ALI JE AMERIŠKA NACIONALNA VARNOST OGROŽENA?

Analiza dogodkov in prihajajoča dogajanja na mednarodnem geopolitičnem prizorišču nakazujejo na zelo kompleksno stanje pred katerim se nahaja ameriška administracija v drugem mandatu predsednika Busha.

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES analizira, ali je ameriška (ZDA) nacionalna varnost ogrožena? Iz obsežne analize izdvajamo najbolj pomembne in zanimive dele:

Analiza dogodkov in prihajajoča dogajanja na mednarodnem geopolitičnem prizorišču nakazujejo na zelo kompleksno stanje pred katerim se nahaja ameriška administracija v drugem mandatu predsednika Busha. Glavna in nevarna krizna žarišča, na katerih ZDA izgubljajo pobudo so: nedokončana misija v Iraku, iranska jedrska oborožitev, Sirija, ki oborožuje in podpira teroriste ter rusko oboroževanje Damaska, Severna Koreja ter kitajsko-tajvanski odnosi, arabsko-izraelski konflikt in ne nazadnje protiteroristični boj. Za slednjega so ZDA odkrito priznale, da se ne morejo same boriti proti njem in pozvale Evropo, da se jim v tem boju pridruži (govor ameriškega obrambnega sekretarja Rumsfelda na mednarodni varnostni konferenci v Munchenu, 12.02.2005).
Dodajmo temu še krizo ameriške zunanje politike v kontekstu odnosov ZDA do zaveznic: razpoznamo jo lahko v odnosih med najstarejšo zaveznico Turčijo (v luči obiska premiera Erdogana Teheranu in Moskvi). Naslednja je ameriška kriza v odnosih s Savdsko Arabijo, ki je kot totalitarna monarhija predstavlja anahronično nasprotje ameriški ideji o svobodnemu in demokratičnem svetu. Savdijci si ob podpori pakistanskih znanstvenikov resno prizadevajo vstopiti v jedrski klub. Zagotovo tudi savdsko-kitajsko sodelovanje (pogodba med savdskim velikanom ARAMCO in kitajskim SINOPEC) ne bo ostalo samo na gospodarskem nivoju.
V govoru ob prevzemu drugega mandata, 21.01.2005, se predsednik Bush ni podrobno dotaknil kriznih točk ameriške zunanje politike, ki bi se odražale na srednjeročno na poslabšanje ameriške nacionalne varnosti v naslednjih petih letih.
V govoru se tudi ni dotaknil žgočih kriznih žarišč po svetu, kot sta vojni v Afganistanu in Iraku, prav tako ni ponudil odgovorov na vprašanja glede Iraka, Irana, Severne Koreje ter odnosov do Rusije in Kitajske.
Po mnenju analitikov je bil govor odraz globoke delitve v odnosu do zunanje politike med dvema taboroma v administraciji. Romantični idealisti želijo širiti demokracijo in pravičnost povsod po svetu, medtem ko si realisti, ki se zavedajo omejitev uporabe sile, ne želijo hitrih in drastičnih sprememb, da bi tako ne destabilizirali nekaterih območij, ki so strateškega pomena za gospodarstvo ZDA. Ta delitev je bila v prvem mandatu definirana kot spor med Pentagonom in State Departmentom. Izkušnje iz prvega mandata kažejo, da so idealisti osvobodili Afganistan in Irak izpod totalitarnih in nevarnih režimov, medtem ko realisti niso imeli postkonfliktne strategije, še posebej ne v Iraku.


IRAN

Iran zaseda prioritetno in pomembno mesto na političnem seznamu Busheve administracije v drugem mandatu in v odnosu do te države nekakšen »neo-McCarthyzem«. Zavedajoč se strateškega položaja Irana na Bližnjem vzhodu in v Aziji lahko poiščemo razlage za to politiko v iranskem vplivu na (ne)stabilnost Iraka ter jedrsko oboroževanje. Geostrateški položaj Irana je zelo pomemben za ZDA. Iran se nahaja na križišču poti ameriških nacionalnih interesov: na vzhodu sta Afganistan in Pakistan, na zahodu Irak in Turčija, na severu Turkmenistan, Azerbejdžan in Armenija. Iran nadzira tri strateške obale Arabskega morja, Perzijskega zaliva ter Kaspijskega morja. ZDA nikakor ne želijo, da bi Iran kot potencialna regionalna sila pridružil boju za prevlado v tem delu sveta, ki se »bije« med ZDA ter Kitajsko in Rusijo. Iran ima vpliv na razplet dogodkov v Iraku preko Šiitov. V tem delu je najpomembnejši razplet prevlade nad obalami Kaspijskega morja ob katerem ima Iran 657 km obale. Kaspijsko morje pa ni pomembno le za ZDA, pač pa tudi za Evropo in od tod izhaja posredniška vloga evropske trojke (Velike Britanije, Nemčije, Francije) glede jedrskega vprašanja (spora).
ZDA se morajo zavedati nevarnosti trojnega zavezništva (Iran-Rusija-Kitajska) na političnem, gospodarskem in strateškem nivoju. Nekateri v Washingtonu že imenujejo ta novi blok črni trikotnik. Indija in še nekatere države Azije so kandidatke za pridružitev temu bloku v naslednjem obdobju, zato je prav ta črni trikotnik največja grožnja ameriškim interesom.
Države tega trikotnika zelo pospešeno širijo svoj vpliv tudi na nekatera območja, ki so danes dejansko pod ameriškim vojaškim nadzorom, denimo Balkan. Prav Balkan ima strateški pomen za »novi blok v ustanavljanju«, ker je križišče poti med Evropo in Bližnjim vzhodom.
Ameriška politika do Irana je precej konfuzna in nejasna. Konfuznost izhaja iz dejstva, da se ZDA ne morejo odločiti med dvema strategijam, ki sta enako grenki. Če se ZDA odločijo za vojaško opcijo, se bodo verjetno odločile selektivni napad na določene vojaške in jedrske objekte (263 ciljev) in ne klasično zasedbo ozemlja Irana. ZDA imajo sicer zaradi vojaške premoči možnost zmage v takšni vojni, rezultati pa bi bili verjetno katastrofalni. Zagotovo bi Iran odgovoril s povračilnimi napadi na Tel Aviv in izraelsko jedrsko središče Demona z raketami Shehab 3 dosega 2.000 km ter na ostala ameriška oporišča v Zalivu, Iraku in Afganistanu.
Po mnenju Mednarodnega inštituta IFIMES bo ameriški pristop do Irana spoštoval naslednje:

  1. ZDA ne bodo ponovile iraškega primera, kar pomeni, da brez vidnih dokazov o iranskem posedovanju jedrskega orožja ne bodo napadle Iran.

  2. V primeru napada se bodo izogibale ZDA zasedbi ozemlja, saj bi za to potrebovale najmanj 350.000 vojakov, ki jih trenutno nimajo na razpolago.

  3. Administracija ne bo vztrajala na zrušitvi režima s silo, obstajajo namreč mnenja, da bi iranski narodi lahko sami zrušili režim. Morda se tukaj igra na karte manjšin, posebej Kurdov (8 milijonov v Iranu, večina sunitov). Iranci se že pripravljajo na takšen scenarij in imajo prav kurdskega Šiita Abdulah Ramzan Zado (iranska ustava določa, da mora biti predsednik Šiit) za kandidata na predsedniških volitvah 17.07.2005.

  4. ZDA bodo strpno počakale na izhod pogajanj med evropsko trojko in Iranom, kljub sedanjemu zastoju. Verjetno administracija ne bo uporabila vojaške opcije unilateralno, kot v primeru Iraka. ZDA bodo obveščale evropske zaveznike vendar bodo same (brez Velike Britanije) napadle Iran.


SIRIJA IN RUSIJA

Sirija ima v kontekstu groženj ameriškim nacionalnim interesom pomembno mesto. Sirija zaseda (vojaško ali politično) skoraj celoten Libanon, oporišče in zaledje visokih članov Sadamovega režima, ki svobodno financirajo upor in pošiljajo tuje teroriste v Irak. Tako je stranka Baath priznala, da stoji za atentatom (08.02.2005) na Mithala Al-Alusija, liderja Demokratske stranke iraškega naroda (DPIN) in člana Mednarodnega inštituta IFIMES, ter za atentatom (14.02.2005) na nekdanjega premiera Libanona Rafika Harririja, ker je prav Harriri zahteval umik sirskih sil iz Libanona še pred parlamentarnimi volitvami maja letos. Sirija odkrito podpira palestinske militante (Hamas in islamski Džihad) ter libanonski Hezbollah in je sposobna izničiti vsak dogovor med Palestinci in Izraelom.
Izhajajoči iz navedenih dejstev je Rusija ponovno okrepila svoje odnose z bivšo zaveznico iz časov Sovjetske zveze in želi uveljaviti svoj trojni blok interesov na tem območju. Obiski turškega premiera Erdogana in sirskega predsednika Bashara Al-Asada Moskvi v začetku 2005 je del nastajanja novega zavezništva v regiji. Zgodba o ruskih raketah v Siriji je del kompleksnega in nevarnega početja, v katerem ima vsaka stran svoj interes. Turčija želi dobre odnose s Sirijo in Iranom, njihov skupni strah predstavlja ustanovitev države Kurdistan na severu Iraka, ki ogroža vse tri države, v katerih živijo milijonske kurdske manjšine.
Rusija se želi vrniti na Bližnji vzhod kot pravi partner v bližnjevzhodnem mirovnem procesu in ne le kot opazovalka v okviru kvarteta (OZN, EU, Rusija, ZDA). Istočasno želi vrniti udarec ZDA skozi zadnja vrata (Sirija) za dogajanja v Ukrajini, ki je v ruskem strateškem območju in je z zmago Viktorja Juščenka čez noč padla v ameriške roke.
Rusija je zagotovo že prodala (obrambne) rakete Siriji zemlja-zrak vrste SA-10 in SA-18, ki lahko pridejo v roke teroristov in resno ogrozijo zavezniška letala, posebej v Iraku. Kar se tiče ofenzivnih raket tipa SSX-26 zemlja-zemlja Rusija, bo počakala na izid dvostranskih pogajanj z ZDA.
Rakete SSX-26 so najsodobnejše orožje v ruskem taktičnem arzenalu, opremljene so s po dvema izstrelka. Če že prvo bojno konico zadene kateri od protibalističnih izstrelkov patriot ali arrow, tačas drugi izstrelek, ki se giblje popolnoma v različno smer, zadene cilj. Premik, postavitev in izstrelitev SSX-26 opravijo lahko 3 osebe in niti ne potrebujejo zapletenih radarskih sistemov.


SEVERNA KOREJA

Severna Koreje je že napovedala svojo vlogo in položaj in se kot jedrska sila vidi v takšnem bloku ali novem zavezništvu. Verjetno se zaveda svojega strateškega položaja na Korejskem polotoku in vzhodni Aziji, v dogovoru s Kitajsko in Rusijo je priznala posedovanje jedrske tehnologije, istočasno pa je zapustila šeststranska pogajanja (Severna Koreja, Južna Koreja, Japonska, ZDA, Rusija in Kitajska). S pogovori bo nadaljevala, vendar z drugačnih izhodišč in z močnejše pozicije.
Severna Koreja bo ogrožala ameriške nacionalne interese v tem delu sveta. Morda se Japonci še najbolj zavedajo resnosti položaja v katerem se nahajajo.
Kitajska ni pripravljena dovoliti ZDA vojaškega posredovanja v Severni Koreji ali kakšnega koli kaznovanja, vendar pa je sama pripravljena disciplinirati Severno Korejo v okviru političnega paketa z ZDA, ki bo vseboval tudi Tajvan. Slednji je za Kitajce moralno in politično veliko pomembnejši kot pa vojaško.



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki