Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] s sedežem v Ljubljani v Sloveniji redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in v drugih regijah po svetu. V svoji analizi z naslovom »Evropa se ponovno oborožuje: Konec strateškega udobja« upokojeni general Corneliu Pivariu preučuje globoko strateško preobrazbo, ki se trenutno dogaja v Evropi, kjer se celina odmika od modela od zunaj zagotovljenega miru k modelu, v katerem varnost, vojaška moč in strateška avtonomija postajajo osrednji stebri političnega in gospodarskega razvoja. V središču te preobrazbe stoji Nemčija, katere ponovno oboroževanje ne simbolizira le konca povojnega evropskega reda, temveč tudi nastanek nove večpolarne dobe, v kateri je Evropa vse bolj prisiljena prevzeti odgovornost za lastno varnost in geopolitično vlogo.
“Mir ni odsotnost konflikta, temveč ravnovesje sil, zaradi katerega je malo verjeten.”
V zadnjih mesecih Evropa doživlja globoko strateško preobrazbo, ki je po pomenu primerljiva z glavnimi prelomnicami 20. stoletja. Več kot sedem desetletij je bil evropski projekt zgrajen na predpostavki od zunaj zagotovljenega miru in relativne demilitarizacije. Danes pa smo priča paradigmatskemu premiku: varnost se vrača v središče politične konstrukcije, vojaška sila pa ponovno pridobiva status legitimnega instrumenta moči – in ponovno postaja neposredna odgovornost evropskih držav.
Ta paradigmatski premik se odraža tudi v diskurzu evropskih voditeljev. Nedavne izjave francoskega predsednika Emmanuela Macrona kažejo na preobrazbo strateškega dojemanja na ravni Evropske unije. Njegovo opozorilo, da Evropa doživlja »edinstven trenutek«, v katerem glavna globalna središča moči – vključno s tradicionalnimi zavezniki – delujejo na načine, ki so vse bolj neusklajeni z evropskimi interesi, nakazuje konec obdobja strateškega udobja.
To pozicioniranje označuje pomemben konceptualni prelom v evropskem strateškem razmišljanju. Prvič po koncu hladne vojne eden od pomembnih evropskih voditeljev implicitno nakazuje, da Evropa ne deluje več znotraj stabilnega varnostnega okvira, ki ga opredeljuje jasno nasprotje med zavezniki in nasprotniki, temveč v veliko bolj kompleksnem okolju, v katerem je ujeta med več globalnimi centri moči.
Ta konfiguracija ne vključuje le strateških nasprotnikov, temveč tudi tradicionalne partnerje, katerih izbire postajajo manj predvidljive. V teh razmerah se ne ruši le ravnovesje moči, temveč sama predpostavka evropskega strateškega udobja, ki temelji na gotovosti zunanjih jamstev.
V tem kontekstu poziv k prevzemu »evropskega trenutka« in krepitvi strateške avtonomije ne predstavlja več zgolj politične ambicije, temveč odziv na realnost, v kateri varnosti ni več mogoče prenesti na zunanje izvajalce. Za Evropo to pomeni prehod iz obdobja implicitno predpostavljene varnosti v obdobje, v katerem je treba varnost eksplicitno graditi.
V središču te preobrazbe stoji Nemčija – država, ki je bolj kot katera koli druga simbolizirala povojni red, ki je temeljil na strateški omejevanju in gospodarski prevladi. Njen premik k ponovnemu oboroževanju ni zgolj prilagoditev varnostne politike, temveč znak sistemske preobrazbe v evropski in svetovni arhitekturi.
Ta preobrazba se ni pojavila spontano. Je rezultat združitve dveh glavnih dejavnikov, ki sta temeljito spremenila evropsko dojemanje varnosti. Prvi je vojna v Ukrajini, ki je visokointenzivni konvencionalni konflikt vrnila v neposredno bližino Evropske unije in razkrila meje varnostnega modela, ki temelji predvsem na posrednem odvračanju in odvisnosti od zunanjih jamstev.[2]Drugi dejavnik se skriva v razvoju transatlantskih odnosov, kjer signali iz Združenih držav Amerike kažejo na prerazporeditev globalnih prioritet in zmanjšanje predvidljivosti strateškega sodelovanja z Evropo.[3]
Na presečišču teh dveh dogodkov – neposrednega zunanjega pritiska in negotovosti glede tradicionalnega strateškega partnerja – je Evropa prisiljena temeljito premisliti o svoji varnostni arhitekturi.
Nemčija je desetletja namerno gojila omejeno strateško identiteto in se izogibala prevzemu vojaške vloge, ki bi bila sorazmerna z njenim gospodarskim potencialom. To možnost je omogočilo dvojno jamstvo, ki ga je zagotovil mednarodni red po letu 1990: varnost, ki jo zagotavljajo Združene države Amerike, in evropska gospodarska integracija.
Danes sta obe predpostavki v pospešenem rušenju. Po eni strani postaja strateško angažiranje ZDA vse bolj nestanovitno, politični signali iz Washingtona pa kažejo na trend ponovnega umerjanja globalnih prioritet. Po drugi strani pa se je evropsko varnostno okolje znatno poslabšalo, vojna v Ukrajini pa je konvencionalno vojskovanje vrnila v neposredno bližino Evropske unije.
V tem kontekstu Nemčija izrecno prevzema cilj, da postane vodilna evropska konvencionalna vojaška sila.[4] Hitro povečanje obrambnih proračunov, modernizacija zmogljivosti in širitev struktur sil niso začasni ukrepi, temveč sestavni deli dolgoročne strategije.
Te preusmeritve Nemčije ne smemo razlagati ločeno, temveč kot del širšega evropskega trenda. Pomembno je, da se strateški diskurz, ki ga spodbuja Francija – zlasti s stališči, ki jih je izrazil Emmanuel Macron – zbližuje z istim zaključkom: Evropa ne more več delovati izključno kot gospodarski akter v svetu, kjer se vojaška moč vrača v ospredje.
Razlika je v tem, da medtem ko Nemčija predstavlja središče industrijskih in konvencionalnih zmogljivosti, Francija v enačbo vključuje strateško in jedrsko dimenzijo, ki skupaj orisujeta možno evropsko varnostno arhitekturo v procesu opredelitve.
Ključni element te preobrazbe je njen sistemski značaj. Nemško ponovno oboroževanje ni omejeno le na vojaško razsežnost, temveč vključuje temeljito prestrukturiranje gospodarstva in industrije.
Preusmeritev segmentov civilne industrije v proizvodnjo orožja, naložbe v tehnologije z dvojno rabo in integracija vojaških proizvodnih verig na evropski ravni kažejo na jasen trend: varnost postaja osrednji vektor gospodarskega razvoja in strateške konkurenčnosti.
Ta razvoj odraža širšo logiko, značilno za sedanjo dobo: v pogojih okrepljene globalne konkurence države ne morejo več ločevati gospodarstva od varnosti. Industrijske zmogljivosti ponovno postanejo element strateške moči.
Trenutni proces ponovnega oboroževanja ne nastane v vakuumu. Ima globlje korenine v ponavljajočih se poskusih Evrope, da bi zgradila lastno obrambno razsežnost. Pobude, kot so projekti vojaškega sodelovanja, strukture, povezane s konceptom EURODEFENCE, in nedavni programi, kot sta SAFE in Readiness 2030[5], odražajo kontinuiteto skrbi za strateško avtonomijo.
Vendar pa bistvena razlika v primerjavi s prejšnjimi fazami leži v kontekstu. Če so imele te pobude v preteklosti bolj tehnični ali deklarativni značaj, jih danes poganja pritisk geopolitične realnosti.
V tem smislu izjave Emmanuela Macrona pridobivajo poseben pomen. Zamisel, da mora Evropa prevzeti lastno varnost, ni več strateška možnost, temveč nujnost, ki izhaja iz negotovosti mednarodnega okolja, tudi v zvezi z lastnimi zavezništvi.
Ponovno oboroževanje Nemčije je del širšega procesa evropske militarizacije. Naraščajoči obrambni proračuni, oživitev vojaške industrije in okrepljeno varnostno sodelovanje odražajo splošen trend: Evropska unija si prizadeva za vzpostavitev resnične strateške avtonomije.
Vendar pa ta proces povzroča tudi napetosti. Po eni strani vzhodnoevropske države podpirajo krepitev vojaških zmogljivosti in jo dojemajo kot dodatno varnostno jamstvo. Po drugi strani pa obstajajo pomisleki glede morebitnega nastanka nemške hegemonije znotraj Unije.
Evropa se tako sooča s strukturnim paradoksom: potreba po strateški enotnosti sobiva s tveganjem notranje razdrobljenosti – značilnost vseh večjih strateških prehodnih obdobij.
To dilemo še stopnjuje temeljno vprašanje glede prihodnje arhitekture evropske varnosti: v kolikšni meri bo ta konstrukcija vključevala ali izključevala akterje, kot sta Združeno kraljestvo in druge evropske države zunaj Evropske unije.
V praksi varnosti celine ni mogoče zasnovati strogo znotraj institucionalnih meja Unije. Ustrezne vojaške zmogljivosti, interoperabilnost in poveljniške strukture ostajajo tesno povezane z Natom[6], medtem ko vloga držav, kot sta Združeno kraljestvo ali Norveška, ostaja bistvena.
Evropa se tako ne sooča le s problemom ponovnega oboroževanja, temveč tudi z opredelitvijo funkcionalnega modela za povezovanje varnosti – takšnega, ki presega institucionalne meje Unije in se izogiba strateški razdrobljenosti.
Trenutnih preobrazb ni mogoče razumeti zunaj globalnega konteksta. Ponovno oboroževanje Nemčije, skupaj s podobnim dogajanjem v drugih regijah (vključno z Azijo), nakazuje konec mednarodnega reda, zgrajenega po drugi svetovni vojni.
Ta red je slonel na treh glavnih stebrih:
Danes je vsak od teh stebrov pod vprašajem. Svet se postopoma preoblikuje v večpolarni sistem[7], za katerega so značilne strateška konkurenca, negotovost in vrnitev klasične geopolitike.
Ponovno oboroževanje Evrope – in zlasti Nemčije – ima več posledic.
Na notranji ravni na novo opredeljuje odnos med gospodarstvom, politiko in varnostjo ter pospešuje preobrazbo države v polnopravnega strateškega akterja.
Na regionalni ravni spreminja ravnovesje moči znotraj Evropske unije, kar lahko povzroči tako konsolidacijo kot napetosti.
Na svetovni ravni prispeva k zaostrovanju konkurence med velikimi silami, kar spodbuja varnostno dinamiko, ki temelji na odvračanju in kopičenju zmogljivosti.
Evropa se ne oborožuje zgolj kot odgovor na neposredne grožnje, temveč kot odziv na strukturno preobrazbo mednarodnega sistema. V svetu, kjer zunanja jamstva postajajo negotova, varnosti ni več mogoče prenesti –treba jo je prevzeti.
Nemčija stoji v središču te preobrazbe. Njena strateška preusmeritev ne pomeni le spremembe politike, temveč tudi ponovno opredelitev njene zgodovinske vloge.
V tem smislu je treba ponovno oborožitev Evrope razumeti ne le kot odgovor na grožnje, temveč kot proces ponovne opredelitve njene strateške identitete. V bistvu smo priča koncu ene dobe in začetku druge. Dobe, v kateri mir ni več samoumeven, temveč ga je treba graditi – in ohranjati – z ravnovesjem moči, strateške volje in dejanske sposobnosti delovanja.
O avtorju:
Corneliu Pivariu je visoko odlikovan upokojeni general romunske vojske. Ustanovil je in dve desetletji tudi vodil eno izmed najbolj vplivnih revij o geopolitiki in mednarodnih odnosih v Vzhodni Evropi, dvojezično revijo Geostrategic Pulse. General Pivariu je tudi član Svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno mnenja inštituta IFIMES.
Ljubljana/Brașov, 23. maj 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Mednarodni inštitut za strateške študije (IISS), Vojaško ravnovesje 2026, London, 2026; glej tudi analize Centra za strateške in mednarodne študije (CSIS) o izčrpavajoči naravi rusko-ukrajinske vojne.
[3] Glej nedavne strateške razprave in uradne izjave o ponovni kalibraciji ameriškega angažiranja v Evropi, vključno z analizami Brookings Institution in Atlantskega sveta (2024–2026).
[4] Nemško zvezno ministrstvo za obrambo (Bundesministerium der Verteidigung), programi modernizacije in povečanja obrambnega proračuna (2022–2026); glej tudi razvoj dogodkov v zvezi s spremembo politike Zeitenwende.
[5] Evropske pobude za obrambno sodelovanje vključujejo projekte, razvite v okviru skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), ter nedavne programe, namenjene krepitvi industrijskih in operativnih zmogljivosti (SAFE, Pripravljenost 2030).
[6] NATO, strateški dokumenti in uradne izjave o krepitvi vzhodnega boka in povečanju obrambnih izdatkov (2024–2025).
[7] Glej nedavne analize o prehodu v večpolarni svetovni red v publikacijah, kot so Foreign Affairs, The Economist in poročila Evropskega inštituta za varnostne študije (EUISS) (2024–2026).
