IFIMES[1] – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije iz Ljubljane – je mednarodno uveljavljen po svojih politično relevantnih in analitično poglobljenih raziskavah svetovnega dogajanja, s posebnim poudarkom na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Ria Pillai v svojem članku »Krmarjenje po sodnih dvoranah v dobi umetne inteligence: proti pravičnejšim mednarodnim sporom in arbitraži« obravnava vse intenzivnejšo vključitev umetne inteligence v sodne postopke in mednarodno arbitražo, kjer postopoma preoblikuje pravne procese – od upravljanja primerov do sistemov za podporo odločanju. V članku avtorica poudarja, da lahko umetna inteligenca sicer pomembno poveča učinkovitost pravosodnih postopkov, vendar morajo sodni sistemi ostati trdno zasidrani v človeškem nadzoru, preglednosti in etični odgovornosti, da bi zagotovili pravičnost ter preprečili pristranskost in zlorabe.
V naših življenjskih izkušnjah se danes dogaja tektonski premik – poleg vzpona regionalizma in minilateralizma smo priča nastopu umetne inteligence (AI). IBM jo definira kot »tehnologijo, ki računalnikom in strojem omogoča simulacijo človeškega učenja, razumevanja, reševanja problemov, odločanja, ustvarjalnosti in avtonomije«. Pravno sklepanje in izvajanje pravičnosti ostajata ena najbolj temeljnih nalog človeške družbe, saj dajeta ton vladanju in veri ljudi v institucije. Zahteva presojo, ki ni zamegljena z mnenji, preferencami ali vnaprejšnjimi predstavami – s preprostejšimi besedami, um brez pristranskosti.
Študija, ki jo je izvedel inštitut TR, je razkrila, da pravosodne operacije po vsem svetu že vodijo orodja AI; trend, ki se bo s časom samo še povečeval. Medtem ko algoritmi vdihujejo v vse vidike našega življenja, vključno s sodno dvorano, je pomembno raziskati in analizirati presečišče med umetno inteligenco, sodnimi postopki in mednarodno arbitražo – saj bo to prestalo tokove razsodnosti in zagotavljanja pravice v prihodnji prihodnosti.
Vključevanje umetne inteligence v sodne postopke in mednarodno arbitražo je prav tako treba razumeti ne le kot tehnološki razvoj, temveč v osnovi kot institucionalni. Osrednje vprašanje ni le, kako delujejo orodja umetne inteligence, ampak kako je njihova uporaba uokvirjena v obstoječih pravnih strukturah, s čimer se zagotovi, da postopki odločanja ostanejo odgovorni, utemeljeni in predmet ustreznih postopkovnih zaščitnih ukrepov.
Kot priznanje za to edinstveno dinamiko med svetom kodeksov in koridorji prava je dogodek Globalne akademije za prihodnje upravljanje (GAFG) 26. marca 2026 udeležencem, oblikovalcem politik – praktikom in akademskim krogom ponudil priložnost za seciranje tega nastajajočega diskurza. To se nadaljuje s pobudami GAFG za pripravo vladnih uradnikov in nastajajočih ustvarjalcev sprememb z opismenjevanjem umetne inteligence, kot sta dvomesečni vodilni program »Razumevanje umetne inteligence in robotike« in podobno oblikovan prihajajoči vodilni program o umetni inteligenci in znanostih o življenju.[2]
Zasnoval in moderiral je prof. Anis H. Bajrektarević, GAFG pa je skupaj s svojim konzorcijem partnerjev, kot je Mednarodni inštitut IFIMES, gostil vrsto uglednih govornikov, kot so ugledni sodnik Ernest Petrič, nekdanji predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Pascal Lamy, nekdanji evropski komisar in generalni direktor Svetovne trgovinske organizacije. Vsebinski del je nato obravnaval dr. Fernando Messias, lizbonski odvetnik, arbiter in mediator ter avtor knjige »Odvetniška praksa in mednarodna arbitraža v dobi umetne inteligence«.
Udeleženci dogodka, ki segajo po različnih geografskih območjih in področjih, so imeli enako pomembno vlogo v panelni razpravi, ko so postavljali vprašanja o institucionalni integriteti, moralnih sposobnostih AI in o tem, kako so opazili enake trende, ki se dogajajo v sodstvih v njihovih matičnih državah.
Ideja prava je sinonim za koncepte pravil in predpisov. Vendar ta pravila ne obstajajo v vakuumu, temveč pridobijo vrednost šele, ko jih potrdi zunanja logika, kot je človeški um v obliki sodnikov in arbitrov.
Kaj ločuje pravni um od navadnega? Poleg dobro uveljavljenih načel poštenosti in objektivnosti je miselni proces pravnika značilna sposobnost nenehnega prizadevanja za »skupno dobro«. »Skupno dobro« ni le nekaj splošnega, ampak je tudi zakoreninjeno v stabilnosti z namenom materializiranja zakona in reda. V tem smislu lahko pravo razumemo tako kot izvor kot tudi derivat morale.
Izvrševanje pravice je tisto, kar gradi mesto, regijo in celo mehko infrastrukturo države. Šele ko obstaja strah med grešniki in vera med državljani – je delovanje skupnosti resnično operativno. To pomeni zagotovljeno varnost bivanja na prostem pozno v noč, brez strahu pred krajo lastnine in splošno boljše počutje.
Med zasedanjem je Pascal Lamy poudaril, kako morata zaupanje in sodelovanje preseči meje in namesto tega spreobračati na svetovni ravni, pri čemer je izpostavil potrebo po »polilateralizmu – kot nadaljevanju multilateralizma«. Ker ni več dovolj zaupanje znotraj narodov, kolikor ga je med narodi – zaradi velikih pretokov ljudi, kapitala in idej.
Vendar pa je pravna praksa danes ogrožena iz več razlogov. Čeprav obstajajo institucionalni mehanizmi, je njihova učinkovitost ogrožena zaradi kopičenja nerešenih primerov, korupcije znotraj in izreka sodb brez ustreznih dokazov.
V zadnjih nekaj letih je novi svetovni red še posebej ogrožal legitimnost mednarodnih sodnih postopkov in arbitraž. Svet je bil priča nenehnim kršitvam mednarodnega humanitarnega prava s presežnim številom žrtev med civilisti iz različnih območij, polnih konfliktov – s čimer je izzval samo jedro vestfalskega svetovnega reda, ki je obljubljal medsebojno spoštovanje suverenosti, državnosti in dostojanstva po tridesetletni vojni.
K tem trenjem je prišla tudi zora umetne inteligence v naših sodnih dvoranah. Prvi velik korak k pravnemu futurizmu in inovacijam je naredila Estonija – s svojim pilotnim projektom „sodnika z umetno inteligenco“ leta 2019, ki je bil programiran za reševanje majhnih primerov pod 7000 EUR, da bi sodnikom in mediatorjem omogočili čas in prostor, da se osredotočijo na bolj zapletene primere.
Ugledni sodnik, nekdanji predsednik slovenskega ustavnega sodišča Ernest Petrič je dodal, da tudi Slovenija digitalizira sodni proces, da analizira vzorce in besedila, ki so sicer za človeške posrednike okorna naloga.
Enak trend avtomatizacije sodnih dvoran je bil opažen na celotnem jugu sveta – države, kot so Egipt, Azerbajdžan in Indija, sledijo temu, zlasti na področju vodenja primerov in pravnih raziskav. Vendar pa prepletanje prava in tehnologije presega industrijsko skrb za »povečanje učinkovitosti« in postavlja več vprašanj na podlagi družbeno-politične in etične pravičnosti.
Programiranja in računalništva vseh modelov umetne inteligence se lotijo človeški umi, polni pristranskosti – kot je slavno rekel Louis Althusser, » rojeni smo v odmevni komori ideologij«. Kar pomeni, da meje in razlikovanje med nami in drugimi prežemajo vsako misel, dojemanje in odločitve, ki jih sprejmemo.
Udeleženec dogodka dr. Fernando Messias je dodal, da se umetna inteligenca po vsem svetu uporablja na treh področjih: i) analiza dokazov in podatkov, ii) organizacija primerov in pregledi dokumentov ter nazadnje iii) podpora pri odločanju. Spoznal je tudi, da se umetna inteligenca danes razvija hitreje od zmožnosti zakonodaje, da jo regulira, pri čemer je največje tveganje nepreglednost podatkov. V luči tega je predlagal potrebo po minimalnih mednarodnih standardih, odgovornosti, podprti z jasnostjo in javno preglednostjo z dostopom do postopka odločanja orodij AI.
Kot je GAFG trdil in razpravljal v preteklem obdobju skozi vse svoje ukrepe in programe, so bile celo na Unescovi okrogli mizi v Atenah leta 2025 izdane Smernice za uporabo sistemov umetne inteligence na sodiščih in tribunalih, ki poudarjajo potrebo po nediskriminaciji, enakosti in postopkovni pravičnosti.
Zgoraj navedeno je udeležence pripeljalo do sklepnega segmenta tega poučnega dogodka: Uporaba umetne inteligence v sodnih dvoranah brez ogrožanja človeškega elementa. V prihodnjih letih mora biti mednarodni spor in arbitraža sposoben uravnotežiti umetno inteligenco, namesto da bi se zanašal nanjo. To bi lahko potekalo na naslednje načine:
Global Advisory GAFG, njegovi ukrepi in dogodek kot tak so delovali kot nosilec bakle, ki je osvetlil politično vprašanje, o katerem je treba še razpravljati, a bo bistveno za operativnost človeškega obstoja. Ko vstopamo v dobo tehnološko podprtih pravosodnih sistemov, je nujno, da modeli nimajo prednosti pred moralo in da algoritmi ostanejo podrejeni človeški presoji. Kajti pravica, ki zamuja, je lahko odrečena pravica, toda povsem mehanizirana pravica je razvrednotena pravica.
O avtorju:
Ria Pillai ima diplomo iz politologije na Mount Carmel Collegeu. Trenutno je vodja oddelka za sodelovanje in informiranje tretjih oseb pri Global Academy of Future Governance (GAFG), možganskem trustu, registriranem v EU. Njeni akademski in strokovni interesi se osredotočajo na presečišče podnebnih sprememb, geopolitike in umetne inteligence.
Mnenja, izražena v tem članku, so izključno stališča avtorice in ne odražajo nujno uradnega stališča IFIMES.
Ljubljana/Bangalore, 17.maj 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Za nadaljnje sklicevanja na pionirsko delo GAFG na področju umetne inteligence glejte e-knjigo Understanding AI & Robotics, povezava: https://online.fliphtml5.com/Global-Academy-for-Future-Governance/Understanding-AI-Robotics---GAFG/?1778409293#p=1 and
https://archive.org/details/understanding-ai-robotics-gafg_202603
