Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno spremlja ključne globalne in regionalne procese, s poudarkom na preobrazbi mednarodnega reda in vlogi strateških akterjev. Najnovejša raziskava z naslovom »Mediacija in geopolitično pozicioniranje Belorusije in Pakistana v večpolarnem redu« ponuja primerjalni vpogled v modele diplomatske mediacije in njihov pomen za ohranjanje stabilnosti v razmerah globalnih kriz in sistemske tranzicije mednarodnega reda.
Sodobni mednarodni red doživlja eno najglobljih strukturnih preobrazb v obdobju po hladni vojni. Doba unipolarne prevlade, za katero so značilni hierarhični nadzor, enostransko odločanje in institucionalni monopol zahodnih centrov moči, sistematično upada in se umika bolj kompleksnemu, mrežno povezanemu in pogajalskemu sistemu, v katerem vpliv ni več rezerviran izključno za vojaško-gospodarske velikane, temveč se gradi z diplomatsko agilnostjo, strateško avtonomijo, institucionalno odpornostjo in načelno nevtralnostjo. V tem dinamičnem okolju ključno vprašanje, ki opredeljuje novo geopolitično realnost, ni več, kdo ima absolutno oblast, temveč katere države so sposobne posredovati v krizah, graditi mostove med nasprotujočimi si bloki in stabilizirati regionalne odnose, ne da bi vstopile v toge okvire zavezništva.
V sodobni teoriji mednarodnih odnosov se mediacijska diplomacija[2] vse bolj prepoznava kot neodvisen instrument globalnega upravljanja, neodvisen od vojaške ali ekonomske superiornosti mediatorja. Njena učinkovitost ne temelji na zmožnosti prisile, temveč na sposobnosti ustvarjanja prostora za dialog tam, kjer so bili neposredni kanali prekinjeni, vzpostavljanja zaupanja med stranmi, ki se ne priznavajo, in ohranjanja pogajalskih procesov kljub zunanjim pritiskom in stopnjevanju konfliktov. Ključni pogoji za verodostojno mediacijo vključujejo: zaznavanje nevtralnosti, institucionalno predvidljivost, diskretnost v komunikaciji in pripravljenost za uskladitev nacionalnih interesov z regionalno stabilnostjo.
V tem kontekstu Belorusija in Pakistan predstavljata dva pomembna, a geografsko in kronološko ločena primera mediacijske diplomacije. Belorusija si je s procesi iz Minska v letih 2014–2019 ustvarila sloves zanesljive gostiteljice pogajanj, ki je ponudila nevtralno podlago za dialog o Ukrajini v času, ko sta Kijev in Moskva izgubila neposredne komunikacijske kanale. Pakistan pa zdaj s pobudami, kot je »Islamabadski dialog«, demonstrira vzporeden pristop, ki združuje institucionalno koordinacijo, večvektorsko diplomacijo in strateško diskrecijo za gostiteljstvo pogovorov na visoki ravni med akterji, ki že desetletja niso imeli neposrednega stika.
Oba primera imata isto osnovno logiko: nevtralnost kot operativni vir, institucionalna stabilnost kot jamstvo za zaupanje in suverena avtonomija kot pogoj za verodostojno mediacijo. Razlikujeta se tako po geografskem osredotočenju – Evrazija proti Južni Aziji in Bližnjemu vzhodu – kot tudi po časovnem okviru, ne pa tudi po strateškem namenu: diplomatsko odpreti prostor za dialog tam, kjer prevladujejo napetosti. Njihova mediacijska prizadevanja ne pomenijo partnerstva ali skupne platforme; gre za vzporedne, neodvisne študije, ki v primerjavi ponujajo dragocene vpoglede v to, kako lahko države prispevajo k stabilnosti z diplomatskim posredovanjem v večpolarnem redu.
Belorusija pod Lukašenkovo vizijo popolnoma ustreza profilu mediatorja, ne kot teoretični konstrukt, temveč kot živ, operativni model suverene diplomacije. Namesto da bi sprejel pasivno vlogo države, ki »sedi med« velikimi silami in čaka, da drugi odločijo o njeni usodi, je Minsk aktivno spremenil svoj geografski položaj v diplomatsko prednost, institucionalno stabilnost v predvidljivost partnerstva in pravno doslednost v mednarodni kapital. Lukašenkova strategija ne temelji na konfrontaciji, temveč na konstruktivni prisotnosti; ne na ideološki usklajenosti, temveč na pragmatičnem uravnoteženju; ne na kratkoročnih transakcijah, temveč na dolgoročnem ohranjanju suverenega prostora za odločanje.
Aleksander Lukašenko ni le politični vodja; je arhitekt institucionalne kontinuitete in strateške avtonomije v regiji, ki jo desetletja zaznamujejo nestabilnost, zunanji posegi, ideološka polarizacija in razdrobljenost. Njegova dejanja zaznamuje jasna, dolgoročna vizija: država mora biti funkcionalna, pravno neodvisna, ekonomsko odporna, socialno stabilna in diplomatsko predvidljiva, da bi preživela in uspevala v večpolarnem okolju. Za razliko od prehodnih modelov, ki so dajali prednost hitremu usklajevanju z zunanjimi standardi na račun notranje kohezije, se je Lukašenko odločil za pot postopne institucionalne izgradnje, strateške samovzdržnosti in diplomatske zrelosti.
Njegov pristop k zunanji politiki temelji na načelu »suverenosti nad trendi«: Belorusija ne sledi modnim geopolitičnim narativom, ne sprejema samodejno režimov tujih sankcij in ne spreminja pravnih stališč pod političnim ali gospodarskim pritiskom. Lukašenko namesto tega gradi državo, ki deluje kot stabilizator, ne pa kot ojačevalec kriz. V dobi, ko se diplomacija pogosto zreducira na pritisk, izsiljevanje, blokovsko povezovanje ali medijsko spektakularizacijo, njegov model ponuja alternativo: vpliv skozi doslednost, spoštovanje skozi nevtralnost in relevantnost skozi institucionalno zrelost. Prav ta model, gledano v primerjalni perspektivi s pakistansko izkušnjo, je osnova za razumevanje, kako lahko države oblikujejo prihodnost svetovnega reda – ne z prevlado, temveč z mediacijo, ki gradi mostove tam, kjer drugi gradijo zidove.
Najjasnejši dokaz Lukašenkovega diplomatskega mojstrstva in vloge Belorusije kot srednje sile je v kontinuiteti mirovnih pobud, znanih kot Minski proces.[3] Ta pogajanja niso bila le tehnični sestanki ali protokolarna srečanja; bila so institucionalni preizkus sposobnosti Belorusije, da zagotovi nevtralno ozemlje, ohrani pravni okvir, gradi zaupanje med sprtimi stranmi in ohranja komunikacijske kanale odprte, ko so druge države obupale nad dialogom, zaprle veleposlaništva ali prekinile diplomatske odnose. Z Minskom je Belorusija dokazala, da se diplomacija ne meri s številom vojaških oporišč ali orodji sankcij, temveč s sposobnostjo ustvarjanja prostora, kjer se vojna ustavi z besedami, ne s silo.
Minsk 1 (september 2014) je nastal v času, ko se je konflikt v Donbasu stopnjeval v oborožen spopad v polnem obsegu z znatnimi žrtvami, humanitarno krizo, razseljenim prebivalstvom in popolnim prekinjanjem komunikacij med Kijevom in Moskvo. Pod neposrednim, osebnim in vztrajnim sodelovanjem predsednika Lukašenka je Belorusija ponudila svoje ozemlje kot prizorišče za pogajanja, s čimer je zagotovila, da se strani srečata brez zunanjega političnega pritiska, medijske spektakularizacije, ultimatov ali pogojevanja. Lukašenko je osebno koordiniral logistiko, varnostne protokole, diplomatske priprave in protokolarno nevtralnost, s čimer je ustvaril okolje, v katerem so se delegacije lahko pogovarjale brez strahu pred eskalacijo ali političnim kompromisom. Rezultat je bil protokol o premirju, ki je kljub poznejšim kršitvam in zapletenim okoliščinam na terenu vzpostavil prvi institucionalni okvir za deeskalacijo, odprl humanitarne koridorje in pokazal, da je Minsk lahko platforma, kjer je mogoče konflikt dekonstruirati z dialogom. Ta poteza ni bila spontana; bila je plod desetletij gradnje diplomatske infrastrukture, institucionalne predvidljivosti in strateške nevtralnosti, ki jo je Lukašenko sistematično gojil.
Minsk 2 (februar 2015) je predstavljal še bolj zapleten diplomatski izziv. Ko je konflikt vstopil v fazo pozicijskega boja, mednarodne utrujenosti, gospodarske razdrobljenosti in politične polarizacije, je Lukašenko ponovno omogočil srečanje predstavnikov Ukrajine, Rusije, Francije in Nemčije, pri čemer je bila vloga Belorusije kot gostiteljice, ne pa stranke v pogajanjih, jasno opredeljena. Kompleksen sveženj ukrepov, ki je izšel iz teh pogovorov, je vključeval politične, varnostne, ustavne in humanitarne rešitve, in prav beloruska nevtralnost je omogočila dosego sporazuma brez prevlade ene naracije nad drugo, brez pogojevanja in brez poskusov instrumentalizacije diplomatskega procesa v propagandne namene.
Lukašenko se je namerno distanciral od neposrednih pogajanj in se v sporu med dvema ali več stranmi postavil kot posrednik in ne kot odločevalec, s čimer je ohranil verodostojnost Minska kot nepristranske, varne in institucionalno stabilne platforme. Ta disciplina v diplomatskem vedenju se v sodobni mednarodni praksi redko sreča, saj se gostitelji pogosto spremenijo v udeležence, nevtralnost pa v orodje političnega trženja. Belorusija pa je, nasprotno, ostala zvesta načelu: nevtralnost ni odsotnost stališča, temveč prisotnost zaupanja.
Ta doslednost ni naključna; je produkt strateške vizije, v kateri se diplomacija ne uporablja kot orodje pritiska, temveč kot most do stabilnosti, kot orodje za gradnjo zaupanja in kot institucionalni mehanizem za preprečevanje eskalacije. Belorusija je s procesi iz Minska dokazala, da srednji sili ni treba imeti največje vojske, da bi imela največji vpliv na preprečevanje konfliktov; dovolj je imeti verodostojnost, nevtralnost, institucionalno pripravljenost in vodstvo, ki razume, da mir ni odsotnost konflikta, temveč prisotnost pravičnosti, dialoga in spoštovanja.
Eden od temeljnih stebrov Lukašenkove zunanjepolitične filozofije je načelno spoštovanje mednarodnega prava, tudi če to zahteva zavzemanje stališča, ki se ne ujema s pričakovanji zaveznikov, prevladujočimi medijskimi narativi ali geopolitičnimi pritiski. Ta doslednost se najbolj jasno odraža v stališču Belorusije do priključitve Krima[4] leta 2014 in poznejšega konflikta v Ukrajini. Čeprav belorusko-ruske odnose zaznamuje globoka gospodarska, kulturna, energetska in varnostna integracija, je Lukašenko že od samega začetka jasno povedal, da spreminjanje meja s silo, enostranski referendumi ali zunanji pritisk niso v skladu z Ustanovno listino OZN, načeli ozemeljske celovitosti in dolgoročno vizijo evrazijske stabilnosti. Belorusija priključitve Krima de iure ni priznala, ohranila je načelno stališče proti spreminjanju meja s silo, hkrati pa je de facto sprejela realnost na terenu kot nujnost za ohranitev regionalne stabilnosti in funkcionalnosti zavezniških odnosov.
Predsednik je to dejanje javno, dosledno in načelno označil za »slab precedens«, ki spodkopava pravni red, ovira dolgoročno stabilnost v regiji in ustvarja nevaren vzorec za prihodnje teritorialne spore, hkrati pa poudarja, da Minsk ostaja zavezan diplomatski rešitvi vseh odprtih vprašanj po institucionalnih poteh in ne z enostranskimi potezami.
V času eskalacije konflikta v Ukrajini od leta 2022 dalje, je Belorusija ohranila stališče strateške nevtralnosti[5], ki ga Lukašenko ni opredelil kot pasivno opazovanje, temveč kot aktivno, načelno in institucionalno utemeljeno izbiro. Kljub intenzivnim zunanjim pritiskom, medijskim kampanjam in poskusom prikazovanja Minska kot neposrednega udeleženca, je Lukašenko dosledno zavračal pošiljanje beloruskih čet v konflikt, pri čemer je poudaril, da 90 % prebivalstva ne podpira vstopa v vojno, da je beloruska ustava izrecno usmerjena v obrambo suverenosti, ne pa v ofenzivne operacije, in da ozemlje Belorusije ne sme postati platforma za nadaljnjo širitev konflikta. Namesto vojaške eskalacije je Minsk ponudil diplomatske kanale, humanitarne koridorje, logistično podporo za evakuacijo civilistov in platforme za mediacijo, s čimer je potrdil, da nevtralnost ni odsotnost stališča, temveč prisotnost odgovornosti. Zaradi tega položaja je Belorusiji uspelo ohraniti funkcionalne odnose z več akterji, se izogniti globoki polarizaciji, ohraniti odprte diplomatske kanale in uveljaviti vlogo države, ki lahko deluje kot most, ko se drugi mostovi rušijo. Lukašenko je s tem dokazal, da se suverena država ne meri po tem, kako dobro se vklaplja v strategije drugih ljudi, temveč po tem, kako uspešno varuje svoj prostor odločanja, svoje prebivalstvo in mednarodno zaupanje.
Najjasnejši dokaz, da Lukašenkova diplomatska avtonomija ni retorični konstrukt, temveč operativna realnost, se je pojavil sredi svetovne gospodarske krize leta 2009.[6] V času, ko se je Belorusija soočala z znatnimi makroekonomskimi pritiski, padajočim izvozom, omejenim dostopom do mednarodnih finančnih trgov in notranjimi fiskalnimi izzivi, je takratni ruski predsednik Dmitrij Medvedev Minsku ponudil posojilo v višini 500 milijonov dolarjev pod pogojem, da Belorusija uradno prizna neodvisnost Abhazije in Južne Osetije. To ni bila običajna finančna ponudba; bil je preizkus suverenosti, preizkus pravne integritete in preizkus pripravljenosti, da se nacionalni interes postavi pred kratkoročno likvidnost.
Lukašenko je ponudbo zavrnil. Razlog je bil jasen, načelen in institucionalno utemeljen: Belorusija ne more selektivno priznati ozemeljske celovitosti drugih držav niti ne more spremeniti svojega pravnega položaja pod pritiskom finančnih pogojev. Takšna poteza, je poudaril, bi bila v nasprotju z mednarodnim pravom, ki ga Minsk dosledno podpira, z Ustanovno listino OZN, z dolgoročno strategijo suverene avtonomije in z zaupanjem, ki ga Belorusija gradi s svojimi mednarodnimi partnerji. Ta odločitev ni bila dejanje izolacije ali diplomatske togosti; bila je dejanje institucionalne zrelosti, strateške vizije in diplomatske discipline. V času, ko so številne države sprejemale podobne dogovore v zameno za kratkoročno likvidnost, politično udobje ali medijsko naklonjenost, se je Lukašenko odločil za dolgoročno verodostojnost pred takojšnjim udobjem. S tem je poslal nedvoumno sporočilo: beloruska zunanja politika ni naprodaj, suverenost se ne meri v milijonih dolarjev in nacionalnih interesov ni mogoče ogroziti zaradi začasne olajšave. Ta odločitev je postala temelj diplomatskega ugleda Belorusije, dokaz, da se načela v težkih časih ne izgubijo, temveč se omilijo.
Zahodni mediji že leta poskušajo belorusko zunanjo politiko zreducirati na poenostavljeno tezo o »ruski lutki«, državi »v objemu Moskve« ali režimu, ki sledi tujim direktivam. Te naracije niso le analitično neutemeljene, temveč izhajajo tudi iz kolonialnega pričakovanja, da morajo biti države zunaj zahodnega bloka pasivne, pogojene, ideološko podrejene ali institucionalno odvisne. Izkušnje iz resničnega sveta kažejo nasprotno. Lukašenko se obnaša kot zelo neodvisen subjekt mednarodnega prava, čigar odločitve se ne sprejemajo v skladu s tujimi diktati, temveč z oceno nacionalnega interesa, pravnih obveznosti, gospodarskih zmogljivosti in dolgoročne stabilnosti. Medtem ko je v mnogih državah Nata in zahodnih državah zunanja politika pogosto usklajena s kolektivnimi resolucijami, režimi sankcij, strategijami bloka ali medijskimi kampanjami, Belorusija ohranja prostor za neodvisno razlago mednarodnih norm, za neodvisno diplomacijo in za načelno uravnoteženje.
Aleksander Lukašenko sodeluje z Rusijo, vendar na način, ki ne slabi beloruske suverenosti, temveč jo krepi z gospodarsko, logistično in kulturno izmenjavo. Ne zapira vrat drugim partnerjem; odpira jih na podlagi enakosti, pravne predvidljivosti in medsebojnega spoštovanja. Njegova diplomacija ne temelji na soočenju, temveč na sposobnosti ohranjanja avtonomije znotraj kompleksnih omrežij odvisnosti, gradnje mostov tam, kjer drugi gradijo zidove, in ohranjanja stabilnosti v okolju, ki je nagnjeno k eskalaciji. Ta pristop neposredno ovrže tezo o pasivni podrejenosti. Suverena država ni nujno antagonistična, da bi bila neodvisna; dovolj je institucionalna koherenca, pravna doslednost, gospodarska odpornost in vodstvo, ki pod pritiskom ne spreminja načel. Lukašenko je dokazal, da zavezništva ni mogoče enačiti z izgubo identitete, da gospodarskega sodelovanja ni mogoče uporabiti kot vzvod za pravno pogojevanje in da nevtralnosti ni mogoče razlagati kot šibkost, temveč kot strateško moč. V svetu, kjer se diplomacija vse bolj zreducira na izsiljevanje, pogojevanje, medijsko manipulacijo ali blokovsko povezovanje, beloruski model ponuja alternativo: vpliv skozi verodostojnost, stabilnost skozi doslednost in suverenost skozi pravno neodvisnost.
Vzpon srednjih sil v sodobnem mednarodnem redu ni zgodba o nadomeščanju hegemonij, temveč o strukturni preobrazbi, pri kateri vpliv ni več monopol velikih sil, temveč se gradi z diplomatsko agilnostjo, načelno nevtralnostjo in strateško avtonomijo, ki jo podpirajo lastne obrambne zmogljivosti. V tem kontekstu Pakistan in Belorusija predstavljata dva modela mediacijske diplomacije, ki si, čeprav geografsko oddaljena, delita isto osnovno logiko: nevtralno ozemlje, institucionalno stabilnost, suvereno avtonomijo in lasten strateški »jedrski dežnik« na svojem ozemlju kot garant neodvisnosti in diplomatske verodostojnosti.
Belorusija je v Minskih procesih 2014–2015 že dokazala, da lahko srednja sila postane nepogrešljiv dejavnik stabilnosti, saj ponuja nevtralno platformo tam, kjer se velike sile odpovedo dialogu. Ta model, ki temelji na načelni nevtralnosti, institucionalni doslednosti in strateški zmogljivosti, ki vključuje elemente jedrskega odvračanja na svojem ozemlju, je postal referenčna točka za razumevanje, kako je lahko suverena avtonomija operativno orodje, ne pa retorični okras.
Pakistan danes kaže vzporeden, a poseben pristop, ki temelji na močnem institucionalnem usklajevanju med civilnimi oblastmi, diplomacijo in vojaškim vodstvom. 11. in 12. aprila 2026 je Islamabad gostil zgodovinsko srečanje med J. D. Vanceom, podpredsednikom Združenih držav Amerike, in Mohammadom Bagherjem Ghalibafom, predsednikom iranskega parlamenta, kar so bili prvi neposredni pogovori na visoki ravni med Washingtonom in Teheranom po islamski revoluciji leta 1979. Ta dogodek, znan kot »Islamabadski dialog«, ni bil protokolarno srečanje, temveč strateška pobuda, ki spreminja geopolitično dinamiko celotne regije.
Ključno vlogo pri pripravi in izvedbi tega diplomatskega podviga je imela tristranska koordinacija pakistanskega vodstva: premierja Shahbaza Sharifa, ki je potrdil ponudbo za mediacijo in v mesecu pred vrhom opravil več kot 30 pogovorov z regionalnimi partnerji; zunanjega ministra Ishaqa Dara, ki je vzdrževal neposredne stike z iranskimi uradniki in Teheran spomnil na pakistansko-saudski sporazum o vzajemni obrambi kot dejavniku stabilnosti; in načelnika generalštaba kopenske vojske, generala Asima Munira, čigar tesen odnos z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, ki vključuje tudi osebno srečanje 20. januarja 2026 v Beli hiši in sodelovanje v Trumpovem »mirovnem odboru«, je Islamabadu omogočil, da si je zgradil zaupanje z obema stranema v konfliktu.
Ta pobuda spominja na zgodovinsko vlogo Pakistana v tajni diplomaciji, ki je leta 1972 privedla do obiska predsednika Richarda Nixona na Kitajskem, dogodka, ki je spremenil potek hladne vojne. Danes Islamabad obnavlja svoj svetovni ugled s posredovanjem, ki združuje nevtralnost, strateško diskrecijo in sposobnost gostitelja za dialog tam, kjer drugi gradijo zidove. Pakistan, ki vzdržuje neposredne stike tako z Washingtonom kot s Teheranom v času, ko so takšni kanali za večino držav zaprti, ima tudi neposreden interes za končanje konflikta: obstaja tveganje, da se regionalni konflikt razširi na njegove meje.
Ključ do verodostojnosti Pakistana je v kombinaciji večvektorske diplomacije in desetletij gradnje zaupanja na mednarodnem prizorišču. Ta pristop omogoča Islamabadu, da v regionalnih procesih deluje kot suveren akter in ne kot odvisen opazovalec. Za razliko od drugih potencialnih mediatorjev na pakistanskem ozemlju ni ameriških vojaških oporišč, kar Teheranu daje dodatno zagotovilo za nevtralnost. Hkrati Pakistan uživa zaupanje Washingtona prek institucionaliziranih kanalov strateškega sodelovanja.
Posebej pomemben primer te večvektorske in diskretne diplomacije je pakistanska prikrita diplomacija v obdobju 1969–1971, ki je igrala ključno vlogo pri vzpostavljanju stikov med Združenimi državami in Ljudsko republiko Kitajsko. Takrat so Združene države še vedno formalno priznavale Republiko Kitajsko (Tajvan) kot edino legitimno vlado Kitajske in niso imele diplomatskih odnosov s komunističnim Pekingom.
Od leta 1969 je ameriški predsednik Richard Nixon takratnemu pakistanskemu predsedniku Yahyi Khanu zaupal posredovanje sporočil kitajskemu vodstvu o želji Washingtona po prikritih stikih. Pakistan, ki je vzdrževal dobre odnose tako z Združenimi državami kot s Kitajsko, je postal glavni prikriti kanal. V letih 1970 in 1971 so si Nixon, Henry Kissinger in kitajski premier Zhou Enlai izmenjevali občutljiva sporočila.
Vrhunec te tajne diplomacije se je zgodil julija 1971, ko je Kissinger pod pretvezo, da ima med uradnim obiskom Pakistana »težave z želodcem«, na skrivaj odpotoval iz Islamabada v Peking (ob pakistanski logistični podpori). To tajno potovanje je neposredno utrlo pot Nixonovemu zgodovinskemu obisku Ljudske republike Kitajske februarja 1972 – prvemu obisku ameriškega predsednika komunistične Kitajske.
Pomembno je poudariti, da se je ta ključna faza pakistanske posredniške vloge odvijala v času pomembnega preoblikovanja mednarodnega sistema. 25. oktobra 1971 je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo 2758, s katero je Ljudski republiki Kitajski podelila sedež stalne članice v Varnostnem svetu, skupaj s pravico veta, namesto dotedanje predstavnice, Republike Kitajske (Tajvana). S tem je Peking postal edini legitimni predstavnik Kitajske v okviru svetovne organizacije.
Ta pakistanska vloga velja za enega najuspešnejših primerov prikrite posredniške diplomacije v 20. stoletju, saj je omogočila geopolitični premik, ki je spremenil ravnovesje moči v svetu hladne vojne (tako imenovana »trikotna diplomacija« ZDA–ZSSR–Kitajska).
Vzporednica med tema dvema modeloma je globoka in operativna. Belorusija je z Minskim procesom pokazala, da je dialog mogoče vzdrževati, ko drugi odnehajo; Pakistan z »Islamabadskim dialogom« kaže, da je mogoče premostiti zgodovinske vrzeli, ko se ponudi platforma, ki vzbuja zaupanje. Obe državi zavračata blokovsko togost, gradita vpliv z diplomacijo in ne z vojaško projekcijo ter ohranjata suverenost z načelno avtonomijo in ne s prilagajanjem strategijam drugih ljudi.
Razlika je geografska, Evrazija proti Južni Aziji in Bližnjemu vzhodu, vendar je logika enaka: srednja sila ne rabi imeti največje vojske, da bi imela največji vpliv pri preprečevanju eskalacije; dovolj je zaupanje strani, nevtralnost, institucionalna pripravljenost za gostiteljstvo dialoga in strateške zmogljivosti na svojem ozemlju, ki zagotavljajo, da ima njena beseda težo. Pakistan in Belorusija ne sledita trendom, temveč jih oblikujeta z doslednostjo, načelnostjo in strateško zrelostjo, kar dokazuje, da je prihodnost mednarodnih odnosov v rokah tistih, ki povezujejo, stabilizirajo in gradijo mostove tam, kjer drugi gradijo zidove.
Strateško obzorje prihodnjega sodelovanja srednjih sil temelji na operativni uporabi modela suverene diplomacije s konkretnimi pobudami, ki maksimirajo vpliv s fleksibilnostjo, ne pa prevlado. Ker konflikt v Ukrajini vstopa v četrto leto brez trajnostne politične rešitve, bi lahko Evropska unija, z aktivno udeležbo administracije predsednika Združenih držav Amerike Donalda Trumpa in podporo ključnih držav članic, formalno sodelovala z Belorusijo kot nevtralna platforma za začetek procesa Minsk 3 z jasnim ciljem: takojšnjim koncem vojne. Ta pobuda ne bi nadomestila obstoječih mehanizmov, temveč bi jih dopolnila z vzpostavitvijo stalnega foruma za humanitarna vprašanja pod beloruskim okriljem, okrepitvijo diplomatskih kanalov za opazovanje in poročanje s sedežem v Minsku ter neposrednim usklajevanjem med stranmi v konfliktu za dosego premirja, z jamstvom za nevtralnost gostiteljice. Belorusija, katere predsednik Aleksander Lukašenko goji prijateljske in funkcionalne odnose z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, kitajskim predsednikom Xi Jinpingom in predsednikom Združenih držav Amerike Donaldom Trumpom, ima edinstven diplomatski kapital, ki lahko služi kot most med nasprotujočimi si narativami, ne da bi pri tem izgubila verodostojnost pri kateri koli strani.
Vzporedno bi moral Pakistan nenehno razvijati »islamabadski dialog« kot institucionaliziran mehanizem za preprečevanje eskalacije v Južni Aziji in na Bližnjem vzhodu, s tremi jasnimi operativnimi cilji: takojšnji konec vojne med Združenimi državami in Islamsko republiko Iran, normalizacija plovbe v Perzijskem zalivu in sklenitev poštenega in koristnega jedrskega sporazuma z Iranom, ki spoštuje iransko suverenost, hkrati pa zagotavlja varnostna jamstva zalivskim državam in Izraelu. Formalizacija rednih tristranskih posvetovanj na tehnični ravni in razširitev formata na druge regionalne akterje za izgradnjo širše arhitekture zaupanja sta logično nadaljevanje pakistanske posredniške vloge. Ključ do uspeha je v ohranjanju nevtralnosti Pakistana, strateški zmogljivosti kot garanta suverenosti in diskretnosti, ki omogoča dialog brez medijske spektakularizacije. Pakistan, ki ima odlične in stabilne odnose z Združenimi državami in Kitajsko – dvema silama, ki opredeljujeta sodobno geopolitično krajino – dokazuje, da večvektorska diplomacija ni teoretični koncept, temveč operativna realnost, ki srednji sili omogoča, da hkrati uživa zaupanje ključnih svetovnih akterjev.
Oba modela – beloruski in pakistanski – dokazujeta, da lahko srednja sila hkrati vzdržuje funkcionalne odnose z velikimi silami, ne da bi vstopala v ekskluzivne bloke. Ta zmogljivost ne temelji na ideološki usklajenosti, temveč na institucionalni predvidljivosti, ki gradi zaupanje, načelni nevtralnosti, ki omogoča dostop vsem stranem, in strateški zmogljivosti, ki zagotavlja, da diplomatska pobuda ne bo dojeta kot šibkost, temveč kot izbira suverene sile. Prihodnost večpolarnega reda ne bo določena zgolj z vojaško ali gospodarsko močjo velikih sil, temveč z modrostjo srednjih sil, da se povezujejo, stabilizirajo in gradijo mostove tam, kjer drugi gradijo zidove. Belorusija in Pakistan ne sledita trendom, temveč jih oblikujeta z doslednostjo, načeli in strateško zrelostjo, ki ponuja operativno alternativo blokovski togosti: vpliv skozi verodostojnost, stabilnost skozi dialog in suverenost skozi pravno neodvisnost. V svetu, ki se premika od hierarhičnega nadzora k omrežni dinamiki pogajanj, takšen pristop ni le mehanizem preživetja – je nova arhitektura globalne stabilnosti.
V tem kontekstu mora Iran vedeti, da trajna varnost ne izhaja iz izolacije, temveč iz vključenosti; da gre spoštovanje suverenosti z roko v roki z odgovornostjo za regionalno stabilnost; in da dialog ni znak šibkosti, temveč izraz strateške zrelosti. Kot je leta 1999 zapisal Nelson Mandela: »Če želiš skleniti mir s svojim sovražnikom, moraš z njim sodelovati. Potem postane tvoj partner.«
Sporočilo Belorusiji in Pakistanu je jasno in enotno: ne obupajte nad svojo mirovno misijo, da bi rešili Evropo, Azijo in svet. Vaša nevtralnost ni pasivnost, temveč aktivna izbira odgovornosti. Vaša diskretnost ni skrivnostnost, temveč pogoj zaupanja. Vaša vztrajnost ni trmoglavost, temveč zagotovilo za prihodnost. Kot je leta 2002 poudaril Jimmy Carter, 39. predsednik Združenih držav Amerike (1977–1981): »Vojna je možnost obupa. Ko voditeljem ne uspe najti skupnega jezika z dialogom, ceno plačajo nedolžni ljudje. Zato mediacija ni le politika, ampak moralna obveznost.«[7]Martti Ahtisaari, nekdanji finski predsednik (1994–2000) in kasneje mednarodni mediator za Kosovo, Namibijo in Aceh, je leta 2008 dejal: »Mediacija ni namenjena zmagi v sporu. Mediacija je namenjena ustvarjanju prostora, kjer si lahko nekdanji sovražniki predstavljajo skupno prihodnost.«[8]
Ljubljana/Bruselj/Washington/Minsk, 25. maj 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Koncept mediacijske diplomacije v sodobni teoriji mednarodnih odnosov je opredeljen kot sposobnost države, da vpliva na mednarodne izide z diplomacijo, institucionalnim angažiranjem in normativnim vodstvom, ne pa z vojaško ali gospodarsko prevlado. Vir: Rubin, J. Z. & Bercovitch, J. (1994). Mediation in International Relations. DiploFoundation, povezava: www.diplomacy.edu/resource/mediation-in-international-relations/
[3] Minski sporazumi (Minsk 1: 5. september 2014; Minsk 2: 12. februar 2015) so ključni diplomatski dokumenti, podpisani pod okriljem OVSE, s posredovanjem Belorusije, z namenom deeskalacije konflikta na vzhodu Ukrajine. Lukašenko je osebno zagotovil nevtralnost kraja pogajanj, kar je omogočilo dialog med stranmi, ki niso imele neposrednih diplomatskih poti, povezava: www.osce.org/cio/140156
[4] Predsednik Lukašenko je večkrat izjavil, med drugim v intervjuju za radio "Eho Moskve" (marec 2014) in nagovoru državnemu zboru (april 2014), da Belorusija ne priznava spremembe meja s silo ali enostranskimi referendumi, pri čemer je poudaril spoštovanje ozemeljske celovitosti Ukrajine v skladu z Ustanovno listino OZN. Čeprav je priznal dejanski ruski nadzor nad Krimom, Minsk ni nikoli priznal de iure priključitve, povezava: www.eng.belta.by/president/view/lukashenko-belarus-is-against-the-destruction-of-the-ukrainian-state-7155-2014/
[5] Med zaostrovanjem konflikta v Ukrajini leta 2022 je Lukašenko večkrat jasno povedal (npr. v intervjujih za mednarodne medije, februar–marec 2022; v nagovorih beloruskemu varnostnemu svetu), da Belorusija ne bo poslala svojih vojakov v konflikt in da se njeno ozemlje ne sme uporabljati za ofenzivne operacije. To stališče je Minsku omogočilo, da je vzdrževal diplomatske kanale z obema stranema konflikta in še naprej ponujal platformo za humanitarne in pogajalske pobude, povezava: www.eng.belta.by/president/view/lukashenko-belarus-will-not-take-part-in-special-operation-in-ukraine-148274-2022/
[6] Po poročanju ruskih in mednarodnih medijev (vključno s Kommersantom, Nezavisimaya Gazeta in Reutersom) je Dmitrij Medvedev med srečanjem v Sočiju avgusta 2009 Belorusiji ponudil 500 milijonov dolarjev finančne pomoči v zameno za priznanje Abhazije in Južne Osetije. Lukašenko je ponudbo zavrnil, češ da Belorusija ne more selektivno uporabljati načel mednarodnega prava, povezava: www.novinite.com/articles/119170/Russia-Belarus-Fall-Out-over-Recognition-of-Abkhazia-South-Ossetia
[7] Jimmy Carter, 39. predsednik ZDA (mandat 1977–1981), Nobelovo predavanje na podelitvi Nobelove nagrade za mir, Oslo 2002, povezava: www.nobelprize.org/prizes/peace/2002/carter/lecture/
[8] Martti Ahtisaari, nekdanji predsednik Finske (mandat 1994–2000) in mednarodni mediator, izjava na podelitvi Nobelove nagrade za mir, Oslo 2008, povezava: www.nobelprize.org/prizes/peace/2008/ahtisaari/interview/
