Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno spremlja procese evropske integracije in preobrazbo odnosov med Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. Ob napovedanem vrhu EU-Zahodni Balkan, ki bo 5. junija 2026 v Tivatu (Črna gora), IFIMES ocenjuje, da gre za enega najpomembnejših političnih dogodkov za prihodnost evropske celine v zadnjem desetletju. Iz celovite analize „Tivat 2026: EU med fazno integracijo Zahodnega Balkana in strateško blokado širitve v času globalne geopolitične konkurence“ so izpostavljeni najpomembnejši deli, ki kažejo na ključne trende, izzive in možne smeri razvoja procesa evropske integracije.
Ob napovedanem vrhu EU-Zahodni Balkan, ki bo 5. junija 2026 v Tivatu (Črna gora), IFIMES ocenjuje, da gre za enega najpomembnejših političnih trenutkov za prihodnost evropske celine v zadnjem desetletju, zlasti v kontekstu procesa širitve Evropske unije na Zahodni Balkan.
Ta vrh prihaja v času, ko je proces širitve EU ujet med dvema nasprotujočima si trendoma: na eni strani institucionalno utrujenostjo in notranjimi razdori znotraj Unije, na drugi pa vse bolj izrazitimi geopolitičnimi potrebami po stabilizaciji Vzhodne Evrope in Zahodnega Balkana.
Koncept, po katerem bi države Zahodnega Balkana lahko postale članice Evropske unije brez polne pravice veta v začetni ali prehodni fazi članstva, je vse bolj predmet razprav v evropskih političnih in diplomatskih krogih.
Ta model, ki ga vse pogosteje opisujejo kot »fazno integracijo« ali »omejeno suverenost pri odločanju«, predstavlja poskus premagovanja desetletij blokad v procesu širitve, ki izhajajo iz institucionalnega soglasja kot temeljnega mehanizma odločanja v Evropski uniji.
V tem kontekstu pomeni pobuda, ki sta jo politično artikulirala albanski premier Edi Rama in srbski predsednik Aleksandar Vučić, pospešen pristop z redefinicijo glasovalnih pravic v institucijah Evropske unije. Pobuda je deležna vse večje pozornosti kot potencialni model kompromisa med imperativi širitve in potrebo po ohranitvi funkcionalnosti Unije.
V skupnem uvodniku[2], objavljenem v Frankfurter Allgemeine Zeitungu, sta albanski premier Edi Rama in srbski predsednik Aleksandar Vučić pozvala k pospešenemu procesu pristopa k Evropski uniji prek modela postopnega vključevanja, ki bi vključeval opustitev pravice veta v začetni fazi članstva.
Ta pristop sta opisala kot »realistično pot v Evropsko unijo« s postopnim vključevanjem v enotni trg in schengensko območje, s ciljem krepitve stabilnosti in pospešitve procesa širitve, ne da bi pri tem dodatno obremenila institucionalni sistem odločanja Unije.
Ta pristop, čeprav nekonvencionalen, odraža realnost, v kateri se Evropska unija sooča z izzivom, kako razširiti svoje članstvo, ne da bi pri tem ohromila svoj sistem odločanja.
Eden ključnih elementov sodobne razprave o širitvi Evropske unije je odnos med integracijskimi procesi Ukrajine in Zahodnega Balkana, ki vse bolj dobiva značilnosti tekmovanja prioritet znotraj same agende EU.
Evropska komisarka za širitev Marta Kos v svojih govorih poudarja potrebo po pospešitvi reformnih procesov in diferenciranem pristopu do držav kandidatk, pri čemer je v nekaterih evropskih institucijah mogoče zaznati, da je Ukrajina zaradi vojnih okoliščin dosegla bolj dinamičen napredek pri reformah v primerjavi s posameznimi državami Zahodnega Balkana.
Vendar pa takšna naracija ustvarja občutek politične marginalizacije v regiji Zahodnega Balkana in dodatno spodkopava verodostojnost politike širitve Evropske unije.
Hkrati se nekateri evropski politični akterji, vključno z madžarskim premierjem Petrom Magyarjem, zavzemajo za pospešeno in strateško usmerjeno širitev Evropske unije ter opozarjajo, da bi birokratska inercija Bruslja lahko privedla do oslabitve političnega vpliva EU v njeni neposredni soseščini. V tem kontekstu se vse bolj daje prednost vključevanju držav Zahodnega Balkana v Evropsko unijo.
Nemčija kot ena ključnih držav članic EU v zadnjih mesecih zaostruje svojo retoriko o potrebi po »verodostojni širitvi EU«. Stališča nemškega kanclerja Friedricha Merza poudarjajo, da evropska perspektiva Zahodnega Balkana ostaja strateška prioriteta, vendar z doslednim vztrajanjem pri reformah, pravni državi in krepitvi institucionalne stabilnosti v državah kandidatkah.
Proces širitve poteka že dolgo, kar vse bolj povzroča frustracije tako med državami kandidatkami kot znotraj samih držav članic EU. V tem kontekstu pismo[3] kanclerja Merza predsedniku Evropskega sveta Antoniu Costi, predsedujočemu Sveta EU – ciprskemu predsedniku Nikosu Christodoulidesu – in predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen poudarja, da je širitev Evropske unije postala geopolitična nujnost.
Da bi pospešil integracijske procese v zvezi z Zahodnim Balkanom in Moldavijo, Merz predlaga model, ki vključuje privilegiran dostop do enotnega trga, status opazovalca v institucijah EU in postopno vključevanje v procese odločanja. Hkrati poziva k odprtju vseh pogajalskih poglavij za Ukrajino, z idejo o njeni močnejši institucionalni navezanosti na Evropsko unijo v obliki »pridruženega članstva« že pred formalnim pristopom. V tem okviru se zavzema tudi za večjo udeležbo Ukrajine v institucijah EU, pa tudi v skupni varnostni in zunanji politiki, s postopnim usklajevanjem nacionalne zakonodaje s pravnim redom EU.
Ta pristop odraža kompleksno dilemo, s katero se sooča Evropska unija: kako hkrati ohraniti geopolitično relevantnost in stabilizacijsko sposobnost do sosedstva, hkrati pa ohraniti notranjo kohezijo in funkcionalnost v pogojih že tako razširjenega in institucionalno vse bolj kompleksnega sistema odločanja.
V tem kontekstu je idejo o postopnem članstvu brez pravice veta mogoče razlagati kot enega od možnih kompromisnih modelov med imperativi politične širitve in zahtevo po ohranitvi institucionalne trajnosti Evropske unije.
Zahodni Balkan ostaja območje intenzivne geopolitične konkurence. Ruska federacija in Kitajska nenehno krepita svoj politični, energetski in infrastrukturni vpliv v regiji, pri čemer izkoriščata institucionalne slabosti in počasen tempo evropskega integracijskega procesa.
Po drugi strani pa Združene države Amerike vse bolj odkrito podpirajo pospešeno vključevanje Zahodnega Balkana in Vzhodne Evrope v evroatlantski okvir, saj stabilizacijo regije vidijo kot sestavni del širše evropske in transatlantske varnostne strategije.
V tem kontekstu je mogoče opazovati tudi komunikacijo srbskega predsednika Aleksandra Vučića, vključno z njegovim pismom[4], ki ga je objavil ameriški medij Fox News, predsedniku Združenih držav Amerike Donaldu Trumpu, v katerem poudarja potrebo po uravnoteženju med globalnimi centri moči in ohranjanju regionalne stabilnosti. Pismo opozarja na kritičen odnos dela evropskega političnega establišmenta do politike »Amerika na prvem mestu« in vse izrazitejše distanciranje od Združenih držav Amerike, z oceno, da lahko takšni trendi oslabijo transatlantske odnose, medtem ko se koncept »strateške avtonomije« Evrope razlaga kot oblika postopnega distanciranja od Washingtona.
Hkrati je poudarjeno, da je Srbija kljub zgodovinskim travmam razvila specifično afirmativen odnos do Združenih držav Amerike in Donalda Trumpa ter da Beograd vidi svojo prihodnost kot most med Evropo in Ameriko s krepitvijo gospodarskega partnerstva, privabljanjem naložb in razvojem strateškega sodelovanja, ki temelji na skupnih interesih in ohranjanju regionalne stabilnosti.
Takšna večpolarna konkurenca še dodatno krepi strateški pomen vrha v Tivatu, ki tako presega regionalni okvir in postaja del širše geopolitične arhitekture evropske celine.
Eno osrednjih vprašanj prihodnosti Evropske unije se nanaša na mehanizem odločanja, ki temelji na soglasju in pravici do veta.
Vedno več analitikov opozarja, da bi pravica do veta v razširjeni Evropski uniji lahko postala strukturna ovira za učinkovito delovanje in odločanje na ravni Unije. Zato se vse pogosteje razmišlja o modelih, po katerih bi imele nove članice z Zahodnega Balkana v začetni fazi članstva omejene pravice odločanja.
Čeprav je politično občutljiv in kontroverzen, se ta pristop vse bolj pojavlja kot eden redkih realističnih kompromisov med imperativi širitve in potrebo po ohranitvi institucionalne stabilnosti in funkcionalnosti Evropske unije.
V kontekstu evropske integracije Zahodnega Balkana imajo posebno vlogo države članice Evropske unije iz regije, med katerimi izstopa Slovenija.
IFIMES ocenjuje, da bi lahko imel novi predsednik vlade Republike Slovenije Janez Janša pomembno vlogo pri oblikovanju evropske politike do Zahodnega Balkana, če bi zavzel jasno in proaktivno stališče v podporo pospešeni širitvi Evropske unije in pobudi Rama-Vučić.
Slovenija kot država, ki dobro razume regionalno dinamiko in zgodovinske procese na Balkanu, lahko predstavlja pomemben most med institucionalnim Brusljem in politično ter družbeno realnostjo jugovzhodne Evrope.
Vrh EU-Zahodni Balkan v Tivatu predstavlja veliko več kot le klasično diplomatsko srečanje; lahko ga razumemo kot preizkus sposobnosti Evropske unije, da na novo opredeli svoj strateški okvir za širitev ob pospešenih globalnih geopolitičnih spremembah.
IFIMES ocenjuje, da se Evropska unija sooča z jasno izbiro: ali bo razvila fleksibilen in funkcionalen integracijski model, ki bo omogočil hitrejšo vključitev Zahodnega Balkana s prilagojenimi institucionalnimi ureditvami, ali pa bo regija ostala v dolgoročnem območju negotovosti, izpostavljena povečanemu vplivu Ruske federacije, Kitajske in drugih globalnih akterjev.
V tem kontekstu pobuda Rama-Vučić, ki jo podpira del evropskih političnih akterjev, vključno z zagovorniki pospešene širitve, predstavlja eno od možnih smeri razvoja evropskega integracijskega projekta.
Če Evropski uniji ne uspe vzpostaviti ravnovesja med institucionalno učinkovitostjo in geopolitično odgovornostjo, obstaja realno tveganje, da bo Zahodni Balkan trajno ostal v statusu »strateškega prostora odložene integracije«.
Vrh v Tivatu ima zato izjemno velik strateški pomen, saj je križišče treh ključnih procesov: redefinicije modela širitve Evropske unije, zaostrene geopolitične konkurence med velikimi silami in notranje institucionalne razprave o mehanizmih odločanja, vključno z vprašanjem pravice veta. Ključna neznanka ostaja stopnja politične volje znotraj Evropske unije, da se te koncepte prevede v konkretne in operativne modele integracije, vključno s postopnim članstvom in reformo sistema odločanja.
Ljubljana/Washington/Bruselj/Podgorica, 2. junij 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Frankfurter Allgemeine Zeitung: Das wäre ein realistischer Weg in die EU, povezava: https://www.faz.net/aktuell/politik/ausland/serbien-und-albanien-ein-realistischer-weg-in-die-eu-accg-110845507.html
[3] Deutschlandfunk: Merz macht Druck für rasche EU-Erweiterung, povezava: https://www.deutschlandfunk.de/merz-macht-druck-fuer-rasche-eu-erweiterung-100.html?
[4] Foxnews: President Aleksandar Vučić: Europe vilifies Trump, but we in Serbia see a friend, povezava: https://www.foxnews.com/opinion/president-aleksandar-vui-europe-vilifies-trump-serbia-see-friend
