Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V svojem najnovejšem članku z naslovom »Ali lahko zalivske države dosežejo trajnostni mir in regionalno stabilnost? Strateška ocena nastajajoče varnostne arhitekture v zalivskih državah« Vladimir Norov, nekdanji zunanji minister Uzbekistana, nekdanji generalni sekretar Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) in podpredsednik Svetovalnega odbora IFIMES, preučuje razvijajočo se varnostno krajino v Zalivu in predlaga regionalno varnostno arhitekturo v Zalivu. V njenem jedru je Muškatski proces, vključujoč okvir za regionalni dialog, krepitev zaupanja, preprečevanje kriz in postopen institucionalni razvoj, ki ga navdihujejo izkušnje KVSE/OVSE. Predlog je zasnovan tako, da dopolnjuje obstoječa mednarodna varnostna partnerstva, hkrati pa krepi regionalno odgovornost, strateško avtonomijo in dolgoročno stabilnost.
Strateška pokrajina Perzijskega zaliva se je po iransko-izraelskem spopadu in neposrednih napadih na zalivske države leta 2026 temeljito spremenila. Varnost v Zalivu je bila desetletja odvisna predvsem od zunanjih sil – zlasti od Združenih držav Amerike. Nedavni konflikt je pokazal tako prednosti kot omejitve tega modela.
Svet za sodelovanje v Zalivu (GCC) je uspešno branil velik del svoje kritične infrastrukture z integriranimi sistemi protiraketne obrambe in tesnim sodelovanjem z Združenimi državami Amerike in drugimi partnerji. Kljub temu so bile zalivske države vpletene v konflikt, ki ga niso niti sprožile, niti nadzorovale. Osrednje vprašanje torej ni več, ali se Zaliv lahko vojaško brani, temveč ali lahko razvije regionalni varnostni red, ki bo sposoben ohranjati mir, hkrati pa zmanjšati njegovo ranljivost za zunanjo konkurenco velikih sil.
Odgovor, ki izhaja iz nedavnega dogajanja je previdno optimističen. Zaliv ima izjemne finančne vire, politično kohezijo, vojaško modernizacijo in diplomatski vpliv. Vendar pa ostaja več strukturnih ovir, vključno z nerešenimi regionalnimi rivalstvi, iranskim izzivom, palestinskim vprašanjem, pomorsko negotovostjo in odvisnostjo od tuje vojaške tehnologije.
Najbolj realistična pot do trajnostnega miru ni vojaška prevlada, temveč večplastna varnostna arhitektura, ki združuje odvračanje, diplomacijo, gospodarsko povezovanje in regionalno odgovornost.
Skoraj petdeset let je varnost v Perzijskem zalivu temeljila na ameriški vojaški zaščiti, stabilnosti izvoza nafte in dvostranskih obrambnih sporazumih.
Med pomembnejšimi prelomnicami so bile:
Vsaka kriza je povečala zunanjo vojaško vpletenost, hkrati pa razkrila regionalne ranljivosti.
Najnovejši konflikt se razlikuje po tem, da je bil neposredno usmerjen na infrastrukturo GCC in ne na posredniška bojišča. Zalivske države so zato vstopile v novo strateško fazo, za katero so značilne večje zaupanje, globlje regionalno usklajevanje in večji poudarek na samozadostnosti.
Njihove naložbe v integrirano zračno obrambo, zaščito kritične infrastrukture in raznolike diplomatske odnose so okrepile odpornost. Hkrati pa so nedavni konflikti pokazali, da vojaške zmogljivosti same po sebi ne morejo zagotoviti miru, če okoliška politična arhitektura ostaja krhka.
Trajna regionalna ureditev se bo zato najverjetneje razvila iz večplastnega pristopa: ohranjanja močnih partnerstev z Združenimi državami, Kitajsko in Evropo ob hkratni krepitvi institucij GCC, širjenja praktičnega sodelovanja z regionalnimi partnerji, razvoja domače obrambne industrije in vzdrževanja kanalov za dialog z nasprotniki. Napredek pri palestinskem vprašanju, pomorski varnosti in ukrepih za krepitev zaupanja z Iranom bo ostal osrednjega pomena za vsako trajnostno rešitev.
Na splošno dokazi vodilnih strateških institucij podpirajo idejo, da se Zaliv premika od odvisnosti k večji strateški agendi. Vendar pa je treba ta prehod obravnavati kot evolucijo in ne kot dokončano preobrazbo. Prihodnja stabilnost regije bo manj odvisna od nadomeščanja zunanjih varnostnih jamstev, kot od njihovega dopolnjevanja z verodostojnimi regionalnimi institucijami, gospodarsko odpornostjo in vključujočo diplomacijo.
Zalivska regija se nahaja na strateškem razpotju. Nedavni regionalni konflikti so razkrili omejitve varnostnega sistema, ki temelji predvsem na zunanjih jamstvih, hkrati pa poudarjajo naraščajočo potrebo po regionalno odgovornem okviru, ki je sposoben preprečevati krize, reševati spore in spodbujati dolgoročno stabilnost. Zato Zaliv ne potrebuje še ene zunanje zasnovane varnostne ureditve, temveč proces, s katerim lahko regionalne države same postopoma razvijejo navade, mehanizme in institucije sodelovalne varnosti. Predlagani Muškatski proces – ki je od junija v obtoku kot predlog skupine prijateljev, ki ga je navdihnila Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE), če ga bo vodil Sultanat Oman, ponuja priložnost za vzpostavitev vključujočega večstranskega varnostnega dialoga za Zaliv in Zahodno Azijo. Pobuda ne bi nadomestila obstoječih dvostranskih partnerstev ali vojaških zavezništev, temveč bi jih dopolnila z ustvarjanjem stalnih mehanizmov za politično posvetovanje, krepitev zaupanja in praktično sodelovanje med državami Sveta za sodelovanje v Zalivu (GCC), Irakom in Iranom ter celo širše. Cilj ni takojšnja rešitev vseh regionalnih sporov, temveč institucionalizacija dialoga, zmanjšanje strateškega nezaupanja in postopni razvoj sodelovalne regionalne varnostne arhitekture.
Izkušnje KVSE so poučne saj se niso začele z mirovno pogodbo ali celovito rešitvijo. Začele so se s spoznanjem, da lahko trajen dialog, dogovorjena načela, krepitev zaupanja in praktično sodelovanje postopoma spremenijo odnose med državami, katerih politični in varnostni interesi so ostali globoko razdeljeni.
Helsinški nauk torej ni bil zgolj besedilo, dogovorjeno leta 1975, temveč proces, ki mu je sledil. KVSE je pokazala, da lahko države, ki so globoko razdeljene zaradi ideologije, varnostnih interesov in geopolitičnega rivalstva, kljub temu začnejo z načeli, rednim dialogom in praktično krepitvijo zaupanja, kar omogoča postopen razvoj širšega okvira sodelovanja. Pomen te izkušnje za Zaliv je prav v tem evolucijskem značaju: cilj ni nujno celovita rešitev na začetku, temveč vzpostavitev procesa, s katerim bi takšna rešitev sčasoma postala mogoča.
Nadaljnji nauk je, da tak proces ne sme nujno čakati na konec sovražnosti. Nasprotno, dialog je pogosto najbolj dragocen, ko so odnosi najtežji. Vzpostavitev komunikacijskih kanalov, ukrepi za krepitev zaupanja in praktično sodelovanje v obdobju konfrontacije lahko pomagajo zmanjšati napačne ocene in ustvariti pogoje za de-eskalacijo. Zato Muškatski proces ne bi smel biti zasnovan kot mehanizem, ki bi se aktiviral šele po politični rešitvi, temveč kot instrument, ki lahko prispeva k nastanku te rešitve.
Več kot pet desetletij je bila varnost v Perzijskem zalivu v veliki meri odvisna od zunanjih sil. Čeprav je ta model prispeval k regionalni stabilnosti, so nedavni dogodki pokazali, da sama zunanja varnostna jamstva ne morejo preprečiti regionalne eskalacije ali zaščititi regionalnih interesov pred širšo geopolitično konkurenco.
Zaliv se zdaj sooča z zgodovinsko priložnostjo, da postane aktivni proizvajalec in ne pasivni potrošnik regionalne varnosti. Zlasti za manjše in srednje velike države je sodelovanje pri oblikovanju regionalnega reda samo po sebi vprašanje varnosti. Tisti, ki so odsotni iz procesa, skozi katerega se oblikuje regionalni red, tvegajo, da bodo postali predmeti in ne avtorji tega reda. Stalni regionalni proces bi tako manjšim državam ne le dal glas v kriznih trenutkih, temveč tudi stalno sposobnost oblikovanja pravil, norm in ureditev, ki vplivajo na njihovo varnost.
Velike sile bodo še naprej zasledovale svoje interese s strateško konkurenco, odvračanjem in obdobji selektivnega popuščanja napetosti. Manjše in srednje velike države pa imajo na voljo drugačen instrument državništva – če bo pravočasen: gradnjo institucij. Njihov vpliv daleč presega zgolj vojaško težo. Izhaja lahko iz sklicevanja, mediacije, oblikovanja pravil, povezljivosti in ustvarjanja institucij, v katerih imajo tudi večje sile interes ohranjati stabilnost. To je oblika državništva, ki je še posebej primerna za regijo, v kateri nobena posamezna sila ne more uvesti trajnega varnostnega reda.
Muškatski proces bi zagotovil več strateških prednosti:
Z vzdrževanjem stalnega dialoga tako v obdobjih stabilnosti kot krize bi proces pomagal preoblikovati epizodno diplomacijo v stalni mehanizem za regionalno sodelovanje.
Oman je v edinstvenem položaju za omogočanje takšne pobude.
Njegova dolgoletna politika nevtralnosti, uravnoteženi regionalni odnosi in dokazane izkušnje z mediacijo so si prislužili zaupanje glavnih regionalnih akterjev. Muškat je dosledno služil kot zaupanja vredno prizorišče za diskretno diplomacijo in dialog v obdobjih povečanih napetosti.
Verodostojnost procesa torej ne izhaja le iz njegove institucionalne zasnove, temveč tudi iz ugleda Omana kot nepristranskega in spoštovanega posrednika.
Muškatski proces bi se moral razvijati postopoma skozi tri zaporedne faze.
Prva faza bi se osredotočila na vzpostavitev rednih posvetovanj med državami članicami GCC, Irakom in Iranom.
Srečanja bi vodil Oman, potekala pa bi na podlagi soglasja, s čimer bi se zagotovila enakopravna udeležba in politična odgovornost vseh članic.
Začetne razprave bi se morale osredotočiti na praktična področja, kjer je sodelovanje izvedljivo in obojestransko koristno, vključno z:
Na tej stopnji bi moral poudarek ostati na krepitvi zaupanja in ne na formalnih pogajanjih o politično občutljivih sporih.
Ko bo vzpostavljen redni dialog, bi se udeleženci lahko dogovorili o ustanovitvi skromnega stalnega sekretariata v Muškatu.
Delovne skupine, sestavljene iz vladnih uradnikov in tehničnih strokovnjakov, bi podpirale sodelovanje na posameznih področjih politike, letna ministrska srečanja pa bi zagotavljala strateške smernice.
Majhna upravna struktura bi zagotavljala kontinuiteto brez ustvarjanja pretiranih institucionalnih stroškov.
Dolgoročno bi se proces lahko postopoma razvil v institucionalizirano regionalno organizacijo, ki bi bila po funkciji – čeprav ne nujno po strukturi – primerljiva z OVSE.
Možni prihodnji instrumenti bi lahko vključevali:
Takšen razvoj bi bil v celoti odvisen od soglasja med sodelujočimi državami.
Muškatski proces bi moral ostati avtohtona regionalna pobuda.
Zunanji akterji ne bi sodelovali pri odločanju, lahko pa bi zagotavljali tehnično znanje in delili institucionalne izkušnje prek mehanizma »Prijatelji procesa« (ki je že diplomatsko aktiven).
Svetovalni odbor, sestavljen iz uglednih nekdanjih visokih uradnikov iz organizacij, kot so OVSE, Združeni narodi in druge mednarodne institucije, bi lahko podprl začetno vzpostavitev procesa z zagotavljanjem strokovnega znanja na področju mediacije, institucionalne zasnove in krepitve zaupanja.
Ta pristop združuje mednarodne izkušnje z regionalno odgovornostjo, s čimer zagotavlja, da rešitve razvijejo zalivske države, hkrati pa izkoristijo izkušnje, pridobljene drugod.
Če bo uspešno izveden, bi lahko Muškatski proces prinesel znatne dolgoročne koristi za regionalno stabilnost.
Politično bi institucionaliziral dialog med državami z različnimi strateškimi interesi in s tem zmanjšal verjetnost eskalacije prek redne komunikacije.
Z varnostnega vidika bi spodbujal preglednost, krepitev zaupanja in praktično sodelovanje pri skupnih izzivih, vključno s pomorsko varnostjo, kibernetskimi grožnjami in zaščito kritične infrastrukture.
Gospodarsko bi večja regionalna stabilnost okrepila zaupanje vlagateljev, zaščitila mednarodne energetske trge in zaščitila strateške trgovinske poti, kot je Hormuška ožina.
Institucionalno bi proces vzpostavil celovit varnostni okvir zaliva, ki bi ga imele v lasti in vodile same regionalne države, in bi dopolnjeval, ne pa nadomeščal, obstoječe dvostranske in mednarodne varnostne dogovore.
Da bi povečale možnosti za uspeh, bi morale sodelujoče države:
Muškatski proces predstavlja realističen in napreden odgovor na spreminjajoče se strateško okolje v Zalivu. Na podlagi uspešnih izkušenj KVSE in njihovega prilagajanja regionalnim realnostim ponuja vključujoč okvir, ki lahko dialog spremeni v trajnostno sodelovanje.
Namesto iskanja takojšnjih rešitev za globoko zakoreninjene geopolitične spore si pobuda prizadeva vzpostaviti navade, institucije in zaupanje, potrebne za trajen mir.
S tem bi lahko postavila temelje za novo varnostno arhitekturo v Zalivu – takšno, ki bo regionalno v lasti, mednarodno podprta in zasnovana za spodbujanje stabilnosti, blaginje in mirnega sobivanja v prihodnjih desetletjih. »Prijatelji procesa« se dobro zavedajo, da bo državništvo na koncu presojala zgodovina, in gradijo na svojih osebnih izkušnjah, zato imajo preprosto sporočilo: državništvo dosega boljše rezultate, če se izziv prepozna prej– zlasti za manjše države v geopolitično prenaseljeni regiji. Navsezadnje so se brettonwoodske institucije in temelji arhitekture Združenih narodov začeli oblikovati že veliko pred koncem druge svetovne vojne.
Kot je predsednik Roosevelt razumel v zgodnjih 1940-ih, Zalivu ni treba čakati na popoln trenutek za začetek. Potreben je postopek, ki lahko pomaga ustvariti takšen proces.
O avtorju:
Vladimir Norov je ugleden mednarodni strokovnjak za Evropsko unijo, Kitajsko in Srednjo Azijo. Bil je generalni sekretar Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) in minister za zunanje zadeve Republike Uzbekistan. Mesta Lianyungang, Qingdao in Yangling na Kitajskem so mu podelila naziv častnega občana. Trenutno je izredni in pooblaščeni veleposlanik Republike Uzbekistan ter podpredsednik Svetovalnega odbora IFIMES.
Stališča in mnenja, izražena v tem članku, so izključno stališča avtorja in ne odražajo nujno stališč ali uradnega stališča IFIMES.
Ljubljana/Vienna/Taškent, 12.avgust 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
