Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] s sedežem v Ljubljani, redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu Geoffrey Hoon, nekdanji britanski državni sekretar za obrambo in nekdanji britanski državni sekretar za promet, je pripravil članek z naslovom »Proces za stabilnejši Zaliv«, v katerem predstavlja prepričljiv in diplomatsko niansiran predlog za vzpostavitev trajnega, regionalno vodenega varnostnega procesa v Zalivu. Navdih bi črpal iz helsinške izkušnje, pri čemer bi Oman prevzel vlogo verodostojnega posrednika pri spodbujanju trajnega dialoga, krepitvi zaupanja in regionalnega sodelovanja.
Dogodek naslavlja trenutek; proces ustvarja kontinuiteto. Dogodek upravlja prilagajanje; proces gradi red.
Omanski zunanji minister Sayyid Badr Albusaidi je v dopolnitev predlaganega procesa Muscat/Oman, ki je diplomatsko v obtoku od junija prek Skupine prijateljev procesa, pozneje julija dejal, da bi moralo biti vseh osem držav ob obali Perzijskega zaliva – Oman in pet držav GCC ter Iran in Irak – vključenih v oblikovanje nove regionalne varnostne ureditve. Trdil je, da leta soočanja z Iranom prek politike zadrževanja niso prinesla trajnih varnostnih rezultatov.
Albusaidi je pozval zalivske države, naj ponovno ocenijo in preoblikujejo svoje odnose z močnimi zavezniki, vključno z Združenimi državami, ter naj prevzamejo več odgovornosti za lastno varnost.
*******
Nedavni dogodki so pokazali znatno zmogljivost zalivskih držav za zaščito svojih družb, infrastrukture in gospodarstev ter ponovno potrdili pomen njihovih mednarodnih partnerstev. Hkrati pa so ponazorili težjo realnost: vojaška pripravljenost in zunanji varnostni odnosi, pa čeprav pomembni, sami po sebi ne morejo zagotoviti trajnega odgovora na politične negotovosti v regiji.
Zato je vredno razmisliti o širšem vprašanju: Kako lahko države Zaliva pridobijo večjo zmogljivost ne le za odzivanje na krize, temveč tudi za oblikovanje regionalnega okolja, v katerem te krize nastanejo?
Odgovor ni nujno še eno zavezništvo ali drug zunanje zasnovan varnostni dogovor. Morda se skriva v nečem manj očitnem, a navsezadnje trajnejšem: v nenehnem regionalnem procesu, s katerim lahko države z različnimi interesi in varnostnimi perspektivami vzdržujejo dialog, razvijajo zaupanje in postopoma prepoznavajo področja skupnega interesa.
Razlika med dogodkom in procesom je razlika med (upravljanjem) prilagajanja in (gradnjo) reda. Mednarodna diplomacija ponuja še posebej poučen primer vrednosti takšnega pristopa: helsinški proces.
Njen pomen ni temeljil zgolj na sporazumu, doseženem leta 1975. Njen trajni pomen je bil v ustvarjanju okvira, v katerem so se države, ki jih ločujejo globoke politične in strateške razlike, lahko še naprej srečevale, določale načela, razvijale ukrepe za krepitev zaupanja in sčasoma spreminjale značaj svojih odnosov.
Razmere v Zalivu so seveda zelo različne. Nobenega zgodovinskega modela ni mogoče preprosto prenesti iz ene regije v drugo. Vendar pa temeljno načelo ostaja pomembno: proces dialoga ni dolžan čakati na dogovor o končni obliki regionalnega reda. Pravzaprav je včasih lahko res ravno nasprotno. Kjer je strateško nezaupanje največje, so lahko redni stiki najbolj dragoceni. Komunikacijski kanali lahko zmanjšajo napačne izračune; praktično sodelovanje lahko ustvari navade zaupanja; skromni sporazumi na področjih skupnega interesa pa lahko postopoma omogočijo bolj ambiciozne oblike sodelovanja.
Pomorska varnost, krizno komuniciranje, zaščita kritične infrastrukture, humanitarno sodelovanje, odzivanje na nesreče in gospodarska povezljivost bi ponudili možna izhodišča. Nobena od njih ne zahteva, da vlade rešijo svoja najbolj temeljna politična nesoglasja, preden sedejo za isto mizo. Takšen pristop bi se tudi udobno ujemal z varnostnimi odnosi, ki so jih zalivske države že vzpostavile.
Ni veliko razlogov, da bi regionalno odgovornost in mednarodno partnerstvo obravnavali kot alternativi. Združene države Amerike, Evropa, Velika Britanija, Kitajska in drugi bodo še naprej imeli pomembne interese in odgovornosti v Zalivu. Močnejši regionalni politični okvir bi lahko te odnose dopolnjeval, namesto da bi z njimi tekmoval. Za same zalivske države je to vprašanje morda še bolj pomembno.
Regionalni red na koncu ne more biti vzdržen, če tisti, ki jih najbolj neposredno prizadene, ostanejo predvsem predmet odločitev, sprejetih drugje. Manjše in srednje velike države v regiji imajo morda manjšo vojaško težo kot velike sile, vendar imajo druga orodja državništva: sposobnost sklicevanja, gradnje institucij, ustvarjanja komunikacijskih kanalov in ustvarjanja privlačnega sodelovanja za druge.
Morda je najpomembnejša zapuščina pogajanj z drugače mislečimi državami izkušnja iz Helsinkov. Njena zgodovina kaže, kako lahko pravočasno državništvo ustvari strateški prostor za manjše in srednje sile z vzpostavitvijo okvira, v katerem so večje sile dolžne sodelovati prek pravil, institucij in trajnega dialoga, ne pa izključno prek (občasnih) dvostranskih dogovorov.
Omanske izkušnje so v tem pogledu še posebej pomembne. Ker sem večkrat obiskal Sultanat in imel privilegij srečati pokojnega sultana Qaboosa ter sodelovati z visokimi omanskimi uradniki, sem omansko diplomatsko tradicijo že dolgo cenil s posebnim spoštovanjem. Njen vpliv je bil le redko odvisen od izvajanja moči. Namesto tega je temeljil na verodostojnosti, potrpežljivosti in sposobnosti vzdrževanja odnosov kljub političnim razkolom. Morda obstajajo okoliščine, v katerih imajo te lastnosti večjo strateško vrednost kot kdaj koli prej.
Regionalni proces, ki bi ga vodil Muscat, se ne bi smel začeti z velikimi institucionalnimi ambicijami. Njegova moč bi lahko bila prav v tem, da bi sodelujočim državam omogočil, da same določijo njegov tempo, obseg in končno obliko. Soglasje bi bilo pomembnejše od hitrosti; kontinuiteta pomembnejša od slovesnosti. Prav tako tak proces ne bi smel vnaprej opredeliti prihodnje varnostne arhitekture Zaliva.
Njegov namen bi lahko bil preprosto ustvariti pogoje, v katerih bodo države regije vse bolj sposobne same oblikovati to arhitekturo. To je skromen cilj. Je pa tudi potencialno pomemben.
Za tiste med nami, ki smo se ukvarjali z mednarodno varnostjo in diplomacijo, je v tem znan nauk. Trajne institucije se redko ustvarijo zato, ker vsi udeleženci nenadoma odkrijejo, da se strinjajo. Pojavijo se, ker vlade prepoznajo, da je nenehno nesoglasje samo po sebi razlog za vzpostavitev pravil, kanalov in navad, prek katerih je mogoče obvladovati nesoglasja.
Zaliv se morda zdaj bliža takšnemu trenutku. Naloga ni izbirati med odvračanjem in dialogom niti med mednarodnimi partnerstvi in regionalnim delovanjem. Stabilen regionalni red bo verjetno zahteval vse te elemente.
Težja naloga jih je povezati. Stalni regionalni proces – kot ga že zagovarjajo diplomatsko aktivni »Prijatelji procesa«, ki ima korenine v regiji in je podprt z izkušnjami tistih, ki so drugje delali na vprašanjih varnosti, krepitve zaupanja in institucionalnega razvoja – bi lahko zagotovil eno takšnih povezav.
Ne bi obljubljal takojšnjih rešitev. Ponudil bi nekaj bolj realističnega: sredstvo, ki bi prihodnje rešitve naredilo bolj možne.
In morda prav v tem leži pomen muskatske pobude – ne v predpisovanju, kakšen naj bi bil varnostni red v Zalivu, temveč v ustvarjanju okolja, v katerem se bodo države Zaliva lahko o tem sčasoma same odločile.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno stališča IFIMES-a.
Ljubljana/London, 20. september 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018. Inštitut je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
