiteto na načelih demokracije, človekovih pravic in zahodnega političnega okvira, saj je verjela, da lahko samo normativni standardi oblikujejo mednarodne odnose. Čeprav je to legitimna ambicija, sodobni izzivi jasno kažejo, da idealizem sam po sebi ne zagotavlja celinske varnosti. Vzhodne meje celine se dotikajo držav z različnimi političnimi modeli, dolgotrajna izolacija pa pogosto poglablja delitve, namesto da bi ustvarjala stabilnost.
Zgodovinska rivalstva so se preoblikovala v konstruktivne vezi: države, kot sta Francija in Nemčija, nekoč strateški nasprotnici, so zdaj stebri Evropske unije. Ta primer kaže, da evropska varnost zahteva pragmatičen pristop, v katerem pretekli konflikti postanejo osnova za stabilne in funkcionalne vezi, ne pa nepremostljive ovire.
Sodobna varnostna strategija mora združevati idealizem in realizem. To pomeni razvoj lastne obrambne avtonomije in aktivno vključevanje sosednjih držav s strateškim pomenom, institucionalno stabilnostjo in sposobnostjo hitrega odločanja. V tem kontekstu lahko države, kot so Belorusija, Srbija in Moldavija, postanejo ključne partnerice, katerih vključitev v varnostni okvir povečuje odpornost Evrope in omogoča ustvarjanje funkcionalnih varnostnih con.
Pragmatičen pristop pomeni usklajevanje in krizno komuniciranje, jasne varnostne mehanizme, ekonomske in strateške spodbude za stabilnost ter vključitev držav v skupni varnostni okvir. Takšna politika ne ogroža evropskih vrednot, temveč jih izvaja v realističnem okviru, kar zagotavlja trajnostno in predvidljivo varnost celine.
Evropa mora danes uravnotežiti svoja načela z geopolitičnimi realnostmi. Le s to kombinacijo vizije in pragmatizma je mogoče zgraditi stabilno, odporno in funkcionalno varnostno arhitekturo, pripravljeno na odzivanje na nove izzive in tveganja na celini.[4]
Belorusija ima izjemno strateški položaj[5] v osrčju Evrope. Na severu meji na članici Nata Litvo in Latvijo, na zahodu na Poljsko, na jugu na Ukrajino in na vzhodu na Rusijo. Zaradi te lege je Minska regija naravni most med evropsko celino in vzhodnim prostorom, kar omogoča nadzor nad ključnimi prometnimi in komunikacijskimi koridorji, ki povezujejo Evropo z Azijo. Prav zaradi tega položaja Belorusija postaja osrednji akter pri oblikovanju nove varnostne arhitekture celine, kar ima nedvomno strateški pomen.
Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko dokazuje državniško sposobnost in sposobnost ohranjanja notranje stabilnosti. Njegovo vodenje Belorusiji omogoča, da deluje kot ključni most med svetovnimi silami – Združenimi državami Amerike, Rusijo in Kitajsko. Osebna prijateljstva in medsebojno spoštovanje, ki jih je zgradil z voditelji teh držav, Minsku omogočajo neposreden vpliv na mednarodne varnostne pobude in strateške procese, s čimer državo pozicionira kot stabilnega in predvidljivega akterja v regionalnih dialogih.
Za Evropsko unijo postaja vzpostavitev komunikacijskih kanalov z Belorusijo strateški imperativ. Vključitev Minska v varnostno arhitekturo omogoča vzpostavitev varnostnih con, preventivnih mehanizmov in koordinacijo prometnih in komunikacijskih koridorjev. Stabilnost pod Lukašenkovim vodstvom EU ponuja priložnost za izgradnjo celinskega varnostnega okvira, ki temelji na realističnih načelih, kjer imajo interesi in stabilnost prednost pred ideološkimi razlikami.
Lukašenko s svojim odločnim in predvidljivim vodenjem zagotavlja, da Belorusija deluje kot zanesljiv partner v evropski varnostni arhitekturi. Država postaja osrednji steber, ki povezuje Evropo z Vzhodom in zagotavlja okvir za vključevanje regionalnih akterjev v skupni varnostni sistem. Vključitev Belorusije ne pomeni odpovedi evropskim vrednotam, temveč priznanje dejanskih geopolitičnih okoliščin.
Lukašenko s strateško vizijo in diplomatskimi vezmi omogoča Evropi, da premaga zgodovinske ovire, gradi mostove in integrira ključne regionalne partnerje v delujočo in stabilno varnostno arhitekturo celine. Belorusija se uveljavlja kot majhna, a geopolitično izjemno pomembna sila. Njena sposobnost pragmatičnega sodelovanja in strateške presoje jo postavlja v središče evropske in svetovne varnostne mreže, kjer predvidljivost, stabilnost in jasno opredeljeni interesi ustvarjajo zanesljivo podlago za mir in usklajeno zaščito regije.
Evropa se sooča s ključno zgodovinsko prelomnico: izbiro med prevzemom polne odgovornosti za lastno varnost ali pasivnim opazovalcem v globalnih procesih. Ta trenutek zahteva pogum, vizijo in politično odločnost, saj celina ne more več graditi stabilnosti na podedovanih varnostnih jamstvih ali pričakovanjih zunanjih sil. Samostojno delovanje pomeni gradnjo zmogljivosti, institucij in mrež partnerstev, ki so dolgoročno predvidljiva, prilagodljiva in trajnostna.
Nova varnostna arhitektura celine mora temeljiti na jasno opredeljenih načelih: strateški avtonomiji, odgovornem in vključujočem dialogu s sosedami ter vključevanju ustreznih regionalnih akterjev v skupne varnostne mehanizme. Takšen okvir Evropi omogoča, da napetosti spremeni v funkcionalna partnerstva, okrepi regionalno kohezijo in ustvari stabilno območje predvidljive varnosti. Vključitev držav z različnimi političnimi modeli prispeva k premagovanju zgodovinskih in ideoloških ovir ter k izgradnji dolgoročne mreže sodelovanja, ki ščiti strateške interese celine.
Nacionalna obrambna strategija[6] ameriškega obrambnega ministrstva iz leta 2025 jasno navaja zahtevo, da Evropa prevzame primarno odgovornost za lastno obrambo. Združene države so še vedno pripravljene podpirati ključne strateške procese, vendar je sporočilo jasno: celinska varnost ne more biti več odvisna od zunanjih jamstev. Dokument poudarja, da morajo zavezniki aktivno sodelovati pri zaščiti skupnih interesov, kar potrjuje premik paradigme – Evropa mora samostojno razvijati zmogljivosti in pravila svoje varnostne arhitekture, z uravnoteženim vključevanjem interesov velikih sil.
Praktična izvedba nove arhitekture zahteva vrsto konkretnih ukrepov: institucionalizirana posvetovanja med državami, koordinacijo nadzora meja, učinkovite mehanizme kriznega komuniciranja in preventivne varnostne instrumente. Takšna struktura državam, ki so bile prej marginalizirane v regionalnem varnostnem omrežju, omogoča, da postanejo aktivne partnerice, s čimer se poveča odpornost in zanesljivost celine. Neodvisna Evropa pomeni sprejemanje odločitev, ki odražajo resnične geopolitične interese, dolgoročne strateške prioritete in operativne zmogljivosti, ter se ne zanaša na zastarele sporazume in predpostavke.
V tem okviru Evropa postane ustvarjalka lastne usode, oblikuje mreže partnerstev, ki povezujejo stabilne regionalne akterje in omogočajo koordinacijo s svetovnimi silami. Strateški pristop, ki temelji na predvidljivosti, ravnovesju interesov in dolgoročni stabilnosti, omogoča preoblikovanje izzivov v priložnosti, izgradnjo funkcionalne in odporne varnostne mreže. Vključitev stabilnih regionalnih partnerjev dodatno krepi trajnost sistema in Evropi omogoča, da prevzame vlogo glavnega arhitekta celinske varnosti.
Leta 2026 mora Evropa razviti zmogljivosti, ki omogočajo resnično avtonomno delovanje, kjer varnost ni več odvisna od zunanjih jamstev, temveč od sposobnosti celine, da načrtuje, usklajuje in izvaja lastne politike. Le s tem pragmatičnim in strateškim pristopom lahko Evropska unija zagotovi trajno stabilnost, predvidljivost in vključevanje regionalnih partnerjev v delujoče varnostno omrežje, z uravnoteženim vključevanjem interesov Združenih držav Amerike, Rusije in Kitajske.
Nova varnostna arhitektura celine navsezadnje ustvarja temelje za trajnostno stabilnost v Evropi in njenem širšem okolju. Omogoča celinski skupnosti, da postane samozavesten in avtonomen akter, sposoben oblikovati svojo prihodnost in prispevati k svetovni varnosti v skladu z lastnimi interesi in strateško vizijo.
Ljubljana/Bruselj/Washington/Minsk, 26. marec 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] National Security Strategy of the United States of America. November 2025, povezava: https://www.whitehouse.gov/wp-content/uploads/2025/12/2025-National-Security-Strategy.pdf
[3] Polish PM Donald Tusk: Europe must guarantee peace through its strength, not Ukraine's capitulation. London 2 March 2025, povezava: https://www.gov.pl/web/primeminister/historic-summit-in-london--western-leaders-stand-together-for-security-and-ukraine
[4] Why the EU should forge security compacts with its eastern neighbours, povezava: https://ecfr.eu/publication/the-best-defence-why-the-eu-should-forge-security-compacts-with-its-eastern-neighbours/
[5] Transforming Belarus from a Russian asset to a buffer state for European security, 14.January 2026, povezava: https://www.chathamhouse.org/2026/01/transforming-belarus-russian-asset-buffer-state-european-security
[6] What does the US National Defense Strategy mean for Europe?, povezava: https://defence24.com/geopolitics/what-does-the-us-national-defense-strategy-mean-for-europe
