Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES analizira trenutne razmere v Republiki Srbiji ob obletnici zrušitve nadstreška na železniški postaji Novi Sad – dogodka, ki je sprožil študentske proteste in blokade po vsej državi – ter v kontekstu najnovejšega poročila Evropske komisije o napredku držav kandidatk. Iz analize »Srbija 2025: Obnova politične stabilnosti« izpostavljamo najpomembnejše in najzanimivejše dele, ki ponujajo vpogled v trenutne izzive, priložnosti za politično stabilizacijo, krepitev demokracije, evropsko pot Srbije in izboljšanje kakovosti življenja državljanov.
Politični, družbeni in institucionalni pretresi, ki so sledili zrušitvi nadstreška na železniški postaji Novi Sad 1. novembra 2024, so simptom globljih procesov v srbski družbi. Ta dogodek ni osamljen incident, temveč odraz strukturne krize zaupanja v institucije, politični sistem in medije. Takšno krizo je mogoče razumeti le v kontekstu dolgoročnih transformacijskih izzivov, ki jih Srbija preživlja od leta 2000.
V javnem prostoru vse bolj prevladuje zahteva državljanov po »normalnem življenju« - po stabilnosti, predvidljivosti, pravičnosti in delujočih institucijah. Ta zahteva, ki presega ideološke in strankarske delitve, postaja ključni politični vir, a hkrati izziv za vlado, opozicijo in mednarodne partnerje Srbije. Odraža globoko potrebo družbe po institucionalni odgovornosti in politični stabilnosti.
Mednarodni inštitut IFIMES poudarja, da v Srbiji ne sme biti prostora za nasilje. Vsak poskus političnih sprememb prek ulic, fizičnih spopadov ali pritiska na institucije, neposredno ogroža demokracijo in pravno državo.
Le institucije, dialog in svobodne volitve lahko zagotovijo legitimen okvir za politične spremembe in izražanje volje državljanov. Obnovitev zaupanja v te mehanizme ostaja temelj stabilnosti in napredka Srbije v prihodnjem obdobju.
Zrušitev nadstreška v Novem Sadu je simbol sistemskih slabosti in pomanjkanja odgovornosti znotraj verige odločanja in institucionalnega nadzora. Ta tragični dogodek je globoko pretresel javnost in razkril nizko raven koordinacije med političnimi strukturami, institucijami in strokovnimi službami.
Politični odziv na takšne okoliščine mora biti temeljit, sistemski in transparenten. Ne sme se zreducirati na posamezne premike, temveč zahteva redefinicijo odnosa med politiko, institucijami in državljani. Treba je vzpostaviti politiko odgovornosti, ki temelji na: transparentnosti, profesionalizaciji javne uprave in depolitizaciji nadzora nad javnimi naložbami. Le institucionalna prenova lahko prepreči politizacijo tragedij in zlorabo čustev v politične namene.
Čeprav so bili protesti sprva predstavljeni kot študentska reakcija na tragičen dogodek, je kmalu postalo jasno, da ne gre izključno za študentske zahteve, temveč za del širše, vnaprej pripravljene politične mobilizacije. Zrušitev nadstreška je služila le kot pretveza za scenarije, katerih cilj je bila institucionalna kriza, kršenje ustavnega reda in poskus strmoglavljenja predsednika Aleksandra Vučića (SNS) brez demokratičnih postopkov.
V preteklem letu je bil v javnosti in medijih opazen tudi proces dehumanizacije predsednika Vučića, pri čemer se politična kritika pogosto spreminja v sistematično demonizacijo. Takšna praksa poglablja družbeno polarizacijo, slabi institucije in zavira utemeljen politični dialog. Namesto razprav o reformah, pravni državi in javnih politikah javni prostor vse bolj postaja prizorišče za osebne napade, diskreditacijo in čustveno manipulacijo, kar še dodatno zmanjšuje zaupanje državljanov v demokratične procese.
Protesti niso izboljšali položaja študentov; njihov bistveni cilj je bila politična sprememba oblasti zunaj ustavnega okvira. Takšno delovanje ne le da destabilizira državo, ampak tudi resno spodkopava ustavni red in poglablja družbene delitve. Institucije se morajo odzvati premišljeno, s sistemskimi in preglednimi ukrepi, da bi ponovno vzpostavile stabilnost, zaupanje državljanov in funkcionalnost državnega reda.
Politični odziv na te dogodke mora biti premišljen in institucionalno utemeljen – ne s selektivnimi reakcijami ali kadrovskimi spremembami, temveč s celovito reformo odnosa med politiko in institucijami, s posebnim poudarkom na odgovornosti, preglednosti in integriteti.
Mednarodni inštitut IFIMES poudarja, da je odgovornost tožilstva ključnega pomena za osvetlitev dogodkov in organizacije protestov. Državljani pričakujejo, da se ugotovi vsa resnica: kdo je stal za logistiko, financiranjem in političnimi navodili, ki so privedla do nasilja in blokad.
Obstajajo znaki, da tako imenovana »globoka država« preprečuje popolno preiskavo. Ali obstajajo vzporedni centri moči znotraj institucij, ki blokirajo ugotavljanje resnice, da bi zaščitili lastne interese in povezave z zunanjimi akterji?
Ta dilema potrjuje potrebo po institucionalni integriteti in neodvisnosti pravosodnega sistema. Gradnja takšne integritete mora postati nacionalna prioriteta, ne pa ad hoc odziv na posamezne krize.
Krepitev neodvisnih institucij – kot so Državna revizijska institucija, Agencija za boj proti korupciji in pravosodni organi – je predpogoj za povrnitev zaupanja državljanov, obnovitev institucionalne kulture in vzpostavitev trajnostne politike odgovornosti.
Srbija je v kompleksnem geopolitičnem položaju – na križišču interesov velikih sil in v okolju, ki se sooča s procesom redefiniranja regionalne varnostne arhitekture. Medtem ko se Evropska unija osredotoča na institucionalne reforme in normativne standarde, Rusija in Kitajska vse bolj uporabljata gospodarske, infrastrukturne in energetske projekte kot instrumente mehke moči in dolgoročne politične prisotnosti v regiji.
Vprašanje Naftne industrije Srbije (NIS) in njen odnos z ruskimi partnerji zahteva strateško, ne politično rešitev. To je mogoče doseči z obojestransko koristnimi modeli upravljanja, naložb in modernizacije, ob ohranitvi energetske suverenosti in nacionalnih interesov Srbije. Namesto pritiska in politizacije je potrebno premišljeno ravnovesje med gospodarskimi interesi in geopolitičnimi realnostmi, z uravnoteženim pristopom do partnerjev z Vzhoda in Zahoda.
V tem kontekstu ostaja veščina uravnoteženja med Vzhodom in Zahodom ključni instrument srbske zunanje politike. Pričakuje se, da bo Srbija v prihodnjem obdobju nadaljevala svojo politiko vojaške nevtralnosti, s povečanim pritiskom mednarodnih akterjev, da jasneje opredeli in utrdi svojo strateško pot do Evropske unije.
Glede na najnovejše projekcije Mednarodnega denarnega sklada (MDS) ima Srbija najstabilnejše makroekonomske kazalnike v regiji. Vzdržna stopnja gospodarske rasti, stabilen tečaj dinarja in fiskalna disciplina potrjujejo odpornost srbskega gospodarskega sistema in uspeh makroekonomskih politik. Septembra 2025 je srbsko ministrstvo za finance sporočilo, da se je razmerje med javnim dolgom in BDP znižalo na 43 %. Oktobra 2024 je agencija S&P Global Ratings izboljšala oceno Srbije na »BBB-« s stabilnimi obeti, s čimer je država postala prva država z investicijsko oceno, kar odpira dodatne možnosti za financiranje in pritok kapitala. Poročilo MDS[2] za leto 2025 navaja, da je »Srbija dobila svojo prvo investicijsko oceno od lanskega leta«.
Ti rezultati jasno kažejo, da poskusi destabilizacije Srbije niso motivirani z ekonomskimi, temveč predvsem z političnimi dejavniki. Tvega se morebitna politična izolacija, če Srbija ne bo aktivno vključena v nove oblike regionalnega sodelovanja.
Projekti, kot so EXPO 2027, pobuda Odprti Balkan in razvoj novih infrastrukturnih koridorjev, predstavljajo ključne platforme za pozicioniranje Srbije kot dejavnika stabilnosti, povezanosti in razvoja, ne pa konfliktov in delitev.
Informacijski prostor v Srbiji ostaja globoko polariziran in obremenjen z visoko stopnjo medijske fragmentacije. Tradicionalni mediji, družbena omrežja in alternativne informacijske platforme pogosto delujejo v vzporednih narativih, ki oblikujejo dojemanje realnosti glede na politične, ideološke ali komercialne interese.
Povečan vpliv družbenih omrežij, skupaj z naraščajočo prisotnostjo dezinformacij, lažnih novic in senzacionalističnega novinarstva, resno spodkopava kakovost javnega diskurza in preprečuje racionalno razpravo o ključnih družbenih in političnih vprašanjih. V takšnem okolju javno mnenje postane dovzetno za manipulacije, medtem ko razumni dialog in profesionalno novinarstvo izgubljata prostor in vpliv.
Brez svobodnih, neodvisnih in profesionalnih medijev ni demokratičnega soglasja, trajnostnega dialoga ali zaupanja državljanov v institucije. Medijska scena v Srbiji se sooča s številnimi izzivi: koncentracijo lastništva, političnimi pritiski, samocenzuro in pomanjkanjem finančne vzdržnosti neodvisnih uredništev.
V tem kontekstu postaja ključnega pomena gradnja družbene odpornosti. To je mogoče doseči z krepitvijo medijske pismenosti državljanov, zlasti mladih, z institucionalno podporo neodvisnemu novinarstvu in preiskovalnim medijem, z vrnitvijo profesionalnih in etičnih standardov v novinarstvu ter z preglednostjo financiranja in lastniških struktur medijev.
Mediji ne smejo biti instrument političnega boja, temveč kanal informiranja, izobraževanja in javne odgovornosti. Njihova vloga je povezovati družbo, ne pa jo deliti, služiti morajo javnosti, ne centrom moči.
Le s pluralizmom medijskih virov, institucionalno zaščito novinarjev in aktivno medijsko kulturo državljanov je mogoče zgraditi odporno, informirano in demokratično družbo, v kateri resnica in odgovornost postaneta temelj politične in družbene stabilnosti.
Gospodarska stabilnost ostaja temelj politične stabilnosti in socialne odpornosti Srbije. Medtem ko država še naprej beleži rast BDP in ohranja makroekonomsko stabilnost, postajajo socialne razlike in neravnovesja v regionalnem razvoju vse bolj izrazita. Posebej zaskrbljujoči so brezposelnost mladih, odseljevanje in izseljevanje izobraženega osebja, ki dolgoročno ogrožajo demografski in gospodarski potencial države.
Rešitve zahtevajo vključujočo strategijo gospodarskega razvoja, ki hkrati spodbuja rast in zmanjšuje socialne neenakosti. Ključne komponente takšne strategije vključujejo: ciljno usmerjene naložbe v izobraževanje in poklicno usposabljanje, da bi mlade pripravili na trg dela prihodnosti in zmanjšali brezposelnost visoko izobraženega osebja; digitalizacijo javnih in zasebnih storitev, ki prispeva k večji produktivnosti, inovacijam in učinkovitejšemu upravljanju virov; razvoj trajnostne in energetsko učinkovite infrastrukture, ki spodbuja energetsko suverenost, zmanjšanje regionalnih razlik in ustvarjanje delovnih mest; strateški razvoj jugovzhodnih in obmejnih regij države, da bi zmanjšali notranje migracije, preprečili izseljevanje in okrepili povezavo marginaliziranih regij s centralnimi gospodarskimi tokovi.
Poleg tega je pomembno spodbujati lokalne razvojne pobude in javno-zasebna partnerstva, ki lahko aktivirajo lokalni potencial, spodbudijo inovacije in povečajo gospodarsko vključenost.
Socialna kohezija in ekonomska odpornost sta medsebojno povezani: le uravnotežen razvoj, ki hkrati zmanjšuje regionalne in socialne neenakosti, lahko zagotovi stabilnost in dolgoročno trajnost Srbije. V tem kontekstu gospodarstvo ne bi smelo biti le instrument rasti, temveč tudi temelj socialne harmonije, enakih možnosti in trajnostne prihodnosti za vse državljane.
Čeprav je Srbija trdno zavezana evropski poti, pa dejstvo, da v pogajanjih z EU že več kot tri leta in pol – kar sovpada z začetkom ruske invazije na Ukrajino – ni bil odprt noben sklop pogajanj. To ustvarja vtis, da se je proces evropske integracije sprevrgel v geopolitično igro, namesto da bi ostal transparenten in dosleden proces reform.
Paradoksalno je, da EU nenehno ocenjuje napredek Srbije, hkrati pa ne ponuja priložnosti za odprtje ključnih pogajalskih sklopov, kot je sklop 3, ki vključuje: informacijsko družbo in medije, ekonomsko in monetarno politiko, socialno politiko in zaposlovanje, podjetništvo, industrijsko politiko, znanost in raziskave, izobraževanje, kulturo in carinsko unijo.
V Beogradu se v javnosti med nekaterimi vse bolj širi prepričanje, da je bilo poročilo[3] Evropske komisije o napredku držav kandidatk, ki se nanaša na Srbijo, »ustvarjeno v Zagrebu, ne v Bruslju«. Takšen vtis resno spodkopava verodostojnost evropskih institucij in poglablja občutek politične pristranskosti do Srbije. Poročilo daje prednost Albaniji kot novi »zvezdi« procesa širitve, medtem ko je celo Ukrajina pohvaljena zaradi hitrega sprejemanja reform, kar še dodatno krepi vtis neenake obravnave in ranljivosti procesa za politične in korupcijske vplive.
Jasno sporočilo je, da mora EU Srbiji omogočiti konkretne korake k članstvu, da bodo ocene napredka imele resnično podlago in verodostojnost. Šele takrat je mogoče objektivno in pošteno oceniti proces reform.
V resnici je Srbija v nekakšni »čakalnici« EU, čeprav ima človeški, institucionalni in gospodarski potencial, da v relativno kratkem času dohiti – in celo prehiti – nekatere države kandidatke, ki so formalno bližje članstvu.
Evropska komisija mora ponovno vzpostaviti objektivnost in uporabiti enak pristop do vseh držav Zahodnega Balkana. Le tako lahko ohrani svojo politično avtoriteto, integracijsko verodostojnost in verodostojnost evropske ideje v regiji.
Hkrati mora EU Srbiji ponuditi resnično evropsko perspektivo – ne deklarativno, temveč s konkretnimi koraki: odpiranjem novih sklopov, podporo reformam in aktivnim sodelovanjem v ključnih politikah EU. Brez tega narašča tveganje politične utrujenosti in evroskepticizma v srbski družbi, kar ogroža dolgoročno stabilnost in dinamiko reform države.
Napoved predsednika Aleksandra Vučića o predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2026 predstavlja pomembno priložnost za demokratično preverjanje srbske politične realnosti. Te volitve bi lahko postale ključni preizkus politične zrelosti – ali bodo prevladali institucionalni dialog, odgovornost in demokratični procesi ali pa se bo nadaljeval trend polarizacije, uličnih spopadov in nezaupanja v institucije.
Srbija je danes na zgodovinski prelomnici. V prihodnjih letih obstaja resnična priložnost za utrditev institucij, povrnitev zaupanja državljanov in potrditev statusa ključnega dejavnika stabilnosti na Zahodnem Balkanu. Ključni vzvodi tega procesa so dialog, institucionalna odgovornost, regionalno sodelovanje in jasno opredeljena evropska perspektiva.
Vendar pa napredek pri izvajanju strukturnih reform ostaja počasen, kar omejuje potencialno gospodarsko rast, socialno kohezijo in sposobnost Srbije za odzivanje na notranje in zunanje izzive. Še posebej pomembno je, da Srbija ostane dosledno zavezana dialogu s Prištino v okviru procesa, ki ga vodi Evropska unija.
Mednarodni inštitut IFIMES poudarja, da je politična stabilnost Srbije v letih 2025 in 2026 mogoča le z odgovornostjo, institucionalno prenovo in jasno zavezanostjo dialogu. Ključne točke tega procesa vključujejo: povrnitev zaupanja državljanov v institucije, zaščito ustavnega reda, gospodarsko trajnost in politiko energetske varnosti, evropsko usmerjeno politiko ob hkratnem ohranjanju strateške neodvisnosti. Srbija se lahko vrne v »normalno življenje« le, če politika postane služba državljanom, institucije pa delujejo v interesu družbe in ne kot podaljšana roka politične oblasti. Takšen pristop bi Srbiji omogočil utrditev notranje stabilnosti, povrnitev mednarodne kredibilnosti in okrepitev njenega položaja v regionalnih in globalnih okvirih - kot garant miru, stabilnosti in predvidljivosti na Zahodnem Balkanu.
Ljubljana/Washington/Bruselj/Beograd, 5.november 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] IMF Executive Board Concludes the 2025 Article IV Consultation with the Republic of Serbia and Completes the First Review Under the Policy Coordination Instrument, povezava: https://www.imf.org/en/News/Articles/2025/06/30/pr-25228-serbia-imf-concludes-2025-art-iv-consult-completes-1st-rev-policy-coor-instrument?utm_source=chatgpt.com
[3] European Commission, Serbia 2025 Report, link: https://enlargement.ec.europa.eu/document/download/6e68ce26-b95b-48e1-921a-c60c12da8f00_en?filename=serbia-report-2025.pdf
