Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V tokratni analizi IFIMES ponuja celovit geopolitični vpogled v preoblikovanje Kazahstana v odgovorno srednjo silo, ki svojo strateško odpornost krepi z večvektorsko diplomacijo, povezovanjem Evrope in Azije ter aktivno vlogo pri vprašanjih mednarodne varnosti, jedrskega razoroževanja in globalnega upravljanja. V nadaljevanju objavljamo najpomembnejše in najzanimivejše dele analize »Kazahstan 2026: Odgovorna srednja sila in strateški povezovalec Evrazije«.
Nastop predsednika Republike Kazahstan Kasima-Žomarta Tokajeva na vrhu Šanghajske organizacije za sodelovanje (ŠOS) nedavno v Biškeku jasno kaže smer kazahstanske zunanje politike. Tokajev te organizacije ne razume zgolj kot regionalni varnostni mehanizem, temveč kot platformo za oblikovanje bolj uravnoteženega, vključujočega in sodelovalnega mednarodnega sistema.
Predsednik Republike Kazahstan Kasim-Žomart Tokajev
Pri tem je izpostavil »šanghajski duh«, ki temelji na enakopravnosti, soglasju, medsebojnem spoštovanju in sodelovanju. Pobuda, da bi bila temeljna načela ŠOS vključena v posebno resolucijo Generalne skupščine OZN, kaže na prizadevanje Astane, da regionalne izkušnje in načela vključi v širši okvir globalnega upravljanja.
Tokajev Šangajske organizacije za sodelovanje ne postavlja kot alternativo OZN, temveč poudarja, da alternativa OZN ne obstaja, hkrati pa zagovarja njeno večjo učinkovitost in prilagoditev novim globalnim razmeram. Takšen pristop Kazahstanu omogoča krepitev sodelovanja z različnimi centri moči ob ohranjanju neodvisne in večvektorske zunanje politike.
ŠOS tako za Astano postaja platforma novega multilateralizma, kjer države različnih političnih in geopolitičnih usmeritev iščejo skupne interese in oblikujejo mehanizme sodelovanja. Ključni kazahstanski strateški kapital je prav sposobnost povezovanja različnih centrov moči.
Eden najpomembnejših elementov Tokajevega nastopa je bila izrecna omemba koncepta »odgovorne srednje sile« (responsible middle power). Gre za države, ki same ne predstavljajo globalnih centrov moči, vendar lahko s svojo diplomatsko, gospodarsko in geopolitično težo pomembno vplivajo na oblikovanje mednarodnega reda.
IFIMES koncept »odgovorne srednje sile« razume širše od njegovega trenutnega političnega konteksta. Gre za analitični okvir, s katerim je mogoče opredeliti države, ki svojo mednarodno relevantnost gradijo ne toliko na velikosti ali vojaški moči, temveč na sposobnosti povezovanja različnih centrov moči, posredovanja v konfliktih, na spodbujanju multilateralizma ter na iskanju skupnih rešitev za globalne in regionalne izzive. V tem kontekstu Kazahstan predstavlja enega najbolj izrazitih primerov uveljavljanja koncepta odgovorne srednje sile v sodobnem mednarodnem sistemu.
Kazahstan želi očitno prevzeti eno od vodilnih vlog v tej skupini držav. Njegov geografski položaj mu pri tem daje posebno prednost. Je največja država Srednje Azije, meji na Rusijo in Kitajsko ter predstavlja pomemben člen povezovanja med Kitajsko, Srednjo Azijo, Kaspijskim morjem, Kavkazom in Evropo.
Tokajev zato svojo zunanjo politiko gradi na konceptu strateške avtonomije – vzpostavljanju več vzporednih gospodarskih, prometnih, energetskih in političnih povezav, ki zmanjšujejo odvisnost od enega samega partnerja ali transportnega koridorja. Kazahstan tako hkrati razvija odnose s Kitajsko, Rusijo, Evropsko unijo, ZDA, Turčijo, državami Zaliva in drugimi partnerji.
Tokajev je v ekskluzivnem intervjuju za kitajsko tiskovno agencijo Xinhua poudaril, da so odnosi med Kazahstanom in Kitajsko na zgodovinsko najvišji ravni. Sodelovanje sega od energetike, infrastrukture in trgovine do digitalizacije, umetne inteligence, industrije, znanosti in izobraževanja.
Posebej pomemben je razvoj Transkaspijske mednarodne prometne poti (TITR), oziroma Srednjega koridorja, ki povezuje Kitajsko z Evropo preko Kazahstana, Kaspijskega morja, Južnega Kavkaza in Turčije.
V razmerah, ko so tradicionalne prometne povezave med Azijo in Evropo izpostavljene geopolitičnim tveganjem, Srednji koridor pridobiva strateški pomen. Kazahstan se tako iz države, ki je bila predvsem tranzitno območje med velikimi silami, postopoma preoblikuje v aktivnega oblikovalca evrazijske prometne arhitekture.
Za Astano je ključno, da ne ostane zgolj tranzitna država, temveč razvije logistiko, industrijo, skladiščenje, digitalne carinske postopke in proizvodne zmogljivosti, s čimer bi se večji del dodane vrednosti ustvarjal v Kazahstanu.
V širšo strategijo Kazahstana se pomembno umešča tudi skupna izjava ministrov zunanjih zadev držav pogodbenic Pogodbe o območju brez jedrskega orožja v Srednji Aziji (CANWFZ), sprejeta 8. septembra 2026, ob 20. obletnici podpisa pogodbe v Semipalatinsku. Njena simbolna in geopolitična teža presega regionalni okvir, saj je pet srednjeazijskih držav – Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan – s pogodbo iz leta 2006 vzpostavilo območje brez jedrskega orožja, ki je prvo in edino takšno območje v celoti na severni polobli ter neposredno meji na dve jedrski državi.
Za Kazahstan ima ta razsežnost posebno težo zaradi zgodovinske dediščine Semipalatinska, ki je bil v času Sovjetske zveze eno ključnih območij jedrskih poskusov. Zaprtje jedrskega poligona in odpoved sovjetskemu jedrskemu arzenalu sta postala temelja kazahstanske politike na področju jedrske varnosti, iz katerih Astana danes gradi svojo diplomatsko verodostojnost pri vprašanjih neširjenja in jedrske razorožitve. S tem se je prostor, nekoč povezan z jedrskimi poskusi in radioaktivno kontaminacijo, postopoma preoblikoval v jedrsko prosto regijo in pomembnega zagovornika globalnih prizadevanj za razorožitev.
Ob 20. obletnici CANWFZ so države pogodbenice ponovno potrdile pomen območij brez jedrskega orožja kot pomembnega univerzalnega instrumenta za preprečevanje širjenja jedrskega orožja in krepitev procesa globalne razorožitve. Ob tem so poudarile vlogo Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT), Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) ter čimprejšnjega začetka veljavnosti Pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov (CTBT). Posebej pomembno je opozorilo na pomanjkanje napredka pri jedrski razorožitvi, slabitev ključnih sporazumov o nadzoru nad oborožitvijo in nadaljevanje modernizacije jedrskih arzenalov. Sporočilo srednjeazijskih držav je jasno: dolgoročne varnosti ni mogoče graditi na nenehnem povečevanju jedrskih zmogljivosti, temveč na preverljivem nadzoru nad oborožitvijo, dialogu, zaupanju in učinkovitem multilateralizmu.
Prav v tem je mogoče prepoznati eno od ključnih značilnosti koncepta »odgovorne srednje sile«. Kazahstan svojo mednarodno relevantnost ne gradi zgolj na gospodarskem potencialu, strateški geografski legi ali sposobnosti povezovanja različnih centrov moči, temveč tudi na normativni diplomaciji. Z aktivnim zagovarjanjem jedrskega razoroževanja, neširjenja jedrskega orožja, prepovedi jedrskih poskusov in krepitve mednarodnih mehanizmov nadzora, si Astana ustvarja diplomatski prostor, ki presega njeno materialno moč.
Jedrska diplomacija je zato za Kazahstan več kot vprašanje varnostne politike – je instrument njegovega mednarodnega (re)pozicioniranja. Izkušnja Semipalatinska daje tej politiki posebno verodostojnost, saj temelji na neposredni zgodovinski izkušnji in ne zgolj na abstraktnem političnem stališču. Transformacija Semipalatinska iz prostora jedrskih poskusov in njihovih dolgoročnih posledic v simbol jedrske razorožitve predstavlja enega najmočnejših primerov normativne transformacije v sodobni mednarodni politiki.
Pomemben je tudi poziv držav pogodbenic k vzpostavljanju novih območij brez jedrskega orožja, vključno na Bližnjem vzhodu. To vprašanje ima širši pomen za mednarodno varnost, saj je Bližnji vzhod eno najbolj občutljivih območij svetovne jedrske politike. Kazahstan s takšnim pristopom svojo jedrsko politiko umešča v širši okvir globalnega upravljanja, pri čemer povezuje regionalno izkušnjo z univerzalnimi načeli mednarodne varnosti.
Prav kombinacija strateške geografske lege, večvektorske diplomacije, regionalnega povezovanja, mirovniške politike in jedrske odgovornosti krepi kazahstanski profil odgovorne srednje sile. Astana tako svojo strateško odpornost ne gradi samo z razpršitvijo gospodarskih in političnih partnerstev, temveč tudi z ustvarjanjem lastne normativne in diplomatske prepoznavnosti.
Tokajev je umetno inteligenco postavil med vprašanja globalne stabilnosti. Umetna inteligenca tako ni več zgolj tehnološko ali gospodarsko vprašanje, temveč vse bolj zadeva nacionalno varnost, konkurenčnost držav, upravljanje podatkov, izobraževanje, energetsko infrastrukturo in geopolitično suverenost. Kazahstan se želi na tem področju pozicionirati kot regionalno središče, pri čemer je leto 2026 razglasil za leto digitalizacije in umetne inteligence. Tokajev hkrati poudarja sodelovanje s kitajskimi tehnološkimi podjetji in mednarodnimi institucijami.
Za Astano bo pri tem ključnega pomena, da ne ostane zgolj uporabnik tujih tehnologij, temveč razvije lastne kompetence, človeški kapital in tehnološko infrastrukturo. Prav sposobnost povezovanja mednarodnega tehnološkega sodelovanja z razvojem domačih zmogljivosti bo pomemben preizkus njene dolgoročne digitalne suverenosti.
Podobno strateško razsežnost ima vprašanje vode. Tokajevov predlog za ustanovitev Mednarodne organizacije za vodo pod okriljem OZN kaže, da Astana vodno varnost vse bolj obravnava kot vprašanje globalnega upravljanja ter pri tem vodi proaktivno in pobudniško politiko. V Srednji Aziji je to še posebej občutljivo zaradi podnebnih sprememb, rasti prebivalstva, potreb kmetijske proizvodnje in čezmejnih vodnih virov. Predlagani Center ŠOS za analizo vodnih vprašanj bi lahko postal pomemben regionalni mehanizem za izmenjavo podatkov in znanja ter oblikovanje skupnih rešitev. Voda se tako iz okoljskega vprašanja vse bolj preoblikuje v vprašanje nacionalne in prehranske varnosti, energetike ter regionalne stabilnosti.
Tokajev je svoj nastop povezal tudi z notranjimi političnimi in institucionalnimi reformami v Kazahstanu. Obsežne politične in gospodarske reforme predstavljajo odgovor na sodobne globalne izzive ter temelj za krepitev socialne in gospodarske odpornosti. Nova ustava, ki je začela veljati 1. julija 2026, je postavila temelje nadaljnje modernizacije države in novega sistema državne oblasti, v okviru katerega je začel delovati tudi enodomni Kurultaj.
Notranja stabilnost, gospodarska odpornost in institucionalna predvidljivost so za Kazahstan ključne tudi zaradi njegovega geopolitično občutljivega položaja med Rusijo, Kitajsko in širšim evrazijskim prostorom. Reformni proces je usmerjen v izgradnjo pravičnejšega in naprednejšega Kazahstana ter ustvarjanje pogojev za trajnostni razvoj in strateško avtonomijo.
Notranje reforme so tesno povezane z zunanjo politiko. Astana ostaja zavezana uravnoteženi, konstruktivni in miroljubni zunanji politiki, sodelovanju z različnimi partnerji ter preprečevanju blokovske konfrontacije. Notranja stabilnost in institucionalna predvidljivost sta tako pomembna pogoja za učinkovito izvajanje večvektorske diplomacije Kazahstana.
Pomemben vidik Tokajevega pristopa je tudi vztrajanje pri osrednji vlogi OZN. To je posebej pomembno v času vse večje fragmentacije mednarodnega sistema in krepitve regionalnih organizacij. Tokajev zagovarja model, v katerem regionalne organizacije dopolnjujejo OZN in jo ne nadomeščajo. Takšen pristop Kazahstanu omogoča sodelovanje z različnimi geopolitičnimi centri, ne da bi se moral podrediti logiki blokovske konfrontacije, hkrati pa krepi njegovo vlogo zagovornika multilateralizma in bolj vključujočega mednarodnega reda.
Kazahstansko-kitajski odnosi vstopajo v novo fazo. V preteklosti je bilo sodelovanje v veliki meri povezano z energijo, surovinami in infrastrukturo. Danes se težišče postopoma premika k tehnologiji, umetni inteligenci, digitalizaciji, proizvodnji in logistiki.
Kitajska ima kapacitete, kapital in tehnologijo, Kazahstan pa prostor, naravne vire, geografski položaj in dostop do evrazijskih trgov. Če bo Astana uspela povezati te komparativne prednosti, lahko postane pomemben gospodarski in logistični center širše Evrazije.
Pri tem bo ključno vprašanje, ali bo Kazahstan uspel doseči dovolj visoko raven lokalne proizvodnje in tehnološkega prenosa, da sodelovanje s Kitajsko ne bo ostalo omejeno na tranzit, surovine in infrastrukturo.
Razvoj Kazahstana ima neposreden pomen tudi za Evropo. Evropska unija potrebuje nove, varnejše in bolj raznolike prometne ter energetske povezave z Azijo. Srednji koridor zato postaja vse pomembnejši element evropske strategije povezovanja s Srednjo Azijo.
To odpira tudi možnosti za države Zahodnega Balkana. Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina ter druge države regije bi morale bolj sistematično spremljati razvoj novih evrazijskih koridorjev.
Za Zahodni Balkan se odpira vprašanje, ali bo ostal predvsem evropska periferija ali pa bo sposoben postati del novih prometnih, logističnih, energetskih in tehnoloških povezav med Evropo in Azijo. V tem kontekstu je smiselno razmišljati o močnejšem institucionalnem povezovanju Srednje Azije in Zahodnega Balkana, vključno z možnostjo oblikovanja skupnega politično-gospodarskega formata oziroma vrha Srednja Azija–Zahodni Balkan.
Nastop Kasima-Žomarta Tokajeva v Biškeku in skupna izjava držav Srednje Azije ob 20. obletnici Pogodbe o območju brez jedrskega orožja potrjujeta strateško usmeritev Kazahstana: svojo geografsko lego, gospodarski potencial, diplomatski kapital in zgodovinsko izkušnjo pretvarja v večjo mednarodno težo. Astana se pri tem ne opredeljuje med Vzhodom in Zahodom, temveč gradi vlogo povezovalca različnih centrov moči.
Bistvo te strategije je »strateška odpornost« – načrtna razpršitev partnerstev in vzporednih povezav, s katerimi Kazahstan varuje svojo strateško avtonomijo. ŠOS je zanj pomembna platforma, vendar ne alternativa OZN, Kitajska strateški, vendar ne edini partner. Ključni preizkus bo, ali lahko Astana ob naraščajočem kitajskem kapitalu, tehnologiji in infrastrukturi ohrani dovolj manevrskega prostora ter hkrati razvije lastne zmogljivosti na področju transporta, digitalizacije in umetne inteligence.
Enako pomembna je jedrska diplomacija. Od Semipalatinska in odpovedi sovjetskemu jedrskemu arzenalu do podpore NPT, CTBT in območjem brez jedrskega orožja, Kazahstan svojo zgodovinsko izkušnjo pretvarja v normativni diplomatski kapital. S tem krepi profil države, ki svojo mednarodno relevantnost gradi na odgovornosti, multilateralizmu in iskanju skupnih rešitev.
IFIMES ocenjuje, da bo strateški pomen Kazahstana naraščal predvsem zaradi njegove sposobnosti povezovanja Kitajske in Evrope, Rusije in Srednje Azije ter regionalnih organizacij in OZN. Kazahstan svojo strateško avtonomijo ne gradi z izbiro strani, temveč s sposobnostjo povezovanja strani. Prav to postaja njegov najpomembnejši strateški kapital v nastajajočem multipolarnem sistemu.
Ljubljana/Bruselj/Biškek/Astana, 11.september 2026
[1]IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018. Inštitut je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
