Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V tokratni analizi IFIMES obravnava, kako je Kazahstan svojo zgodovinsko jedrsko dediščino in odpoved jedrskemu orožju preoblikoval v aktivno diplomacijo za neširjenje jedrskega orožja, regionalno sodelovanje in krepitev globalne jedrske varnosti. Leto 2026 pri tem predstavlja pomemben zgodovinski in simbolni mejnik. V nadaljevanju objavljamo najpomembnejše in najzanimivejše dele analize »Kazahstan 2026: od Semipalatinska do globalne jedrske diplomacije«.
Leto 2026 ima v zgodovini Kazahstana posebno mesto, saj ga zaznamujejo tri pomembne obletnice: 35 let od zaprtja Semipalatinskega jedrskega poligona, 30 let od začetka podpisovanja Pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov (CTBT; angl. Comprehensive Nuclear-Test-Ban Treaty) ter 20 let od podpisa Semipalatinske pogodbe o območju brez jedrskega orožja v Srednji Aziji.
Te obletnice predstavljajo enotno zgodovinsko pot – od neposredne izkušnje z uničujočimi posledicami jedrske tekme do oblikovanja prepoznavne kazahstanske politike jedrske razorožitve, neširjenja jedrskega orožja in mednarodne varnosti.
Kazahstanska jedrska izkušnja je neločljivo povezana s Semipalatinskim, kjer je Sovjetska zveza leta 1949 izvedla prvi jedrski poskus. Do leta 1989 je bilo na poligonu izvedenih 456 jedrskih poskusov, katerih posledice so zaznamovale prebivalstvo in okolje širše regije. Za Kazahstan zato jedrsko orožje ni abstraktno vprašanje strateškega ravnotežja, temveč del nacionalnega spomina in konkretne človeške izkušnje.
Konec osemdesetih let je nastalo protijedrsko gibanje Nevada–Semipalatinsk, ki je vprašanje jedrskih poskusov iz zaprte vojaške sfere preneslo v javno razpravo. Kazahstan je 29. avgusta 1991, še pred razpadom Sovjetske zveze, zaprl Semipalatinski poligon. Generalna skupščina OZN je na pobudo Kazahstana leta 2009 ta datum razglasila za mednarodni dan proti jedrskim poskusom.
Po razpadu Sovjetske zveze je Kazahstan podedoval četrti največji jedrski arzenal na svetu, z več kot tisoč jedrskimi bojnimi glavami, medcelinskimi balističnimi raketami, strateškimi bombniki in pripadajočo infrastrukturo. Za novo državo bi lahko takšen arzenal pomenil pomembno strateško težo, vendar je izbrala drugačno pot.
Kazahstan se je jedrskemu orožju odpovedal in leta 1994 pristopil k Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja (NPT) kot država brez jedrskega orožja. Do leta 1995 je bilo jedrsko orožje odstranjeno z njegovega ozemlja.
Ta odločitev je postala temelj kazahstanske zunanjepolitične identitete. Pokazala je, da se je mogoče jedrskemu orožju odpovedati, ne da bi se država odpovedala strateški avtonomiji.
Kazahstan se ni ustavil pri odpovedi podedovanemu jedrskemu arzenalu, temveč je protijedrsko politiko razvil v pomembno zunanjepolitično usmeritev. Pogodbo o celoviti prepovedi jedrskih poskusov (CTBT) je podpisal leta 1996 in ratificiral leta 2002.
Danes Kazahstan prispeva tudi k njenemu praktičnemu izvajanju. Na njegovem ozemlju deluje pet objektov mednarodnega sistema spremljanja, ki so del globalne mreže za zaznavanje morebitnih jedrskih eksplozij. Leta 2008 je na nekdanjem Semipalatinskem poligonu potekala tudi mednarodna vaja za pripravo na prihodnje inšpekcije na kraju samem.
Semipalatinsk je tako postal tudi pomemben prostor mednarodnega spremljanja in preverjanja jedrskih tveganj. Kazahstanska izkušnja je pri tem predvsem model političnega ravnanja, ne univerzalni varnostni recept: njena vrednost je v dokazovanju, da lahko država strateško avtonomijo gradi tudi brez jedrskega orožja.
Kazahstanska protijedrska politika je dobila tudi regionalno razsežnost. Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan so 8. septembra 2006 v Semipalatinsku podpisali Pogodbo o območju brez jedrskega orožja v Srednji Aziji, ki je začela veljati leta 2009.
Pogodba je vzpostavila regionalno varnostno arhitekturo, ki temelji na neširjenju jedrskega orožja in sodelovanju držav Srednje Azije.
Srednja Azija je s tem pokazala, da lahko tudi države brez jedrskega orožja aktivno oblikujejo lastne varnostne mehanizme in prispevajo h globalni jedrski stabilnosti.
V letu 2026, ob 20. obletnici pogodbe, Kazahstan opravlja rotacijsko predsedovanje in s tem krepi svojo vodilno vlogo pri regionalnem jedrskem neširjenju orožja ter sodelovanju z mednarodnimi organizacijami.
Kazahstanska politika jasno ločuje med neširjenjem jedrskega orožja in miroljubno uporabo jedrske energije. Kot pomembna proizvajalka urana Kazahstan jedrsko energijo obravnava tudi kot dejavnik energetskega in tehnološkega razvoja.
Pomemben primer je Banka nizko obogatenega urana IAEA v Kazahstanu, ki državam zagotavlja dostop do goriva za miroljubne programe in zmanjšuje potrebo po razvoju lastnih zmogljivosti za bogatenje urana.
Kazahstanska izkušnja tako kaže, da se jedrska varnost, neširjenje jedrskega orožja in miroljubna uporaba jedrske energije lahko medsebojno dopolnjujejo, če temeljijo na učinkovitem nadzoru, preverjanju in mednarodnem zaupanju.
Operacija Sapphire leta 1994, v okviru katere je bilo iz Kazahstana odstranjenih približno 600 kilogramov visoko obogatenega urana, je eden najpomembnejših primerov konkretnega kazahstanskega prispevka k jedrski varnosti. V času razpada Sovjetske zveze je Kazahstan s tem zmanjšal tveganje nenadzorovanega širjenja jedrskih materialov in pokazal, da razorožitev zahteva konkretne ukrepe, mednarodno sodelovanje in dolgoročen nadzor.
Kazahstanska izkušnja ima tudi pomembno humanitarno in okoljsko razsežnost. Zaprtje Semipalatinskega poligona ni odpravilo posledic desetletij jedrskih poskusov, zato Kazahstan jedrsko razorožitev razume tudi kot odgovornost do prizadetega prebivalstva in okolja. Država je podpisala in ratificirala Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja (TPNW) ter podprla ukrepe za pomoč žrtvam in sanacijo okolja.
V današnjem okolju naraščajočega strateškega tekmovanja, modernizacije jedrskih arzenalov in krčenja zaupanja med velikimi silami, je ta pristop še posebej pomemben. Kazahstan zagovarja varnost, ki ne temelji zgolj na jedrskem odvračanju, temveč tudi na mednarodnem pravu, preverljivih obveznostih, dialogu in institucijah.
Njegova aktivna vloga v okviru Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT), ki povezuje neširjenje, razorožitev in miroljubno uporabo jedrske energije, odraža prav takšen pristop. Kazahstanska izkušnja zato ni univerzalni varnostni recept, temveč primer, kako lahko država svojo jedrsko dediščino preoblikuje v dolgoročen prispevek k mednarodni varnosti.
Kazahstanska večvektorska diplomacija temelji na sodelovanju z različnimi centri moči ob hkratnem ohranjanju strateške avtonomije. Na področju jedrske varnosti se to kaže v sodelovanju z Rusijo, ZDA, Kitajsko, EU, OZN in IAEA ter v krepitvi regionalnega sodelovanja v Srednji Aziji. Kazahstanska protijedrska politika zato ni usmerjena proti posamezni državi ali bloku, temveč izhaja iz spoznanja, da jedrska tveganja presegajo nacionalne in geopolitične meje.
Kazahstan je svojo zgodovinsko izkušnjo postopoma preoblikoval v zunanjepolitični kapital, ki povezuje jedrsko razorožitev, neširjenje, miroljubno uporabo jedrske energije, humanitarno odgovornost in regionalno varnost. Za državo srednje velikosti je to pomemben vir mednarodnega vpliva, ki ne temelji na vojaški moči, temveč na aktivni vlogi pri reševanju vprašanj globalnega pomena.
Leto 2026 to razvojno pot simbolično povezuje s tremi obletnicami: 35 let od zaprtja Semipalatinskega poligona, 30 let od začetka podpisovanja CTBT in 20 let od podpisa Pogodbe o območju brez jedrskega orožja v Srednji Aziji. Gre za tri faze istega procesa: ustavitev jedrskih poskusov, odpoved podedovanemu jedrskemu arzenalu ter institucionalizacijo politike neširjenja na regionalni in globalni ravni.
Širši pomen kazahstanske izkušnje je prav v tej preobrazbi: država, ki je bila nekoč objekt jedrske strategije velike sile, je svojo zgodovinsko dediščino spremenila v diplomatski kapital in instrument strateške avtonomije. Tri obletnice leta 2026 zato niso zgolj pogled v preteklost, temveč priložnost za razmislek o tem, kako lahko države srednje velikosti prispevajo k strateški stabilnosti in mednarodnemu sistemu, ki temelji na pravu, preverljivih obveznostih in sodelovanju.
Mednarodni sistem jedrske varnosti je danes pod vse večjim pritiskom. Modernizacija jedrskih arzenalov, slabitev režimov nadzora nad oborožitvijo in zmanjševanje strateškega zaupanja povečujejo tveganje napačnih izračunov in eskalacije. V takšnem okolju kazahstanska izkušnja ni univerzalni varnostni recept, temveč konkreten primer dolgoročne državne politike.
Njena posebnost je v tem, da je Kazahstan odpoved jedrskemu orožju povezal z mednarodnim pravom, neširjenjem, regionalnim sodelovanjem in aktivno diplomacijo. Kazahstanskega modela vendarle ne gre idealizirati. Jedrske sile še naprej modernizirajo svoje arzenale, CTBT še ni začel veljati, NPT je pod pritiskom, varnostna dilema med jedrskimi in nejedrskimi državami pa ostaja. Kazahstan mora svojo večvektorsko diplomacijo hkrati usklajevati z interesi Rusije, Kitajske in Zahoda.
Prav zato njegova izkušnja ni končni odgovor, temveč dolgoročen politični proces. Njeno sporočilo je, da je mogoče nacionalno varnost dopolniti z zaupanjem, mednarodnim pravom, preverljivimi obveznostmi, regionalnim sodelovanjem in aktivno diplomacijo.
Leto 2026 zato ni zgolj leto zgodovinskega spomina, temveč priložnost za razmislek o prihodnosti globalne jedrske varnosti. Tri obletnice povezujejo različne faze istega procesa: zaprtje poligona, utrjevanje globalnega režima prepovedi jedrskih poskusov in vzpostavitev regionalnega območja brez jedrskega orožja.
Kazahstanska izkušnja kaže, da strateška stabilnost ni odvisna izključno od vojaške moči. Temelji lahko tudi na mednarodnem pravu, preverljivih obveznostih, regionalnem sodelovanju in diplomaciji.
V tem je njen širši pomen. Semipalatinsk ni več zgolj opomin na posledice jedrske tekme, temveč tudi opozorilo, da je mogoče zgodovinsko dediščino uporabiti za oblikovanje odgovornejše varnostne politike.
Leto 2026 je zato predvsem leto odgovornosti. V času ponovnega zaostrovanja geopolitičnih odnosov ostaja vprašanje jedrske varnosti skupna odgovornost mednarodne skupnosti. Od sposobnosti držav, da obnovijo zaupanje, dialog in učinkovite mehanizme nadzora, bo pomembno odvisna tudi prihodnost globalne strateške stabilnosti.
Ljubljana/Bruselj/Astana, 26.avgust 2026
[1]IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
