Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno spremlja in analizira politične, gospodarske in geopolitične procese na Bližnjem vzhodu, Balkanu, v Evropi in po svetu. Odnosi med Srbijo in Kosovom vstopajo v novo fazo, ki jo zaznamujejo povečane varnostne napetosti in ponovne strateške ocene v kontekstu pospešenih sprememb na evropskem in svetovnem geopolitičnem prizorišču. Hkrati pa vzpostavljanje novih oblik vojaškega in varnostnega sodelovanja med Hrvaško, Albanijo in Kosovom še dodatno preoblikuje regionalno varnostno dinamiko in poglablja zaznavanje širše strateške preobrazbe Zahodnega Balkana. Iz celovite analize »Srbija in Kosovo med novimi regionalnimi zavezništvi in starimi geopolitičnimi vzorci« izpostavljamo najpomembnejše in najzanimivejše dele.
Odnosi med Srbijo in Kosovom vstopajo v fazo zaostrenih varnostnih napetosti in ponovne ocene strateških stališč, v kontekstu pospešenih sprememb na evropskem in svetovnem prizorišču. Vzpostavljanje novih oblik vojaškega in varnostnega sodelovanja[2] med Hrvaško, Albanijo in Kosovom predstavlja pomemben signal političnega in vojaškega zbliževanja, ki sicer formalno ni usmerjeno proti tretji strani, v zaznavi Beograda pa dobiva jasne obrise strateškega izziva.
Albanski obrambni minister Ermal Nufi je nedavno v Zagrebu poudaril, da sta Albanija in Hrvaška v celoti povezani z Natom in da bodo vse njune dejavnosti potekale v skladu s tem okvirom. Hkrati je poudaril, da to ne izključuje pripravljenosti, da kot državi ukrepata pri obrambi Kosova. Izjava med Hrvaško, Kosovom in Albanijo, kot je povedal, odraža politično voljo tako albanskega kot hrvaškega naroda. V tem kontekstu Kosovo ostaja jasno zavezano integraciji v EU, Nato in širše varnostne mehanizme, medtem ko Zagreb in Tirana regionalno varnost vidita kot skupni interes vseh držav jugovzhodne Evrope.[3]
V Srbiji pa se je prepričanje, da je ta oblika sodelovanja implicitno usmerjena proti njej, še okrepilo. Čeprav so omenjena sporočila predvsem odvračilne narave, hkrati poglabljajo nezaupanje in dvigujejo politične temperature v regiji.
V širšem kontekstu je treba to vojaško ureditev obravnavati kot del varnostne arhitekture, v kateri prevladuje Nato: Hrvaška in Albanija sta polnopravni članici, Kosovo pa je pod mednarodno varnostno zaščito.
Primerjava z Balkanskim paktom[4] iz leta 1953 – ki je vključeval Jugoslavijo, Grčijo in Turčijo – odpira prostor za globljo analizo. Sporazum, podpisan 28. februarja 1953 v Ankari, je vseboval jasno klavzulo o kolektivni obrambi: oborožen napad na eno članico bi se štel za napad na vse, z obveznostjo zagotavljanja pomoči, vključno z uporabo vojaške sile, v skladu s 51. členom Ustanovne listine Združenih narodov.
To zavezništvo, ustanovljeno pod vodstvom Josipa Broza Tita, je imelo jasno opredeljen cilj – kolektivno obrambo pred potencialno grožnjo Sovjetske zveze. Gre za formalizirano vojaško-politično zavezništvo z izrazito strateško globino in jasno opredeljenim nasprotnikom.
Nasprotno pa sodobno ureditev med Zagrebom, Tirano in Prištino zaznamujejo bistveno drugačni dejavniki: ni formalne obrambne pogodbe z zavezujočimi klavzulami, deluje znotraj že vzpostavljenega okvira Nata in ima pretežno politično-simbolni, a tudi odvračilni značaj.
Vprašanje, ali je kosovski premier Albin Kurti naredil potezo, primerljivo s tisto, ki jo je naredil Tito, zahteva niansiran pristop. Čeprav obstaja določena podobnost v logiki zagotavljanja varnosti z regionalnim povezovanjem, so razlike bistvene – v kontekstu, zmogljivostih in stopnji strateške avtonomije. Medtem ko Kurti deluje znotraj jasno opredeljenega zahodnega varnostnega sistema, je Tito sledil politiki uravnoteženja in gradnje relativno neodvisnega položaja med nasprotujočimi si bloki.
Vendar pa ostaja pomembno dejstvo, da bi imel morebiten napad na eno od vpletenih držav širše posledice: dve od njih sta članici Nata, kar bi lahko v morebitno eskalacijo konflikta vpletlo tudi samo zavezništvo.
Položaj Srbije kot vojaško nevtralne države predstavlja enega ključnih stebrov njene zunanje in varnostne politike. Takšna usmeritev Beogradu omogoča ohranjanje uravnoteženih odnosov z zahodnimi partnerji, pa tudi z akterji, kot sta Rusija in Kitajska, pri čemer Srbija ostaja med redkimi evropskimi državami, ki so s Kitajsko podpisale sporazum o prosti trgovini. Hkrati pa ta položaj objektivno omejuje globljo integracijo v zahodne varnostne strukture.
Strateška zavezanost Srbije članstvu v Evropski uniji pomeni postopno usklajevanje s skupno zunanjo in varnostno politiko EU, kar odpira notranje strateške napetosti med različnimi prioritetami: vojaška nevtralnost v primerjavi s politično usklajenostjo z EU, uravnoteženje med Vzhodom in Zahodom ter pragmatičen pristop v primerjavi s potrebo po dolgoročni strateški jasnosti.
To ambivalentnost še dodatno krepi dejstvo, da so skoraj vse sosednje države članice Nata, kar vpliva na dojemanje varnostnega okolja in splošno strateško pozicioniranje Srbije v regiji. V tem kontekstu ostajajo odnosi z Bosno in Hercegovino še posebej občutljivo vprašanje, zlasti v kontekstu odnosov med Srbi in Bošnjaki, ki zahtevajo neposreden in institucionalni dialog na relaciji Beograd-Sarajevo, brez dodatnih političnih mediacij, ki obremenjujejo proces.
Zmago Péterja Magyarja (Tisza) na Madžarskem in njegovo pobudo za redefinicijo in morebitno širitev Višegrajske skupine na dodatne države, vključno z Avstrijo, Slovenijo, Hrvaško in Romunijo, je mogoče razlagati kot poskus krepitve srednjeevropskega političnega in gospodarskega bloka znotraj Evropske unije.
Vendar pa tak proces nosi tudi določene geopolitične implikacije: morebitno nadaljnje oddaljevanje Srbije od ključnih trendov integracije EU, oblikovanje neformalnega »notranjega jedra« Unije in poglabljanje zaznave politične in strateške marginalizacije Zahodnega Balkana.
V takšnem kontekstu se Srbija sooča z vse bolj kompleksnim izzivom – kako hkrati ohraniti vojaško nevtralnost, pospešiti evropsko integracijo in se prilagoditi novim regionalnim blokovskim in kvaziblokovskim strukturam, ki se preoblikujejo v evropskem prostoru.
Nedavno predstavljena Strategija Srbija 2030 odraža jasno ambicijo beograjskih oblasti, da bi državo v prihodnjih desetletjih profilirali kot regionalno središče gospodarskega in tehnološkega razvoja. Dokument hkrati opredeljuje tri ključne smeri: nadaljevanje procesa evropske integracije ob pragmatičnem uravnoteženju mednarodnih partnerstev; krepitev notranje stabilnosti z naložbami v infrastrukturo, energetsko varnost in ohranjanje politike vojaške nevtralnosti; ter preoblikovanje gospodarskega modela, ki temelji na digitalnih tehnologijah in razvoju umetne inteligence.
Vendar pa ključni izzivi ostajajo – predvsem na področju institucionalnih reform, neugodnih demografskih trendov in nadaljnje geopolitične nestabilnosti regije. Uspeh strategije bo zato v veliki meri odvisen od sposobnosti državnih institucij za izvedbo bistvenih reform na področju pravne države, izboljšanje izobraževalnega sistema in krepitev učinkovitosti javne uprave.
V tem kontekstu strategija »Srbija 2030« hkrati predstavlja pristop, usmerjen v prihodnost, ambiciozno razvojno vizijo in resen preizkus politične odločnosti in institucionalne zrelosti Srbije, da deklarativne cilje pretvori v merljive in dolgoročno trajnostne rezultate.
Sodobni geopolitični razvoj močno oblikuje odnose med Srbijo in Kosovom. Ruska invazija na Ukrajino je pospešila militarizacijo evropske celine in na novo opredelila varnostne prioritete, medtem ko naraščajoče strateško rivalstvo med Združenimi državami in Kitajsko še dodatno preoblikuje globalno ravnovesje moči. Hkrati si Evropska unija prizadeva utrditi svoj varnostni in politični prostor v novih geopolitičnih okoliščinah.
V takšnem okviru se Zahodni Balkan preoblikuje kot območje prekrivajočih se interesov velikih sil, pri čemer regionalne varnostne dinamike ni več mogoče obravnavati ločeno, temveč izključno skozi prizmo širšega globalnega konteksta.
Nova vojaška in varnostna ureditev med Hrvaško, Albanijo in Kosovom ne predstavlja formalne vojaške zveze po vzoru Balkanskega pakta, temveč ima izrazito politično in psihološko funkcijo odvračanja in strateškega signaliziranja.
Za Srbijo ta razvoj dogodkov še dodatno krepi zaznavo strateške obkroženosti in otežuje ravnovesje med politiko vojaške nevtralnosti in procesom evropske integracije. Za Kosovo je hkrati instrument za krepitev njegovega mednarodnega varnostnega in političnega položaja.
Eno ključnih strateških sporočil je, da Srbija še vedno vidi svojo dolgoročno perspektivo kot članstvo v Evropski uniji, s projekcijo možnega pristopa do leta 2035. Hkrati predsednik Aleksandar Vučić poudarja določeno mero pragmatizma in skepticizma glede sposobnosti Evropske unije, da v trenutnih okoliščinah sprejema pomembne strateške odločitve.
Takšen pristop kaže na prizadevanja Beograda, da združi evropsko integracijo s politiko večsmernega partnerstva. Srbija kaže zanimanje za dostop do enotnega trga in prosti pretok blaga in ljudi, tudi v scenariju delne integracije pred polnim članstvom. Skupni poziv srbskega predsednika Aleksandra Vučića in premierja Edija Rame k pospešenemu vključevanju držav kandidatk v enotni trg EU in schengensko območje brez pravice veta je konstruktiven predlog, ki si zasluži resno obravnavo znotraj Evropske unije.
Takšno stališče potrjuje kontinuiteto strategije uravnoteženja med Evropsko unijo, Kitajsko, Rusijo in drugimi globalnimi akterji, ki je že leta temelj srbske zunanjepolitične doktrine.
Strategija Srbije jasno potrjuje njeno zavezanost politiki vojaške nevtralnosti, hkrati pa razvija širok spekter sodelovanja tako s članicami Nata kot z drugimi mednarodnimi partnerji. Beograd si prizadeva graditi fleksibilne oblike vojaško-varnostnega sodelovanja, vendar brez formalne pridružitve obstoječim vojaškim zavezništvom, s čimer ohranja prostor za strateško manevriranje v kompleksnem mednarodnem okolju.
Zgodovinske vzporednice z obdobjem Josipa Broza Tita je mogoče uporabiti le delno: sodobni Balkan ni več prostor toge blokovske delitve, temveč ostaja izjemno občutljiv geopolitični prostor, v katerem se prepletajo interesi regionalnih akterjev in globalnih sil.
V tem kontekstu obstaja resnična nevarnost, da bodo novi varnostni dogovori namesto stabilizacije prispevali k dodatni politični fragmentaciji in varnostni polarizaciji Zahodnega Balkana.
Ljubljana/Washington/Bruselj/Beograd, 22. april 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] TV N1: John Bolton: Bilo kakav vojni savez sem NATO-a u Evropi je bezbednosni rizik, povezava: https://n1info.rs/svet/dzon-bolton-bilo-kakav-vojni-savez-sem-nato-a-u-evropi-je-bezbednosni-rizik/
[3] Dnevnik.hr: »Anušić odgovorio što će Hrvatska poduzeti ako Kosovo bude napadnuto, osvrnuo se i na Vučića«, povezava: https://dnevnik.hr/vijesti/hrvatska/anusica-ne-zabrinjava-naoruzavanje-srbije---974757.html
[4] Balkanski pakt, podpisan 28. februarja 1953 v Ankari, je predstavljal sporazum o prijateljstvu in sodelovanju med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, Grčijo in Turčijo. Njegov temeljni cilj je bil vzpostaviti obrambni okvir pred sovjetsko grožnjo ter morebitnimi ozemeljskimi ambicijami bolgarskega režima v obdobju po zaostritvi odnosov med Titom in Stalinom. Čeprav je bil pakt v strateškem smislu pogosto razumljen kot približevanje zahodnemu bloku, je Jugoslavija kljub temu ohranila svojo politiko neuvrščenosti in poskušala uravnotežiti odnose med obema blokoma hladne vojne.
