Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, redno spremlja in analizira ključne dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Dejan Azeski, makedonski zgodovinar, novinar in publicist ter član IFIMES-a, v svojem članku z naslovom „Od napetosti do preobrazbe: novi obraz transatlantskih odnosov“ analizira najpomembnejše globalne izzive teh odnosov v letošnjem letu.
Od Washingtona do Berlina, od Bruslja do Varšave, se nekoč stabilna arhitektura zahodnih partnerstev trese pod težo nove, konfrontacijske logike. V središču te preobrazbe je ameriški predsednik Donald Trump, ki v svoji drugi administraciji ne le reciklira stare spore z Evropo, temveč jih radikalizira do te mere, da povzroča geopolitično razkol. V zadnjih tednih so napovedi novih tarif, ostri diplomatski napadi na evropske voditelje in odločitev o umiku tisoče ameriških vojakov iz Nemčije ustvarili vzdušje, ki bolj spominja na tekmovalni odnos kot na zavezništvo. Evropske prestolnice, čeprav previdne v svoji retoriki, ne skrivajo več svojih pomislekov: ali je to začasna faza – ali začetek trajnega »umika« Zahoda?
V Berlinu so bili odzivi na odločitev o umiku približno 5000 ameriških vojakov formalno zmerni, a v bistvu zaskrbljujoči. Nemški zvezni kancler Friedrich Merz je poskušal umiriti napetosti z vztrajanjem, da Združene države ostajajo ključni zaveznik. Toda za diplomatskim jezikom nemški varnostni krogi odločitev razumejo kot signal: Washington ponovno preučuje svojo vlogo garanta evropske varnosti.
Umik se ne zgodi v vakuumu. Je del širšega strateškega pregleda, v katerem Trumpova administracija na novo opredeljuje ameriško vojaško držo v Evropi, s poudarkom na pacifiški regiji in domovinski varnosti. Toda za Evropo je simbolika prav tako pomembna kot samo število vojakov. Ameriška prisotnost v Nemčiji – zgodovinska zapuščina hladne vojne – ni bila le vojaško, ampak tudi politično jamstvo za transatlantsko kohezijo. Način, kako je bila odločitev sprejeta, naredi situacijo še bolj eksplozivno. Po navedbah evropskih virov zavezniki niso bili vnaprej obveščeni, kar je še dodatno spodkopalo zaupanje. V diplomatskem svetu je proces pogosto prav tako pomemben kot politika – in v tem primeru oboje signalizira distanco.
Vzporedno z varnostno dimenzijo gospodarska konfrontacija dobiva nov zagon. Trumpove grožnje z zvišanjem tarif – zlasti za evropsko avtomobilsko industrijo – so neposredno zadele jedro nemškega gospodarstva. Analize kažejo, da bi lahko že en sam tarifni paket za Nemčijo povzročil izgube v višini več deset milijard evrov. Toda tarife niso le ekonomsko orodje, temveč politični instrument. Po Trumpovi logiki trgovinski primanjkljaj ni tehnični problem, temveč dokaz nepoštenih odnosov, ki jih je treba »popraviti« s silo. To stališče Evropo oddaljuje od tradicionalnega multilateralizma, ki se ga še vedno drži, in jo uvaja v svet dvostranskih pritiskov in pogojevanja. Evropska unija se odziva s kombinacijo zadržanosti in strateške živčnosti. Po eni strani je očitna pripravljenost na protitarife. Po drugi strani pa je zavedanje, da bi lahko eskalacija vodila v širšo gospodarsko nestabilnost – nekaj, kar si celina, ki jo že tako ali tako prizadenejo energetski in industrijski pritiski, težko privošči.
V središču tega konflikta je temeljno nesoglasje glede same narave zavezništva. Za Trumpa sta NATO in transatlantski odnosi transakcijska: Evropa bi morala plačati več, prevzeti več odgovornosti in ne »izkoriščati« ameriškega gospodarstva. Za evropske voditelje je zavezništvo sistem skupnih vrednot in dolgoročnih interesov – nekaj, česar ni mogoče zreducirati na plačilno bilanco.
Ta razlika postane še posebej vidna v kontekstu iranske krize. Evropske države, ki nočejo v celoti slediti ameriški liniji, so bile pod neposrednim pritiskom Washingtona. Trump je NATO celo označil za »papirnatega tigra« in zavezništvo je pokazalo globoko nezadovoljstvo z njihovim stališčem. Rezultat je paradoks: bolj ko ZDA vztrajajo pri »večji evropski odgovornosti«, bolj Evropa začenja razmišljati o strateški avtonomiji – vendar brez jasnega načrta, kako jo doseči.
Z zgodovinskega vidika ima sedanja kriza globoke korenine. Trgovinski spori med Združenimi državami in Evropo niso novi, vendar še nikoli niso bili tako povezani z varnostnimi vprašanji. V preteklosti so konflikti zaradi jekla ali letalstva sobivali s stabilnim vojaškim sodelovanjem. Danes so prepleteni.
Ta medsebojna povezanost ustvarja novo vrsto tveganja: gospodarske napetosti lahko spodkopljejo zaupanje v varnost in obratno. Ko evropski voditelji vidijo, da se ameriške tarife uporabljajo kot politični pritisk, se začnejo spraševati, ali je mogoče isto logiko uporabiti tudi na področju varnosti.
V vzhodni Evropi so odzivi še bolj intenzivni. Države, kot so Poljska in baltske države, ki so se tradicionalno zanašale na ameriško vojaško zaščito, vidijo vsako zmanjšanje prisotnosti kot potencialno tveganje v kontekstu ruskega predsednika Vladimirja Putina in ruske politike. Čeprav nekateri ameriški politiki predlagajo premik vojakov na vzhod, ostaja negotovost. Medtem Francija in deli EU stopnjujejo retoriko o »strateški avtonomiji« – ideji, ki je bila dolgo obrobna, zdaj pa postaja osrednja. Vendar pa je realnost, da Evropa še nima integrirane vojaške strukture, ki bi lahko nadomestila NATO.
Morda najpomembnejši vidik trenutnih razmer je psihološki. Zaupanje – najpomembnejša valuta v mednarodnih odnosih – je bilo resno oškodovano. Evropski voditelji ne morejo več domnevati, da bo ameriška politika predvidljiva ali stabilna. Hkrati Trumpova administracija evropski odziv vidi kot dokaz šibkosti in odvisnosti. To ustvarja krog medsebojnega nezaupanja, ki ga je težko prekiniti. Vsak nov tarifni paket, vsaka nova vojaška odločitev, vsaka javna kritika – vse to doda plast trenja.
Kljub vsej retoriki in napetostim pa ostaja ena pomembna konstanta: soodvisnost. Združene države in Evropa ostajajo globoko prepletene gospodarsko, vojaško in politično. Tudi najostrejši kritiki na obeh straneh priznavajo, da je popolna ločitev nerealna.
Vendar vprašanje ni več, ali bo odnos preživel – ampak v kakšni obliki. Bo ostal klasično zavezništvo, ki temelji na zaupanju in skupnih vrednotah? Ali pa se bo preoblikoval v pragmatično, včasih konfrontacijsko partnerstvo?
Trenutno signali iz Washingtona kažejo na slednje. Trumpova politika ni izoliran niz odločitev, temveč dosledna vizija: Amerika kot neodvisno središče moči, ki na novo opredeljuje svoje odnose v skladu s svojimi neposrednimi nacionalnimi interesi.
Za Evropo to pomeni nekaj, kar bi morala doseči že zdavnaj – potrebo po strateški zrelosti. Ali lahko celina deluje brez samodejne podpore ZDA? Ali lahko zgradi svojo varnostno arhitekturo? In morda najpomembneje: ali lahko v tem procesu ostane enotna?
Navsezadnje kriza v transatlantskih odnosih ni le vprašanje tarif ali vojaških čet. Gre za prihodnost zahodnega sveta kot političnega projekta. Če je kdaj obstajala ideja o »Zahodu« kot skupnosti skupnih vrednot in interesov, je ta ideja danes na resni preizkušnji.
In medtem ko Washington in Bruselj skrbno tehtata svoje naslednje korake, je eno jasno: to ni začasna nevihta. To je novo ozračje.
Članek predstavlja stališča avtorja in ne odraža nujno stališč IFIMES-a.
Ljubljana/Washington/Skopje 21.maj 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
