Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES[1]) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, na Balkanu in po svetu. V besedilu z naslovom »Srečanje Nata v Haagu in najnovejši dogodki v mednarodnem varnostnem okolju: sklepi in lekcije za vojaške in obveščevalne službe[2]« upokojeni general Corneliu Pivariu, član Svetovalnega odbora IFIMES ter ustanovitelj in nekdanji CEO Ingepo Consulting, preučuje posledice nedavnega vrha Nata v Haagu za globalno varnost in pomembne lekcije za Romunijo.
»Geopolitika ne odpušča nevednosti in ne nagrajuje neodločnosti.«
Prirejeno po Zbigniewu Brzezinskem — Corneliu Pivariu
Srečanje Nata, ki je potekalo v Haagu 24. in 25. junija 2025, je potekalo v napetem in spremenljivem mednarodnem okolju, kjer je svetovni red, ki temelji na pravilih, pod pritiskom, evropska varnostna arhitektura pa je še vedno močno prizadeta zaradi ruske agresije proti Ukrajini. Vztrajanje konflikta v Ukrajini, stopnjevanje napetosti na Bližnjem vzhodu, krepitev kitajsko-ruskega strateškega partnerstva in preoblikovanje globalnih ravnovesij moči opredeljujejo ključno fazo za evroatlantsko kolektivno varnost. Srečanje služi kot bistveni pripravljalni trenutek za naslednji vrh Nata, kjer bodo določene strateške usmeritve zavezništva za prihodnja leta.
Hkrati je svet priča naraščajočim napetostim na Bližnjem vzhodu, zaostrovanju rivalstev med velikimi silami v Indo-Pacifiku ter širjenju hibridnih in kibernetskih konfliktov. V tem kontekstu je analiza srečanja v Haagu ključnega pomena za razumevanje smeri, v kateri Nato na novo opredeljuje svojo strateško vlogo, medtem ko je ocenjevanje pridobljenih izkušenj potrebno tako za oborožene sile kot za obveščevalne skupnosti držav članic.
Srečanje v Haagu je poslalo več jasnih signalov:
- Potrditev solidarnosti zaveznic in krepitev kolektivnih obrambnih zmogljivosti, zlasti na vzhodnem krilu Evrope;
- Pospešitev izvajanja regionalnih obrambnih načrtov, ki so del nove strategije Nata za odvračanje in odzivanje;
- Večja podpora Ukrajini, vključno z robustnejšimi dobavnimi linijami za orožje, tehnično pomočjo in izmenjavo operativnih obveščevalnih podatkov;
- Ocena pripravljenosti zavezniških vojaških zmogljivosti v zvezi z novim konceptom »obrambe na več domenah« (kopno, zrak, morje, vesolje, kibernetska obramba).
Srečanje je postavilo temelje za naslednji vrh, na katerem naj bi bili formalizirani dodatni prispevki držav članic v obrambni proračun in krepitev odnosov Nata z globalnimi partnerji, zlasti v pacifiški regiji.
1. Vztrajanje vojne v Ukrajini – Zdi se, da konflikt vstopa v fazo strateškega izčrpavanja, s tveganjem, da postane dolgotrajen »zamrznjen konflikt«. Rusija še naprej prilagaja svojo taktiko in združuje obsežne raketne in brezpilotne napade na civilno infrastrukturo z ofenzivno naracijo v mednarodnem informacijskem prostoru. Nato se sooča z dilemo: kako učinkovito podpreti Ukrajino, ne da bi neposredno stopnjeval konflikt.
2. Nestabilnost na Bližnjem vzhodu – Strateško rivalstvo med Izraelom in Iranom se je okrepilo, pri čemer so neposredno vpleteni nedržavni akterji, ki jih podpira Teheran (Hezbolah, Hutiji). Konflikt v Gazi je povzročil val regionalne negotovosti, pomorska varnost v Rdečem morju in Hormuški ožini pa je nenehno ogrožena.
Pomemben geopolitični in strateški dogodek je nedavni napad ZDA na ključne cilje iranskega jedrskega programa, vključno z objekti za bogatenje urana in raziskovalnimi centri, za katere se sumi, da razvijajo jedrsko orožje. Operacija, izvedena z visoko natančnimi sredstvi in podprta z obveščevalnimi podatki regionalnih partnerjev, je bila omejena, a strateška: poslala je jasen signal glede rdeče črte ZDA glede širjenja jedrskega orožja v regiji, hkrati pa je povečala tveganje za eskalacijo konfliktov.
3. Stopnjevanje napetosti v Indo-Pacifiku – Čeprav Nato nima operativnega mandata v Indo-Pacifiku, je srečanje izpostavilo naraščajočo zaskrbljenost glede kitajskih dejanj: pritisk na Tajvan, militarizacija Južnokitajskega morja, posredna podpora Rusiji in uporaba novih tehnologij za nadzor, hibridni vpliv in kibernetsko vohunjenje. Nato je ponovno potrdil potrebo po okrepljenem sodelovanju z regionalnimi partnericami – Japonsko, Južno Korejo, Avstralijo in Novo Zelandijo – da bi odvrnili poskuse spreminjanja statusa quo s silo.
Kljub izkazani enotnosti, se Nato sooča z izzivi glede:
- Neenakomernih obrambnih proračunov (vse države ne dosegajo praga 2 % BDP[3]);
- Vztrajnih dvostranskih trenj (Turčija-Grčija, Madžarska-Ukrajina, čeprav slednja ni članica Nata), pa tudi stališč, ki so jih pred srečanjem izrazili uradniki Slovaške in Italije[4];
- Vpliva domače politike na vojaško in obveščevalno učinkovitost.
Sporno vprašanje je bil vpliv politik raznolikosti, enakosti in vključenosti (DEI), ki jih spodbujajo nekatere zahodne strukture. Te so kritizirane zaradi potencialnega spodkopavanja izbora na podlagi zaslug in uspešnosti, kar škoduje operativni učinkovitosti – z možnimi negativnimi učinki v kriznih situacijah.
- Pomen informacijske premoči in hitrega odzivanja na taktični, operativni in strateški ravni je bistvenega pomena za uspeh vsake operacije.
- Potreba po resnični interoperabilnosti med vojaškimi sistemi držav članic.
- Ponovna ocena logističnih zmogljivosti.
- Krepitev zmogljivosti zračne obrambe in protidronov na podlagi izkušenj iz Ukrajine.
- Strateška in tehnološka fleksibilnost ZDA omogoča operacije zunaj evropskega prizorišča.
- Pomen preventivnih odvračalnih zmogljivosti se vrača kot ključna točka na varnostni agendi.
- Informacijsko bojevanje zahteva okrepljene zmogljivosti za odkrivanje dezinformacij.
- Politike človeških virov je treba ponovno oceniti: meritokracija mora imeti prednost.
- Potreba po resničnem sodelovanju med zavezniškimi obveščevalnimi službami.
- Krepitev zaščite pred infiltracijami in izdajami.
Za Romunijo trenutni kontekst predstavlja tako priložnosti kot pomembna tveganja:
- Njen geostrateški položaj na vzhodnem krilu Nata ji daje ključno vlogo pri odvračanju Rusije. Pospešitev vojaške posodobitev je bistvenega pomena.
- Obveščevalne službe morajo okrepiti svoje zmogljivosti za predvidevanje in zaščito kritične infrastrukture.
Romunija potrebuje posodobljeno doktrino nacionalne varnosti, ki temelji na resničnih grožnjah in bi morala vključevati:
- Pospešitev programov vojaške posodobitve s poudarkom na zmogljivostih ISR (obveščevalne dejavnosti, nadzor, izvidovanje), brezpilotnih letalih, zračni obrambi in sistemih A2/AD (preprečevanje dostopa/zavrnitev območja);
- Razvoj regionalnih centrov za usposabljanje in hitro odzivanje v sodelovanju z zavezniki Nata;
- Krepitev logistične in strateške prometne infrastrukture vzdolž osi Črno morje-Karpati-Zahodna Evropa;
- Skupno usposabljanje in okrepljena interoperabilnost z Natovimi silami, nameščenimi v regiji;
- Ponovno oceno strategij teritorialne obrambe za morebitne konflikte srednje intenzivnosti in kratkotrajnosti;
- Poglobitev in operacionalizacija dvostranskih partnerstev znotraj Nata;
- Hitro obnovo obrambne industrije (s takojšnjim poudarkom na proizvodnji streliva[5]) z odločnimi in nujno izvedenimi odločitvami. Romunija lahko s profesionalnostjo, strateško usklajenostjo in politično voljo odigra vlogo, ki je sorazmerna s svojim geografskim položajem in trenutnim zgodovinskim kontekstom.
- Ponovna ocena postopkov izbora, usposabljanja in napredovanja znotraj obveščevalnih služb, s poudarkom na meritokraciji, profesionalnosti in nakopičenih izkušnjah;
- Ponovni razmislek o operativno-obveščevalnih doktrinah v okolju, ki ga zaznamujejo hibridne vojne in kompleksne kibernetske grožnje, optimizacija ravnovesja med TEHINT in HUMINT za boljšo izrabo človeškega kapitala ob upoštevanju finančnih omejitev;
- Izboljšanje zmogljivosti strateškega predvidevanja prek operativnih partnerstev s podobnimi strukturami v državah Nata in EU;
- Prilagajanje organizacijske kulture obveščevalnih služb za obravnavanje novih generacij groženj, vključno z narativnim vplivom, dezinformacijami in prikritimi nevojaškimi operacijami.
Na srečanje Nata v Haagu leta 2025 so močno vplivali ameriški napadi na iranske jedrske objekte, ki so okrepili svetovne napetosti in poudarili krhkost mednarodne varnosti. Sprejete odločitve, od krepitve kolektivne obrambe do intenzivnejšega obveščevalnega sodelovanja, odražajo prizadevanja Nata za prilagajanje nestanovitnemu strateškemu okolju. Srečanje v Haagu ponovno potrjuje Nato kot temelj evroatlantske varnosti. Zavezništvo se sooča s kompleksno strateško enačbo: konvencionalno vojno na vzhodu (Ukrajina), asimetričnimi tveganji na jugu (Bližnji vzhod, Severna Afrika) in sistemsko globalno konkurenco s Kitajsko. V tem kontekstu bo sposobnost Nata, da ostane verodostojen, povezan in učinkovit, odvisna od posodobitve doktrin, notranje enotnosti in globalne projekcijske zmogljivosti.
Za Romunijo je to priložnost, da se pozicionira kot pomemben regionalni akter, če ima jasno strateško vizijo, prilagojeno obrambno politiko in nacionalni varnostni sistem, usklajen z operativnimi in vrednostnimi standardi Nata. To je tudi trenutek za poglobljen razmislek o kakovosti političnega in institucionalnega vodenja na področju obrambe in varnosti v vse bolj negotovem in nepredvidljivem mednarodnem kontekstu.
O avtorju:
Corneliu Pivariu je visoko odlikovan upokojeni general romunske vojske. Ustanovil je in dve desetletji tudi vodil eno izmed najbolj vplivnih revij o geopolitiki in mednarodnih odnosih v Vzhodni Evropi, dvojezično revijo »Geostrategic Pulse«. General Pivariu je član svetovalnega odbora IFIMES.
Prispevek predstavljen na mednarodnem spletnem seminarju, ki ga je organiziral EURODEFENSE – Bukarešta, Romunija, 26. junija 2025.
Članek predstavlja mnenje avtorja in ne odraža nujno stališče inštituta IFIMES.
Ljubljana/Brașov, 28. junij 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«.
[2] Opomba o metodologiji: Ta analiza je temeljila na uradnih dokumentih Nata, javnih izjavah voditeljev zavezništva in ocenah, ki so jih objavili mednarodni strateški in varnostni think tanki, kot so RUSI, IISS, Foreign Affairs, Chatham House, RAND Corporation in drugi.
[3] Do leta 2024 je 23 od 32 držav članic Nata doseglo ali preseglo prag 2 % BDP za obrambne proračune. Vendar pa razlike še vedno obstajajo: države, kot so Španija (~1,3 %), Kanada, Italija in Belgija, še vedno ne dosegajo te ravni. Na vrhu Nata v Haagu (junij 2025) je bil sprejet ambicioznejši cilj: 5 % BDP do leta 2035, razdeljen na dve komponenti: 3,5 % za neposredne vojaške izdatke in 1,5 % za infrastrukturo, kibernetsko varnost in odpornost. Prvo vmesno poročilo je predvideno za leto 2029, nekatere države – kot je Španija – pa so si zagotovile »prilagodljivost« za postopno usklajevanje. Le nekaj držav (Poljska, Estonija, Litva, Latvija) je že napovedalo svojo zavezo, da bodo v prihodnjih desetletjih dosegle 5 %; Večina drugih ima ambicioznejše cilje kot 2 %, vendar ostajajo pod 3–4 %. Ta prehod pomeni »kvantni preskok« v obrambni zmogljivosti Evrope in odraža tako politični pritisk Združenih držav kot strateško osredotočenost na obdobje 2029–2035 v vse bolj napetem svetovnem kontekstu.
[4] Nedavne izjave voditeljev držav članic Nata so odražale različne vizije prihodnosti zavezništva. Slovaški premier Robert Fico je omenil možnost izstopa iz Nata »pod določenimi pogoji« in namignil, da bi nevtralnost lahko postala strateška možnost za njegovo državo (glej: Euractiv Slovakia, junij 2025). Podobno je italijanski obrambni minister Guido Crosetto izjavil, da »Nato v sedanji obliki nima več smisla«, in se zavzel za temeljite reforme in razširitev poslanstva zavezništva na nova strateška območja, vključno z globalnim jugom (La Repubblica, 20. junij 2025). Čeprav te izjave ne predstavljajo uradnih stališč njihovih vlad, odražajo notranjo retoriko, ki bi lahko vplivala na dojemanje enotnosti zavezništva.
[5] Čeprav vojna v Ukrajini traja že tri leta, tovarna smodnika v Viktoriji (okrožje Brașov), ki je od leta 2004 v konzervaciji, še vedno ni bila ponovno aktivirana in jo bodo šele zdaj obnovili s strateškim partnerstvom med podjetjem ROMARM in nemškim podjetjem Rheinmetall. Naložba, ocenjena na več kot 400 milijonov evrov (vključno s 47 milijoni evrov prek evropskega programa ASAP), je namenjena vzpostavitvi sodobnega proizvodnega obrata za energijski smodnik (TNT, RDX), katerega predvideni datum zaključka je leto 2027. Čeprav ponovni zagon uživa vladno podporo, se projekt sooča s strukturnimi težavami: pomanjkanjem aktivne proizvodnje, zastarelo infrastrukturo, ponavljajočimi se težavami s plačami in polemikami glede vodenja podjetja – kljub velikemu strateškemu pomenu za nacionalno obrambno industrijo.
