Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V članku »Šahovnica globalne carinske menjave ali ravnovesje interesov?« Paweł Gałecki, lastnik blagovne znamke Creative Tower in strokovnjak za mednarodne odnose, analizira vse intenzivnejše carinske spopade med Združenimi državami Amerike, Evropsko unijo in Kitajsko ter poudarja, kako naraščajoči protekcionizem preoblikuje svetovno trgovino v vse bolj razdrobljen in strateško konkurenčen sistem. Čeprav so te politike namenjene zaščiti domačih industrij, povzročajo tudi širšo gospodarsko neučinkovitost in večjo negotovost, saj se EU nahaja med konkurenčnimi pritiski, periferne regije, kot sta Srednja in Vzhodna Evropa ter Zahodni Balkan, pa se odpirajo z novimi strateškimi in razvojnimi priložnostmi.
Mednarodni trgovinski odnosi doživljajo dinamično preobrazbo, vse bolj prevzemajo protekcionistično smer v škodo svetovnega gospodarstva in ustvarjajo presenetljive posledice. Tri največja gospodarstva na svetu – Združene države Amerike, Evropska unija in Kitajska – so uvedla vrsto medsebojnih trgovinskih omejitev, ki temeljito spreminjajo pokrajino svetovne trgovine in odpirajo nove priložnosti za regije na obrobju teh odnosov. Konec aprila 2026 je bil viden sistem vzajemnih tarifnih ukrepov, ki je imel znatne posledice za vse strani, zlasti za Evropsko unijo, ki je ujeta med kladivo in nakovalo. Hkrati pa sedanje razmere ustvarjajo izjemno priložnost in edinstveno perspektivo za gospodarski razvoj v državah srednje in vzhodne Evrope.
Administracija predsednika Trumpa je sledila agresivni strategiji, katere cilj je zmanjšati trgovinski primanjkljaj in okrepiti domače proizvodne zmogljivosti. V začetku aprila 2026 je povprečna tarifna stopnja dosegla 11,8 %, kar je najvišja vrednost od začetka štiridesetih let prejšnjega stoletja. Če bi te tarife ostale trajne, bi efektivna povprečna tarifa do konca leta 2026 dosegla 12,2 %. Združene države so uvedle tudi novo večstopenjsko tarifno strukturo za kovine, ki je začela veljati aprila 2026. Ta sistem se korenito razlikuje od prejšnjega enotnega pristopa in ga nadomešča z večplastno shemo, ki temelji na vsebnosti kovin. Za izdelke z visoko vsebnostjo kovin velja 50-odstotna tarifa, izračunana na podlagi celotne uvozne vrednosti. Za večino derivatov – blaga, ki vsebuje znatne količine jekla, aluminija ali bakra, vendar ni čisti kovinski izdelek – velja 25-odstotna tarifa. Za drugo specializirano blago, ki vsebuje kovine, velja minimalna 15-odstotna tarifa. Ta kompleksna tarifna struktura je namenjena zaščiti ameriške kovinske industrije pred tujo konkurenco, zlasti iz Kitajske in Evrope.
Najbolj radikalen ukrep ameriške administracije v tem obdobju je bila uvedba 100-odstotne tarife na patentirane farmacevtske izdelke in njihove sestavine. Tarifa naj bi za večino proizvajalcev začela veljati 29. septembra 2026, čeprav so nekatera podjetja dobila krajše prehodno obdobje 120 dni. Sistem je vključeval številne izjeme in izvzetja: nekatera zdravila so bila v celoti oproščena carin. Farmacevtski izdelki s poreklom iz držav pogodbenic trgovinskih sporazumov – vključno z Evropsko unijo, Japonsko, Korejo, Švico in Liechtensteinom – so se soočali z znižano stopnjo, ki je znašala le 15 %. Ta diferenciran pristop je bil namenjen tako zaščiti domače farmacevtske industrije kot tudi ohranjanju dostopa do bistvenih zdravil za državljane ZDA.
Posledice ameriške carinske politike za svetovno gospodarstvo so znatne. Laboratorij Yale Budget Lab je ocenil, da bi bilo ameriško gospodarstvo dolgoročno trajno manjše za 0,1 %, kar ustreza približno 30 milijardam dolarjev na leto. Vpliv na ameriške potrošnike bi bil prav tako precejšen: če bi bile carine trajne, bi se cene zvišale za približno 0,9–1,1 %, izgube gospodinjstev pa bi se gibale med 1200 in 1500 dolarji letno. Čeprav lahko agresivni carinski ukrepi prinesejo kratkoročne koristi izbranim sektorjem, dolgoročno škodujejo vsem stranem, ki sodelujejo v mednarodni trgovini.
Evropska unija se je znašla v še posebej težkem strateškem položaju. Po eni strani jo pritiskajo Združene države Amerike, ki grozijo z dodatnimi tarifami za evropske izdelke; po drugi strani pa se mora spopasti s pritokom kitajskega blaga, ki je leta 2025 povzročil rekordni trgovinski primanjkljaj EU v višini 359,8 milijarde evrov. Ta izziv še poslabšujejo kitajske naložbene in tehnološke ponudbe ter aktivna prisotnost kitajskega kapitala in proizvodnih obratov v številnih evropskih industrijskih regijah. Hkrati so številni evropski korporativni prvaki svoje kitajske centre za raziskave in razvoj ter sodobne tovarne opredelili kot bistvene za ohranjanje zagona rasti in globalne konkurenčnosti.
Efektivna povprečna tarifa EU je ostala precej pod ravnjo ZDA, vendar je bila konkurenčna prednost kitajskih proizvajalcev zelo močna, kar jim je omogočilo, da ponujajo nižje cene v številnih kategorijah izdelkov. Z vidika povprečnega evropskega kupca to pogosto pomeni dostop do izdelkov primerljive kakovosti po nižjih cenah od tistih, ki jih ponujajo evropski ali ameriški konkurenti.
Evropska komisija je pripravila Zakon o industrijskem pospeševalniku – regulativni sveženj v vrednosti približno 200 milijard evrov. Predlog je uvedel zahteve za evropsko vsebino, pragove za pregled tujih naložb in stroge postopkovne obveznosti za podjetja kitajskega porekla. Zakon je zajemal sektorje, vključno z baterijami, električnimi vozili, fotovoltaiko, avtomobili, jeklom, aluminijem in cementom – področja, kjer so si kitajska podjetja v Evropi vzpostavila še posebej močan tržni položaj. Namen ukrepa je bil zaščititi evropsko industrijo pred kitajsko prevlado, hkrati pa ohraniti odprtost za sodelovanje z drugimi mednarodnimi partnerji.
EU je sprejela tudi neposredne trgovinske ukrepe. Komisija je uvedla protidampinške dajatve na steklena vlakna, ki jih proizvajajo kitajska podjetja, ki poslujejo v Egiptu, Bahrajnu in na Tajskem, z dajatvami, ki znašajo od 11 % do 25,4 % vrednosti izdelka. Ta ugotovitev je bila še posebej pomembna, ker so steklena vlakna ključni vložek za evropsko industrijo obnovljivih virov energije. Marca 2026 je Komisija razkrila, da se je od začetka konflikta na Bližnjem vzhodu račun EU za uvožena fosilna goriva povečal za 25 milijard evrov brez ustreznega fizičnega povečanja oskrbe z energijo – kar je vprašanje tako cenovne dostopnosti kot energetske varnosti.
Peking je v odgovor na ukrepe ZDA in EU uvedel nov sklop trgovinskih predpisov in strategij. Kitajska je 7. aprila 2026 objavila predpise o industrijski varnosti in dobavnih verigah, ki so začeli veljati takoj brez prehodnega obdobja. Ti predpisi so aktivirali pravne instrumente, kot so nadzor izvoza in ukrepi, podobni sankcijam, s čimer so ustvarili enoten pravni okvir za nadzor in odzivanje na dobavne verige, usmerjen v nacionalno varnost. Ta ukrep je bil zasnovan za zaščito kitajskih gospodarskih interesov in ključnih industrijskih sektorjev.
Konec aprila 2026 je kitajsko ministrstvo za trgovino izdalo uradno stališče glede zakona EU o industrijskem pospeševanju. Peking je predloge Komisije označil za »sistemsko diskriminacijo« in opozoril, da Kitajska v primeru nepopustljivosti »ne bo imela druge izbire, kot da sprejme povračilne ukrepe«. To je bila odločna izjava glede na rekordni kitajski trgovinski presežek z EU – 148 milijard dolarjev v prvem četrtletju 2026 – in poudarja osnovno asimetrijo in napetosti v dvostranskih trgovinskih odnosih.
Leta 2025 je EU na Kitajsko izvozila blago v vrednosti 199,6 milijarde evrov, uvozila pa za 559,4 milijarde evrov, kar je povzročilo trgovinski primanjkljaj v višini 359,8 milijarde evrov. V primerjavi z letom 2024 se je izvoz zmanjšal za 6,5 %, uvoz pa povečal za 6,4 %. Po skupinah izdelkov so bili glavni izvozni izdelki EU na Kitajsko stroji in mehanske naprave (45,3 milijarde EUR, 22,7 % izvoza), električna oprema in avdiovizualni deli (29,0 milijarde EUR, 14,5 %) ter cestna vozila brez železnic (16,4 milijarde EUR, 8,2 %). Ta vzorec kaže, da Evropa izvaža predvsem blago z visoko dodano vrednostjo, medtem ko uvaža široko paleto izdelkov – od elektronike do oblačil – kar prispeva k strukturnemu trgovinskemu primanjkljaju.
Učinki novo uvedenih tarif so se razširili preko neposrednih pogodbenic. Svetovno gospodarstvo je utrpelo številne negativne posledice zaradi stopnjevanja protekcionizma. Rast v srednji Evropi je bila leta 2026 napovedana na približno 2,4 %, nato pa se je leta 2027 nekoliko upočasnila na 2,3 %, ob šibkejši porabi, ki jo delno izravnajo javne naložbe, financirane s sredstvi EU. Te stopnje rasti so bile izrazito nižje kot v prejšnjih letih in odražajo neposreden vpliv konfliktov na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini, trgovinske negotovosti in nestanovitnih cen energije.
Za EU je to obdobje vse večje zaskrbljenosti in strateške negotovosti. Naraščajoči stroški uvoza energije spodbujajo inflacijske pritiske v celotnem evropskem gospodarstvu. Hkrati bi lahko ogrožene ameriške tarife – zlasti na farmacevtske izdelke in aluminij, sektorja, kjer je Evropa glavna proizvajalka in izvoznica – spodkopale konkurenčnost in povzročile motnje na trgu. Ta dvojni pritisk sili EU, da spretno krmari med konkurenčnimi interesi in grožnjami, hkrati pa ohranja notranjo kohezijo in solidarnost med državami članicami.
V skladu s tem je EU predlagala načrt »Ena Evropa, en trg« za dokončanje enotnega trga do leta 2027 s poenostavitvijo trgovinskih pravil in pospešitvijo rasti digitalne in umetne inteligence. Namen projekta je okrepiti konkurenčnost evropskega gospodarstva v luči naraščajočega globalnega protekcionizma. Kdo bo na koncu zmagal v tekmi s tarifami in ovirami, katera gospodarstva se bodo uspešno branila v medsebojno povezanem svetovnem trgovinskem sistemu in kdo bo največ pridobil ali izgubil? Najverjetneje končni potrošniki izdelkov in storitev po vsem svetu. Ta izid je predvidljiva posledica globalnih tarifnih bitk.
Hkrati se je Zahodni Balkan znašel v izjemnem strateškem položaju sredi globalne preusmeritve trgovine. Proces širitve EU je dobil izjemen zagon. Politično je bila širitev ponovno v središču dnevnega reda. Evropa in svet sta se znebila iluzije, da je varnost samoumevna. Širitev ni več zgolj tehnični postopek, temveč strateški odziv, ki povečuje verjetnost ohranjanja stabilnosti, krepi gospodarski potencial in zagotavlja potrebno odpornost v primeru konflikta. Paradoksalno je, da sta globalna negotovost in geopolitične napetosti, ki so že dolgo oteževale pot Zahodnega Balkana v Skupnost, danes postali gonilna sila pristopa, kar bi se še pred štirimi do petimi leti zdelo astronomsko oddaljeno.
Stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo nujno uradnega stališča IFIMES-a.
Ljubljana/Varšava, 30.maj 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
