Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V raziskavi z naslovom »Romunija 'pred vrati neviht' in brez strateške naracije«, general (upokojeni) Corneliu Pivariu, član Svetovalnega odbora IFIMES ter ustanovitelj in nekdanji izvršni direktor podjetja Ingepo Consulting, analizira potrebo Romunije po lastnem strateškem kompasu – celostni viziji obrambnih, gospodarskih in diplomatskih smernic.
“Narod brez strateške vizije nima prihodnosti, le reflekse.” – Priredba po Raymondu Aronu
Napoved o umiku dela ameriških čet iz Romunije[2] ni zgolj operativna prilagoditev prisotnosti ZDA na vzhodni fronti Nata. Gre za strateški signal, ki ga je treba brati v širšem kontekstu sveta, ki se preoblikuje. V času, ko je svetovno ravnovesje moči pod številnimi pritiski – od vojn v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu do nastanka nove evrazijske gospodarske osi – vsaka sprememba ameriške vojaške prisotnosti v vzhodni Evropi nosi velik pomen. Signalizira premik proti večpolarnemu svetu, v katerem Združene države ne morejo več delovati kot »svetovni policist«.
Romunija, ki se nahaja »na vratih neviht«, v varovalnem pasu med Rusijo, Balkanom in Črnim morjem, je neposredno izpostavljena tem premikom. Delni umik ni treba gledati skozi prizmo panike ali teorij zarote, temveč kot preizkus strateške zrelosti: ali ima Romunija jasno vizijo svojega mesta v evroatlantski varnostni arhitekturi, ali še naprej definira svoj položaj zgolj skozi refleks zvestobe do partnerjev?
Ker Romunija še ni sposobna učinkovito uveljaviti svojih interesov in predstaviti svojega resničnega strateškega pomena, je nujno, da se izogne politični stagnaciji in deluje z jasno strateško vizijo, ki bo zagotovila njen dolgoročni razvoj in varnost.
Washington svojo globalno držo politično stalno prilagaja. Če je bil v letih 2022–2024 poudarek na utrjevanju vzhodnega boka, smo zdaj priča ponovnemu uravnoteženju – prerazporeditvi virov proti drugim strateškim področjem, vključno z indo-pacifiško regijo in Bližnjim vzhodom. To ne pomeni umika od obveznosti do Nata, temveč strateško optimizacijo v svetu, kjer morajo Združene države skrbno uravnotežiti svojo vojaško in finančno prisotnost.
Kljub temu je opaziti, da se to ponovno uravnoteženje dogaja ravno v Romuniji, ne na Poljskem, ki je prav tako del vzhodnega boka. Najverjetneje gre za posledico določene politične »desinhronizacije«, ki jo je Romunija izkazovala v 35 letih po decembru 1989, v katerih je morala živeti pod vizijo politikov, ki so ji vladali, pogosto brez lastne strateške in samostojne perspektive[3].
Problem ni v tem, kaj počnejo Združene države, temveč v tem, kaj Romunija ne počne. Romunski strateški diskurz je bil več kot tri desetletja omejen na formule, kot so »strateško partnerstvo«, »trdna zavezanost« in »polna podpora zaveznikom«. Čeprav so te diplomatsko pravilne, ne tvorijo prave strateške naracije. Romunija potrebuje svojo zgodbo o sebi – o svoji vlogi v regiji, nacionalnih interesih ter o ravnotežju med varnostjo in razvojem.
Odsotnost takšne naracije vodi v odvisnost od percepcij drugih. Države v regiji ponujajo kontrastne modele: Poljska se uveljavlja kot regionalna voditeljica z ogromnimi obrambnimi naložbami; Madžarska neguje svoj suvereni in mediatorski profil; Turčija deluje kot središče med geopolitičnimi bloki. Romunija pa se opredeljuje s strateškim molkom – reagira, pogosto z zamudo, in le redko prevzame iniciativo.
Z vojaškega vidika delni umik ameriških čet ne pomeni opustitve, temveč preizkus odpornosti romunskih oboroženih sil in nacionalnega obrambnega sistema. Romunija se že vrsto let zanaša na zavezniško prisotnost kot varnostno jamstvo. Vendar pa zunanja jamstva ne morejo nadomestiti notranje odgovornosti.
Brez realistične nacionalne obrambne strategije, ki temelji na lastnih prioritetah, Romunija tvega, da bo postala zgolj logistično ozemlje, ne pa strateški akter. Vojaško infrastrukturo, razvito z zavezniško podporo – baza Mihail Kogălniceanu, objekti v Câmpia Turzii ali Deveselu – mora spremljati konkurenčna nacionalna obrambna industrija, sposobna zagotoviti minimalno avtonomijo v času krize.
Trenutno se Romunija še vedno pretežno zanaša na simboliko »Natovega dežnika«, ne da bi zgradila lastni ščit. V večpolarnem svetu, kjer so zavezništva vse bolj prožna, se resnična varnost meri z notranjimi zmogljivostmi, ne s številom skupnih izjav.
Stanje romunskih oboroženih sil odraža naraščajoči razkorak med politično retoriko in operativno realnostjo.
Osebje: vojska se sooča s kroničnim pomanjkanjem aktivnih vojakov in rezervistov. Povprečna starost presega 40 let, prostovoljno novačenje pa ne more nadomestiti upokojitev in poklicnih migracij. Vojaško izobraževanje je delno posodobljeno, vendar taktično usposabljanje in prilagajanje novim oblikam vojskovanja (hibridno, kibernetsko, informacijsko) ostajata nezadostna, zlasti na ravni enot.
Oprema: Romunija je dosegla določen napredek (sistemi Patriot, HIMARS, oklepna vozila Piranha, modernizacija F-16), vendar brez nacionalne industrijske in logistične skladnosti. Zaradi odsotnosti celostne strategije so nabave v veliki meri odvisne od uvoza in zavezniških pobud, z omejenim prispevkom k domačemu obrambnemu gospodarstvu.
Kar zadeva nacionalno obrambno industrijo, ta preživi bolj zaradi inercije kot vizije[4]. Številne zmogljivosti so neizkoriščene ali tehnološko zastarele, proizvodna veriga pa ne pokriva več niti osnovnih potreb po strelivu, vzdrževanju in individualni opremi. Nedavni poskusi revitalizacije, kot je ponovno odprtje proizvodnje smodnika v Făgărașu[5], so dobrodošli, vendar ne morejo nadomestiti pomanjkanja skladne obrambno-industrijske politike, usklajene med ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za nacionalno obrambo.
Na splošno romunski vojaški sistem deluje v strukturnem neravnovesju: nezadostno in delno nepripravljeno osebje, sodobna oprema, a slabo integrirana, inertna obrambna industrija in naraščajoča odvisnost od zavezniške infrastrukture. Brez dolgoročnega nacionalnega programa, ki bi ponovno povezal usposabljanje, nabavo in domačo proizvodnjo, Romunija tvega, da bo ostala vojaški tranzitni koridor, namesto vir strateške regionalne odpornosti.
Odsotnost nacionalne strateške naracije je jasno vidna v položaju Romunije na svetovnem zemljevidu moči. V soočenju med globalizmom in suverenostjo država še ni opredelila lastnega mesta. Romunija nihá med popolno navezanostjo na zahodne strukture in latentnim, vsebinsko praznim suverenitizmom, ki nima operativne substance.
Država, ki ne pozna svojih prioritet, ne more zahtevati regionalne vodilne vloge. Strateška naracija ni zgolj komunikacijska vaja; je nacionalni okvir razmišljanja, ki povezuje cilje zunanje politike z gospodarskimi, energetskimi, obrambnimi in kulturnimi cilji.
Brez takega okvira Romunija tvega, da bo postala tranzitna vrata za interese drugih – tampon med vplivnimi sferami, vendar brez resnične moči odločanja. Tudi najboljša partnerstva postanejo odvisnosti, zavezniška prisotnost pa se lahko dojema kot nadomestek za notranjo vizijo, namesto rezultat zavestnega strateškega načrtovanja.
Delni umik ameriških čet iz Romunije predstavlja preizkus geopolitične jasnosti. Ne gre za izgubo zaščite, temveč za priložnost za strateški premislek. Poudarja, da Romunija bolj kot kdaj koli prej potrebuje lasten strateški kompas – celostno vizijo obrambnih, gospodarskih in diplomatskih ciljev.
Država, ki stremi k stabilnosti in spoštovanju, mora delovati pobudno, ne refleksno. Romunija ima vire, geografsko lego in zgodovinske izkušnje, da postane steber regionalnega ravnovesja, vendar tega ni mogoče doseči brez skladne notranje vizije. Trenutni politiki, ki so državo vodili zadnjih 35 let, so pogosto ujeti v malenkostne interese, željni ugajati eni ali drugi strani, da bi ohranili privilegije, primankuje jim strateške širine.
Za oblikovanje verodostojne nacionalne naracije so nujni: nacionalni center za strateške raziskave, politično izobražena elita in obveščena družba.
Brez tega Romunija tvega, da bo imela odprta vrata za nevihte, brez svetilnika, ki bi jih predvidel. A država ni obsojena na pasivnost – lahko postane svetilnik, ki signalizira prihodnje izzive. Izbira je povsem naša.
O avtorju:
Corneliu Pivariu je visoko odlikovan upokojeni general romunske vojske. Ustanovil je in dve desetletji vodil eno izmed najbolj vplivnih revij o geopolitiki in mednarodnih odnosih v Vzhodni Evropi, dvojezično revijo Geostrategic Pulse. General Pivariu je tudi član Svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno mnenja inštituta IFIMES.
Ljubljana/Brașov, 30.november 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Romunsko ministrstvo za nacionalno obrambo je 29. oktobra 2025 sporočilo odločitev o prekinitvi rotacije ameriške brigade, ki naj bi bila nameščena v več zavezniških državah, vključno z Romunijo. Na romunskem ozemlju bo ostalo približno 1000 ameriških vojakov, sprememba pa se nanaša predvsem na letalsko oporišče Mihail Kogălniceanu, edino lokacijo, kjer rotacija brigade ne bo več potekala.
[3] Takoj po letu 1989 je Romunija zamudila priložnost združitve z Republiko Moldavijo in celo sklenila pogodbo z ZSSR, ki je bila že na robu propada. Vključitev Romunije v Evropsko unijo in NATO je bila dosežena s 5–6-letno zamudo, potem ko so druge vzhodnoevropske države že bile sprejete. Razlogi so bili predvsem notranji: odsotnost dosledne politične elite, gospodarska razdrobljenost in zamude pri reformah.
Čeprav se je politično vodstvo v Združenih državah spremenilo, je Romunija ostala navezana na politično usmeritev Obamove in Bidenove administracije, ne da bi se prilagodila močnemu konservativnemu premiku v letih 2024–2025. To ponazarja tudi prisotnost ključnih osebnosti v vladi Bukarešte, znanih po svojih političnih preferencah in javnih izjavah, ki odkrito nasprotujejo sedanji administraciji v Washingtonu, vključno z imenovanjem novega podpredsednika vlade in nadaljnjim napotitvijo neučinkovitega veleposlanika v Washington.
[4] Glede na podatke od septembra do oktobra 2025, veliko število podjetij v okviru Romarm S.A. in njegove mreže vojaško usmerjenih hčerinskih družb (Uzina Mecanică Cugir, Plopeni, Dragomirești, Sadu, Mija, Carfil, Moreni, Metrom itd.) nima odobrenih proračunov prihodkov in odhodkov za tekoče leto.
[5] Decembra 2005 je bila proizvodnja smodnika v smodnišnici Făgăraș večinoma ustavljena. Šele 27. avgusta 2025 je Romunska država podpisala pogodbo z nemškim podjetjem Rheinmetall za gradnjo novega strateškega obrata za proizvodnjo smodnika za strelivo – več kot tri leta po izbruhu konflikta v Ukrajini.
