Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES je pripravil analizo o novih strateških partnerstvih. Iz obsežne analize »Belorusija 2025: Evrazija – arena nastajajočih strateških partnerstev« izpostavljamo najpomembnejše in najzanimivejše dele.
Vstop Belorusije v Šanghajsko organizacijo za sodelovanje (SCO) kot prve evropske države julija 2024 in podpis treh sporazumov o strateškem partnerstvu v evrazijski regiji v začetku januarja 2025, lahko uvrstimo med zgodovinske preobrazbe, ki jih svet trenutno doživlja. Ta partnerstva bodo imela pomemben vpliv na geopolitično in geoekonomsko pozicioniranje na svetovnem zemljevidu, napovedujejo premik središč soočenja in sodelovanja v nove regije, daleč od tradicionalnih središč moči prejšnjega stoletja. Tako bo leto 2025 leto velikih sprememb na svetovni ravni.
Belorusija je postala deseta polnopravna članica Šanghajske organizacije za sodelovanje na vrhu voditeljev Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO), ki je potekal julija 2024 v Astani, glavnem mestu Kazahstana. Belorusija sodeluje pri delu organizacije kot opazovalka od leta 2015, skupaj z Mongolijo in Afganistanom[2].
Medvladni mehanizem sodelovanja so leta 2001 vzpostavile Kitajska, Rusija, Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan in Uzbekistan z namenom spodbujanja sodelovanja na področjih varnosti, boja proti terorizmu, gospodarstva in energetike. V naslednjih letih so Indija, Pakistan in Iran postali polnopravni člani. Trenutno v organizaciji kot partnerice v dialogu sodeluje še 14 drugih držav: Azerbajdžan, Armenija, Kambodža, Nepal, Turčija, Šrilanka, Egipt, Saudska Arabija, Katar, Bahrajn, Maldivi, Mjanmar, Združeni arabski emirati in Kuvajt.
Z vstopom Belorusije je organizacija pridobila vse bolj evrazijsko razsežnost. Za Belorusijo je njen pristop k Šanghajski organizaciji za sodelovanje pomemben dogodek, ki nakazuje premik v uradni zunanji politiki Minska proti vzhodu.
Ta premik je pred štirimi leti sprožil beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, ko je postalo jasno, da prejšnji multilateralni pristop, ki se je zanašal na uravnoteženje odnosov z Zahodom, Rusijo in »oddaljenimi državami« (zlasti Kitajsko), ne deluje. Postalo je jasno, da ta pristop Belorusiji ne zagotavlja zunanje varnosti ali gospodarske blaginje, temveč jo dela bolj ranljivo za zunanje vplive in grožnje ter državo postavlja v nekakšno samoizolacijo med tujimi silami, ne da bi bila jasno povezana s katero koli stranjo.
Belorusija je dala prednost sodelovanju v Šanghajski organizaciji za sodelovanje (SCO) z razvojem gospodarskega sodelovanja in zmanjšanjem odvisnosti od dolarja kot svetovne rezervne valute. Predsednik Lukašenko je to posebej izpostavil v svojem govoru na vrhu, ko je dejal: »Belorusija meni, da je vzpostavitev dvostranskega plačilnega mehanizma v nacionalnih valutah in kolektivne finančne institucije za Šanghajsko organizacijo za sodelovanje prednostna naloga. Vsi govorimo o tem, da smo veliki. Resnično smo. Imamo več kot 40 odstotkov svetovnega prebivalstva in približno tretjino svetovnega BDP.«[3]
Beloruski voditelj je pozval k sprejetju Evrazijske listine o raznolikosti in multipolarnosti v okviru Šanghajske organizacije za sodelovanje. Vstop Belorusije v organizacijo ponovno potrjuje odstopanje njene politične razvojne poti od poti njenih postsovjetskih sosed – baltskih držav in Ukrajine – kjer je trend vključevanja v evroatlantske strukture spremljal porast rusofobije in šibki odnosi z Rusijo.
V zgodnjih devetdesetih letih se je zdelo, da ima Belorusija vse možnosti, da gre po isti nevarni poti kot prej omenjene države. Zakaj se to ni zgodilo? Prvič, tradicija politične rusofobije, ki temelji na lokalnem etničnem nacionalizmu, v beloruski družbi ni bila tako globoko zakoreninjena kot v baltskih državah in Ukrajini. To je državi omogočilo bolj mirno in pragmatično sodelovanje s sosedami na Zahodu in Vzhodu, brez ideoloških omejitev in stereotipov. Sicer bi Belorusija doživela usodo Ukrajine, ki v triletni vojni z Rusijo izgublja ozemlja in status, ki visi v zraku, ker v bližnji prihodnosti ni dobrodošla ne v Natu ne v EU.
Belorusija je v prvem desetletju 21. stoletja postala aktivna udeleženka gibanja Neuvrščenih in se hkrati začela zbliževati s Kitajsko. Belorusija je bila morda ena prvih postsovjetskih držav, ki je razmišljala o sodelovanju s to vzhajajočo svetovno silo. Zato je pridružitev Šanghajski organizaciji za sodelovanje logično nadaljevanje te vizionarske politike predsednika Lukašenka v beloruski zunanji politiki.
Brez predhodnega medijskega pompa je svet presenetila strateška poteza Združenega kraljestva na evropskem in svetovnem prizorišču: podpis stoletnega sporazuma o strateškem partnerstvu med Združenim kraljestvom in Ukrajino 16. januarja 2025. Sporazum je bil podpisan med presenetljivim obiskom britanskega premierja Keira Starmerja v Ukrajini.[4].
Sporazum, kot je bilo napovedano, si prizadeva izboljšati obrambno sodelovanje med državama. Sporazum bo Veliki Britaniji omogočil pridobivanje mineralov na ukrajinskem ozemlju. V zameno bo Velika Britanija razširila svoj program usposabljanja za ukrajinsko vojaško osebje in okrepila sodelovanje na področju orožja dolgega dosega, pa tudi naložbe v ukrajinsko vojaško proizvodnjo, vključno z brezpilotnimi letalniki, topništvom in tehnično izmenjavo. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je dejal, da sporazum vključuje tajni in javni del. Njegova država bo letos prejela tudi 6,6 milijarde dolarjev vojaške pomoči in več kot tri milijarde dolarjev letno obvezne dolgoročne podpore. Čas britanske poteze je mogoče brati in analizirati z več zornih kotov. Zgodilo se je le nekaj dni preden je novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump vstopil v Belo hišo in nastopil funkcijo. Trump je svojo kampanjo gradil na končanju konflikta v Ukrajini s pogajanji. Torej je bil to boleč britanski udarec za tradicionalnega ameriškega zaveznika. Kot odgovor na to potezo Trump ni prizanesel Veliki Britaniji in je uvedel 10-odstotno carino na ne-uvožene britanske izdelke. Trumpov namen, da pridruži Kanado kot 51. zvezno državo ZDA, je neposreden udarec za Združeno kraljestvo, saj je Kanada pod britansko krono.
Združeno kraljestvo je tako sprejelo ta preventivni korak za uveljavljanje svojih strateških interesov v vzhodni Evropi, še preden so se začela pogajanja o prekinitvi ognja v Ukrajini. To bi ji medtem omogočilo, da izvaja pritisk na Moskvo in si poskuša zagotoviti dolgoročne geopolitične, gospodarske in energetske interese, preden se dokončno določijo zemljevidi nadzora in vpliva v vzhodni Evropi. Po drugi strani pa Velika Britanija pritiska na novo Trumpovo administracijo, ki očitno ne ceni svojih zaveznikov in si prizadeva za širitev na svoj račun, da bi zgradila geopolitično in gospodarsko bazo v državah vzhodne Evrope. To je mogoče pojasniti z izjavo britanskega premierja Starmerja o možnosti napotitve britanskih mirovnih sil v Ukrajino. Takšna poteza bi lahko povzročila zadrego Washingtonu, ki si želi končati vojno med Rusijo in Ukrajino. To skrbi London, ki je svojo strategijo desetletja gradil na sovražnosti do Moskve.
14. januarja 2025, dva dni pred podpisom sporazuma o 100-letnem partnerstvu med Veliko Britanijo in Ukrajino, se je v Washingtonu zgodil še en enako pomemben dogodek: Združene države Amerike in Armenija sta podpisali sporazum o strateškem partnerstvu. Glede na nova zavezništva in pozicioniranja, ki jih svet hitro doživlja, je ta dogodek predstavljal tudi strateško presenečenje. Sporazum je podpisal odhajajoči ameriški državni sekretar Antony Blinken[5].
Sporazum vzpostavlja trden okvir, ki zajema širok spekter področij, vključno s krepitvijo gospodarskih in energetskih vezi, širitvijo komunikacijskih kanalov, poglabljanjem sodelovanja na področju obrambe in varnosti, krepitvijo demokratičnih institucij, spodbujanjem pravosodja in pravne države ter razvojem inovacij in naprednih tehnologij, ki so potrebne za krmarjenje po kompleksni geopolitični krajini. Blinken je posebej obravnaval gospodarska in energetska vprašanja ter pripravljenost Washingtona, da Armeniji pomaga na področju miroljubne jedrske tehnologije. Strani sta poudarili pomen sporazuma za doseganje stabilnosti na Južnem Kavkazu.
Ni dvoma, da bo sporazum o strateškem partnerstvu med ZDA in Armenijo vplival na geopolitične in geoekonomske razsežnosti in učinke v osrčju Evrazije in Kavkaza, kjer je globalna konkurenca najbolj intenzivna. Konkurenca v tej regiji je na vrhuncu zaradi številnih konkurenčnih projektov na področju prometa in energetike ter kopenskih in morskih povezav med vzhodom in zahodom ter severom in jugom.
Čeprav se Armenija zdaj predstavlja kot večpartnerska država z Vzhodom in Zahodom, vključno z Združenimi državami, Francijo, Rusijo, Iranom in Indijo, pa vse to ne spremeni realnosti regionalne zmede, ki jo bo povzročil ta novi sporazum. S tem sporazumom ZDA drugim akterjem sporočajo: »Zdaj smo v osrčju Evrazije, na mejah vsega. Brez Washingtona ne bo ne vojne ne miru in noben energetski projekt ali koridor ne more uiti našemu vplivu.« Morda je ameriški državni sekretar Blinken, ki je pozdravil Armenijo kot del koridorja sever-jug, ki povezuje Iran z Rusijo in Indijo, pa tudi kot del energetskih koridorjev od Azerbajdžana in Črnega morja do Turčije in Evrope, želel poslati sporočilo EU in Kitajski, da kitajska pobuda »En pas, ena pot« (B&R) ne more delovati brez ZDA.
Prvi odziv je takoj prišel iz Rusije. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je Armeniji povedal, da ne more biti hkrati članica Evrazijske gospodarske unije, ki ji pripada, in Evropske unije, h kateri si prizadeva, ker obojega ni mogoče združiti. Medtem Azerbajdžan in njegova zaveznica Turčija ter Iran, ki je tradicionalni zaveznik Armenije, z zaskrbljenostjo spremljajo novo pozicioniranje Armenije. To novo ameriško pozicioniranje v evrazijski regiji bo dejavnik, ki bo združil države v regiji, ki so že dolgo med seboj v rivalstvu: Iran, Azerbajdžan, Turčija in Rusija.
Glede na nove globalne preobrazbe, ki so se začele v svetu in sovpadajo s prihodom nove administracije v Belo hišo pod vodstvom Donalda Trumpa, bi bilo logično upoštevati te nove pospešene dogodke, kot je širitev Šanghajske organizacije za sodelovanje, na mejah Evropske unije prek Belorusije kot članice. Britansko-ukrajinski sporazum, sporazum med ZDA in Armenijo, kasneje pa še rusko-iranski sporazum o strateškem partnerstvu 17. januarja 2025, kitajsko-iranski sporazum o partnerstvu iz leta 2021 – vsi ti sporazumi vplivajo na razumevanje novih okoliščin, ki jih nalagajo te globalne transformacije in boj za izgradnjo novega večpolarnega sveta. Na to kaže veliko dejavnikov, med katerimi so morda najpomembnejše izjave ameriškega predsednika Trumpa v njegovem prvem govoru po inavguraciji, v katerem je potrdil svojo željo po miru, preprečevanju vojn in izgradnji Združenih držav od znotraj.
Ljubljana/Bruselj/Washington/Minsk, 26.maj 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Belorusija postane prva evropska članica Šanghajske organizacije za sodelovanje.
[3] Lukashenko describes Belarus’ accession to SCO as historic milestone, povezava: www.belarus.by/en/press-center/news/lukashenko-describes-belarus-accession-to-sco-as-historic-milestone_i_173513.html .
[4] Explanatory Memorandum on the One Hundred Year Partnership Agreement between the United Kingdom of Great Britain and Northern Ireland and Ukraine, povezava: https://view.officeapps.live.com/op/view.aspx?src=https%3A%2F%2Fassets.publishing.service.gov.uk%2Fmedia%2F67b87173ff9676313f3533c2%2FEM_CS_Ukraine_1.2025_One_Hundred_Year_Partnership.odt&wdOrigin=BROWSELINK
[5] Charter on Strategic Partnership Between the United States of America and the Republic of Armenia povezava: https://am.usembassy.gov/charter-on-strategic-partnership-between-the-united-states-of-america-and-the-republic-of-armenia/
